Starejši sobrat mi je pripovedoval, da jih je v osnovni šol obiskal alpinist Edmund Hillary iz Nove Zelandije, ki je pred desetletji prvi splezal na Mount Everest. Fantiči so ga z občudovanjem gledali in mu prisluhnili. Tudi učitelji so ga častili kakor junaka. Sobrat se presenečen spominja, kakor alpinist ni govoril o svojem podvigu in pustolovščini. Govoril je o tem kako smo ljudje drug do drugega v dolini, ne o tem kako je bilo na gori. Beseda mu je tekla o pravičnosti, miru in človekovem dostojanstvu. Rekel je, naj po njegovem govoru gredo in se vsak dan trudijo za boljši svet za vse ljudi in vsepovsod. Ko so ga učenci  spraševali, če se je na najvišji gori sveta počutil kaj bližje Bogu, je prikimal. Poudaril pa je, da so bili na poti gor in dol smrtno nevarni trenutki, v katerih je Božjo navzočnost doživljal še veliko močnejše in bolj blizu.

Evangelij o vnebohodu govori o podobni izkušnji. Štirideset dni Jezus kaže svoje rane učencem in jih uči umetnosti nenasilja: ne vračati zla z zlom. In potem, na dan Vnebohoda, tudi on skrivnostno izgine »k tistemu, ki je odpotoval«. Zdaj nam tudi on prepušča zgodovino kot svobodni prostor, v katerem moramo dokazati, kaj smo se od njega naučili. Zdaj smo mi dediči, zdaj smo mi viničarji. Matej nam pove, da so učenci gledali v Gospoda (ga častili) on pa jih je poslal po vsem svetu in jim obljubil, da bo z njimi do konca sveta in časov. S čaščenjem priznamo, da mi nismo Bog. Mi smo njegovi in gledamo Njega in hodimo za Njim, ki je naš Stvarnik, Odrešenik in vzdrževalec. 

Toda Jezus ni rekel naj ga le gledamo-častimo, ampak nas pošilja naj hodimo za njim, ljubimo Boga in mu služimo. Rekel nam je, naj ne častimo Boga le zase, ampak naj postajamo kakor Kristus do soljudi, do Boga in do stvarstva. Maša pomeni »biti poslan«. Naše bogoslužje se veseli tega, kar Bog dela v svetu, v nas in po nas za druge. Maša je priprava na to, kar bi Bog po nas rad še storil za vse in tudi za nas. Iz njegove zmage nad zlom, ki je naša polna prihodnost, smo poslani v našo vsakdanjost, da iz te zmage zajemamo in prepoznavamo to kar Bog dela vsak hip in v vseh okoliščinah. V moči spomina na prihodnost (tega kar bomo v Njem postali in nam pokaže v poveličanem Kristusu) lahko živimo v njegovi navzočnosti svojo sedanjost in z Njim sodelujemo. Bog nam je ta hip bližji kot smo mi sami sebi in skrbi za vse naše potrebe. Nenehno je z nami in mi v njem. Naš popotni tovariš je ob katerem najdemo pravo smer. On hrepeni po naši družbi in si želi, da bi tudi mi po njegovi. To je globina vnebohodnega praznika. Bog ni nekje visoko zunaj, ampak v nas in med nami, ter nam omogoča živeti po Božje svojo krhko in slabotno človeškost.

Z Jezusom na gori vnebohoda praznujemo, da smo njegove stvarjenine, družinski člani, in ne Stvarniki. Naj nas Kristusov klic nažene v svet, ki ga on ljubi in ga, po naši veri vanj, lahko spreminja v prostor razodevanja Božje bližine in življenja v polnosti. Veselimo se njegove navzočnosti, ki je pred nami, v nas, nad nami, za nami, znotraj in zunaj, sedaj in za vedno. Amen.