Arhiv oznak: evangelij

Vsak je moj bližnji potreben usmiljenja

15. nedelja med letom

Hisilicon Balong

Zapoved razodene svojo skrivnost, če jo poskušava izpolnjevati. Izpolnjevati pa je ne moreva, če je ne sprejmeva v zaupnem odnosu ali zavezi z Bogom Očetom. Zapovedi tudi dojeti ne moreva, dokler je ne izpolnjujeva. Z izpolnjevanjem nama je dan tudi okus zaupnega prijateljstva z Bogom, ki ga prej nisva niti zaznavala. O tem govori evangelij.

Učitelj postave hoče Jezusa skušati in preizkušati. Vprašanje: »Učitelj, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?« skriva past za Jezusa. A kljub temu je vprašanje dobro zastavljeno. Pomen Jezusovih besed bova namreč vedno razumela lahko šele potem, ko bova poskušala uresničevati in izpolnjevati to, kar pravi. Učitelj postave Jezusu dobro odgovori, ko ga vpraša, v čem je bistvo postave: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, in svojega bližnjega kakor samega sebe.« A ker hoče Jezusa skušati, postavi novo vprašanje: »Kdo je moj bližnji?« Pričakuje, da bo Jezus izrekel nekaj obsodbe vrednega. To drugo vprašanje kaže hudobni namen, ki ga ima. Če vprašava po tem, kdo je moj bližnji, pomeni, da si pripisujeva avtoriteto, da lahko z bližnjimi različno ravnava. S tem vprašanjem je učitelj postave pokazal, da se postavlja nad Boga. S tem si je onemogočil, da bi prepoznal resnično Božje obličje. Če pa predpostaviva, da je učitelj postave vprašanje postavil v dobri veri, si je po prvem vprašanju – »Zakaj torej še ne okušam večnega življenja, ki ga iščem? Kaj mi manjka? Ali še vedno ne delujem v smislu Božjega pogleda?« – takoj iskreno zastavil še drugo o tem, kdo je moj bližnji. Vprašanje je sicer slabo zastavljeno. A želi resnično spoznati, kaj misli Bog.

Jezus mu odgovori s priliko o dobrem Samarijanu. Z zaključkom prilike Jezus učitelju postave povrne Božji in zato pravi pogled na stvari. Namreč, ne gre za to, da vem, kdo je ali ni bližnji, ki si zasluži mojo ljubezen. Bistveno je, da se do vsakega človeka vedem kot bližnji, tudi do sovražnikov in nasprotnikov. Pojdi in tudi ti delaj tako, kakor je storil usmiljeni Samarijan, ki je zaradi sočutja pomagal ranjenemu možu ob cesti.

A s tem se prilika o usmiljenem Samarijanu še ne konča. Vsaka Jezusova prilika namreč ponazarja, kako Bog čuti in deluje. S to priliko nama kaže, da Bog ljubi vsakega človeka. Usmiljeni Samarijan je Jezus sam, ki je zapustil 99 ovac (ki so angeli) in šel iskat izgubljeno ovco (človeštvo). Pokaže nama, da sočutno in ljubeče delovanje omogoča, da sprejmeva večno življenje. Ko delujeva iz sočutja in ljubezni, sva podobna Bogu in Kristusu. S tem naju povabi v okušanje Božje lepote.

To je tudi edini način, da lahko razumeva duhovni pomen Svetega pisma. Božja beseda ni izgovorjena zato, da bi jo razumela, ampak zato, da bi jo sprejela in uresničevala. Če jo uresničujeva, prejmeva spoznanje, po katerem v resnici hrepeni najino srce. Najprej ubogava, potem razumeva, ne obrnjeno. Božja beseda nama tudi sama pokaže, kako naj jo uresničujeva, da jo bova lahko dojela. Ko jo dojameva, naju še močneje pritegne in nama pokaže nove načine, kako jo lahko uresničujeva. In tako v neskončnost. Če torej najprej vprašava, kaj Božja beseda pomeni, sva postavila napačno vprašanje. Pravo vprašanje se glasi: V kakšno skrivnost me vabi Božja beseda, če jo uresničim? Šele tedaj bova lahko od znotraj dojela Jezusov blagor, ki ga izreka učencem vseh časov: »Blagor očem, ki vidijo, kar vi gledate!« Blagor velja tebi in meni, če iščeva večno življenje in ga okušava.

p. Vili Lovše

Pozorni na trto, ne na sadove

5. velikonočna nedelja, 3.5.2015, Jn 15,1-8

vinska-trta_zGlavna podoba 5. in 6. velikonočne nedelje je trta. S podobo trte je hotel Jezus učencem in tudi nama pokazati, kako globoko smo povezani z njim. Ponudi nam ključ, po katerem lahko dojameva skrivnost njegovega življenja. Hkrati pokaže, v kakšno dostojanstvo življenja kliče naju in vse svoje učence.

