15.01.2017: 2. nedelja med letom: Jn 1,29-34

Evangelist Janez za Jezusa uporabi prispodobo žrtvenega jagnjeta. Z njo želi v nas bralcih prebuditi podobno sočustvovanja. Ovčke so čiste, bele, mehke in ranljive. Zahtevajo nego. Zdi se, da podobno kot njihovi starši, niso sposobne dovolj hitro zaslutiti nevarnosti. Sledijo kamor so vodene, celo v smrt.

Z žrtvovanjem jagnjeta so kmečki Judje iz Jezusovih časov pokazali kako resno mislijo z odkupitvijo svojih grehov. Njihova postava je narekovala, da mora biti jagnje žrtvovano za grehe vsaj enkrat na leto ob veliki noči. Takšno žrtvovanje je pastirja stalo veliko denarja in časa. Jagenjčki so bili plačilno sredstvo.

Ko Janez izreče, da je Jezus Božje jagnje, s tem na kratko pove dvoje:

Prvič: Jezus je najdragocenejši Božji dar, Bog sam se nam daje, da bi dojeli kako resno misli glede nas. Bog nam ne more dati ničesar bolj dragocenega kakor je Jezus. Zaradi njegovega nedolžnega trpljenja in smrti ni več potrebno bogoslužno žrtvovanje nobenih živih bitij. To sporočilo bi morali kar naprej poslušati, kajti nekateri kristjani se tako močno ujamemo v poveličevanje Jezusovega trpljenja, da ostanemo zaprti v svet svojih lastnih bolečin. Jezus ni nikoli iskal trpljenja. Sprejel je, kar je prišlo. Mi smo povabljeni v enako držo. Ni mišljeno, da bi morali biti kristjani smejoči mazohisti.

Drugič: Janez je vedel, da aramejska beseda za ovco (talya) ista kakor beseda za služabnika. Prvi poslušalci njegovega evangelija so to tudi vedeli. Jezus je torej služabnik, ki nam vrača resnico, ki jo potrebujemo za življenje. Resnico, ki odgovarja na naša najgloblja hrepenenja po smislu in cilju svojega življenja. On nam in za nas odpre večno življenje znotraj tega življenja. V njem ni več joka ali žalosti.

Jezus nam pokaže, da smo krščeni v njegovo smrt. Ko vstopimo v njegovo službo ali služenje, postanemo deležni tudi njegovega vstajenja in slave, kajti on si je naložil in nese s seboj vso težo naših grehov (nezaupanja do Boga, nesprejemanja sebe in drugih, sovraštva do narave).