Duhovni boj je napor in prizadevanje. Napor je lahko jalov ali pa koristen. Kaj koristijo post, molitve in bedenje, če ni miru, veselja, ljubezni in drugih sadov milosti Svetega Duha, ki jih je naštel sveti apostol (prim. Gal 5,22–23)?

Cilj naših vaj in duhovnega boja sta nevezanost na lastne strasti in svoboda. To je ideal mnogih, tudi nekrščanskih kultur. Toda le v krščanstvu je vir za to svobodo in nevezanost Božja človeškost Jezusa Kristusa, Božjega Sina in Sina človekovega. Cilj krščanske askeze ni razvoj lastnih človeških sposobnosti, temveč iskanje poti za sožitje z Bogom Stvarnikom, Odrešenikom in Tolažnikom. Zato je treba vso pozornost usmeriti na Gospoda: »Če kdo hoče priti za menoj, naj se odpove sam sebi, naj vzame svoj križ in hodi za menoj« (Mt 16,24). Zato skušajmo Boga vedno, ko se obrnemo k njemu, slaviti takole (ali podobno): »Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu … Blagoslovljen Oče, Sin in Sveti Duh.« S tem samega sebe in svoje skrbi pustimo ob strani in se usmerimo na Boga.

Duhovni boj kristjana navadi, da je še posebej pozoren na medsebojne odnose, tudi na odnos do samega sebe. Gre za duhovno pozornost, ki se najbolj kaže v sveti maši, pri kateri se sam Bog združi z nami v nerazdružljivo celoto. Prav v evharistiji vsak izmed nas doživi, da je »Bog svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Jn 3,16). Enost nas vseh pri evharistiji postane stvarno dejstvo. Sveta Cerkev je tako Kristusovo telo, ki je dano ljudem. To sta hkrati tudi dva cilja duhovnega boja.

Smisel duhovnega boja je, da postanemo podobni Kristusu. Pavel nas spodbuja, da živimo od Kristusa in v njem in ne da ga posnemamo zgolj na zunaj (Flp 1,21). Skozi duhovni boj naj bi se preobražali po podobi Jezusa Kristusa ter njegovega čutenja in mišljenja. »Čeprav je bil namreč v podobi Boga, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu. Zato ga je Bog povzdignil nad vse in mu podaril ime, ki je nad vsakim imenom, da se v Jezusovem imenu pripogne vsako koleno bitij v nebesih, na zemlji in pod zemljo in da vsak jezik izpove, da je Jezus Kristus Gospod, v slavo Boga Očeta« (Flp 2,6–11).

»Moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene, vendar ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti« (Mt 26,39). V njegovi Božji ponižnosti je naša bolna in v strasti ujeta narava ozdravljena in svoboda prenovljena.