06.01.2017: Gospodovo razglašenje, Iz 60,1-6; Ef 3,2-3a.5-6; Mt 2,1-12

Pred nekaj leti so se v nebesih odločili, da bodo na praznik Gospodovega razglašenja pri bogoslužju poustvarili obisk treh modrecev pri malem Jezusu. Vlogo modrih so zaupali ustanoviteljem treh velikih moških redov v Cerkvi.

Vsi so se zbrali, da bi videli sv. Frančiška Asiškega, ki je ob primernem trenutku prišel naprej ter pred Jezusove jasli položil tri glinene golobčke. Ves nebeški zbor je vkliknil: »Ahhh.«

Naslednji je bil sv. Benedikt, ki se je slovesno približal jaslim in prednje položil čudovito pozlačeno in z diamanti okrašeno Sveto pismo. Na njem je bil napis: »To je tvoje življenje.« Vsi so vzklikali od občudovanja: »Ahhh!«

Končno prišepa naprej tudi sv. Ignacij Lojoski brez darila. Začudeni ga gledajo kako gre mimo jasli in mimo Marije. Ves nebeški zbor je bil razočaran. Mislili so si: »Tako značilno za jezuita: ne ve, kam se mora pri bogoslužju postaviti in pride praznih rok!« Gledali so ga, kako je prišel do Jožefa, mu položil roko okrog ramen in ga vprašal: »Torej, povej mi, sv. Jožef, ali si se odločil, kam boš otroka poslal v šolo? Vpiši ga k meni in ti bom dal posebno ugodno ceno.«

Ko gremo v kino, moramo v tistem času svojo kritično občutljiovst zadržati in v polnosti vstopiti v zgodbo filma. Podobna drža je potrebna, če hočemo v največji meri izkoristiti sadove zgodbe o Gospdovem razglašenju. Ali ste se kdaj spraševali, zakaj so se modri, ki jih je zvezda vodila iz vzhoda do Jeruzalema, tam ustavili in šli Heroda vprašati za smer? Zvezda bi jih lahko pripeljala do Jezusa, ali se vam ne zdi? Ali zakaj Herod ni sledil modrim možem ali vsaj svojega vohuna poslal za njimi? Kaj se je potem s temi modrimi zgodilo? Prvi so, ki v Matejevem evanegeliju prepoznajo, kdo je Jezus, potem pa prav tako hitro, kakor so v zgodbo vstopili, iz nje tudi izpuhtijo.

Kakor mnogi pisci scenarijev se tudi Matej igra z zgodbo. Hoče doseči svoj cilj, ki je drugačen. Kot gledalci filma, se tudi mi rade volje odpovejmo svojemu nadzoru in vprašanjem, ter glejmo sliko, ki jo pred nami riše evangelist.

Matejeva skrb skozi celoten evangelij je prikazati Jude, ki Jezusa niso prepoznali zato, ker so bili zaprti v svoje strahove. Kralj Herod je prvi javni uslužbenec prikazan na takšen način, nikakor pa ni zadnji. Na koncu evangelija doživi Pilat podobno usodo. Matej oba vladarja poveže. Oba se čutita ogrožena zaradi tega, kdo Jezus je in kako živi svoje življenje. Posledica vladarskega strahu je smrt: Herod odredi poklati vse prvorojence, Pilat pa da umoriti Jezusa.

Danes nam Matej želi naslikati prav to povezavo med Jezusovim rojstvom in njegovo smrtjo. Sredi izrednega prizora obiska modrecev, nam Matej z njihovimi darovi otroku pove, da se bosta Jezusova oblast in bogastvo razkrila šele preko njegove smrti in vstajenja.

Naši odzivi na Jezusa so zelo pogosto enaki kakor je Herodov. Zlahka se počutimo ogrožene in prestrašene. V sebi hočemo izločiti glasove, ki nam kličejo, naj živimo Božje kraljestvo. Cena za to, se nam namreč zdi prevelika. Matej nam pove, da je sovražnik krščanskega življenja strah. Vklene nas in okuži vse okrog nas. Strah nas je pa največkrat najbolj prav takrat, ko naletimo na tveganje, da bomo izgubili oblast, moč in nadzor nas svojim življenjem in življenjem drugih. Zaradi tega lažemo, varamo in opravljamo. Svoj položaj hočemo na vsak način ohraniti. Kakor pri Herodu in Pilatu vse konča v smrti.

Kakor hitro se s strahovi soočimo in poimenujemo resnično grožnjo svojega življenja, znova zaznamo vse objemajoče veselje, ker smo našli jutranjo zvezdo, ki se je vrnila iz smrti in razliva svojo pomirjajočo svetlobo na vse človeštvo.

Matejeva zgodba je torej veliko več, kakor opis poti treh perzijskih modrecev. Pripoveduje zgodbo o izbiri ali odločitvi, ki jo mora narediti vsak kristjan: ali hočem živeti življenje iz moči čudenja ali iz strahu?

