Arhiv oznak: feminizem

Invazija feminizma in obabljenih moških

Proces se je začel že davno. Ne šele po drugi svetovni vojni ali v zadnjih desetletjih. Invazija feminizma in obabljenih moških sta se pričeli že veliko prej.

Fran Levstik je leta 1858, pred 160 leti napisal: »Kar so se obabili možje, je vsaka baba neumna, katera se omoži.« Besede je položil v usta svojega junaka Martina Krpana, ki je to izrekel v času turškega obleganja Dunaja. To pa je bilo leta 1683. Pred 335 leti.

Citat iz Krpana bo zaradi ”politične korektnosti” in ”enakopravnosti” bržkone kmalu izginil iz knjige, zato si ga velja zapomniti. Tovrstna ”pravoverna” cenzura otroške literature, ki je bila zelo pogosta v rajnkem komunizmu, namreč tudi po letu 1990 ni izginila. Širjenje ideologije skozi mladinsko literaturo je pač lastno vsem ideologijam, tako odkritim (fašizem in komunizem), kot prihuljenim (feminizem in genderizem).

Moški – ogrožena vrsta

Danes smo moški ogrožena vrsta. Vsak dan nas je manj. V zahodni družbi je vse manj in manj moškega principa in moškosti kot take.

Namesto moških imamo vedno več obabljenih moških. Obabljenci nas v tesnem sodelovanju z agresivnim feminizmom izrinjajo in so nas iz določenih področij že povsem izrinili.

Namesto moških vidimo poženščene tipe. V oprijetih hlačah. Z lasmi, spetimi v malomeščanske damske fige. Ki ne vedo več, da imamo dve vrsti šraufencingerja (ali šrafcigerja, kot mu rečejo na Štajerskem). Nekateri celo te besede ne poznajo več. Znajo pa na izust vsa imena velikih modnih znamk. Se brijejo po nogah in prsih. In plačujejo za kozmetiko več kot lepši spol.

Da ne bo pomote, pri tem ne mislim na homoseksualce ali moške, ki imajo težave s spolno identiteto. Govorim o povsem običajnih moških. Zaradi slednjih dveh stavkov lahko fašem kako ovadbo, vem. A pri tem nisem resnično nič slabega mislil. Homoseksualci ali še-kako-drugače-imenovani-seksualci so pač različni od običajnih moških in če to ubesediš ti tega ne bi smel nihče zamerit.

Ženske kvote v politiki je zato treba ukiniti. Ali pa uvesti moške kvote v pravosodju, šolstvu in zdravstvu.

Feminizacija sodstva in šolstva

Na vseh sodiščih držav zahodne hemisfere se je število moških drastično zmanjšalo. Sodniki moškega spola so na pragu popolnega izginotja. V šolstvu je učiteljev le še za vzorec. Če odštejemo učitelje telovadbe, je število slovenskih šolnikov že na ravni statistične napake. V zdravstvu je število moških padlo na manj kot četrtino.

Da je to problem, ne reče nihče. Zakaj le? Moški se pač odločijo, da ne bodo v šolstvu in je to njihova pravica. Tako to argumentirajo politiki in mediji.

In ti isti politiki in mediji tudi opozarjajo, da je na določenih področjih premalo žensk. In so uvedli kvote. V politiki, recimo. Zakaj le? Ženske se pač odločijo, da ne bodo v politiki in je to njihova pravica. A tega politiki in mediji tako ne argumentirajo.

Kvote – dvoličnost brez primere

Dvoličnost in hinavščina je, da imamo ženske kvote v politiki pa, tudi na mnogih drugih področjih, moških kvot pa nimamo še nikjer. Nikjer. Ženske kvote v politiki je zato treba ukiniti. Ali pa uvesti moške kvote v pravosodju, šolstvu in zdravstvu. Menda smo po ustavi vsi ljudje enakopravni, ne glede na spol.

Hvala, da ste si vzeli čas za to kolumno. V njej namreč poudarjam problem, ki je veliko večji in tehtnejši kot velika večina vsega, kar sem doslej povedal ali napisal.

Kdo vse bo nagovoril možakarje na 1. vseslovenskem srečanju mož, očetov in sinov? – Luka Mavrič

Na 1. vseslovenskem srečanju mož, očetov in sinov boste lahko med tremi pričevanji prisluhnili tudi Luku Mavriču, članu medškofijskega odbora za družino, na temo “Kako živim svoje poslanstvo moža, kristjana, Slovenca?”

Takole pa je pred letom dni odgovoril na nekatera vprašanja za tednik Družina:

Ali krščanstvo zahteva pogumnega ali uklonljivega moškega?

