03.09.2017: 22. Nedelja med letom: Mt 16,21-27

Dachau, 22. julija 1943 zgodaj zjutraj. Pri zboru vseh taboriščnikov je ugotovljeno, da jih je šest pobegnilo. Posledice so ostre in brutalne. Naključno izberejo dvanajst jetnikov in jih obesijo. Ko so ostali jetniki opazovali dvanajst sotrpinov, ki so obešeni še z zadnjimi močmi lovili zrak, je nekdo izmed množice zavpil: »Kje je tukaj Bog?« Nastala je grobna tišina. Dvanajst teles je bilo v zadnjih krčih in boju za zrak. Vsi so jih z grozo opazovali. Znova se je zaslišal še bolj obupan krik: »Kje je sedaj Bog?« Drug umirjen in odločen glas je zaklical: »Moj Bog je tamle obešen!«

Današnji evangelij govori o takšni veri. Bog je zato, ker nas ima neskončno in brezpogojno rad postal človek kakor mi. Trpel je, umrl in vstal od mrtvih. Zaradi ljubezni, ki hoče biti s svojim ljubljenim popolnoma in v vsem združena, je Kristus vstal od mrtvih in premagal smrt.

Pohujšanje križa smo danes tako močno udomačili, da je moderno, če križ visi z različnih delov človeškega telesa. V Španiji imajo celo pregovor, da so včasih na križih viseli tatovi in zločinci, danes pa je ravno obratno: na modernih potrošnikih vseh mogočih subkultur visijo križi različnih oblik in velikosti. Sprašujem se ali bi danes potrošniki okrog vratu nosili male stolčke, če bi Jezusa ubili na električnem stolu? Stvarnost Jezusovega trpljenja v njegovih zadnjih urah v Jeruzalemu lahko prikrivamo in jo ignoriramo, a iz stvarnosti križa in trpljenja v življenju vsakega izmed nas ne moremo narediti komercialnega pomirjevala.

Kristjani nismo smejoči mazohisti. Nismo ljubitelji bolečine, ki komaj čakajo, da je bodo deležni.

Jezus nas vabi, da v svojem življenju gledamo na breme nujnega trpljenja kot na priložnost za ljubezen do Njega, sebe in bližnjih. Trpljenje nam omogoča, da smo solidarni z vsemi trpečimi tega sveta. To je seveda veliko lažje reči, kakor pa živeti. Ko sredi svojega vsakdana trpimo, zelo redko pomislimo na druge. V pomoč nam je lahko dejstvo, da trpljenja ne nosimo sami, ampak da ga nosi občestvo – celotno telo Vstalega Kristusa, ki je Cerkev.

Naše trprljenje je priložnost, da lahko rastemo v ljubezni. Če na svoj križ gledamo skozi Kristusove oči, nam Gospod pokaže veliko o nas in o Bogu. Odpre naše srce za sočutje do drugih, ki tudi nosijo križ.

Nositi križ ne pomeni zgolj prenašanje telesne, osebne, spolne, duhovne ali čustvene bolečine. Nositi križ pomeni tudi vzajemno delitev naših darov in sposobnosti, ljubezni in sočutja. V vsakem daru je vsebovano tudi breme. Kristusovo vstalo telo, ki je Cerkev, nam omogoča, da svoje darove delimo z drugimi, z vsakim, ki je v potrebi in do konca.

Nekateri se pritožujejo, da je danes Bog pogosto predstavljen kot sladka smetana. Današnji evangelij nasprotno pokaže, kaj vse vključuje hoja za Kristusom in kdo je Bog. Poklicanost, da vsak dan vzamemo svoj križ na tem svetu in zvesto, ljubeče in nesebično hodimo za Njim je najlepša in hkrati tudi najbolj zahtevna poklicanost na tem svetu. Samo v občestvu njegovega vstalega telesa, ki je Cerkev, lahko to poklicanost tudi živimo. Iz Njegove moči, iz Njegovega Svetega Duha, ne iz svoje moči in mišic. Tisti, ki nas nosi je Vstali Kristus v svojem telesu, ki je Cerkev. V evharistiji nam daje svoje telo, da bi lahko zajemali iz Njegovega daru. Zato lahko sredi trpljenja in bolečin, svojih in bližnjih, vedno računamo na edino resnično moč: »V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha!«