13. marca 2017, je minilo točno štiri leta od izvolitve Jorge-Maria Bergoglia za papeža Frančiška. V Melbournu v Avstraliji smo se točno ob 11.30 uri dopoldne zahvaljevali Bogu zanj pri sveti maši in prosili, da bi še dolgo prinašal Cerkvi Kristusovega duha in evangeljsko svobodo in trdnost. Zbrali smo se p. Ciril Božič, p. David Šrumpf, ga. Marija Anžič in p. Viljem Lovše. Hvaležni za papeža Frančiška smo se spominjali, kakšno veselje nas je navdajalo pred štirimi leti, ko smo slišali za to neznano ime. Jaz se spomnim, da je bila ta dan sreda zvečer in sem sredi srečanja za postne duhovne vaje v vsakdanjem življenju tekel v skupnost pogledat, kdo je postal novi papež. Od veselja nisem mogel verjeti, da so za papeža izbrali edinega jezuita med kardinali. Že njegov prvi nastop mi je povedal, da bo imel mož znotraj kurije in Cerkve veliko nasprotnikov in da ga bodo preganjali. Po štirih letih in vsem kar sedaj počne proti papežu določena skupina za pravovernost “preplašenih” kardinalov, so se takratne slutnje kar močno uresničile. Papeža napadajo in blatijo, da je komunist, da je socialist, da je antikrist. V slednje so prepričani tudi nekateri slovenski duhovniki, ki med verniki nabirajo svoje somišljenike in na kakšnem romanju javno povedo, da za tega papeža ne bomo molili, ker ni naš papež. K sreči pa poznam ogromno ljudi, ki so se znova približali in vrnili v Cerkev prav zaradi papeža Frančiška in njegove človeškosti po Kristusovi podobi. Pri maši smo zato najprej prosili za papeža, ki bo zaradi teh nasprotovanj še veliko bolj Kristusov, kot je že. Prosili pa smo tudi za Svetega Duha in notranji mir vsem njegovim nasprotnikom. Papež po Kristusovem zgledu namreč upošteva dozorevanje in počasno rast v veri in ljubezni vsakega človeka. K temu vabi nas duhovnike. Vsakega človeka je potrebno v imenu Božjega usmiljenja najprej sprejeti, poslušati, spoštovati in z njim vzpostaviti naklonjen človeški odnos. Šele potem in ob primernem času mu lahko pomagamo, da naredi korak naprej v rasti in notranji svobodi. Ne smemo mu najprej navesti pravil in zahtev ter ga vreči iz cerkve ali zakristije, če je prišel po pomoč in nasvet, kako naj nosi svoj križ in ob tem postaja vse bolj Kristusov. Papež nas vabi k ljubečemu in sočutnemu odnosu do sebe in bližnjih. Preprost je in vabi v preprostost. Prvi je človek in naš odnos do njega, potem pride na vrsto nauk in naše razumevanje vere in Božjega delovanja, ki je vedno omejeno in se zaradi njega vedno lahko spremo in med seboj ločimo ali izločamo iz Cerkve. O tem nam zgodovina Cerkve izdatno pričuje. Bogu hvala za duha papeža Frančiška, ki nam kaže Kristusovo bližino, spoštovanje, sprejemanje, sočutje in večno brezpogojno naklonjenost do slehernega izmed nas in skozi vse čase. Bog živi papeža Frančiška še na mnoga leta!
Prisrčno pozdravljam vse Slovence in Slovenke širom Avstralije, doma v Sloveniji in povsod drugod po svetu. Vesel in hvaležen sem, da smo po Kristusovi evharistiji lahko povezani in močno združeni z vsemi. Dragoceno pripravo na veliko noč in veselo Alelujo vsem in vsakemu posebej. Mir in dobro, vse v večjo Božjo slavo.
BLAŽENI RUPERT MAYER, goduje 3. novembra, takoj za sv. Jožefom prvi zavetnik Mož svetega Jožefa
Kratka biografija
Nemški jezuit. Rojen 23 januar 1876 v Stutgartu. Drugi od šestih otrok. Dva brata štiri sestre. Oče trgovec in manjši podjetnik. Dobrostoječi. V protestantskem okolju. Strogo katoliško verni in pobožni. 1887 gre v gimnazijo, kjer se sreča z jezuiti. 1894 maturira z odliko. Študira zgodovino, francosčino, katehetiko in teologijo. V Minhnu, Tibingenu in stopi v Rotenburgu v semenišče. 1899 posvečen v duhovnika. Kaplan eno leto. 1900 vstopi v noiciat DJ. Že v gimnaziji je hotel k jezuitom. A mu je oče dal pogoj naj konča študije, naj bo eno leto duhovnik potem pa naj naredi kar hoče. Rupert je to spoštoval.
