Arhiv oznak: hoja za Kristusom

Vstopamo v najpomembnejši teden cerkvenega leta

Vstopamo v najlepši in najpomembnejši teden cerkvenega leta. V dramo našega odrešenja in življenja. Pred nami je teden globoke prenove. Ko gledamo kako je Bog v Kristusu premagal moč teme v naših srcih in v našem življenju, lahko znova obnovimo svoje krstne obljube. Najpreprostejši način molitve v tem tednu je slediti berilom. Prosimo za odprtost in sprejemljivost. Pripravljeni smo slediti in sprejeti kar nam bo Bog podaril po Jezusovi zgodbi. Na tak način vstopamo v Kristusov način molitve in življenja. Dovolil je, da je za njegovo pot poskrbel Oče – Tvoja volja naj se zgodi. Naj nas besedila popeljejo na to pot. Bodimo pozorni na podrobnosti in se izročimo poti. Ne polnimo molitve s preveč lastnega razmišljanja ali prošnjami, kajti naš nebeški Oče ve, kaj potrebujemo. Na začetku vsake molitve prosimo zgolj za milost tega tedna: spoznati in vzljubiti Kristusa, ki izpolnjuje Očetovo voljo in ljubezen do vseh in vsakega posebej. Hrepenimo, da bi bili pritegnjeni globlje v skrivnost Kristusovega življenja in ljubezni. Ko berem pripoved o Jezusovem trpljenju po Mateju se lahko na začetku velikega tedna prvič v celoti dotaknem te skrivnosti.

Za trenutek pomislim, kaj vse se dogaja med cvetno nedeljo in velikim petkom.

Na cvetno nedeljo se zdi, da ima Jezus še vedno nadzor nad dogajanjem. Točno ve, kaj je potrebno storiti. Svoje najbližje prijatelje pošlje, da pripravijo vse kar je potrebno. Če si ti sam eden izmed teh najbližjih prijateljev, kako se odzoveš na Jezusovo povabilo?

Množica ga navdušeno pozdravlja in slavi. Vsak ima pri tem svojo vlogo. Kako se počutiš pri tem nepričakovanem dogodku, če si eden izmed množice in vse to opazuješ? Kaj delaš?

Ob robu scene so rimski oblastniki, ki jih sredi takšne množice skrbita red in disciplina, da stvari ne uidejo z vajeti. Če izgubijo nadzor, so posledice lahko uničujoče. Kaj doživljaš, če se postaviš v vlogo rimskega vojaka in poslušaš ves ta hrup in vzklikanje?

Na koncu premisli, kaj vse to dogajanje, ki si ga opazoval pomeni Jezusu? Kako on doživlja vse kar si gledal?

Potem, ko si se postavil v vlogo učencev, množice, rimskih vojakov in celo Jezusa, na koncu spregovori z Jezusom o tem kar si videl in dojel. Kaj ti on odgovarja?

Cvetna nedelja, 9.4.2017, Trpljenje našega Gospoda Jezusa Kristusa po Mateju

Spomnim se, da smo v moji rodni župniji v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja skupaj opravljali tudi javna izkazovanja svoje vere ali procesije. Za nas otroke so bile dolge in dolgočasne, toda mimogrede smo dobili občutek in zavest, da pripadamo nečemu velikemu, pomembnemu. Dobili smo izkušnjo, da je naša vera takšna, da jo lahko drugi tudi vidijo in slišijo.

Bistvo procesije ni hoja pod baldahini, nošenje monštrance in razkazovanje drugim. Procesija je obred prehoda. Večina kristjanov opravljamo le male procesije (prehode): najprej nas prinesejo h krstu (ali gremo sami, če smo odrasli), nato pridemo k obhajilu, birmi, poroki in pogrebu. V vsakem od teh trenutkov se uresniči določen prehod in ven gremo drugačni kakor pa smo prišli noter.

Procesija na cvetno nedeljo je edina, ki jo cerkev še vedno priporoča vsem katoličanom. V njej se spominjamo Jezusovega slovesnega vhoda v Jeruzalem, da bi v svojem sedanjem življenju tudi sami opravili prehod. Procesija se začne v evforiji in konča s smrtjo in vstajenjem. Pove nam nekaj, kar bi naj vsak izmed nas moral vedeti in živeti: življenjski princip nas in vsega stvarstva je nenehen  prehod iz smrti v življenje. Če hočemo nekaj novega ustvariti, moramo nečemu staremu umreti. Mi to doživljamo kot trpljenje. Ljubezen se vedno podarja, da vzkali nekaj novega. To je v jedru stvarstva in ljubezni, ki ga oživlja.