Govori nama zelo zaupljivo. Uporablja besedico »kakor«. Z njo poudarja skrivnost, ki je neskončno večja od nas in nas vključuje v Božjo resničnost. Pravi, da je on sam trta, mi pa smo mladike. Podoba trte in mladik ni zgolj spodbuda, s katero naju Jezus prosi, naj ostaneva povezana z njim, ker naju ljubi in se zaveda, kakšne preizkušnje naju še čakajo. Ne spodbuja naju, ampak nama izraža svoje zaupanje. Zaupa nama svojo skrivnost, ki jo bova, kakor njegovi učenci, tudi midva razumela šele veliko kasneje. Hkrati pa nama s svojim skrajno zaupljivim tonom to skrivnost daje okušati že sedaj. Učencem in nama je namenjena ta neverjetna ponudba zastonjske in popolnoma nezaslužene ljubezni. V njej je povzeta vsa Božja zaveza z izraelskim ljudstvom in celotno Božje razodetje človeštvu. Zajame vso resnico odrešenja, ki ga Jezus zasluži svojemu ljudstvu. Žal midva z veliko težavo in z naporom v besedah Svetega pisma uspeva zaznati osebo in srce, ki te besede izgovarja. Še teže pa sprejmeva ljubezen, s katero so te besede izrečene. Če to dejstvo upoštevava, Jezusove besede dobijo čisto drugačne odtenke.

On govori o obrezovanju. Če vinogradnik hoče, da bo trda dobro obrodila, je zanj popolnoma samoumevno, da gre in trto obreže. Kaj pa pomeni obrezovanje ljudi, kot sva ti in jaz? V grščini besede obrezati, očistiti, biti čist ali očiščen izhajajo iz istega korena. Pomen obrezovanja pa še najbolj osvetli Jezusova razlaga: »Vi ste že čisti zaradi besed, ki sem vam jih govoril.« Jezusova beseda ima moč, da naju očisti, da naju obreže. Če sprejmeva Jezusovo besedo, s tem sprejmeva tudi njega samega in skrivnost njegove osebe. On nama razkrije Božjo ljubezen do naju in do vsakega sočloveka. Pokaže nama, kako močno želi Bog biti z nami v sožitju in nam s tem omogočiti, da bi v čim večji polnosti živeli svojo poklicanost k človeškosti.

Apostoli so začeli razumevati, da je v Jezusu razodeta Božja skrivnost do človeka, hkrati pa so doživljali, da jim je Jezus pokazal tudi skrivnost njihovega srca, ki hrepeni po Bogu. Božja skrivnost je vedno tesno povezana s človekovo poklicanostjo in poslanstvom. Zato Jezus v priliki o trti in mladikah govori o sadovih, ki jih trta obrodi po mladikah, ki iz nje črpajo vso moč.

Kakšne sadove midva lahko obrodiva v Jezusu? V nadaljevanju odlomka prihodnjo nedeljo bo odgovor na to vprašanje še veliko bolj jasen. A tudi danes že lahko vsaj delno odgovoriva nanj. Edini sad, ki ga midva, če sva mladike na Jezusu, ki je trta, lahko obrodiva, je ta, da je Oče poveličan. To pomeni, da ljubezen med nami izžareva tako močno, da razodene Boga kot Očeta vseh. Jezus je razodeva Božjo skrivnost v vsej lepoti po ljubezni do ljudi. Njega je ta ljubezen použila. Do konca je bil zvest Očetovi ljubezni do njega in nas ter tudi svoji ljubezni do Očeta in nas. Oče ga je zelo vesel, ker zvesto sledi njegovi dobrohotni volji in hrepenenju za vsakega človeka.

