Tag Archives: Eva

Ovira ljubezni

Moški in ženska, , , , , , ,

Največja ovira pri tem, da bi ljubili žensko, je ta: da preveč moških svoje vprašanje nese k Evi. Pri njej iščejo potrditev svoje duše. Običajno se zgodi okoli adolescence, tega usodnega premika. Oče je bil tih ali pa nasilen, njegova priložnost, da bi rešil svojega otroka je skoraj mimo. Naslednje okno, ki se odpre na fantovem popotovanju, je njegova spolnost. Naenkrat se zave Eve. Ona je njemu videti kot življenje samo. Ona je videti kot odgovor na njegovo vprašanje.

To je usoden premik. Veliko moške odvisnosti od pornografije izhaja iz tega. Ne gre za spolni odnos – gre za potrditev. Ona mu daje občutek, da je moški. Ona mu ponuja svojo lepoto in mu daje občutek, da je močan. To je tudi korenina večine ljubezenskih afer. Nekatere ženske se temu pridružijo ter ponudijo odgovor na njegovo vprašanje. Njegova žena mu daje ‘1’, a pridruži se ona in mu reče: »Zame si ‘5’,« in nadaljevanje nam je znano. Če ni našel te globoke potrditve, ki jo potrebuje od Boga, potem bo lahka tarča.

Na vse možne načine sem poskušal moškim pomagati razume ti, da ti nobena ženska ne more reči, kdo si kot moški. Moškost se daje z moškostjo. Ne more priti iz drugega vira. Da – ženska lahko moškemu veliko ponudi. Lahko je njegova ezer, njegova spremlje valka, njegov navdih. Vendar ne more biti potrditev njegove duše. Kot moški moramo svoje vprašanje nesti k Bogu, svojemu Očetu v nebesih. Samo on ve, kdo smo v resnici. Samo on lahko nad nami izreče sodbo. Moški gre k Evi, da ponudi svojo moč. Ne gre k njej, da bi moč dobil.

Sedaj pa, enaka resnica velja zate, Eva.

Svojega vprašanja ne moreš nesti k Adamu. Ne moreš pri njem iskati potrditve svoje duše. Vendar jo toliko žensk išče. Če imam moškega, potem sem v redu. Potem sem ljubljena. Tudi za ženske se to zgodi okoli adolescence. Čas, ko bi njen oče lahko govoril njenemu življenju, pričenja usihati. Odpre se novo okno – fantje. Če ji njen oče ni bil na voljo, potem je lačna ljubezni in se bo v upanju, da jo bo našla, predala fantom. Se spomnite starega pregovora “Dekleta dajejo seks, da dobijo ljubezen “. Res je.

Dobro znana knjiga Mary Pipher, Sodobna Ofelija, dokumentira ta tragičen premik pri mladostnicah. To skoraj popolno izgubo sebe. Dekleta, ki so bila samozavestna in pogumna, postanejo v najstniških letih negotova. Dekleta, ki so imela veliko zanimanj in mnenj in sanj, so naenkrat videti depresivna, izgubljena, obsedena s svojim videzom in s pozornostjo fantov. Premik je v bistvu pravzaprav tole: svoje vprašanje so odnesle k Adamu. To je smrtonosen premik.

Razlog, da je to videti tako naravno, sploh za ženske, je ta, da j e bila Eva narejena za Adama. »Ni dobro za človeka, da je sam; naredil mu bom \ezer kenegdo\« (1 M z 2,18). Eva je bila dobesedno izdelana iz rebra, ki je bilo vzeto iz Adama. Preganja nas neka nepopolnost, zaradi katere hrepenimo drug po drugem. Koliko med vami vas je zavzdihnilo na koncu filma Jerry Maguire, ko on teče skozi letališče ter divja skozi mesto, da bi se vrnil k svoji ženi, ki seje ločila od njega? On reče: »Ti me dopolnjuješ.« To je res, to je del moško-ženskega načrta.

In vendar.

Noben moški vam ne more povedati, kdo ste kot ženska. Noben moški ni sodnik vaše duše. (Drage sestre, koliko med vami se vas je izgubilo v tem iskanju?) Neka ženska nama je rekla: »Se vedno se počutim nekoristno. Nisem ženska. Nimam moškega. Ni mi uspelo, da bi koga očarala.« Bolečina je resnična. Toda stališče je napačno. Samo Bog vam lahko pove, kdo ste. Samo Bog lahko izgovori odgo vor, ki ga morate slišati. Zato smo najprej govorili o romantični zvezi z njim. To pride najprej. Mora. Treba je. Adam je mnogo preveč ne zanesljiv vir – amen!

