01.10.2017: 26. Nedelja med letom – roženvenska: Mt 21,28-32

Škof je mladega duhovnika poslal za kaplana v župnijo, ki je imela na svojem področju tudi hiše za prostitucijo. Prvi dan, ko je prispel v novo župnijo, ga je starejša redovnica, ki je tam delela že več desetletij, na svojo roko peljala naokrog in tudi tja kjer prostitutke ponujajo svoje trgovske usluge. Mimogrede je mladega duhovnika poimensko predstavila trem prostitutkam, ki so bile njene prijateljice. Ko sta šla proti domu je duhovnik občudoval sestro, kako vse te žene tako dobro pozna. »Ne skrbi,« mu je odvrnila, »tudi ti jih boš v kratkem dobro spoznal in tudi one te bodo klicale po imenu!«

Mladega duhovnika je zgrabila panika. Pomislil je na škofa, župnika ali, kar je še huje, na svojo mater, ki ga bodo obiskali. Ko bo šel z njimi po ulici, ga bodo prostitutke klicale po imenu ter vpile za njim: »Pozdravljeni oče..!« Nihče ne bo verjel, da jih pozna le pastoralno in da ni uporabil njihovih uslug.

»Resnčino vam povem, cestninarji in prostituke, bodo šli pred vami v Božje kraljestvo!«

Jezusovo pridiganje je pritegnilo vse vrste ljudi, ki so živeli na obrobju ali pa jih je palestinska družba zatirala. Njegovo sporočilo je bilo zanje še posebej privlačno. Napetosti med ogromno različnostjo Jezusovih učencev in sledilcev so se nadaljevale tudi po njegovi smrti in vstajenju. Tudi v času, ko je bil evangelij zapisan je prihajalo do napetosti med bogatimi in revnimi kristjani, med moškimi in ženskami, med Judi in pogani, med družbeno spoštovanimi in družbeno zaničevanimi sloji. In še dan današnji je tako.

Mi si težko predstavljamo kako različna in v mnogih pogledih pohujšljiva skupina so bili naši prvi očetje in metere v veri. Predstavljajte si, kakšno pohujšanje bi bilo, če bi svojega krajevnega škofa vsak dan videvali na obedu v gostilni s prostitutko, prekupčevalcem mamil ali znanim teroristom. Ljudje bi bili vsi iz sebe, škof pa bi zgolj sledil Jezusovemu zgledu. Nič več in nič manj. Morda sedaj lažje razumemo, kako so se veliki duhovniki in farizeji počutili ogrožene zaradi Jezusa in njegovih učencev.

Za Jezusa noben človek ni bil izgubljen primer. Nihče ni bil takšen, da se mu ne bi dalo pomagati. Jezus ni le preživel ogromno časa z ubogimi in zlomljenimi takratne družbe, ampak jim je ponudil in podaril tudi novo življenje, priložnost, da znova začnejo, svobodo od njihovega uničujočega vedenja. Šel je tja, kjer so bili oni in k takšnim, kakršni so bili. Ker je Bog v Kristusu takšen do nas, smo tudi mi lahko do drugih. Bog ni čakal na nas, da nas bo srečala pamet in bomo sposobni hoditi njegove korake. Jezus je prišel k nam, ko smo bili versko zabiti in negibni. Naučil nas je govoriti. Dal nam je vsebino in nam pokazal kje naj hodimo.

Krščansko življenje naj bi globoko vplivalo na naše vsakdanje življenje, naše skrbi, prioritete in sočutje. Če tedensko obhajanje svete maše popolnoma nič ne vpliva na naše družinsko življenje, na naše odnose s sodelavci, na naš način dela in odnosov do narave, potem se je dobro vprašati: »Kaj sploh počnemo tukaj?«

Še huje pa je, da lahko zgrešimo nenehno odvijajoče se razodevanje Kristusove navzočnosti v ubogih, slabotnih, ranljivih in potrebnih naše lastne družbe. Nenehno iščemo Kristusa v spektakularnem in čudovitem, on pa prihaja k nam po zadnjem od naših bratov in sester.

Gospod daj nam tvojega Duha, da ne bomo le »videti dobri«, ampak da bomo »dobri«. Pomagaj nam znova začeti živeti to kar izpovedujemo. Daj nam dovolj moči, da te najdemo tam, kjer v resnici si, in te ne iščemo tam, kjer bi mi radi, da bi bil.