Arhiv oznak: gospodar

Božja obljuba vir skrbnosti

19. nedelja med letom

Jezus naju s pomočjo prilik spodbuja k čuječnosti in skrbnosti. S tem nama pove veliko več, kot sva ti in jaz pripravljena verjeti. Dobrine so začasne in nestalne. Takšno je tudi naše življenje. Začasno in nestalno. Ali torej biti čuječ in buden pomeni, da svoje in naše začasnosti in nestalnosti nikdar ne izgubim iz zavesti? Ali pa čuječnost pomeni s strahom pričakovati prihod gospodarja, ki bo vsekakor prišel in bo svoje služabnike glede na njihovo vedenje nagradil ali kaznoval? Ne eno ne drugo ni evangeljsko.

Evangeljska čuječnost je povezana z nečim drugim. Temelji na izkustvu vere. Temelji na življenju iz Božje obljube, ki se je dotaknila srca. Ni na prvem mestu napor naše čuječnosti, ampak zaznavanje, da je Bog zvest svoji zavezi z vsakim izmed nas.

Čuječnost je mogoča samo zaradi Božjega kraljestva, ki je prišlo k nam. Ti in jaz sva lahko čuječa zato, ker nama je Bog blizu. V Jezusu se je Božja bližina do tebe in mene dopolnila in se nenehno dopolnjuje. On nama daje čutiti Božjo brezpogojno zavezo. V Njegovi bližini je vir moči za najino čuječnost. On postane zaklad tvojega in mojega srca. V njem se osredotočijo Božje obljube in naša hrepenenja. Čuječnost je napor in prizadevanje, da se srce ne oddalji od resnice, od Njega, ki jo zaznavava.

Čuječnost ponazori evangeljska prilika o pričakovanju gospodarja, ki se vrača s svatbe in svojim strežnikom postreže. Podoba ni prav nič običajna. Na zemlji namreč ni gospodarja, ki bi stregel svojim služabnikom. Očitno je, da Jezus s priliko namiguje na svoje umivanje nog učencem med zadnjo večerjo. Naš Oče je sklenil, da nam da samega sebe in vse. Oče nama želi absolutno dobro. To je pokazal v Jezusu. Zato sva midva lahko čuječa in imava moč za vsak apostolski napor. Če nisva nikdar začutila Božje dobrohotnosti do sebe in drugih se ne bova mogla nikakor osvoboditi skrbi in beganja za dobrinami, ki jih potrebujeva za življenje. Svojega nestalnega življenja nikakor ne bova mogla z gotovostjo živeti. Če nisva zaznala Božje absolutne dobrohotnosti do sebe in drugih, se ne bova mogla upreti uporabi bratov in sester za lastne sebične namene, s katerimi hočeva zapolniti praznino nestalnosti, ki naju razjeda. Zato vse Sveto pismo in celotno izročilo Cerkve ves čas kliče: Ne pozabite, bodite pozorni, bodite budni, čujte!

V tem duhu dobi svoj poseben pomen še ena podrobnost iz evangelija. Zdi se, da se vse prilike o čuječnosti nanašajo na poslednje čase, ko se bo gospodar vrnil in noben izgovor ne bo več pomagal. V resnici pa ne gre za čas. Ne gre za večni čas po tem zgodovinskem času. Prilika govori o razsežnosti večnega časa, ki gre skozi naš zgodovinski čas in ga lahko živiva že danes. To pomeni, da je gospodar, ki prihaja, podoba razodetja, ki se zate in zame uresničuje v trenutku, ko se sredi vsakdanjega življenja odpreva skrivnosti Božjega kraljestva. Ne gre za to, da si danes z določenim načinom življenja tukaj zasluživa, da bova šla jutri tja gor. Božje kraljestvo je že tu. Lahko se razodene v vsakem trenutku našega vsakdanjega življenja. To nama želi Jezus povedati s tem, ko pravi, da gospodar streže svojim služabnikom. On se vsak hip lahko razodene tvojemu ali mojemu srcu in nama pokaže Božjo absolutno dobrohotnost do slehernega človeka. Če mu dovoliva to že danes in tukaj, korenito spremeni horizont najinega življenja. Postajava sposobna skupnosti.

p. Vili Lovše

 

Zadnji bodo prvi

24.09.2017: 25. Nedelja med letom: Mt 20,1-16

Film Forrest Gump so opisovali kot zgodbo o zmagoslavju bojevnika. A film govori tudi o tem, kako bodo zadnji prvi. Naslednja zgodba poskuša filmsko zgodbo nadaljevati in dopolniti.