Matejeva pripoved o Jezusovem trpljenju je zelo trda do Judovskih voditeljev. Celoten evangelij je bralca ali poslušalca pripravljal na ta trenutek. Matej pokaže, da Judje navkljub Mojzesovi postavi, ki so jo imeli pred seboj, niso bili sposobni prepoznati Kristusa. Slepi so bili, ker ni ustrezal njihovim predstavam o Mesiji. Množica ga je v Jeruzalemu sprejela kot mi danes športnega zvezdika in ga vzela za svojega. Ob koncu tedna so voditelji ljudstva (duhovniki in starešine) vso to nad Jezusom navdušeno množico zmanipulirali in z njo prisilili Pilata, da je dal Jezusa križati. Jezus v vsem tem procesu, ki je potekal od oboževanja do sovraštva množic, ni spregovoril niti besede. Njegov molk je oglušujoč.

Na svoji poti vere naj bi bili vedno pozorni, da ne postanemo del zmanipulirane množice. Nebrzdano navdušenje množic nas lahko žene na kraje, med ljudi ali v početja, ki jih običajno nikdar ne bi izbrali ali storili. Na tak način danes z nami manipulirajo številni novodobni guruji in prevaranti vseh vrst. Če ne verjamete odprite strica googla in si poglejte ponudbe raznih čudnih »duhovnosti«. Preko medijev in oglaševanja zlahka postajamo sužnji trenutnih izkoriščevalskih ideologij, pravil oblačenja, pravil prehranjevanja. Hipoma smo žrtve tega, kar je »moderno« in »in«. Z nevrolingvističnim programiranjem nam mediji določajo naš pogled na dogajanje v svetu in med nami. Pokažejo nam koga moramo sovražiti, kdo je kriv za lumparije in še in še. Gospodarji vojne nas prepričujejo, da smo za vse krivi kristjani in muslimani in ustvarjajo vzdušje, da bodo lahko po velikem konfliktu prepovedali oboje. Vsakič ko kupimo nekaj, kar smo videli pri nekom drugem, smo zgolj zmanipulirana masa. Vsajene so nam bile umetne potrebe in mi smo postali sužnji. Zgodba cvetne nedelje je tudi zgodba manipulacije množic s strani legitimnih oblasti, ki je lahko za mnoge osebno tudi začetek duhovne smrti. Množična histerija pogosto popolnoma iznakazi naše prioritete, odpihne zdravo presojo ali kmečko pamet in lahko ogrozi tudi naše življenje.

Kaj je torej zdravilo zoper manipulacijo od zunaj? Kako lahko znova pridobimo zdrav občutek za kar je res pomembno in potrebno? Kako se lahko upremo miselnosti histerične »množice«, »javnemu mnenju«, ki je prevečkrat le linč in laž? Kako lahko živimo vrednote za katere vemo, da so prave? Jezus nam v Matejevem pasijonu odgovarja prav na ta vprašanja. S kontemplativno držo sredi maničnega ritma moderne kulture. Z osebno molitvijo za pogum, da bi lahko sredi histerije ali norosti (ne)kulture odkrivali to kar Bog dela vsak hip, za vsakega in po vsakem in za vse. S pogovorom v skupinah, kjer si delimo osebno izkušnjo in je vsak enakovreden, slišan, sprejet, spoštovan in dragocen.

Veliki teden je letni obred prehoda, da v veri vsako leto naredimo korak globlje v hoji za Kristusom ter tudi sami postajamo Kristus sredi tega sveta in zanj. On ni rekel naj ga častimo, ampak naj za Njim hodimo in iz njega živimo. Naj bomo kakor žarnice, ki so privite v pravi vtičnik. Sredi tega sveta in zanj. Zato potrebujemo tišino in odmik, da nam s svojim molkom oglušujoče spregovori na srce in razjasni naše prioritete. V kulturi, ki ljubi prazno in lažnivo besedičenje (glavni mediji) je molk in odmik vir istovetnosti in svobode od suženjstva za ustvarjalnost. On, molčeča Beseda, okrepi srce za ljubezen v dejanjih, ki so najmočnejša govorica. On je prehod.

