Arhiv oznak: Havier

Romarski duhovni odmik “Po Ignacijevih stopinjah” v Španijo 2018!

Romarski duhovni odmik po potekal od ponedeljka, 16. julij zjutraj do četrtka 26. julija popoldne leta 2018. Organizira ga slovenski jezuit p. Viljem Lovše s sodelavci.

Želiš začeti osebni stik in odnos z Bogom in spoznati ljudi, ki že hodijo po tej poti? Lahko si “oddaljen” kristjan, ki še ni čisto obupal nad lepoto naše vere. Morda pa si želiš samo potovati, se naužiti veselja do življenja, si odpočiti v dobri družbi in spoznati nekaj lepote Božjega sveta? Ali pa želiš romanje podariti svojemu sorodniku za obletnico življenja, poroke, krsta ali birme? Morda želiš posvetiti nekaj časa sebi in svojim najdražjim, znova zasnubiti svojo ženo ali okrepiti medsebojno sprejemanje, naklonjenost in spoštovanje? V vsakem primeru si dobrodošel. S seboj lahko vzameš vso družino ali pa prideš sam, s prijateljem, prijateljico. Vsako leto smo presenečeni nad tem kako dobro se imamo, četudi na začetku nismo poznali nikogar.

vili9Cena romarskega duhovnega odmika je 600 evrov. Cena vključuje avtobusni prevoz po programu, 6 polpenzionov v hotelih ter štiri polne penzione v preprostih prenočiščih (redovna hiša), lično barvno romarsko knjižico, vstopnine po programu, nezgodno zavarovanje in organizacijo izleta. Možno je doplačilo za zdravstveno zavarovanje z asistenco ELVIA (10 evrov) in za zavarovanje rizika odpovedi potovanja (14 evrov).

Pripravljalno srečanje, ki je obvezno za vse udeležence, bo potekalo v nedeljo, 1. julija 2018, ob 16.00 pri sv. Jožefu v Ljubljani.

PRIJAVEhttps://goo.gl/forms/oitYaTypJ86A00pl1

Dodatne informacije:

https://vimeo.com/133966233

-http://www.youtube.com/watch?v=v_pdUUMNSas&feature=youtu.be

http://ignacijevdom.si/romarske-dv-po-ignacijevih-stopinjah/

http://ignacijevdom.si/blog/2016/08/02/odmev-romarske-duhovne-vaje-po-ignacijevih-stopinjah-v-letu-usmiljenja-2016/

pri p. Viljemu Lovšetu: viljem.lovse@gmail.com, GSM: 041 632 626.

Program

Ponedeljek, 16. julij 2018

Zbiranje pri sv. Jožefu v Ljubljani ob 5.45 uri zjutraj. Ob 6. uri odhod proti Nici  v Franciji.  Vsak dan si ob vsebini romarske knjižice vzamemo vsaj pol ure časa za tišino in osebno premišljevanje ali molitev, v katero nas uvede eden od voditeljev s krajšo razlago. S tem se ob zunanjem odpravimo tudi na glavno romanje našega življenja, ki je notranje romanje srca, pot v Božjo zvestobo in sočutje. Bog namreč čaka, da mu v srcu damo besedo in dovolimo, da nam pokaže vse kar dela za nas. Vsak dan vsi skupaj zajamemo moč iz svete maše. Ves čas romarskih duhovnih vaj je možnost tudi za osebni pogovor (ali spoved) z voditeljema. Zelo spodbujam tudi osebne pogovore med romarji.

Torek, 17. julij 2018

Po zajtrku v Nici odhod proti Lurdu. Med potjo se ustavimo in sprostimo v Carcasonnu. V nadaljevanju si ogledamo film o Bernardki in dogodkih v Lurdu ter zmolimo rožni venec po namenih s katerimi smo šli na romanje. V Lurd prispemo ravno za večerjo ob 19.00. Po večerji se odpravimo k Marijini votlini in opazovat procesijo z lučkami. Nočitev v hotelu z dvema zvezdicama (večina po dva, nekaj pa tudi po trije v sobi).