“Forrest Gump umre in gre v nebesa. Na vratih ga sv. Peter ustavi in mu pove, da lahko vstopi, če bo odgovoril na tri vprašanja.

1. Kateri dnevi v tednu se začenjajo s črko »T«?

2. Koliko sekund ima eno leto?

3. Kakšno je Božje ime?

Forrest takoj odgovori: »Pr mej, dva dneva v tednu se začenjata s črko »T«: danes in jutri (today and tomorrow). Sv. Peter odvrne: »Nisem imel tega v mislih Forrest, toda imaš prav. Kaj pa naslednje vprašanje?« Mislim, da je lahko edini odgovor »dvanajst!« »Dvanajst?« presenečen odvrne Peter. »Seveda, mora biti dvanajst: saj je dvanajst mesecev in v vsakem je pri drugem dnevu beseda »sekond!« Peter začuden: »Aha, že vidim kako razmišljaš. Pa še tretje vprašanje.« »Seveda. Pr mej. Božje prvo ime je zagotovo Andi. To je bilo od vseh treh najlažje vprašanje. Naučil sem se ga iz pesmi… Andi hodi z menoj, Andi govori z menoj, Andi mi pravi, da sem njegov.« Tedaj sv. Peter odpre vrata in zakliče: »Teci, Forrest, teci!«

V današnjem evangeliju so tisti, ki so prišli prvi na delo, plačani enako kakor tisti, ki so prišli popoldan in že skoraj ob koncu delovnega dne. Prvim ni šlo v račun, da bi lahko prišli veliko kasneje in bi zaslužili enako, kakor tisti, ki so prišli zadnjih pet minut.

Delavce zadnje ure bi mi cinčino poimenovali lenuhi ali mečkači. Če bi le mogli bi bili v skupini tistih, ki se pritožujejo in protestirajo proti »krivičnemu« gospodarju.

Omenjena zgodba je bila v času prve cerkve zelo pomembna. Več rodov Judov je dolgo pričakovalo mesijo. Kakor delavci zgodnje ure, so prvi odgovorili na Jezusov klic ter skupaj z njim delali za Božje kraljestvo. Za prve judovske kristjane, med njimi tudi za Petra, je bilo veliko presenečenje dejstvo, da je Jezus klical tudi pogane, da bi skupaj z njim živeli in delali za Božje kraljestvo.

Predstavljajte si, kaj so ti zgodnji delavci (Judje) doživljali, ko so mečkači in lenuhi zadnje ure (pogani) postali voditelji krščanskih skupnosti in poslanstva. Prepričani so bili, da tako ne bi smelo biti!

Zgodba je krasen komentar o naši ozkosti in o brezmejni Božji velikodušnosti. Mi uspemo v sebi in drugih uzreti zgolj delček tega, kako čudovit je Bog. Bog je veliko več in bolj: bolj ljubeč, bolj odpuščajoč, bolj sočuten in bolj pravičen. Bolj kakor katerikoli človek.

Ker je Bog tako velik in večji, kakor vse, kar mi lahko prosimo in si predstavljamo, nas s svojim domiselnim načinom s katerim obide naša slepa in večkrat krivična pričakovanja, nenehoma preseneča. Mi ga iščemo v velikih in spektakularnih stvareh, on pa pride k nam ubog, nag, bolan, lačen in v ječi. Bog nam govori po najbolj presenetljivih ljudeh in ob najbolj nepričakovanih priložnostih.

Tisti, ki so že vnaprej določili na kakšne načine, kdaj, kje, kako in pri kom sme Bog delovati, ne dojamejo modrosti vere, ljubezni in upanja ter končajo zadnji v vrsti. Danes je kriza vere, toda ne na tak način, kakor si mi največkrat predstavljamo. Kriza vere je v tem, da ljudje znotraj cerkve, ne moremo verovati in verjeti, da lahko tudi ljudje, ki so zunaj naših tradicionalnih struktur, doživijo Jezusovo ljubezen. Bog ljubi in vodi cerkev, toda ni vezan samo nanjo. Nasprotno. Ves čas se pri slehernem človeku trudi, da bi zagotovil, da bodo zadnji imeli možnost biti prvi.

