22.10.2017: 29. Nedelja med letom: Mt 22,15-21

Znotraj in zunaj cerkve so številni, ki so prepričani, da Kristus cerkvi ni dal naloge naj govori tudi o političnih zadevah. Takšni za utemeljitev svojega prepričanja navajajo danšanji evangeljski odlomek. Če poznamo in razumemo kontekst in pomen znotraj katerega je današnje besedilo nastalo, potem je odlomek svarilo tistim, ki hočejo cerkev zapreti v zakristijo, da premišljuje samo o »duhovnih« stvareh, da pridiga samo večne resnice in da namesto modernih prepeva zgolj zastarele slavospeve.

Vemo, da so nekateri njegovi sodobniki Jezusa smatrali za pripadnika Zelotov. Ti so bili dobro organizirana skupina fanatičnih gorečnežev, ki so se z nasiljem borili proti rimski okupaciji. Rimljanom zato niso hoteli plačevati davkov. Nekateri so bili prepričani, da je morda tudi Jezus zelot. Postavil se je namreč na stran ubogih, revnih, bolnih, žena, otrok in vseh, ki so bili odrinjeni na rob družbe. Religiozne avtoritete svojega časa je nenehno postavljal pod vprašaj in izzival. Zavračal je nasilje, učence učil moliti za svoje sovražnike in spodbujal, da vračajo slabo z dobrim. Jezus nam je pokazal, da sta pravičnost in enakost kakrše si na tem svetu za nas želi Bog, sad občestva, ki se je spreobrnilo v moči ljubezni, ne  pa s prisilo orožja, strahu ali maščevanja. Jezus ni bil zelot.

Jezus ne obide civilne avtoritete, ampak jo v današnjem odlomku celo podpira. Stori pa še nekaj več. Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega in Bogu kar je Božjega. S svojimi besedami je zajel vse cesarje in oblastnike vseh časov in držav tega sveta. Lažno in nevarno je prepričanje, da so lahko naše obveznosti do evangelija ločene od našega odnosa do države in civilne družbe.

Spomnimo se samo nekaterih najtemnejših poglavij preteklega stoletja in takoj bomo videli, kaj se zgodi, če dobri ljudje, ki hodijo v cerkev, svoje nedeljske pobožnosti ne povežejo s ponedeljkovo politiko. Na tak način zlo zlahka prevlada in zavlada.

Naloga krščanskih voditeljev je oznanjati in braniti evangelij. Uporabili naj bi vse potrebne forume, da pokažejo, da Božja osebna ljubezen vključuje vsakogar in vse na tem svetu. Bog namreč vsakogar izmed nas kliče po imenu. Zaradi tega je naše dostojanstvo nedotkaljivo in ga ne more izničevati nobena zakonodaja (kar moderne, tudi slovenska, na veliko počnejo).

Včasih se s svojimi verskimi voditelji ne bomo strinjali. Zdelo se nam bo, da so narobe ali slabo informirani ter predlagajo napačne rešitve. Morda se nam bo celo zdelo, da so prestopili meje. Če je tako, bi jim morali povedati ali pisati in jih povabiti, da upoštevajo še druge vidike ter razširijo lastno presojo. Nikdar pa se ne smemo pustiti zapeljati tistim, ki hočejo cerkev odriniti in izločiti iz pogovorov in sodelovanja pri javnem življenju vseh, pod pretvezo, da naj ne bi oblikovala načina življenja, niti skupnih vrednot in zakonov, niti se vtikala v prioritete (čeprav večkrat škodljive za večino), ki jih določamo za svojo človeško skupnost.

Če cerkev kaže, da jo eno od pravkar omenjenih področij prav nič ne zanima, ne živi iz tega, za kar je živel, umrl in bil obujen Jezus Kristus. Z vsemi mogočimi in primernimi sredstvi naj bi za večje skupno dobro dali cesarju kar je upravičeno cesarjevega. Še večjo zvestobo pa naj bi izkazovali Bogu, ki so mu za svoje delo in opustitve odgovorni tudi vsi cesarji. Morda pa nas bo Bog vprašal zakaj smo “cesarjem” dovolili in jim z opuščanjem volitev še vedno dovoljujemo, da počnejo kar se jim sebično zahoče. Dovoljujemo jim, da se norčujejo iz nas in zaradi tega tudi iz sebe.