Sreda, 18. julij 2018

V Lurdu se po maši narodov ob 9.30 v velikanski podzemni baziliki skupaj odpravimo na križev pot. Sam sem se na tem križevem potu pred leti odločil za duhovništvo. Vsako leto se mnogih romarjev še posebej dotakne. Popoldne je prosto in lahko vsak izbere svoj program (toplo priporočam kopanje v lurški vodi, na gradu je čudovita muzejska razstava življenja skozi čas, nad Camp de jeune je vrh hriba, ki ga je možno osvojiti, v samem Lurdu je še nekaj točk iz Bernardkinega življenja, muzej voščenih lutk znanih osebnosti in še kaj se najde). Po večerji se udeležimo procesije z lučkami.

Četrtek, 19. julij 2018

Po zgodnji jutranji maši v votlini Lurške Marije se odpeljemo proti Španiji in imamo na avtobusu premišljevanje. V San Sebastianu, najbolj znanem mestecu kantabrijske obale, lahko plavamo in se sprehodimo po lepem mestecu ali po dolgih peščenih plažah. Za kosilo poskusimo tipični način prehranjevanja v tem času: tapas para picar. Zvečer pridemo v Loyolo, kjer bomo spali pri sestrah, ki nam bodo naslednji dan poleg zajtrka in večerje pripravile tudi kosilo. Ni vroče. Vreme je prijetno in prostori čisti.

Petek, 20. julij 2018

Po zajtrku se odpravimo v rojstno hišo sv. Ignacija Lojolskega. V kapeli, kjer se je spreobrnil, imamo sveto mašo. Dovolj časa bo za oseben ogled in molitev. Popoldne po 13.00 imamo dve možnosti: kdor želi, lahko ostane v Loyoli in se posveti osebnemu premišljevanju ali pa skoči na bližnji vrh Xoxote, kjer stoji Ignacijev kip; ostali se z avtobusom odpeljemo v obmorsko mestece Zarautz, ki ima zelo dolgo mivkasto plažo, primerno za sprehod ali plavanje v atlantskih valovih. Pred večerjo si skupaj v krogu razdelimo vtise iz dotedanje poti.

Sobota, 21. julij 2018

Po zajtrku se odpravimo v rojstno hišo svetega Frančiška Garateja, ki je bil tristo let po Ignaciju njegov sosed. Na seniku imamo sveto mašo.  Približno ob 11.00 se odpravimo na plažo v Zarautz, kjer se do 16.00 kopamo ali sprehajamo po plaži. Pater je na razpolago za spoved ali pogovor. Nato se odpeljemo proti tisočletnemu benediktinskemu samostanu Leyre v Navarri in se tam udeležimo petih večernic ob 19.00. Ob 20.00 se odpeljemo v osem kilometrov oddaljeni kraj Javier. Krasi ga izredno lepo urejen grad, v katerem se je rodil največji misijonar in zavetnik vseh misijonarjev Frančišek Ksaver. Spimo v dveh velikih sobah, moški posebej, ženske posebej, vsak v svoji postelji. Ob 21.00 imamo večerjo, po večerji pa prijetno večerno druženje in petje pred gradom.

Nedelja, 22. julij 2018

Zjutraj začnemo dan ob 8h s sveto mašo. Po zajtrku si od 10.00 do 12.30 ogledamo grad in se pobliže srečamo z življenjem velikega misijonarja. Po kosilu ob 14.00, ki ga tako kot vse obroke pripravijo gostitelji imamo spet dve možnosti: nekateri si vzamejo čas zase in ostanejo v Javieru; ostali pa se, skupaj z voditeljem v avtobusu odpravijo na bližnje akumulacijsko jezero, kjer se prijetno naplavamo. Med tem časom je spet priložnost za osebni pogovor ali spoved. Ob 19.00 smo spet na petih večernicah benediktincev v Leyru. Po večerji je spet možnost za skupno druženje ob zabavnem večeru.