Slediti Jezusovim pravilom pomeni, da gledamo jutranjo zvezdo, ki nam razsvetljuje pot in daje pogum, da živimo iz Njegovega evangelija, ne glede na to, kakšni so, vzamemo vsak dan svoje križe ali križ, in zaupamo, da nam bo Bog ostal zvest preko smrti v večno življenje, kjer ne bo več groženj in strahu.

Toliko kolikor tukaj in sedaj že živimo onkraj svojih strahov, v tolikšni meri polni čudenja in občudovanja tudi letos lahko iz srca okušamo svoj praznik razglašenja!

08.01.2017: Nedelja Jezusovega krsta; Iz 42,1-4.6-7; Apd 10,34-38; Mt 3,13-17

Večkrat sem že naletel na mlade starše, ki se sprašujejo, če je prav, da svojega malega otroka prinesejo h krstu. Pravijo, da bi moral otrok odrasti in se bo potem sam odločil. Na prvi pogled spoštovanja vreden razlog. Vendar je zgolj sad nedoslednega razmišljanja.

Mladi pari svojemu otroku ne dajo nobene izbire ali bo jedel zelenjavo, se učil brati in pisati ali moralno živeti. Podpirajo in krepijo vse to, ker vedo, da so hrana, pismenost, znanje in etičnost bistveni za odraslo življenje. Če to prepoznamo, potem velja, da ima otrok že od rojstva v sebi duhovne, vzgojne, moralne in telesne potrebe. Zelo se mi zdi nedosledno duhovno potrebo, ki je ena bistvenih potreb človeka, odlagati na raven »se bo sam odločil pozneje, če bo hotel«.

Krst ni pranje možganov (kot je dostikrat moderno šolsko dresiranje; zakaj se vsi totalitarizmi polastijo šolstva?) Odrasel človek lahko svojo vero živi ali pa tudi ne, kakor hoče in se je odločil. Žalostno pri tem je, da se lahko odločimo tudi za negativno vero: proti Bogu, proti veri, proti ljudem, proti sebi. Da nekoga pustimo odraščati brez verskih temeljev, na podlagi katerih bi lahko delal duhovne izbire, je bolj omejevanje svobode, kakor pa njeno pospeševanje. V naši kulturi je krst otrok s strani staršev popolnoma pravilno ravnanje.

V evangeliju beremo, da se je Jezus dal krstiti Janezu Krstniku v reki Jordan, ker je bilo to primerno. To se nam danes lahko zdi zelo čudno, kajti sprejemamo, da je naš edini običaj zavračanje vseh, tudi modrih, običajev. Danes delati pomeni podirati, kar smo prej naredili.

Zelo močno pa vztrajamo pri prepričanju, da Bog, kar stori, vedno prav stori. V teologiji to imenujemo »ustreznost«. Prepričani smo, da se je Bog odločil, da je primerno ali ustrezno, da se učloveči in se je, tako kot se je in kjer se je. Skozi stoletja so potekala neskončna razparavljanja o tem, kaj bi se zgodilo, če bi Beseda prišla k nam kot ženska in ne kot moški. Razprave so morda lahko zanimive, toda nimajo nič s tem, kar se je Bogu zdelo ustrezno in se je dejansko zgodilo.

V skladu z Očetovim pravim delovanjem, se je Sin ustrezno odločil, da bo od Janeza sprejel krst pokore in kesanja, čeprav ni imel ničesar, kar bi se kesal. Jezus se ni dal krstiti samo zato, ker se je to od njega pričakovalo. Njegovo izkustvo krsta se začne z Janezovim krstom, ki je priznanje krivde in potem pokaže, da gre pri krstu predvsem za sprejemanje Očetove ljubezni. Do danes sta obe resničnosti zajeti v krščanskem krstu in med seboj v zdravi napetosti. Pri krstu v Kristusa priznamo izvirni greh in izvirno milost. Božja ljubezen je v nas živa, čeprav se zavedamo, kako smo v resnici daleč od nje.

Jezusov krst, in vsak drug v njegovem imenu opravljen krst, je trenutek v katerem objamemo veličino Očetove ljubezni, ki vsakega izmed nas kliče po imenu naj bomo njegovi ljubljeni sinovi in hčere, skupaj z našo človeško slabostjo in krhkostjo. Ni bolj primernega načina, da z njim nekomu, ki prihaja na svet izrazimo dobrodošlico v našo slabotno človeško skupnost vernikov v katero uvajamo nove člane tako, da jih spomnimo, da izvirni greh nima zadnje besede, ampak jo ima milost. Za vse, ki smo krščeni v Kristusa, ima Očetova ljubezen vedno in povsod zadnjo besedo glede vsega.

Razveselimo se na ta praznik in zahvalimo za ljubezen, ki je po krstu izlita v naša srca. Daje nam pogum, da ravnamo ustrezno tudi za prihodnje rodove.

P. Viljem Lovše , DJ