Tag Archives: evharistija

Kaj izročamo potomcem?

16.07.2017: 15. Nedelja med letom: Mt 13,1-23

Nekdo je prvič prišel v mesto, ki je bilo znano po dežju in močnem vetru. Ko se je naslednjega jutra zbudil, je deževalo. Deževalo je tudi dan kasneje in še vse ostale dni. Šel je ven, na kosilo. Med hojo zagleda otroka in ga iz obupa vpraša: »Deček, ali v tem mestu, kdaj preneha deževati?« Otrok mu odvrne: »Kako naj bi vedel, saj sem star šele šest let!«

Z današnjimi tremi berili bi zlahka praznovali nedeljo skrbi za okolje. Dež, sneg, semena, sejalci, plodna zemlja in pridno ustvarjanje, ki poraja sadove Duha. Vse omenjene teme so primerne za premišljevanje o skrbi za zemeljsko okolje.

Cerkev, še posebej pa papež Frančišek, nas večkrat opozarja, da je skrb za okolje pomemben del naše zavezanosti pravičnosti in bistveni del naše življenjske etike. Zemlja nam je bila zaupana kot oskrbnikom zato, da bi jo ohranili tudi za prihodnje rodove.

Blagor nam, če bomo zaradi tega omejili potrošnjo naravnih dobrin in spremenili svoje prednostne naloge glede energije in trga ter razvijanja okolju prijaznih industrij tudi za tretji svet. Večina izmed nas se zaveda, da tako neodgovorno kot počnemo sedaj, ne moremo več nadaljevati. Naš planet ne more zdržati takšne stopnje naraščajočega izkoriščanja. Vendar nima smisla kričati glede prihodnje škode v našem okolju, če pa danes nič ne storimo, da bi zemlji pomagali.

Pomemben je vsak droben korak, ki ga uspemo storiti: zavedanje okoljskih vprašanj, recikliranje in tudi manjša uporaba avtomobilov. Nekateri izmed nas lahko storijo še mnogo več. Glede okolja moramo zelo resno vzeti nase svoje krščanske odgovornosti.

Današnji evangelij nam predlaga kako se lahko odzovemo na novice o propadanju našega okolja.

Pri mnogih dejstva in diagrami o zemeljskem ekostistemu padejo na kamnita tla. Nismo sprejemljivi, da bi sploh prisluhnili nečemu, kar od nas zahteva spremembo življenjskega sloga in zmanjšanje našega udobja.

Pri drugih pogovori o okolju padejo med trnje. Krik zemlje v naši zavesti ne uspe pognati korenin in doseči naklonjenosti. Z drugimi izzivi in vprašanji mora tekmovati za našo pozornost. Prepričani smo, da vse to lahko počaka na naslednji rod, ki bo sposoben rešiti težave, ki jih povzročamo mi.

Nekaterim izmed nas nedavne raziskave in naš lastni občutek za okoljske spremembe potrjujeta, da strokovna mnenja padajo na plodno zemljo. Storiti hočemo in želimo vse kar moremo, da bi zemlja še naprej in za mnogo prihodnjih rodov obrodila svoje sadove.

Stara in nova zaveza sta polni poudarkov kako pomemben je naš odnos do zemlje. V prvi Mojzesovi knjigi je človeštvu naročeno naj skrbi za zemljo in si jo podvrže. Z omejenimi svetovnimi viri ne smemo ravnati neodgovorno in pri tem računati na prihodnje rešitve. Stiskaštvo in pohlep nista zastonj eden od sedmh smrtnih grehov.

Verujemo, da sta evharistično vino in kruh preobražena v Kristusa, ki je navzoč med nami. Naj evharistični darovi v nas uresničijo spremembo, ki nas bo usposobila, da bomo slišali zdihovanje stvarstva, ki nas kliče naj bomo previdni sejalci in odgovorni žanjci. Naj naše prizadevanja za pravičnost vedno upošteva potrebno skrb do zemlje, da bomo lahko potomcem izročili ploden planet. S tem kako se sedaj odločamo živeti, naj izročimo potomcem svet v boljšem stanju, kakor pa smo ga sami prejeli od prednikov.

