Arhiv oznak: imeti rad

Gospod, ti vse veš, ti veš, da bi rad zajemal iz tvojega usmiljenja

3. velikonočna nedelja, 10. aprila 2016, Jn 21,1-14

jesus-resucitado-13Evangelij pripoveduje o še enem prikazovanju vstalega Jezusa učencem. Čudežni ulov rib in obed učencev z vstalim Jezusom je evharistija Cerkve. Petrova trojna izpoved pa je posledica njegove trojne zatajitve. Temeljni pogoj za pravilno opravljanje kakršne koli službe ali služenja v Cerkvi je izpoved ljubezni do vstalega Gospoda Jezusa. Jezus se torej po vstajenju učencem prikaže na enak način, kakor je prej živel z njimi. Geste in dejanja, ki jih uporablja, učenci že poznajo. Zato ga lahko prepoznajo in v vsej globini dojamejo skrivnost, v katero jih vabi.

Enako velja za zakramentalna znamenja Cerkve. Zakramenti so dogodki, v katerih se pokaže vstali Jezus, ki ga ne prepoznamo takoj, ampak šele s časom in postopno. Počasi se v nas njegova dejanja in besede povežejo. Oči našega srca počasi prepoznajo to, kar je rekel in storil. Preplavi nas neizrekljivo veselje. Ko obhajamo evharistijo, lahko slišimo vstalega Jezusa, ki vabi: »Pridite jest!« Nihče ga ne vpraša: »Kdo si?«, kajti vsi dobro vemo, da je Gospod, čeprav srce lahko to le bledo in slabotno zaznava. Toda, če si upava, tako kot Peter po svoji zatajitvi in nezvestobi do Jezusa, tudi midva po vseh najinih življenjskih nezvestobah slišiva njegovo povabilo: »Ali me ljubiš?« in je tudi najino srce lahko ozdravljeno in okrepljeno v njegovem veselju. Vstali Jezus tudi tebi in meni želi dati svojo moč, da bova v srcu sposobna sprejeti napoved zvestobe do zadnjega diha. Tako kot Peter tudi ti in jaz lahko pričujeva o njegovi zvestobi vsak trenutek, posebej pa v zadnji uri.

Peter se Jezusu ni opravičeval in se delal lepega ali nedolžnega. Ni iskal izgovorov za svojo zatajitev. Razjokal se je. Želel si je, da bi se z Jezusom lahko še pogovoril. Želel mu je povedati, da ga ima rad. A do Jezusa ni mogel več priti. Po vstajenju ima prvič spet priložnost, da se o svoji zatajitvi z Jezusom pogovori. Jezus ga pozorno in spoštljivo povabi. Jezus se nanj obrne šele potem, ko so skupaj jedli in doživljali čudovito povezanost in zaupnost. Govori zelo umirjeno in pomirjujoče. Peter je prevzet od te zaupnosti. Ne čuti se ogroženega in mirno odgovarja: »Da, Gospod, ti veš, da te imam rad.« Tudi drugič mu Peter odvrne v miru: »Da, Gospod, ti veš, da te imam rad.« Tretjič pa Petrov ton ni več isti. Doumel je. Postal je majhen. Spomnil se je na trenutke, ko je Jezusa zatajil pred deklo in ostalimi. Spomnil se je joka in še posebej Jezusovega pogleda. Zato zelo tiho in skoraj šepetajoče odgovori Jezusu: »Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad.« Gospod, nisem vreden tvoje ljubezni in tudi na svojo ljubezen ne morem ne vem kako računati, toda ti poznaš moje srce, ti veš, da te ljubi. Ko nekdo ljubi, svojo ljubezen lahko izreče le jecljaje in šepetajoče. V njem ni več napuha in domišljavosti. V tej ljubezni je zajeto vse njegovo srce, ker popolnoma zaupa, da ga bo drugi sprejel. Nič se ne napihuje in ne dela večjega ali drugačnega, kot je. Šele kadar je tvoja ali moja ljubezen takšna, sva sposobna sprejeti Jezusovo nalogo oznanjevanja v njegovem imenu. »Pasi moje ovce!« Kakor Peter sva lahko poslana k vsem, za vse lahko z odprtim srcem poskrbiva, kajti vsi in vsak posebej pripadajo vstalemu Gospodu. Naj te njegova ljubezen osvoji. Peter se je resnično zanimal za druge zaradi Jezusove ljubezni. Živel je zato, da bi ga vsi spoznali in v njem našli moč in počitek. Tudi ti in jaz.

p. Vili Lovše