Namesto, da mu to zamerimo, se mu zahvaljujmo. Hvala ti Gospod, da si večji od nas in pravičen do vseh, ne glede na to kdaj in kako smo prišli do Besede.

Čuječi zaradi Božje usmiljene obljube

19. nedelja med letom

1Jezus naju s pomočjo prilik spodbuja k čuječnosti in skrbnosti. S tem nama pove veliko več, kot sva ti in jaz pripravljena verjeti. Dobrine so začasne in nestalne. Takšno je tudi naše življenje. Začasno in nestalno. Ali torej biti čuječ in buden pomeni, da svoje in naše začasnosti in nestalnosti nikdar ne izgubim iz zavesti? Ali pa čuječnost pomeni s strahom pričakovati prihod gospodarja, ki bo vsekakor prišel in bo svoje služabnike glede na njihovo vedenje nagradil ali kaznoval? Ne eno ne drugo ni evangeljsko.

Evangeljska čuječnost je povezana z nečim drugim. Temelji na izkustvu vere. Temelji na življenju iz Božje obljube, ki se je dotaknila srca. Ni na prvem mestu napor naše čuječnosti, ampak zaznavanje, da je Bog zvest svoji zavezi z vsakim izmed nas.

Čuječnost je mogoča samo zaradi Božjega kraljestva, ki je prišlo k nam. Ti in jaz sva lahko čuječa zato, ker nama je Bog blizu. V Jezusu se je Božja bližina do tebe in mene dopolnila in se nenehno dopolnjuje. On nama daje čutiti Božjo brezpogojno zavezo. V Njegovi bližini je vir moči za najino čuječnost. On postane zaklad tvojega in mojega srca. V njem se osredotočijo Božje obljube in naša hrepenenja. Čuječnost je napor in prizadevanje, da se srce ne oddalji od resnice, od Njega, ki jo zaznavava.

Čuječnost ponazori evangeljska prilika o pričakovanju gospodarja, ki se vrača s svatbe in svojim strežnikom postreže. Podoba ni prav nič običajna. Na zemlji namreč ni gospodarja, ki bi stregel svojim služabnikom. Očitno je, da Jezus s priliko namiguje na svoje umivanje nog učencem med zadnjo večerjo. Naš Oče je sklenil, da nam da samega sebe in vse. Oče nama želi absolutno dobro. To je pokazal v Jezusu. Zato sva midva lahko čuječa in imava moč za vsak apostolski napor. Če nisva nikdar začutila Božje dobrohotnosti do sebe in drugih se ne bova mogla nikakor osvoboditi skrbi in beganja za dobrinami, ki jih potrebujeva za življenje. Svojega nestalnega življenja nikakor ne bova mogla z gotovostjo živeti. Če nisva zaznala Božje absolutne dobrohotnosti do sebe in drugih, se ne bova mogla upreti uporabi bratov in sester za lastne sebične namene, s katerimi hočeva zapolniti praznino nestalnosti, ki naju razjeda. Zato vse Sveto pismo in celotno izročilo Cerkve ves čas kliče: Ne pozabite, bodite pozorni, bodite budni, čujte!

V tem duhu dobi svoj poseben pomen še ena podrobnost iz evangelija. Zdi se, da se vse prilike o čuječnosti nanašajo na poslednje čase, ko se bo gospodar vrnil in noben izgovor ne bo več pomagal. V resnici pa ne gre za čas. Ne gre za večni čas po tem zgodovinskem času. Prilika govori o razsežnosti večnega časa, ki gre skozi naš zgodovinski čas in ga lahko živiva že danes. To pomeni, da je gospodar, ki prihaja, podoba razodetja, ki se zate in zame uresničuje v trenutku, ko se sredi vsakdanjega življenja odpreva skrivnosti Božjega kraljestva. Ne gre za to, da si danes z določenim načinom življenja tukaj zasluživa, da bova šla jutri tja gor. Božje kraljestvo je že tu. Lahko se razodene v vsakem trenutku našega vsakdanjega življenja. To nama želi Jezus povedati s tem, ko pravi, da gospodar streže svojim služabnikom. On se vsak hip lahko razodene tvojemu ali mojemu srcu in nama pokaže Božjo absolutno dobrohotnost do slehernega človeka. Če mu dovoliva to že danes in tukaj, korenito spremeni horizont najinega življenja. Postajava sposobna skupnosti.

p. Vili Lovše