P. Viljem Lovše

Samoobvladovanje je zaveznik ljubezni

6. velikonočna, 21.5.2017, Jn 14,14-21

Danes (21.5.9) izstopata dve močni podobi: postava in ljubezen. Jezus govori o obeh, ker ve, kako močno sta prepleteni (Jn 14,14-21).

Danes smo večinoma prepričani, da je postava sovražnik ljubezni. Prepričani smo, da sta naša svoboda in veselje samo sadova ljubezni. 

Za trenutek pomislite na ljudi ali projekte, ki jih imate radi in se jim z vsemi močmi posvečate. Za svoje velikodušno vedenje in delo pri tem ne potrebujemo nikakršnih pravilnikov. Presegamo klic dolžnosti, pa ne zaradi postave, ampak zaradi ljubezni. Jezus nas danes uči, da je poslušnost njegovim zapovedim predpostavka za naš ljubeč odnos z njim.

Poslušnost je pozorno poslušanje. Bolj smo poslušni Kristusovim zapovedim, bolj prisluškujemo klicu Duha v svojem življenju.

Katere pa so zapovedi, ki naj bi jim bili poslušni? Jezus pravi, da je celotno postavo in preroke mogoče povzeti z besedami: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem… Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.« (Mt 22,37.39). Če se vam to zdi preveč splošno, nam sv. Pavel takoj pomaga k podrobnostim. Najprej nam pove, da se postava ljubezni ne kaže najprej v tem kar govorimo in čutimo, ampak v tem kar delamo in kako delamo. Krščanska ljubezen je skrajno praktična. Ko smo drug do drugega potrpežljivi, prijazni in dobrohotni, smo poslušni postavi ljubezni. Tudi takrat, kadar drug drugemu odpustimo, govorimo resnico in ostajamo zvesti.

Sv. Pavel med sadove krščanske ljubezni uvrsti tudi samoobvladanje. Tam kjer je postava ljubezni v polnosti izražena je vedno navzoče tudi veliko žrtve in samoobvladanja. Posvetna kultura nas nenehno prepričuje, da je izražanje samega sebe edina pot k sreči. Večina takoj zaznamo kako nerazumno ali neumno je takšno prepričanje. Če bi vsak lahko izražal svoja čustva in želje, kakor bi se mu zljubilo, se na svetu ne bi dalo več živeti. Včasih je najbolj ljubeče to, da ne naredimo ničesar. Če smo recimo zelo jezni na domače ali prijatelje, nam pri tem telesna ali ustna zloraba bližnjih ne bo prav nič pomagala. Če nas spolno privlači žena našega najboljšega prijatelja, se bo afera končala v solzah in morda ločitvi. Če smo pozorni na revščino drugih, nam žrtvovanje nekaj svojega v njihov blagor, ne bo vzelo prav ničesar. Samoobvladanje je zaveznik ljubezni. Pomaga nam pravilno ukrepati in v pravem času.

Pot do resnične sreče je v samoobvladanju. Težava je v tem, da samoobvladanja ni tako lahko doseči. V tej umetnosti se moramo kar veliko vaditi ter jo redno in vztrajno prakticirati. Najprej bomo doživeli njene sadove v manjših stvareh, šele potem bomo pripravljeni za večje pustolovščine. Če gojimo držo samoobvladanja, smo lahko gotovi, da jo bomo najbolj potrebovali pri obvladovanju svojega čustvenega življenja.

Naj evharistija spremeni naša srca. Naj objamemo žrtev in samoobvladanje, ki sta vrata v vse večje praktično izkustvo postave ljubezni Vstalega Kristusa.

P. Viljem Lovše

Duhovne vaje s postenjem v septembru

Post spodbuja notranje razpoloženje za poslušanje Kristusa in prehranjevanje z njegovo besedo odrešenja. S postom in molitvijo mu dovolimo, da pride potešit najglobljo lakoto, ki jo doživljamo v notranjosti: lakoto in žejo po Bogu. Cilj posta je torej jesti resnično jed, ki je izpolnjevanje Očetove volje.