Seveda, v ljubeči zvezi je mišljeno, da drug drugemu celimo rane. V ljubezni lahko vzbudimo tako globoko veselje in ozdravljenje, ko drug drugemu ponudimo svojo moč in ljubezen. Meni pomeni vse, ko mi Stasi reče: »Ti si takšen moški.« Vse mi pomeni, ko mi John reče: »Stasi, ti si čudovita ženska.« To lahko – in moramo – ponujati drug drugemu. To je eden izmed načinov, kako lahko naša ljubezen pomaga pozdraviti rane našega partnerja. Toda naša bistvena potrditev,  naša prvobitna potrditev, mora priti od Boga. In dokler ne pride, dokler pri njem ne poiščemo ozdravljenja za naše duše, bodo naše zveze resnično prizadete s tem, ko drug pri drugem iščemo nekaj, kar nam lahko da samo Bog.

Nadaljnje zapletanje stvari je prekletstvo, ki je nad Evo. »… Po možu boš hrepenela, on pa bo gospodoval nad teboj« (1 Mz 3,16). V Evi je bolečina, za katero poskuša doseči zapolnitev pri Adamu. Dana ji je praznina, ki naj bi jo privabila nazaj k Bogu, toda ona jo namesto tega odnese k Adamu. To povzroči zmedo v mnogih dobrih zvezah. O tem veste vse. Ne glede na to, koliko Adam izliva na vašo bolečo dušo, nikoli ni dovolj. On vas ne more zapolniti. Mogoče se vam umika, ker čuti, da ga prosite, naj vas napolni. Vsaka ženska mora računati na to – to bolečino, ki jo poskuša zapolniti s svojim moškim. Da bi se naučile, kako ga ljubiti, morate najprej prenehati vztrajati, da vas on napolni.

Vse to vam praviva kot neke vrste predgovor, saj vam ne moreva govoriti o tem, kako dobro ljubiti moškega – kdorkoli že je v vašem življenju – dokler ne sprevidimo, da pri njem ne moremo iskati stvari, ki nam jih on ne more dati. Ne moremo ljubiti Adama, medtem ko pri njem iščemo svojo oceno. To bo prineslo preveč strahu. Če on odloča o nas kot o ženski, potem mu ne bomo sposobne resnično in svobodno ponuditi svoje lepote. Iz strahu jo bomo zadrževale. Ali pa se mu bomo predale na neprimerne načine, v neke vrste spolni ali čustveni promiskuiteti, obupno iščoč njegovo pozornost. In ne bomo ga sposobne soočiti ter mu stati ob strani, ko bo tudi on to potreboval od nas.

Prosite Jezusa, da vam pokaže, kaj ste počele s svojim vpraša njem, in kako ste se povezovale z Adamom. Šele potem se lahko pogovarjamo o tem, kako ljubiti moškega.

(Odlomek iz knjige Očarljiva  Odkrivanje skrivnosti ženske duše, John Eldredge, Stasi Eldredge)

Evina rana

Moški in ženska, Tematike, , , , , ,

adam in evaVsaka ženska vam lahko pripoveduje o svoji rani.

Nekatere so je deležne preko nasilja, druge preko zanemarjanja.

Kakor si vsak majhen deček postavlja temeljno vprašanje, tako si ga postavlja tudi vsaka mala deklica. Njeno vprašanje se ne nanaša na moč. Ne. Globok krik src malih deklic je: »Ali sem ljubka (enkratno čudovita)?« Vsaka ženska mora vedeti, da je izredno lepa, enkratna, eksotična in izbrana. To je srčika njene istovetnosti, način, na katerega nosi Božjo podobo. »Ali me boš osvajal, me zasledoval, ujel? Ali si me vesel in se raduješ v meni? Ali se boš bojeval zame?«

Kakor vsak mali deček je bila tudi mala deklica ranjena. Rana udari naravnost v središče njenega lepega srca in v njem pusti uničujoče sporočilo: »Ne. Nisi lepa, nisi čudovita, nisi zaželena in nihče se ne bo resnično boril zate.« Kakor tvoja fantovska rana tudi njena dekliška rana skoraj vedno pride po očetovi roki.

Mala deklica gleda na svojega očeta, da bi vedela, ali je ljubka. Moč, ki jo ima oče, da jo pohabi ali blagoslovi, je zanjo prav tako pomembna kakor za njegovega sina. Če je nasilen moški, jo bo morda oskrunil z besedami ali spolno. Zgodbe, ki sem jih slišal od zlorabljenih žena, bi vam raztrgale srce. Jano je njen oče začel nadlegovati, ko je bila stara tri leta. Ko je bila stara sedem let, je svojim bratom pokazala, kako jo morajo zlorabljati. Napad se je nadaljeval, dokler ni odšla v srednjo šolo in se odselila. Kaj lahko posiljena ženska misli o svoji lepoti? »Ali sem ljubka?« Sporočilo je: »Nisi … umazanka si. Vse, kar je o tebi privlačnega, je temno in hudobno.« Nadlegovanja in napadi se nadaljujejo preko nasilnih in pasivnih moških. Ali jo zalezujejo ali pa jo ignorirajo. V vsakem primeru je njeno srce posiljeno in vanj se vtiskuje sporočilo: »Nisi zaželena, ne boš varovana in zaščitena, nihče se ne bo boril zate.« Tako počasi, zidak za zidakom, raste stolp. Ko žena odraste, je lahko že zaprta v svoji trdnjavi.

