Arhiv oznak: grešniki

Neusmiljeni služabniki so nekoristni

27. nedelja med letom

gorcicno-zrno

Iz svetega evangelija po Luku (Lk 17,5-10)

In apostoli so rekli Gospodu: »Pomnôži nam vero!« Gospod pa je rekel: »Če imate vero kakor gorčično zrno, bi tej murvi lahko rekli: ‚Izruj se s korenino in se presádi v morje‘ in bila bi vam poslušna. Kdo izmed vas, ki ima hlapca pri oranju ali na paši, mu bo rekel, ko se vrne s polja: ‚Pridi brž in sédi k mizi‘? Ali mu ne bo marveč rekel: ‚Pripravi mi večerjo; prepaši se in mi strezi, dokler se ne najem in napijem; potlej boš ti jedel in pil.‘ Se mar zahvaljuje hlapcu, da je storil, kar mu je bilo zapovedano? Pač ne. 10 Tako tudi vi: ko storite vse, kar vam je bilo ukazano, recite: ‚Ubogi hlapci smo; storili smo, kar smo bili dolžni storiti.‘«

Apostoli so prosili Gospoda: »Pomnoži nam vero!«, ker niso bili sposobni odpuščati. Jezus pri svojem oznanjevanju veliko in na nov način vztraja pri božji zapovedi odpuščanja bratu ali sestri. Iz izkušnje oba dobro veva, da nisva sposobna odpuščati. Hkrati pa nama je jasno, da izgubljene nedolžnosti ne bova dobila nazaj drugače kakor s spravo, tako da bova odpustila in odpuščanje sprejela. Vedno znova. Od tega je odvisno, ali bova izkustveno Boga doživela ali ne. Doživljava, da ne moreva zares ljubiti, dokler nama Bog ne nasuje v naročje svoje nežnosti, ki ne gleda na lastne zasluge in pravice. Edino, kar od naju zahteva, je odkritosrčnost in preprostost, da priznava svoje grehe in ne iščeva izgovorov. S tem kaževa, da se ga nič več ne bojiva.

A naloga odpuščanja in življenja v spravi ni tako preprosta. Po eni strani zahteva od naju živo zavest, da sva grešnika, po drugi strani pa izkušnjo zaupnosti z Bogom. Težava je, da se nimava tako zlahka za grešnika. Zakaj? Zato, ker naju muči strah, da bova zavrnjena. Pa tudi strahu pred Bogom se ne moreva kar otresti.

Zato apostoli prosijo za vero. Ne za veliko ali malo vero. »Če bi imeli vero kakor gorčično zrno« pomeni: Dovolj je vera, ki jo imate, samo da je pristna in živa kakor seme, ki čeprav je zelo majhno, potem zraste v veliko rastlino. Cerkveni očetje razlagajo, da so ptice, ki gnezdijo na vejah, vse naše misli, ki jih Božje beseda privlači in v njej najdejo počitek. Božja beseda je bila namreč vsajena v tvoje in moje srce. Na koncu bo prežela vse, kar smo, in nas oplodila s svojo Božjo in neuničljivo močjo, ki jo nosi v sebi. Od nas se ne zahteva veliko ali malo, ampak iskrenost, preprostost in resnico.

To je edino, kar potrebuje služabnik iz Jezusove prilike, ki smo jo brali v evangeliju. Vendar lahko hitro opaziva, kako zlahka pademo v zahtevanje svojih pravic, tega, kar je pravično in bi morali imeti ter so nam drugi ali Bog dolžni dati ali narediti. V veri bi težko našli še kakšno bolj napačno držo od te! Življenje ni na strani tistih, ki ves čas nekaj domišljavo zahtevajo zase. Tudi Gospod čaka na vratih najinega srca, da se naučiva preprosto prositi in ne zahtevati, preprosto dajati in si ne domišljati, preprosto narediti in ne čakati, da nama drugi naredijo. To bova zmogla, ko se bova zavedala, da ni vredno iskati nekaj, ampak le Nekoga. Še več. Tega bova sposobna, ko bova sprejela, da naju je On že našel in nama služi. Le v milosti Njega, ki naju ljubi, spet odkrijeva, da sva lepa. Našla sva domačnost z Njim, ki naju je prvi ljubil in naju ljubi. On naju od znotraj navdušuje, da tudi sama ljubiva. Resnični služabnik je namreč Jezus, ki v popolni domačnosti in zaupnosti z Očetom služi vsem, da bi vse osvojil in pridobil za isto domačnost in zaupanje z Očetom, kot ju živi sam. On dobiva moč za svojo ljubezen iz domačnosti z Očetom. Enako velja tudi zate in zame, če sva njegova učenca ali nekoristna služabnika. Nekoristna pa nisva zato, ker bi nič ne storila. Nekoristna sva zato, ker ne glede na to, kaj in koliko delava, na noben način ne moreva zaslužiti spoštovanja in ljubezni Boga, ki je v priliki imenovan gospodar. Tudi k njegovemu bogastvu ne moreva ničesar dodati, ne glede na to, kako se trudiva. Nekoristni pomeni ubogi, preprosti služabniki in nič več. Prav v tem je najin resničen časten naziv: nočeva biti ali imeti ničesar drugega kot, kar za nas hoče Gospodova ljubezen.