Ponedeljek, 23. julij 2018

Zjutraj ob 7.30 imamo najprej mašo v čudoviti kapelici z alabastrnimi okni na gradu, kjer se poslovimo od smejočega Kristusa, ki je ob smrti sv. Frančiška na daljnem Sancianu na Kitajskem potil krvavi pot. Po zajtrku se odpeljemo proti Montserratu v Kataloniji. Na Montserrat se iz podnožja v dveh urah vzpnemo peš do benediktinskega samostana, kjer spimo v hotelu Abad Cisneros (tri zvezdice), ki se nahaja poleg samostana. V svetišču se nahaja kipec črne Marije “Morenete”, ki so ga leta 880 našli v skalah te gore. Pred tem kipom je sv. Ignacij Lojolski odložil svojo viteško opremo, vso noč prečul v molitvi in se oblekel v raševino. Po večerji ob 20.00 imamo čas za lep sprehod in uživanje miru ob samostanu in sončnem zahodu. Spimo v sobah po dva skupaj. Hrana je odlična.

Torek, 24. julij 2018

Zjutraj se odpravimo z avtobusom v Manreso, kjer je sv. Ignacij, že kot romar, preživel enajst mesecev. Na podlagi svojih molitvenih izkušenj je v tem času sestavil slavno knjižico Duhovne vaje, ki že pet stoletij mladim in starim kristjanom omogoča z večjo močjo zajemati iz osebnega odnosa z Jezusom Kristusom. Ob prihodu imamo najprej mašo v votlini, v kateri je svetnik bival, nato pa si ogledamo še kraje, na katerih je imel odločilna razsvetljenja. Ne bomo izpustili ostalih zanimivosti Manrese, kot sta npr. star rimski most nad reko Cardoner in katedrala. Popoldan imamo prosto na gori Montserrat. Vsakdo dobi navodila z možnostmi za popoldanski sprehod. Ves dan bo možnost za osebni pogovor in spoved.

Sreda, 25. julij 2018

Zjutraj ob 7.00 imamo mašo v kapelici za Marijinim kipom. Po zajtrku odrinemo proti Barceloni, kjer si ogledamo notranjost Gaudijeve cerkve Sagrada Familia. Popoldne imamo prosto za ogled Barcelone (Aquarium, Rambla, plavanje na obali, čudovita katedrala, še posebej pa cerkev Santa Maria del Mar, kjer je Ignacij učil otroke in prosil miloščino, ki jo je potem delil z reveži). Zvečer ob 21.00 se odpravimo proti domu in se vozimo vso noč.

Četrtek, 26. julij 2018

Med 16.00 in 18.00 prispemo v glavno mesto »raja pod Triglavom«. Utrujeni, a z globljim zavedanjem tega, kar je v življenju zares pomembno in na čemer lahko ustvarjalno gradimo vse svoje odnose na tak način, da bo srce malo bolj živo gorelo.

Frančišek Ksaverij – Misijonar daljnega vzhoda

66_ksaverFrančišek Ksaverij (Francisco de Jassu y Javier, 1506-1552) je bil prvi jezuitski misijonar, ki pa je navdahnil mnoge druge, da so vstopili v Družbo Jezusovo in oznanjali evangelij daljnim narodom. Je tudi eden izmed sedmih prijateljev, ki so ustanovili jezuitski red. Preden pa je red dobil uradno potrditev, je on sam že odšel v Indijo.