Resnično velik sem, kadar služim

29. nedelja med letom, misijonska nedelja, 18.10.2015, Mr 10,35-45

služenjeJezus se ne razjezi, čeprav ga njegovi učenci prosijo neumestne reči. Skupaj z njim so na poti v Jeruzalem. Že tretjič jih spomni, da bo Sin človekov izdan, mučen, ubit in bo vstal od mrtvih. Zebedejeva sinova Jakob in Janez ga takoj zatem prosita, da bi sedela v njegovi slavi, eden na levici in drugi na desnici. Dogodek je dramatičen. Učenca mislita resno in verjetno tega ne prosita iz slavohlepja.

A se tudi ne zavedata, da sta v igri smisel njunega življenja in hoja za Jezusom. Jezusov evangelij se ju je globoko dotaknil. Jezus je prebudil vse napetosti in hrepenenja njunih src. Ali se ti ne zdi, da je njuno vprašanje, čeprav zveni bolj domišljavo, podobno vprašanju, ki ga je prejšnjo nedeljo postavil Peter: Kaj bomo pa mi imeli od tega, ker smo vse zapustili in šli za teboj? To je vprašanje, ki vznemirja srce slehernega vernega človeka.

Jezus njima in ostalim desetim, ki so se nanju jezili, jasno pove, da milost hoje za njim in trpljenja zanj ni sad človeških načrtov in odločitev. Ni mogoče hoditi za Gospodom, če pričakujemo za to nekakšno nagrado ali protiuslugo. Za njim lahko hodiš le zaradi njega in ne zaradi neke nagrade. Za njim greš lahko le, če hočeš in želiš biti eno z njim. Tega pa niso zmogli niti apostoli, niti ne zmoreva midva sama od sebe.

K Jezusu nas v resnici priteguje Bog Oče. Zato pravi: »Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče, ki me je poslal, in jaz ga bom obudil poslednji dan« (Jn 6,44). Bog nas pritegne tako, da smo deležni in delimo z njim dobrohotno Božjo ljubezen, ki jo pokaže v Jezusu, nas po njej doseže in nam daje srčni počitek. Ničesar drugega si ne moreva želeti. Če hočeva nekaj drugega, sva že zunaj in najino srčno hrepenenje se ne izpolnjuje. Le če z Jezusom deliva Božjo dobrohotno ljubezen, najino srce ozdravi in oživi. Prav na to naju s tem, kar odgovarja Jakobu in Janezu, želi tudi opozoriti.

Ne smeva spregledati, da je vseh ostalih deset učencev jeznih na Jakoba in Janeza. Število deset v SP pomeni vse, tudi tebe in mene. Vsi smo sinovi jeze. Vsi se jezimo drug na drugega in med seboj tekmujemo. Jezus nama pravi: »Med vami pa naj ne bo tako, ampak kdor hoče postati velik med vami, naj bo vaš strežnik, in kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vsem služabnik.«

Če hodimo za Jezusom, smo resnično veliki takrat, kadar služimo, ne kadar vladamo in nas drugi iz strahu ubogajo. Jezus nas s tem odgovorom spet vabi, da se zavedamo Očeta, ki nas priteguje k Sinu. Služenje uresničuje Očetovo dobrohotno voljo v odnosu do vsakega človeka. Božjo dobrohotno voljo do vsakega izmed nas je v polnosti uresničil in živel le Jezus. V moči njegovega Duha tudi midva Očetovo dobrohotno voljo lahko sprejemava in delno uresničujeva. Prav takrat zasije Božja ljubezen do ljudi. Zaradi te ljubezni ima vsak človek svoje dostojanstvo in svobodo. S služenjem uresničujeva pravo človeško veličino, ki v drugih ljudeh prebuja in osvobaja njihovo resnično človeško dostojanstvo in sposobnost ljubezni. S služenjem drugim pokaževa, da niso samo predmet ljubezni, ampak da lahko sami ljubijo. Služenje edino osvobodi človeško dostojanstvo in omogoči, da v konkretnih dejanjih zasije in se pokaže Božja navzočnost. Če se to pri našem služenju ne dogaja, pomeni, da še vedno »služimo« preveč po človeško in da je naša velikodušnost zgolj čustvena. Pri služenju je v igri to, kar je veliko v Božjih očeh. Prav ta veličina uresničuje najgloblja pričakovanja vseh človeških src, tudi tvojega in mojega.