Lahko bi se vprašali: kakšnega moškega zahteva življenje? Kakšnega zahteva družina? Je to mož-copata, moški brez prave hrbtenice? Prepričan sem, da se vsak moški globoko v sebi želi izkazati kot pogumen, načelen. Kako drugače cenimo človeka, ki se ne obrača po vetru, ne išče le sebe in svojih interesov, ampak je pripravljen tudi na žrtev, če je to potrebno, da le ostane zvest svojim načelom in vrednotam. V družbi taki pokončni ljudje niso vedno sprejeti. Za vsako vodstvo je bolj enostavno, če ima uklonljive ljudi pod seboj, ker so ti bolj vodljivi. Če pogledamo skozi zgodovino, vidimo, da tudi v Cerkvi nismo imuni pred tem pojavom. Jezus pa od apostolov ni zahteval neke slepe ubogljivosti. Oni so mu sledili zato, ker je bil do njih skrajno odkrit, brezkompromisen, odločen, obenem pa do konca spoštljiv in ponižen. On jih pokliče, a jim pušča vso svobodo. Te lastnosti moramo moški ponovno odkriti, tako v Jezusu, kot v sebi.

Kako nagovoriti moškega? Kakšna je moška govorica vere in doživljanja vere?

Do nedavnega sem bil mnenja, da so skupine za moške v Cerkvi le »modna muha enodnevnica«. Ko pa sem začel brati literaturo o moški duhovnosti, me je prevzela moč te govorice. Nekaj takega, kot če bi v tujem okolju zaslišal materni jezik in enostavno hočeš prisluhniti. Očitno je Cerkev skozi stoletja razvila neko duhovnost in oblike pobožnosti, ki so bližje ženski naravi: povezanost, vključenost, sprejetost, izročanje in priprošnja, prinašanje sočutja in tolažbe. To so potrebe, ki jih ima v družini pred očmi vsaka žena in mati. Tudi danes je tako, da je moški zares zaželjen in nenadomestljiv v župniji predvsem takrat, ko je treba npr. na cerkvi zamenjati streho, torej ko gre za konkretno delo. Nekako pa smo izgubili besede, s katerimi bi znali nagovoriti moškega v globini njegovega srca. Moški smo izjemno občutljivi na spoštovanje, svobodo, ne pustimo se nikomur ujeti. Če pa nas nekaj zares prevzame, smo pripravljeni za to tudi umreti. V bistvu moški ne živi zares svojega življenja, če nima pred očmi nekaj, za kar se je pripravljen žrtvovati. To hočemo najti.

Ali je svet »feminizma« in poudarjanja enakosti temeljnih razlik med spoloma odvzel moškemu vlogo voditelja v družini? Ali se morda zato umakne iz družine?

Feminizem je s prizadevanjem za večjo enakopravnost žensk naredil veliko dobrega tudi za moške. Moški se oblikuje ob ženski, če jo jemlje kot sebi enakovredno sogovornico. Feminizem je zašel, ko je začel vojno proti vsakršnim razlikam med moškim in žensko. Razlike so in bodo vedno ostale. Z njimi lahko živimo, če jih upoštevamo, ne pa zanikamo. Ali se je moški kot voditelj v družini začel umikati s pojavom feminizma ali že prej, ne vem. Dejstvo je, da danes mnogo družin trpi zaradi fizične in čustvene odsotnosti očeta. Moški je v družini voditelj, tako si je Bog družino zamislil. A s tem imamo težavo tako moški kot ženske: moški se bojimo prevzeti odgovornost voditelja, ker velikokrat ne znamo poslušati s srcem in nam je lažje sebe opravičevati; ženske pa se bojijo, da bodo ob možu voditelju izgubile kontrolo, ker pogosto ne zmorejo zaupati in stvari prepustiti iz svojih rok. Potem pa imamo, kar vidimo v družbi: moške, ki iščejo potrditev v službi ali drugje, ženske pa z njimi tekmujejo in tarnajo, da so doma za vse same. Oboji moramo ponovno odkriti Božji pogled na družino, kakor si jo je On zamislil.

V Svetem pismu je naloga mož posredovanje vere. Kako sodobnega moškega prebuditi v tej vlogi?

Živimo v času, ko ima vsak pravico, da živi, kakor mu paše. To nas je pripeljalo do tega, da si skoraj ne upamo zavzeti stališča do najbolj bistvenih vrednot v življenju, da ne bi slučajno prizadeli koga, ki živi drugače. Kot da je vsako stališče enako legitimno in enako pravilno. Živimo torej v nekem vzdušju »vseenosti«. Odrekli smo se prepričanju, da je mogoče resnico spoznavati, da je mogoče ljubezen in vero zares živeti. Tako se pogosto obnašamo tudi verni starši do lastnih otrok. Če rečem otroku: »Do birme boš hodil k verouku, potem pa se boš sam odločal zase,« istočasno sporočim, da vera meni osebno praktično nič ne pomeni in mi je vseeno, kako se otrok opredeli glede Boga. Zato je premalo samo reči: »Starši, posredujte svojo vero otrokom!« Vsak oče, vsaka mama si mora najprej odgovoriti na vprašanje, kaj njemu pomeni vera v Jezusa Kristusa. Mislim, da so danes skupine za moške tiste, ki pomagajo odraslemu moškemu, da pride do svojega osebnega odgovora glede vere v Boga.

Kako med sesalcem in likalnikom, športnem plezanju in strokovnem delu najti čas tudi za molitev in k njej povabiti vso družino?