Rojen je bil v družinskem gradu v Navarri, v severni Španiji, kjer je tudi odrasel. Septembra 1525 je odšel v Pariz na univerzitetni študij. Stanoval je v kolegiju svete Barbara, kjer si je sobo delil z Petrom Fabrom (Pierre Favre) iz Savoje v Franciji. Štiri leta pozneje se jima je pridružil še starejši študent Iñigo Lopez de Loyola, nekdanji španski oficir, ki pa se je posvetil molitvi. Ignacij, kot se je prišlek imenoval v latinščini, je kmalu nagovoril Petra Fabra, da bi tudi on postal duhovnik in delal za odrešenje ljudi. Frančišek pa si je želel svetno kariero in ga ni nič mikalo postati duhovnik. Licenco je dokončal leta 1530 in pričel s poučevanjem Aristotela. Še naprej pa je stanoval s Petrom in Ignacijem. Leta 1533 je Peter odšel na obisk k svojih staršev, v tem času pa je Ignaciju uspelo tudi Frančiška navdušiti, da bi se dal na razpolago Božji milosti. S še štirimi drugimi študenti so prek pogovorov z Ignacijem postali prijatelji. Ignacij je bil njihov duhovni vodja in je vse v skupini navdušil za svoje načrte o odhodu v Sveto deželo. Frančišek in vsa skupina so 15. avgusta 1535 v kapeli Saint-Denis na Montmartru izrekli privatne zaobljube uboštva, čistosti in obljubo, da gredo v Sveto deželo oznanjat evangelij nevernikom.

Frančišek in Ignacij sta leta 1534 pričela študij teologije. Dve leti pozneje so Frančišek in ostali razen Ignacija, ki je odšel v Španijo, odpotovali proti Benetkam. Iz Benetk so izplule ladje, namenjene v Sveto deželo. Prijatelji so dva meseca preživeli ob čakanju ladje in služenju po bolnišnicah, nato pa so odšli v Rim, da bi od papeža dobili dovoljenje za romanje in bi tisti, ki še niso bili posvečeni, prejeli mašniško posvečenje. Frančišek, Ignacij in štirje drugi so bili v papeži privatni kapeli po njegovem delegatu posvečeni 24. junija 1537 leta. Zaradi vojne med Benečani in Turki pa so na ladjo vse leto zaman čakali. Zato so se prijatelji odločili, da naj gre Ignacij v Rim in jih ponudi papežu na razpolago, da jih on pošlje, kamor se mu zdi potrebno. Medtem so ostali odšli po univerzitetnih mestih in tam pridigali. Frančišek je skupaj z Nakolasom Bobadilla odšel v Bologna.

Aprila leta 1538 je Frančišek prišel v Rim in pričel s pridiganjem v francoski cerkvi sv. Alojzija. Sodeloval je tudi pri znamenitem razločevanju prvih tovarišev v postu leta 1539, kjer so se odločili, da ustanovijo novo redovno družbo. Preden pa je papež Pavel III njihov načrt uradno potrdil, je Ignacija prosil, naj na prošnjo portugalskega kralja Janeza III, dva njegova tovariša odideta v Indijo. Ignacij je izbral Simona Rodrigues in Nikolaja Bobadilla, vendar je ta zbolel in ni mogel oditi. Frančišek je bil edini, ki ni imel drugih obveznosti, zato je Ignacij, kljub temu da sta bila velika prijatelja in je odhod pomenil, da se ne bosta več videla, prosil njega. Frančišek in Nikolaj sta zapustila Rim 15. marca 1540 in konec junija prispela v Lisbono. Ker je ladjevje že odšlo, sta morala duhovnika čakati naslednjo pomlad. Posvetila sta se pridiganju in skrbi za zapornike. Kralj je bil tako prevzet nad njunim delo, da ju je prosil, naj eden ostane in prične s šolo. Izbran je bil Nikolaj, Frančišek pa je tako kot prvi jezuit odpotoval v misijone. Ko se je vkrcal na ladjo Santiagio, mu je kraljevi odposlanec izročil papeževo imenovanje za apostolskega nuncija, kar je pomenilo, da mu je bila izročena skrb nad vsemi portugalskimi duhovniki v Goa-i. Ladja je odplula 7. aprila 1541, na Frančiškov petintrideseti rojstni dan.