  • Od 14. do 23. septembra 2017
  • Voditelja: p. Viljem Lovše DJ in ga. Karmen Kristan
  • PRIJAVA

Kraj: Ignacijev dom duhovnosti  /Zemljevid/

Odmevi: tudi tretje duhovne vaje s postenjem v letu 2016 so bile čudovite

Spet smo začutili veliko moč občestva. Pozorni in odprti, prijazni in potrpežljivi. S seboj in drug drugim.

Odmevi:

»Vsebina DV mi je bila všeč. Dobila sem več usmeritev in povabil za prihodnost. Odkrila sem, kaj izgube prinašajo. Ko sem popolnoma utrujena, je zame izziv z zanosom nadaljevati ali začeti nov dan. Razočaran je lahko le moj lažni jaz, ker se njegova pričakovanja ne uresničijo. Zelo sem hvaležna za molitev pred Najsvetejšim. Ostaja mi, kar sem sama izrekla. Smo lepa skupina. Presenečena sem nad svobodo, ki jo imamo: lahko smo tudi manjkali. Razgibavanje vsak dan je zelo izboljšalo moje počutje. V tihi hoji v paru začutiš drugega. Nordijsko hojo sem doživljala kot meditacijo. Lepo smo hvalili Boga kot ženski in moški zbor. Pri maši je čudovita velika hostija, ki jo razlomimo med vse. Odlična postelja ter lep in urejen dom, poln rož. Hvala voditeljema in vsem vam.«

»Prišla sem z drugim namenom, kakor se mi je potem med postenjem odpiralo. To so že četrte duhovne vaje s postenjem zame. Bog mi je dajal odgovore na drugačne načine kot sem pričakovala. Dotaknil se me je tako močno, da bi rada kar ušla in pobegnila. Datum teh DV me je vznemirjal pol leta, potem pa me je sin spodbudil. Prišla, da bi videla, česar ne vidim. Odkrivam, da nisem kriva za vse, kar se zgodi narobe. Vse trpljenje ni moja odgovornost. Prvič se mi zdi, da mi je Bog prišel preblizu. Hvala vsem. Oprostite, če sem komu kaj neprijaznega rekla. Program je vsako leto boljši. Dragocene so maše in skupna hostija. Čeprav smo vsak dan hodili na sprehod na isto pot, sem vsak dan doživljala nekaj drugega. Še dobro, da nismo ves dan v tišini, bi bilo preveč naporno. Pogovor na sprehodu je pravi blagoslov, da lažje hodim. Molitev, ki smo jo sami sestavili, je bila kot ena celota. Hvala vsem.«

053-dsci0172»Presenečen sem, da se je snov za molitev pokrivala z mojimi težavami. Vesel sem, ker smo vsak zase biser. Od vsakega sem dobil darilo. Program je zelo v redu. Dobil sem moč za odločitev glede sorodnikov. V spovedi sem izročil vse, kar me je bremenilo. Vesel sem. Hvala vam, da ste takšni biseri.«

»Prišel sem z željo po celovitem ozdravljenju. Glej, vse delam novo. Bil sem prvič in vas doživel kot občestvo. Na postenje se nisem preveč pripravljal. Program je izreden. Sprehod v naravi doživljam kot nujo. Gospod ni obupal nad menoj. Tudi sam upam, da ne bom. Še je čas. Vilijeve predloge in razlage so mi blizu. Upam, da raste nekaj novega.«

»Postenje je bilo zame dopust. Ne bojim se več iti domov. Komaj čakam, da pridem med svoje. Čutim moč. Do sedaj so bile to najbolj naporne duhovne vaje s postenjem. Ne telesno, ampak notranje. Posebna se mi je zdela nočna meditacija. Hči mi je svetovala, naj se dobro oblečem in pazim, da ne zaspim. Prvič sem uporabila pručko. Molila sem tako, da sem šla od človeka do človeka v svojem življenju. Nova izkušnja. Zelo sem zadovoljna. Hvala vsem.«