Če je njen oče pasiven, bo mala deklica trpela tiho zapuščenost. Moja žene se spomni, kako se je sama igrala skrivalnice, ko je bila stara pet in šest let. Našla je odlično mesto, kamor se je skrila, in razburjeno pričakovala, da jo bodo odkrili in našli. Skrita v omari je čakala, da jo bo kdo našel. Nihče je ni nikdar iskal, tudi ko je nekoč manjkala več kot eno uro. Ta podoba je postala podoba, ki določa njeno življenje. Nihče je ni opazil. Nihče je ni iskal. Bila je najmlajša v družini. Oče je veliko potoval, ko pa je bil doma, je večino časa preždel pred TV. Starejši brat in sestra sta bila takrat v težavnih najstniških letih. Žena je dobila sporočilo: “Samo ne bodi težava, saj jih imamo že tako preveč.” Zato se je še bolj skrivala – skrila je svoje želje, skrila svoje sanje, skrila je svoje srce. Včasih se je delala, da je bolna, samo zato, da bi bila deležna vsaj kapljice ali dve pozornosti.

Podobno kot številna mlada dekleta se je tudi moja žena obrnila k fantom, da bi slišala to, kar ni nikdar slišala od svojega očeta. Njen fant v zadnjih letih osnovne šole jo je izdal večer pred valeto. Povedal ji je, da jo je samo uporabljal, da pa ima rad drugo dekle. Fantje, s katerimi se je dobivala v srednji šoli, so jo zlorabljali z besedami. Če ženska nikdar ne sliši, da je vredna, da se zanjo borijo, začne verjeti, da si zasluži verbalno zlorabo ali kakšno drugo obliko slabega ravnanja. Tudi na tak, čeprav slab način, je vendar deležna nekaj pozornosti. Morda je boljše kakor nič. Potem sva se nekega čarobnega poletnega popoldneva zaljubila midva. Toda moja žena se je poročila s preplašenim moškim, ki ga so ga stvari gnale in je imel afero (neurejeno razmerje)  s svojim delom, saj ni upal tvegati, da bi se zapletel z žensko, za katero je čutil, da ni zadosti velik, močan, moški. Ni bil prostaški, niti hudoben. Bil je prijazen. Naj vam povem še to: omahljiv moški je zadnje na vsem svetu, kar ženska zares potrebuje. Ona potrebuje ljubimca in bojevnika, ne prijazneža. Uresničil se je njen najhujši strah: nikdar ne bom resnično ljubljena, nikdar se ne bo nihče resnično boril zame. Zato se je še malo bolj skrila (zaprla vase).

Dolga leta najinega zakona me je vse to popolnoma zaslepilo. Nič več nisem videl. Kje je lepota, ki sem jo nekoč videl? Kaj se je zgodilo ženski, v katero sem bil nekoč zaljubljen? V resnici nisem pričakoval odgovorov na vsa ta vprašanja. Bolj sem kričal in besnel, kakor pa da bi obupno prosil in rotil. Toda Jezus mi je vseeno odgovoril: “Ona je še vedno tam, toda ujeta je v stolpu. Ali si pripravljen vstopiti in jo osvojiti?”

Ugotovil sem, da sem se, kakor mnogi moški, poročil zaradi varnosti. Poročil sem se z žensko, za katero sem mislil, da me ne bo nikdar izzvala kakor moškega. Moja žena me je oboževala. Kaj sem še hotel več?

Hotel sem biti kakor vitez, a nisem hotel krvaveti kakor pravi vitez.  Globoko sem se motil glede celotnega dogajanja. Nič nisem vedel o stolpu, v katerem je ujeta princesa. Nič nisem vedel o zmaju, ki ji ne dovoli ven iz njega. Še manj pa mi je bilo jasno, čemu mi je bila dana moja moč. Prva težava med možmi in njihovimi ženami je ta, da mi, moški, ko se od nas zahteva, da se moramo resnično boriti zanjo, omahujemo in odlašamo. Še vedno poskušamo rešiti sami sebe. Pozabili smo na globoko ugodje ob odločitvi, da bomo svoje življenje darovali drugemu in zanj.

(Wild at Heart, Discovering the Secret of Man’s Soul, John Eldredge, Nashville 2001. Povzetek: Viljem Lovše.)