Njegov magister novincev Muler je strog in asketski. Po prvem letu noviciata je imel bolj študijski program. 1904 konča vse študije. 1905 je eno leto pomočnik v noviciatu. A ne gresta dobro skupaj s strogim magistrom. On je bil sproščenega značaja. Novinci so se preveč smejali.
Od 1906-11 je ljudski misijonar. 1912 poslan v Munchen. Tam jezuitov še ni bilo. Do takrat niso imeli dovoljenja, da bi tam delovali, ker so jih izgnali 1852. Delal je s priseljenci.
Nastopi prva svetovna vojna. Avgusta 1914 postane vojaški kurat. Dve leti je na fronti z vojaki. 30. 12. 1916 je ranjen v nogo, ki mu jo odrežejo. Ostane brez noge nad kolenom. Nosil je protezo.
1918 se vrne v Munchen in nadaljuje z delom s priseljenci. 1921 postane duhovni asistent Marijinih kongregacij – danes Skupnosti Krščanskega Življenja. Zelo znano je njegovo soočanje z nacizmom, ki mu 1937 prepove pridiganje. Januraja 1938 je zaprt. Najprej v koncentracijskem taborišču Saksenhauzen. Avgusta 1940 je v hišnem priporu v benediktinski opatiji Ettal. Tam je do konca druge svetovne vojne, do maja 1945. Vrne se v Munchen in sredi pridige za vse svete 1. novembra 1945 ga je med mašo ob 8.00 h zadela kap. Ob 11.00 h umre v bolnišnici.
Značilnosti njegove duhovnosti in dela
Zdravje slabo. Drugače pa delavnost in zagnanost. Od začetka je bolehen otrok in tako celo življenje. Po vojni pa je še invalid, kar mu otežkoča delo. Znan je po neutrudnem delu – garač. Že kot otrok je bil znan, da se ni ustavil. Ukvarjal se je z raznimi športi. Bil je strasten jahalec. Ob vstopu v DJ se je jahanju in violini odpovedal. Bolehen, a jeklene volje.
Ni bil preveč bister in inteligenten. A zelo delaven zato je končal z odliko in brez mature. Kot študent ni blestel, a je bil z delom med najboljšimi. Stvari, ki se jih je lotil, se je lotil zares.
Kot kaplan je veliko obiskoval in nenehno delal. V vojni je bil kot kurat vedno v prvih vrstah. Tam kjer je bilo najhujše. Zato je bil ranjen in je šla noga.
Odkar je bil duhovnik je spal zgolj po nekaj ur na noč. Odkod mu moč, kljub slabemu zdravju in hoji brez noge. Ni izgubil tempa. Nemška trma? Ali želja delati za božje kraljestvo.
Skrb za uboge. Prihaja iz bogate družine, kjer mu ni manjkalo nič dobrega. A imel je čas in moč za tiste, ki jim nič hudega ni manjkalo. Na župniji obiskuje bolnike in reveže, ki jim tudi materialno pomaga. Vse življenje je dobival od bogatih sorodnikov in delil revežem.
Ko začne delo s priseljenci se skrb za uboge zelo pokaže. Munchen je imel pol milijona prebivalcev. Štiri petine so katoličani, nekaj protestantov in par ateistov. Začela se je industrijska revolucija. S podeželja so prihajali v mesto migranti. Tem je on pomagal sredi socialnih težav v mestu.
Dve značilnosti njegovega načina dela:
sam se je osebno zelo zavzel in šel do njih (ni zgolj delal reklame). Enako na fronti, kot kaplan in odgovoren za moško Marijino kongregacijo.
že takoj od začetka je iskal za to poslanstvo tudi laične sodelavce. Pridobival jih je za obiskovanje po domovih. Izdajali so bilten s koristnimi informacijami za revne, ki so s podeželja prišli v mesto. Imel je zelo veliko sodelavcev, ki jih je povsod kjer je deloval, takoj poiskal in pridobil.
Velika osebna pobožnost. Veliko je molil pozno v noč.