p. Vili Lovše

Ponovno odkrito dostojanstvo

grešnica5. postna, tiha nedelja, 13.3.2016, Jn 8,1-11

Za ženo, ki jo privedejo pred Jezusa razjarjeni ljudje, da bi jo kamenjali, so vohunili, da so jo razkrinkali, jo vlekli za seboj kot cunjo, ji grozili, jo obsojali, se ji posmehovali in jo potem vrgli pred Jezusa, ki ji je podaril odpuščanje. Po vsem, kar je doživela, bi lahko z vso iskrenostjo in močjo izrekla besede psalma: »Velike reči je Gospod za nas storil, vsi smo bili zato veseli!« Prav v tem veselju se tvojemu in mojemu srcu odpre popolnoma nov prostor domačnosti in zaupnosti z Bogom. Novi prostor je prostor vnovič odkritega dostojanstva, ki ga začutiva iz spoštljivega in ljubečega Jezusovega glasu: »Tudi jaz te ne obsojam, pojdi in odslej ne greši več!«

Na začetku po odpuščanju svojih grehov še nismo sposobni čutiti ljubezni, ki nam je podarjena. Vse ostaja dokaj nejasno. A takoj spet občutimo na novo najdeno dostojanstvo. Ko smo pred Jezusom, ostane vse, kar smo slabega storili, zapisano v prah. Le zlo, ki smo ga priznali in zanj nismo iskali opravičila, ostaja zapisano v prahu. Zlo pa, ki ga nismo priznali in ga izrazili, zlo, ki ga še naprej skrivamo, ostane v srcu in nama onemogoča, da bi odkrila Božjo dobroto.

Vsi, ki ženo obsojajo, morajo oditi, ker v resnici niso tako neumni, da bi si domišljali, da so brez greha. Morda niso imeli greha, zaradi katerega so obsojali ženo, imeli pa so druge grehe. A v tem dogodku niso doživeli Božje dobrote, ker so skrivali svoje zlo pred seboj in drugimi, Božje dobrote niso bili sposobni sprejeti in so drug za drugim odšli od Jezusa in žene. Le žena, ki so jo zasačili pri prešuštvovanju, ni mogla ničesar skriti. Ona ostane pred Jezusom. Nič se ne opravičuje. Nič ne zahteva. V Jezusovi dobroti znova najde dostojanstvo svojega srca. Ko smo v svojem dostojanstvu in dobroti potrjeni, prične srce čutiti ljubezen, ki se nas je dotaknila. Začnemo čutiti željo, da bi tej ljubezni odgovorili in vse svoje življenje oblikovali po njej in v njej. Kar samo nas vleče tja, od koder je k nam prišel občutek lastnega dostojanstva in kjer smo odkrili Božjo dobrohotnost do ljudi. Nič več se ne moreva zapirati v svojo preteklost, ki je ostala zapisana v prahu. Gledava v Božjo prihodnost, ki prihaja k nama in sva je deležna takrat, ko skupaj z njim deliva njegov načrt dobrote in odrešenja za vse ljudi.

Edina prevara, ki se še lahko naseli v gube naše duše, je pozaba. Pozabimo svoj greh in tako nismo več solidarni s svojimi brati in sestrami grešniki. Znamenje, da sem pozabil na svoj greh, je vsak trenutek, ko se začnem braniti pred svojimi brati in sestrami, in od Boga zahtevam stvari, ki so proti bratom in sestram. To pomeni, da začenjam imeti Božjo dobroto za svojo pravico. Da sem izgubil vso globino zaupljivosti, v kateri sem bil Božje dobrote deležen.

Ko moliva »in odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom«, ne prosiva najprej za velikodušnost, da bi bila sposobna odpuščati, ampak prosiva najprej, da bi se zavedala, da sva grešnika in sama potrebna Božjega usmiljenja. Ko se čutiva grešnika, si ne pripisujeva pravic in Bogu ne postavljava zahtev. Tako lahko močno doživiva lepoto Božjega odpuščanja, kajti solidarna sva z vsemi brati in sestrami, nimava nobenih razlogov, da bi zase zahtevala posebne pravice v odnosu do njih. Zaradi tega se od drugih iz nobenega razloga ne ločiva. S tem pa ostajava v Božji ljubezni do ljudi. V tem je vir sreče in notranje moči, ki daje življenju lepoto in radost.

p. Vili Lovše