170-img_3312»Hvaležna in navdušena. Čutila sem, da moram iti na postenje. Utrujenost, ki me že dolgo spremlja, je izginila. Telo me je vabilo. Prišla sem odprta do Gospoda. Tako razgibana že dolgo nisem bila. Hvala Karmen za krasne jutranje molitve s telesom. To bom zelo pogrešala, saj se sama ne znam tako razgibati. Kliče me k novi disciplini, če želim boljše počutje. »Hrana« je bila odlična. Težave so bile zanemarljive in obvladljive. Vsebine so me vodile tja, kamor sem najmanj pričakovala. Spremeniti moram svoj odnos do bližnjih. Resnični in lažni jaz. Ločujem monolog od dialoga v sebi in navzven. Monolog me vleče k tlom in zapira. Milosti so bile maše in tudi spoved. Doživela sem veliko osvoboditev od krivde. Program je odličen. Želim, da bi ga bilo deležnih čim več ljudi. Še bi rada prišla.«

»Duhovna dimenzija presega vse. Bog nas je povezal. Hvaležna, da sem del tega procesa rasti in poti. Pri vas vse lažje vidim kakor pri sebi. Kako čudovito Bog prihaja do vsakega izmed nas. Moja podoba Boga se spreminja. Uči me živeti sedaj in ne bežati. On vodi in vse je prav in dobro. Po vsakem postu bolj vstopam v to. Hvala za vaše čudovito in velikodušno sodelovanje. Zelo ste bili točni pri pripravi sokov in služenju. Vsem iskrena hvala za lepo sodelovanje. Bog me je opremil za nadaljevanje mojega križevega pota in tudi za vse lepo, ki ga je vsak dan več od težkega in hudega. Dobila sem karto za romanje v Santiago. Imam še dve veliki želji: videti Sveto deželo in iti v misijone v latinsko Ameriko. Hvala skritemu prijatelju.«

»DV s postenjem so bile prav zame. Zakoračil sem v drugo polovico življenja. Včeraj sem se hčerki opravičil, ker jih nisem znal pohvaliti, pa mi je odvrnila, da so vedeli, da jih imam rad. Odločil sem se, da bom od sedaj naprej tudi pohvalil in spodbujal, ne le kritiziral in popravljal. Zelo sem doživel duha skupine in molitev. Počutim se odlično. Prijavil sem se na predlog nekoga, ki je že bil. Hvaležen sem mu, da me je povabil in me spodbudil. Hvala vam vsem.«

165-img_3303»Ni mi bilo težko, a zaradi ciklusa je bilo kar naporno. Utrujena sem. A kljub temu me je ves čas gnalo v akcijo, da bi delala in realizirala svoja spoznanja. Seveda na DV tega nisem mogla. Postala sem bolj občutljiva. Odpira se mi nov čustveno intenziven notranji svet. Močno sem doživljala naše odnose. Vsebina mi je bila zelo blizu. Hvaležna sem za zgodbe vsakega izmed vas. Vesela sem in komaj čakam, da grem in živim svoja spoznaja in odločitve. Bog dela čudeže. V to zaupam. Sem bojevnica. Božja bojevnica. Hvala vsem. Velik blagoslov ste zame. Brez juhe bi umrla. Všeč mi je bilo gibanje v naravi. Priporočam, da se odrečemo tudi mobilnim telefonom in jih na začetku posta oddamo voditelju. Vse DV ga nisem pogledala in nisem bežala vanj.«

»Sem ganjena. Naše druženje mi je ogromno pomenilo in me okrepilo. Hvala voditeljema in vsem vam. Hvaležna, da ste z menoj delili tudi svoje težave, boje in padce. Naj vas spremlja Božji blagoslov na vseh vaših poteh.«

 

 