Včasih se preveč obremenjujemo s tem, koliko časa bi naj namenili molitvi. Če delo posvetim Bogu, je tudi to molitev. Če med plezanjem premišljujem o sebi in svojem odnosu z Bogom, je tudi to molitev. Molitev je pogovor z Bogom, je srečanje z Njim. Vsekakor pa je naloga očeta, da v družini prvi da pobudo za družinsko molitev. Najlepši čas za to je pred uspavanjem, ko je dan končan in nas nič več ne čaka. Lahko skupaj molimo preproste molitve ali desetko rožnega venca, lahko pa molimo tudi s svojimi besedami. Odvisno od starosti otrok. Vendar če oče ne da pobude, se lahko mama še tako trudi zbrati otroke k molitvi, pa se bodo težko odzvali. Oče je pač duhovni voditelj družine.

Kaj za vas pomeni biti pogumen?

Pred časom sem iskal odlomke v evangeliju, ali je bilo Jezusa kdaj strah. Če ga opazujemo, kako se je soočal s farizeji in pismouki, s katerimi je bil neprestano v konfliktu, vidimo, kako je bil vedno pogumen, odločen, jasen in miren. Zavedal se je svoje moči, ki pa je ni nikoli zlorabil, ampak ga je v vsem ravnanju vodila ljubezen. Tudi farizejev ni sovražil. Poleg tega nič ni govoril ali delal iz sebe, ampak je vse delal tako, kakor mu je naročil Oče. Zato intuitivno verjamem nekako takole: če bom iskal Božjo voljo, potem bom našel mir, da se bom prav odločal in imel pogum, da vztrajam pri teh odločitvah, tudi ko bo težko.

Po ženah gre Cerkev naprej

19.11.2017: 33. Nedelja med letom: Mt 25,14-15.19-20

Sveto pismo je vezano na čas. Kristjani to cenimo. Sveto pismo je potrebno brati znotraj konteksta in ga skrbno razlagati. Kakšna feministična organizacija današnjega prvega berila verjetno ne bi izbrala za uvodno besedilo svoje konvencije. Mi pa bi delali narobe, če bi odlomek poslušali zgolj s pojmi našega današnjega sveta in dojemanja.

Knjiga pregovorov je destilat rekov in naukov, ki so nastajali skozi stoletja, najverjetneje s strani rabijev in pismoukov. Njihov svet je zelo drugačen od našega. To je jasno vidno iz nalog »vrle žene«. Hvale je vredna zato, ker dela z volno, v vinogradu in na zemlji. Takšno besedilo dobi pravi smisel zgolj v kontekstu kmečke kulture.

Vse do nedavnega so ženske v Palestnini smatrali za lastnino njihovih mož. Lahko so jih kupovali, prodajali, se od njih ločevali ali ubili brez naloga sodišča (to se še vedno dogaja v nekaterih arabskih državah). Ženske niso imele uradno priznanih človekovih pravic. Naučene so bile služiti in molčati.

Posledično je bilo besedilo iz knjige pregovorov za takratne čase osvobajajoče za ženske. Ne le da brani žensko pravico do dela, ampak jo tudi hvali. Hvali jo zaradi njene ustvarjalnosti, modrosti, dobrote, moči, občutka za pravičnost, velikodušnosti, veselja in vere. Takšen seznam vrlin je dober v vseh časih in vreden, da si ga želimo.

Danes s pomočjo nenehnega razodevanja Svetega Duha vemo, da so iste stvari, ki jih knjiga pregovorov hvali pri vrli ženi vredne hvale tudi pri vrlem moškem.

Morda je imel Jezus ob današnji zgodbi o telentih v mislih prav ženske. Danes v pogovorih o tem koga bi morali v cerkvi posvetiti v duhovnika pogosto izgubimo iz spomina dejstvo, da so ženske vedno in tudi danes na močne in dolgoročne načine »vodile« cerkev. Od izrednih sposobnosti redovnic in neposvečenih žena pri vzgoji, skrbi za zdravje, misijonih in teoloških institucijah do žena in mater, ki dnevno pričujejo o zvestobi in dobrotljivosti Boga. Vse to na neštete načine razkriva moč prilike o talentih. Resnica je, da cerkev ne bi mogla preživeti brez vodstva, prizadevanja in vere neštetih žensk. Brez njih ne bi mogli nadaljevati skoraj nobenega naših poslanstev.

S povedanim pa ne moremo zmanjševati bolečin in ran, ki so jih nekatere žene doživele po rokah cerkve. Veliko žena čuti, da se njihovega posebnega prispevka k življenju cerkve niti zares ne zavedamo, niti ga ne znamo zares ceniti. Celo žene same ga ne znajo.

Prosimo, da bi nas Duh vodil pri upoštevanju talentov vsake kristjane in kristjana znotraj vstalega Kristusovega telesa, ki je Cerkev. Duh gradi v nas in med nami Božje kraljestvo in odpira oči za vzajemno sprejemanje, spoštovanje in hvaležnost za darove, ne glede na spol. Vsak je dragocen in enkraten znotraj Kristusovega telesa.