Velika družbena in politična angažiranost. Vse je bil trud za božje kraljestvo. Ko pride se zanima za utrip mesta. Udeleži se različnih zborovanj: od sindikalnih do mestnih sestankov. Udeležil in sledil je tudi nacističnim srečanjem, da bi vedel za kaj gre. Hotel je poznati dogajanje, da bi vedel razločevati. Kot duhovnik je hodil po vojni tudi na komunistična srečanja. Pravi, da je med njimi vsaj tretjina neodločenih. Če ne slišijo krščanskega stališča, kako se bodo odločili. On je na takih srečanjih povedal tudi krščansko stališče. Pokončen in moder. Je bil znan govornik. Ni šel tja, da bi podpiral politično strujo, ampak predstavil stališče cerkve.
Ko ni mogel več sam so namesto njega hodili na razna srečanja in sestanke tudi njegovi sodelavci. Na razne izzive je iskal odgovore. Imel je ekipo in so potem skupaj načrtovali kako in kaj odgovoriti.
Zanimiv je njegov odnos z nacisti. 1919 se je srečal s Hitlerjem. Jasno je kritiziral njihova stališča. V imenu rase si ne moreš vsega dovoliti. Bil je velik domoljub zato je bil kurat v prvi vojni. Dobil je več odlikovanj za hrabrost in druge zasluge za narod. Ponosen je bil, da je Nemec. Ko pa Hitler poudarja superiornost rase, Mayer jasno postavi meje. 1923 je na nacističnem zborovanju povedal, da kristjan katolik ne more biti nacist, ker nazori niso združljivi s katoliškim naukom. Ker je bil znan se ga niso telesno lotili. V imenu naroda ne moreš počet karkoli. Dokler je videl, da lahko še kaj pripomore, je hodil na srečanja. Ko pa so dobili oblast, ga tam ni bilo več. Ne na parade, ne na zborovanja nacistov. V pridigah je jasno povedal svoja stališča. Zato so mu prepovedali pridigat in ga zaprli.
Bil je trmast in ni popustil. A pokorščino je vzel resno. Ko pa je leta 1933 en predstojnik skupnosti obesil sliko Hitlerja v jezuitski hiši je toliko časa protestiral, da so ga sneli.
Bil je torej pokončen mož, ki je želel razumeti čas in ljudi, da bi lahko pomagal razločevati in delati prave odločitve.
Kje bi Mayer danes nastopal in bi se mu zdelo, da bi moral biti jasno navzoč glas Cerkve?
Delo v Marijini kongregaciji mož. Gradi na osebnem stiku in hkrati gradi strukturo. Ko začne je bilo v Munchnu 2500 moških članov. Utrdi organizacijo. Vzgaja voditelje in se z njimi srečuje vsak teden. Pogovarjali so se o življenju in delu kongregacij: uspehi, težave in načrtovanja. Redno je obiskoval skupine. Ko je začel je bilo skupin 20. Na vsake tri mesece je šel po vseh skupinah. Imel je nagovor. Enkrat na mesec so imeli vsi skupno srečanje v dvorani kongregacije. 1921 dobijo cerkev sv. Mihaela za Kongregacije.
Učil jih je branja aktualnih dogajanj, na katera so skupaj iskali odgovore. Spodbuja karitativno delo – socialno skrb – obiskovanje družin, zbiranje denarja in pomoči. Niso delali le drugi, ampak je to delal tudi sam in na ulici zbiral denar. Tudi sam je šel obiskat. Pridigal je z zgledom.
Njegovih pridig ni veliko zapisanih. Uporabljal je knjige pripravljenih pridig, kjer je počrtaval. Bil pa je popularen pridigar. So ga radi poslušali in bili navdušeni nad njim. Ni bil dober govorec, a vedno je govoril iz srca in bil sodoben. Opazoval je življenje in ga vključeval. Govoril je na pamet. Material je podal osebno iz srca. Oseben in aktualen, to je nagovarjalo in približalo ljudi njemu. Za ljudi iz srca, ki je živelo, kar je govorilo.
1919 je bil misijon v preko dvajsetih župnijah. Sodeloval je Mayer in za misijon pridobil 3600 laičnih sodelavcev, da so pomagali na razne načine.
Sledil je potrebam. Videl je da v nedeljo veliko ljudi ni pri maši, ker gredo mnogi v hribe. Predlaga mašo na železniški postaji za tiste, ki gredo v hribe. Prva maša je bila ob 3.15 zjutraj in tako do pol sedmih zjutraj vsako uro. Pridobil je duhovnike in ljudi, ki so te maše animirali.