Moč Njegovega usmiljenja

5. nedelja med letom, 7.2.2016, Lk 5,1-11

hojstijaVsa tri berila povezuje ista izkušnja: doživljanje lastne nevrednosti pred Bogom, hkrati pa globoko izkustvo hvaležnosti za srečanje z njegovim usmiljenjem. Prerok Izaija gleda Gospoda in drgeta. Potem ko sva videla Gospoda slave in njegovo svetost, ne moreva več živeti naprej na enak način, kakor sva živela prej. Ne moreva še naprej delati krivic in ohranjati srca nečistega ter lažnivega. Ker si ne moreva predstavljati, da bi bilo v vsakdanjem življenju res mogoče živeti čisto in iz ljubezni, sva prepričana, da Gospoda ni mogoče videti. Gospod ne more sobivati z našo krivičnostjo, ampak išče tvoje in moje srce. Poskuša se nama razodeti. Videti Gospoda torej pomeni videti tudi svojo krivičnost in grešnost v trenutku, ko jo njegova božja ljubezen sežge. Pred njim doživljava, da je njegova ljubezen zastonjska in brezpogojna. Pred sočlovekom pa se morava vedno spominjati svoje krivičnosti in grešnosti, da ne bi spet zanikala moči njegovega usmiljenja, ki velja zame in za vse.

Apostol Pavel doživlja isto izkušnjo, ko se počuti najmanjšega med apostoli in nevreden, da bi se imenoval apostol. Ne more pozabiti, da je preganjal Božjo Cerkev. Spomin na njegov greh še bolj poudari zastonjskost in moč milosti, ki ga je dosegla, in dobro ve, da je ne more pripisovati sebi. Enako velja za svetega Petra, ki spričo čudežnega ulova rib odvrne Jezusu: »Gospod, pojdi od mene, ker sem grešen človek.« V evangelijih Petra do konca življenja ni več strah spominjanja lastnih grehov in slabosti. Vsem se predstavi kot grešnik, da bi tako poudaril zastonjskost Božjega daru.

Prav zastonjskost Božjega daru omogoča, da lahko ti in jaz dobiva novo zavest o sebi, ki naju žene v poslanstvo, da sredi bratov in sester v Božjem imenu pričujeva o njegovi ljubezni.

Pri Izaiju vidiva, da poslanstvo pred ljudmi ni nič kaj častivredno, ker ljudje ne verjamejo njegovi besedi. Njegovo poslanstvo pa je zelo dragoceno v Božjih očeh – zaradi poslušnosti in zaupnosti, s katero živi svoj odnos do Boga. Prav to bo na koncu prepričalo tudi ljudi, da bodo poslušni Bogu. Enako velja za Pavla. Zanj oznanjevanje evangelija ni pravica, ampak dolžnost. Ne glede na ceno. Moč za ves ta napor dobiva iz zastonjskosti Božje ljubezni, katere dinamiko živi z vsem svojim bitjem. Enako velja za Petra. Šele potem, ko prepozna svojo nevrednost, je poklican, da bo ribič ljudi. Potreboval bo leta hoje za Kristusom, da bo sprejel vse posledice tega klica. Leta in leta bo moral doživljati svoje slabosti in velikodušnost, spoznavati Jezusovo skrivnost in bratstvo s součenci. Doživel bo, da bo srečanje z Jezusom njegovo življenje popolnoma obrnilo na glavo. Bog ga ima za vrednega, da se mu pokaže in ga pošlje k svojim bratom in sestram. V njegovi pustolovščini je vpisana tudi tvoja in moja pustolovščina. Mogoča je zate in zame. Bog se namreč vsakemu razodene zato, da bi lahko vsi okušali sadove zastonjskosti in bratstva.

Izročilo je izkušnjo Izaijevega gorečega oglja vedno povezovalo s skrivnostjo svete maše. Ko ti in jaz prejmeva Gospodovo telo, naju očisti. Ali ne velja enaka podoba tudi za ljubezen? Ljubezen gori in sežge vse tisto, kar jo ovira in onemogoča. Če ljubezen ne ožge, potem je mlačna in bleda, bolj sanjaška kakor pa živeta, bolj utvara kot stvarnost. Če naju evharistija ne ožge, pomeni, da nisva nikogar srečala, nikogar začutila in nikomur odgovorila na ljubezen. Vse naše poslanstvo in pričevanje med brati je zgolj izraz te ljubezni. Če je nimava, kakšno moč torej živiva?

p. Vili Lovše

Kakšen je Božji načrt?