p. Vili Lovše

Le na križu lahko vidiva resnično ljubezen

24. nedelja med letom, 13.9.2015, Mr 8,27-35

27_havierDanašnji evangelij je središče Markovega evangelija. Jezus naravnost pove, da bo trpel, temu pa sledi prizor njegovega spremenjenja. Po vsem navdušenju in zanosu dogajanja in izžarevanja Jezusove osebe, nastopi trenutek, da svoje učence povabi v globlje razumevanje tega, kar on sam v resnici je in kar od učencev zahteva in pričakuje.

Peter pa izpove, da je prav Jezus odrešenik, ki ga pričakujejo. Jezus Petrovo izjavo vzame tako zares, da jim odkrito pove, da je njegova prihodnost v trpljenju. Uči jih, da bo moral nujno veliko trpeti. Obe besedi »učiti« in »moral« pokažeta, da človek sam ne bi mogel nikoli iz svojih moči dojeti skrivnosti Jezusove osebe. Le razodetje od zgoraj nama omogoči, da Jezusa tudi midva spoznava in sprejmeva takega, kot v resnici je, ne kot si ga midva vsak po svoje predstavljava.

Ko začne Peter Jezusa grajati in zavračati to, kar mu povedal o sebi, govori tudi v najinem imenu. Ničesar ne razume. Njegovi pameti se to, kar je Jezus povedal, strašno upira. Tako močno, da tega ne more sprejeti. A prav v Petrovem zavračanju resnice je skrita vsa Božja pedagogika do tebe in mene in do vsakega človeka. Peter se je prvi učil. Za njim se, če hočeva, učiva tudi midva. Jezus Petru odvrne: »Poberi se! Za menoj, satan, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak na to, kar je človeško!« Petru pravi, naj hodi za Jezusom, če hoče resnično spoznati, kdo je on. Le če hodi za Učiteljem, ga bo lahko videl takšnega, kot je v resnici, in sprejel tudi njegov križ. Kajti prav na križu bo v Jezusu najbolj zažarela Božja ljubezen do slehernega človeka. Šele s križa bo Jezus lahko tudi tvoje in moje srce prepričal, da samo iz njegove ljubezni izvira življenje za naju. Le v njegovi ljubezni ima najino življenje dostojanstvo, ki ga je mogoče in vredno živeti. Resnica, ki velja za Učitelja, velja tudi za vsakega učenca.

Opozorilo, ki ga je izrekel Petru, Jezus izreče tudi vsem drugim učencem vseh časov: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil.« Jezusa namreč lahko vidiva takšnega, kot je v resnici, samo s prebodeno srčno stranjo. Le na križu je mogoče videti Božjo ljubezen do naju in vsakega človeka.

Njegova ljubezen na križu je resnični vir življenja. Zaradi njegove ljubezni do vsakega izmed nas se lahko odpoveva katerikoli stvari, ki ni v skladu z ljubeznijo ali ne izhaja iz njegove ljubezni. Prav v tem je srčika dostojanstva našega življenja. Kljub temu da po življenju hrepenimo, še vedno ostane zastrto našim očem. Vedno potrebujeva Jezusa, da nama od zgoraj razodene resnico, da dojameva resnico nujnosti Jezusovega trpljenja in s tem tudi najinega trpljenja. Šele sredi tega lahko odkrijeva sijaj Božje ljubezni za naju in za vse. Zato sv. Pavel s takšno trdnostjo vzklika: »Meni pa Bog ne daj, da bi se hvalil, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa, po katerem je bil svet križan zame, jaz pa svetu« (Gal 6,14). Te njegove besede lahko poenostaviva takole: Ničesar ni na svetu, kar bi lahko imelo prednost pred ljubeznijo, ki sem jo gledal v križanem Kristusu. Nobena stvar na svetu me ne more izpolniti, razen Kristusova križana ljubezen. Današnje bogoslužje in molitev Cerkve tudi naju vabi k tej resnici, ki lahko oživi najini srci in življenju podari večno vrednost, iz katere lahko danes z veseljem zajemava moč za vse, kar delava in živiva.

p. Vili Lovše