V Jezusu ostajava ali prebivava takrat, ko sodelujeva pri vsej lepoti in polnosti Očetove in njegove ljubezni. Prav to želi poudariti podoba trte. V Jezusu ostajava in bivava takrat, ko spodbude za svoje življenje in delovanje ne zajemava nikjer drugje in v nobeni drugi okoliščini kot v Očetovi ljubezni do nas. To pa je pokazal v Jezusu.

p. Vili Lovše

Spoznam, če imam rad

good-shepherd-24. velikonočna nedelja, 26.4.2015, Jn 10, 11-18

Cerkev naju vabi, da še naprej premišljujeva o stvarnosti vstalega Jezusa kot živega in osebno navzočega tukaj in sedaj, da bi imela življenje in ga imela v izobilju. On nama omogoča, da sva deležna njegove življenjske moči. Podoba dobrega pastirja govori prav o tem. A kot vedno ima Božja beseda še veliko več pomenov in globine, kot sva midva danes sposobna doumeti in sprejeti.

Jezus se nama predstavi kot dobri pastir zato, ker je dal svoje življenje zate in zame. Sledil je zapovedi Boga Očeta. In prav zaradi tega ga oče ljubi. S tem, ko da življenje zate in zame Jezus, poveže dinamiko spoznavanja in ljubezni.

Očetova ljubezen se kaže v Jezusu zato, ker Jezus dovoli, da se ta ljubezen, ki je polnost v njem, širi in osvaja vse do te mere, da lahko vsi živimo iz njegove in Očetove ljubezni. Ko pravi, da dobri pastir pozna svoje ovce in ovce poznajo njega, pokaže, da je smisel njegovega življenja prav ljubezen do nas. Ljubezen, ki jo ima do nas Jezus, je sad Očetove ljubezni do njega. Očetova ljubezen mu omogoča, da v njegovem srcu noben drug glas ne prevlada. Ovce pastirja lahko spoznajo zato, ker poznajo njegovo ljubezen.

Takšna je narava vsake ljubezni. Drugega bom lahko spoznal le, če mu bom dal na voljo svoje življenje. Spoznanje izhaja iz ljubezni in vodi v ljubezen. Pa ne samo to. Za ljudi je izkustvo ljubezni mogoče pod pogojem, da jo zaznavamo kot dar življenja, dar Božjega življenja za nas in dar našega življenja bližnjim.

Jezus nam z Božjega vidika razodeva, kakšna je narava ljubezni in hkrati tudi s človeškega vidika razodeva globino in težo te ljubezni. Evangelist jasno pove, da je dal Jezus življenje za nas. Če midva te njegove podaritve ne zaznavava, iz nje tudi ne bova mogla živeti, ampak bova vse skupaj dojemala in živela egoistično. To pomeni, da bova razumela Božjo ljubezen kot pripomoček za svoje lastno dobro počutje. K sreči naju skrivnost ljubezni nujno vrača v skrivnost Boga, ki hoče, da bi se vsi ljudje rešili, ne le jaz. Jezus je Gospod vseh. Zato govori o drugih ovcah, ki niso iz tega hleva in jih mora tudi pripeljati k sebi, da bodo vse ena čreda.

Jezus izroči samega sebe, ne da bi zato zahteval kakšne posebne pravice. Edina pravica, ki jo zahteva zase, je ta, da tebi, meni in vsem ljudem pričuje o Očetovi ljubezni. Zato je življenje, ki ga živi, večno, vedno oživljajoče in sposobno preseči vsakršno smrt. To je v skladu z Božjo voljo za nas ljudi. In to njegovo hotenje Jezus imenuje zapoved. Ko z vstajenjem spet prejme življenje, ga prejme zato, da ga podari vsem tistim, ki v njem vidijo skrivnost Božje zvestobe človeku. Prejme ga zato, da zmaga Očetova volja, ki hoče življenje za vse ljudi. S tem tudi tebi in meni omogoča, da imava življenje v izobilju. Tudi midva lahko povečava dar življenja tako, da v moči njegove ljubezni podariva svoje življenje drugim.

Današnje bogoslužje ne poudarja, da sva midva kot Gospodova učenca odgovorna za to, kako sodelujeva z njim. Poudarja pa Božje delo v Jezusu. Prav preko Jezusa nam Bog prihaja naproti in tudi tebe in mene, draga bralka ali dragi bralec, vključuje v svoje delo. Pusti, da se ga dotakneva. Življenje ne raste samo od sebe. Le če dar življenja sprejemava, ga imava v vse večjem izobilju. Želim ti, da rasteš v zaupljivem odnosu, ki je temelj tvojega in mojega veselja. Tega veselja nama nihče ne more ukrasti (prim. Jn 16,24). Zato najino srce lahko v miru poje: »Hvalite Gospoda, ker je dober: vekomaj traja njegovo usmiljenje« (Ps 118,1).

p. Vili Lovše