Teh maš se je v najboljših letih (1925) udeležilo tudi 75 tisoč ljudi na leto.
Za zaključek. Ob koncu življenja je bilo zanj najtežje. Največja žrtev. Onemogočeno mu je bilo spodvedovanje in pridiganje. Ločitev od ljudi v taborišču in v samostanu – domači zapor – ga je zelo bolela. Daroval je za potrebe vseh ljudi tistega časa. Imenovali so ga pričevalec vere. Ubogal je in ni govoril ter upošteval prepoved oznanjevanja. Ko ga spustijo se vrže na delo, a ni več zmogel. Vojne in taborišča so mu načela že tako krhko zdravje, ki ga je vodila močna volja in odločitev služenja bližnjim.
info@moskaduhovnost.si
13. marca 2017, je minilo točno štiri leta od izvolitve Jorge-Maria Bergoglia za papeža Frančiška. V Melbournu v Avstraliji smo se točno ob 11.30 uri dopoldne zahvaljevali Bogu zanj pri sveti maši in prosili, da bi še dolgo prinašal Cerkvi Kristusovega duha in evangeljsko svobodo in trdnost. Zbrali smo se p. Ciril Božič, p. David Šrumpf, ga. Marija Anžič in p. Viljem Lovše. Hvaležni za papeža Frančiška smo se spominjali, kakšno veselje nas je navdajalo pred štirimi leti, ko smo slišali za to neznano ime. Jaz se spomnim, da je bila ta dan sreda zvečer in sem sredi srečanja za postne duhovne vaje v vsakdanjem življenju tekel v skupnost pogledat, kdo je postal novi papež. Od veselja nisem mogel verjeti, da so za papeža izbrali edinega jezuita med kardinali. Že njegov prvi nastop mi je povedal, da bo imel mož znotraj kurije in Cerkve veliko nasprotnikov in da ga bodo preganjali. Po štirih letih in vsem kar sedaj počne proti papežu določena skupina za pravovernost “preplašenih” kardinalov, so se takratne slutnje kar močno uresničile. Papeža napadajo in blatijo, da je komunist, da je socialist, da je antikrist. V slednje so prepričani tudi nekateri slovenski duhovniki, ki med verniki nabirajo svoje somišljenike in na kakšnem romanju javno povedo, da za tega papeža ne bomo molili, ker ni naš papež. K sreči pa poznam ogromno ljudi, ki so se znova približali in vrnili v Cerkev prav zaradi papeža Frančiška in njegove človeškosti po Kristusovi podobi. Pri maši smo zato najprej prosili za papeža, ki bo zaradi teh nasprotovanj še veliko bolj Kristusov, kot je že. Prosili pa smo tudi za Svetega Duha in notranji mir vsem njegovim nasprotnikom. Papež po Kristusovem zgledu namreč upošteva dozorevanje in počasno rast v veri in ljubezni vsakega človeka. K temu vabi nas duhovnike. Vsakega človeka je potrebno v imenu Božjega usmiljenja najprej sprejeti, poslušati, spoštovati in z njim vzpostaviti naklonjen človeški odnos. Šele potem in ob primernem času mu lahko pomagamo, da naredi korak naprej v rasti in notranji svobodi. Ne smemo mu najprej navesti pravil in zahtev ter ga vreči iz cerkve ali zakristije, če je prišel po pomoč in nasvet, kako naj nosi svoj 
križ in ob tem postaja vse bolj Kristusov. Papež nas vabi k ljubečemu in sočutnemu odnosu do sebe in bližnjih. Preprost je in vabi v preprostost. Prvi je človek in naš odnos do njega, potem pride na vrsto nauk in naše razumevanje vere in Božjega delovanja, ki je vedno omejeno in se zaradi njega vedno lahko spremo in med seboj ločimo ali izločamo iz Cerkve. O tem nam zgodovina Cerkve izdatno pričuje. Bogu hvala za duha papeža Frančiška, ki nam kaže Kristusovo bližino, spoštovanje, sprejemanje, sočutje in večno brezpogojno naklonjenost do slehernega izmed nas in skozi vse čase. Bog živi papeža Frančiška še na mnoga leta!
BLAŽENI RUPERT MAYER, goduje 3. novembra, takoj za sv. Jožefom prvi zavetnik Mož svetega Jožefa