Pot do Goe je trajala 13 mesecev. V Mozambiku so čakali na ugoden veter. Takoj po prihodu pa je Frančišek začel s pridiganjem Portugalcem, obiskovanjem zapornikov in nego gobavcev. Skušal se je naučiti Tamilščino, vendar se je moral na prvi misijonski poti k Paravanom, kasti ribičev na jug Indije, sporazumevati po tolmačih. Bili so že kristjani, niso pa imeli duhovne oskrbe. Frančišek jih je poučeval, krščeval tiste, ki so bili pripravljeni in pripravil nekaj katehistov, ki so ostali, ko je on odhajal naprej. Proti koncu leta 1544 je prispel do zahodne obale Indije v Travankori. V zadnjih dveh mesecih tega leta piše, da je krstil 10 tisoč ljudi. Nato se je obrnil na sever do Kokina in se od tam prepeljal v Malacca-o na Malajih. 14. februarja 1546 je prispel v Moluccas, obiskoval je krščanske vasi in krstil nad tisoč ljudi. Odpravil se je tudi na poizvedovalno pot na otoka Ternate in Moro, ki sta bila znana po lovcih na glave. Po vrniti v Malacca-o je uredil, da sta tja lahko odšla dva druga jezuita.

Ob vrnitvi v Mallacca-o je od japonskega plemiča z imenom Anjiro zvedel o Japonski. Ta se je zanimal za krščanstvo. Odkritje napredne kulture, ki še ni slišala za Kristusa je prevzelo Špančevo domišljijo. Preden pa je mogel karkoli ukreniti glede Japonske se je moral vrniti v Goa-o, zaradi predstojniških dolžnosti misijona in sprejema pravkar prispelih jezuitov. Na japonsko je z Ajirom in nekaj jezuiti lahko odšel šele Aprila 1549. Težko je bilo najti kapitana, ki bi se bil pripravljen podati v neznane vode. Zato je Frančišek najel pirate, da je potoval z njimi. Odšli so 24. junija 1549 in 15. avgusta pristali v Kogašimi na jugu Japonske, v rojstnem kraju Anjira.

Na začetku je vse potekalo gladko. Lokalni princ je dovolil tujcem, da oznanjajo krščanstvo, sam pa ga ni želel sprejeti. Frančišek je spoznal, da lahko Japonsko spreobrne tako, da začne pri cesarju. Toda nihče mu ni povedal kako se pride do Cesarskega mesta Miyako. V enem letu v Kagošimi je le 100 ljudi sprejelo vero. Zato so jezuiti odpotovali v Hirado, pristanišče, ki so ga uporabljali Portugalci. Novih sto Japoncev je sprejelo vero, Frančišku pa je še vedno želel videti cesarja. Odpotoval je v drugo največje mesto Yamaguči. Pridigal je po ulicah, vendar ni imel nikakršnega uspeha. Zato je decembra leta 1550 mesto zapustil.

V mestu Sakai je končno našel princa, ki ga je bil pripravljen peljati v cesarsko mesto. Frančišek in brat Fernandez sta kot hišna služabnika odpotovala s princem, ter januarja 1551 kot prva katoliška misijonarja prispela v največje in najlepše azijsko mesto. Enajst dni sta si zaman prizadevala priti do cesarja. Vrnila sta se v Hirado. Odšla sta, vendar s spoznanjem, da ni na Japonskem ni najvplivnejši cesar, ampak knez v Jamagučiju. Frančišek je spremenil tudi pristop. Pred kneza se je odpravil ne kot ubog Evropejec, ampak kot ugleden in spoštovan mož, vreden kneževe pozornosti.

Jezuita sta najela konje in nosilnico, ter se oblekla v barvno svileno obleko. Ob prihodu v Jamaguči sta bila slovesno sprejeta pri knezu, ne da bi kdo posumil, da sta to ista človeka, ki so ju nekaj mesecev pred tem nagnali kot dva potepuha. Frančišek je kneza obdaroval z dragimi darili, urami, glasbenimi skrinjicami, lečami, kristali, oblekami in vinom, kot znamenjem prijateljstva. Vtis je naredil tudi s pismi portugalskega kralja Janeza III in papeža Pavla III. Knez je ugodil jezuitom in jim dovolil oznanjati krčansko vero v cesarstvu. Ljudem pa je dal svobodno izbiro, da lahko sprejmejo vero, če to želijo. Jezuitom je dal stanovanje na kraju, kamor je prihajalo veliko ljudi. V pol leta je že 500 ljudi sprejelo vero.