17. nedelja med letom, 26.7.2015, Jn 6,1-15

DSCI0276Podoba Jezusa kot dobrega pastirja dobi nove odtenke. Oglejva si osebe, ki nastopajo v odlomku: množica, apostoli in Jezus. Množica je Jezusa iskala. Za njim so se selili iz kraja v kraj in ga zasledovali. Videli so čudeže ozdravljenja. Ob pomnožitvi kruha ga želijo razglasiti za kralja, kajti prepričani so, da bodo njihove težave končno prenehale. Mislijo, da jih bo on osvobodil in vzpostavil izraelsko kraljestvo. Ista navdušena množica je na koncu razočarana nad njim in ga zapusti.

Zakaj nam je tako težko dojeti Božji načrt in tako težko sprejeti njegovo milost? Lahko ugotoviva, da je hoditi za Gospodom popolnoma nekaj drugega kakor želeti Gospoda. Če je milost res milost, to pomeni, da ni zgolj preprosto izpolnjevanje naših pogosto tudi sebičnih želja. Čeprav je v resnici prav milost tista, ki lahko poteši vse naše želje in hrepenenja.

V današnjem prizoru so apostoli le posredovalci. So orodja, po katerih naj bi Jezusovo sočutje doseglo vse in vse nasitilo. To je naloga cerkvenih služb: lomiti kruh Besede, da bo vera rasla. Jezus se vzpne na hrib. Ne pozabiva, da v Janezovem evangeliju ni omenjen govor blagrov. Tam nasiti množico, tako da pomnoži kruh. Ga pomnoži, ne ustvari. Spomniva se prizora Jezusovih skušnjav v puščavi. Tam je skušan, da bi kamne spremenil v kruh in tako vsem dokazal, da je On Odrešenik. Jezus se mora po pomnožitvi kruha za množico umakniti in ostati sam, da ne bi ogrozil in spravil na slab glas svojega poslanstva. Njegova samota se bo dramatično povečala, ko ga bodo po dolgem govoru o evharističnem kruhu, s katerim razlaga pomnožitev, začeli učenci zapuščati.

Če gledava sam dogodek pomnožitve, nama mnoge podrobnosti lahko vso globino še bolj osvetlijo. Nahajamo se v puščavi. Velikonočni prazniki so blizu. Po tleh je veliko trave. Obedovali bodo razporejeni v skupine po sto in petdeset. Vsi ti podatki spominjajo na organizacijo izraelskega ljudstva v puščavi, ko je bila sklenjena zaveza med Bogom in njegovim ljudstvom. Jezus bo v svojem govoru še posebej naglasil, da je on sam resnični nebeški Kruh, ki hrani in daje življenje, počitek in novih moči. V moči tega kruha se uresničuje dokončna zaveza med Bogom in njegovim ljudstvom. Omemba ostankov kruha poudraja obilje milosti, ki jih daje nova zaveza. Nova zaveza je namreč dana vsem. Onkraj nje ni ničesar, kar bi lahko potešilo človeška hrepenenja. Čudež je simbol obhajanja evharistije. Glagoli, ki jih uporablja (vzel, blagoslovil, razlomil in dal) so značilni za obhajanje evharistije.

Izid pomnožitve kruha je dramatičen. Vsi jedo, vsi se navdušijo, a nobeden v resnici ne razume in nihče ne zna videti Božjega delovanja. Jezus si bo zaman prizadeval, da bi razumeli. Ljudje bomo lahko razumeli šele takrat, ko se bomo ponovno ozrli Vanj, ki smo ga prebodli. Kruh bo postal kruh življenja šele takrat, ko bo kazal na Božje ljubeče trpljenje za človeka.

Božja ljubezen do naju nikdar ne deluje v skladu z zakonitostmi moči in sile, ki sta nam tako blizu. Midva bi rada potešila svoja hrepenenja tako, da bi Boga uporabila za to. Težko pa svoja hrepenenja odpreva Bogu in še težje sprejmeva njegovo milost. V tem je vsa težava človeškega srca v odnosu do Boga. Jezus to dobro ve. Čeprav, da ob različnih priložnostih stori vse, da bi midva lahko razumela, dobro ve, da bo moral iti v Jeruzalem, kjer bo na križu v vsej polnosti zasijala resnica njegove ljubezni do ljudi. Šele takrat bo lahko osvojil srca in jih vnel z isto ljubeznijo.

p. Vili Lovše