Frančišek je sklenil, da je čas, da gre naprej, zato je določil svojega naslednika na Japonskem in se septembra 1551 odpravil nazaj v Indijo. Na Japonsko je želel ponovno priti naslednje leto, vendar je ladjo zajel tajfun in jo odnesel daleč z njene poti. 17. decembra je tako pristal na otoku Sancian-u. Ob pogledu na bližnjo Kitajsko je začutil, da ga ta dežela kliče. Na Sancinu je dobil ladjo, ki je bila namenjena v Singapur, kamor je prispel konec istega meseca. Tam ga je že čakalo pismo Ignacija Lojolskega, v katerem je bil imenovan za predstojnika Indije in dežel onstran nje.

Nazaj v Indijo je prispel januarja 1552, kjer ga je čakalo vabilo, naj se vrne v Rim, da bi poročal o misijonskem delu. Odločil se je, da bo pred tem še obiskal Kitajsko. Aprila 1552 se je Frančišek iz Indije napotil proti Kitajski in prispel v Kantonski zaliv septembra. Pristal je na otoku Sancian-u, ki je bil tako skrivališče za tihotapce na kitajsko kot oporišče portugalskih trgovcev. Vendar ni noben od tihotapcev želel tvegati, da bi dva jezuita peljal na Kitajsko. Eden je sicer obljubil, a z denarjem pobegnil. 21. novembra je Frančišek dobil vročino in ni mogel več zapustiti koče na obali. Teden dni pozneje je padel v komo, se 1. decembra ponovno prebudil iz nje in se posvetil molitvi. V jutru 3. decembra je umrl in bil na otoku pokopan. Njegovi ostanki so bili pozneje prenešeni v Malacca-o in pozneje v Goa-o, kjer ima grob v cerkvi Dobrega Jezusa.

Za svetnika je bil razglašen skupaj z Ignacijem Lojolskim. Leta 1927 je bil imenovan za zavetnika misijonarjev.

Zakaj te ljubim, moj Gospod?

Pač ne zato
ker si nebesa mi obljubil,
in ne zato,
ker me je strah, da bi pogubil
si v peklu dušo in telo:
ne ganeta me pekel in nebo.

Le ti me ganeš, moj Gospod,
ko gledam te,
pribitega na križ,
ko vse na tebi je
kot ena sama rana.

Le ti me ganeš, ko trpiš,
ko žali množica te zapeljana
in ko umiraš zame in za – vse.

Le to ljubezen občudujem,
in ko bi ne bilo nebes,
bi ljubil te,
in ko bi ne bilo pekla,
ne mogel bi žaliti te.

Ko ves se ti darujem,
darov za to ne pričakujem,
saj ljubim te samo, ker si
ljubezen sama, vir vse milosti.
Frančišek Ksaverij

Vabilo na romarske duhovne vaje po Španiji: Usmiljenje oživlja

DSCN2190Vse vas, ki bi radi preživeli nekaj sproščenih dni v dobri družbi in in imeli ob tem tudi možnost duhovne poglobitve vabim, da se nam pridružite. Dobrodošel vsak in vsaka, ki si to želi. Vsako dopoldne si bomo vzeli nekaj trenutkov za oseben premislek ob romarski knjižici, popoldne pa poskrbeli za sproščenost, plavanje, druženje in veselje. Marijini in svetniški kraji so močna spodbuda. Letošnje leto Božjega usmiljenja, ki ga je 8. decembra 2015 razglasil naš papež Frančišek nam vsebinsko k temu lahko še dodatno pomaga in nam da moči. Če ne verjamete, pa vprašajte romarje in romarice prejšnjih let.

Romarske duhovne vaje bodo potekale od ponedeljka, 18. julija zjutraj do četrtka 28. julija popoldne leta 2016.

Prijave in več o romanju

VIDEO predstavitev:

PROGRAM:

Zgibanka_romanje Španija2016

Zgibanka_romanje Španija2016_1 Zgibanka_romanje Španija2016_2