Tag Archives: Jezus

Jezus je moj prijatelj

29.1.2017: 4. nedelja med letom, nedelja Svetega pisma; Mt 5,1-12.

Na vsaki življenjski poti se porajajo zgodbe o pomembnih vidikih poklica, ki ga vršimo. Med duhovniki se zgodbe pogosto vrtijo okrog pridige in nagovorov. Nek mladi duhovnik je imel težave z nedeljsko pridigo pri maši. Svojega škofa je prosil za pomoč. Škof mu je odgovoril: “Morda je dobro začeti tako, da pritegneš pozornost celotne skupnosti. Recimo: ’Sinoči sem se grel v toplem objemu dobre ženske. To vedno prebudi zanimanje. Potem pa lahko pripoveduješ kako topla in sprejemajoča je bila ter na koncu poveš, da je bila tvoja mama. Za pridige o družinski ljubezni je pripoved krasna’.”

Mladi duhovnik se je odločil, da bo škofov nasvet uporabil že naslednjo nedeljo. Pri pridigi je začel: »Sinoči sem bil v objemu vroče ženske.« Občestvo je zavzdihnilo, mladi duhovnik je za hip umolknil in zgrožen ugotovil, da ne ve, kako se je škofova zgodba nadaljevala. Zato je dejal: »Ne spomnim se, kdo je bila, toda škof mi jo je priporočil.« Kakšni pa so nagovori, ki jih vi poslušate pri maši? Ali vas okrepijo ali vas razžalostijo in razdražijo, ter poberejo še tisto trohico veselja, ki ste jo premogli, ko ste prišli, da bi pri maši dobili nekaj zaupanja v Božjo navzočnost? Ali pa morda sploh ne poslušate več in takrat premišljujete o tem, kar vas čaka v prihodnjem tednu?

Jezusov govor na gori je eden največjih nagovorov vseh časov. Ne le zaradi lepote govorice ali upanja, ki ga posreduje. Resnično velik je nagovor zato, ker je Jezus govoril ljudem v njihovo konkretno stvarnost. Judje, ki so ga tisti dan poslušali so bili ubogi, žalostni, krotki ter lačni in žejni pravičnosti. Nekateri so poskušali biti usmiljeni do svojih sovražnikov. Borili so se, da bi našli Boga sredi preganjanj in krivic. Trudili so se za mir, medtem ko so njih in njihove družine ali prijatelje lažno obtoževali in po krivici obsojali ali preganjali. Jezus jih je globoko razumel in sočutil z njimi, spoštoval jih je in jih sprejemal.

Če je bilo to res za Žide iz Jezusovega časa, je bilo še toliko bolj res, za prve krščanske skupnosti za katere je bil evangelij napisan, pa je res tudi za nas, ki smo danes tukaj in morda pri maši.

Včasih med pridigo začnemo razmišljati: »Pa kaj on ve? Odkod je tole prepisal. Ko bi vsaj poznal zapletenost in napornost mojega vsakdana. Zagotovo bi drugače govoril. Tako pa živi v svojih oblakih in nekaj moralizira in nas ponižuje, kakor da smo mali pobalini!« Res je, da nekateri, še posebej mlajši pridigarji nimajo pravega sočutja, usmiljenja, občutljivosti in spoštovanja do bremen, obremenjenosti in divjega ritma, ki ga pohlepni kapitalizem zahteva od ljudi. Ker se ne zavedajo svojih lastnih šibkosti in notranjega dogajanja, niso sposobni sočutiti niti z ljudmi. Ob evangeliju Zdravnika, ne zmorejo sočutno deliti svoje krhkosti in se skupaj z vsemi usmeriti k Njemu, ki je danes z nami in nas ozdravlja, krepi in rešuje.

Govor na gori je za nas vsestranski vzor. Jezus pravi, blagor vam, blagoslovljeni, srečni, radujte se… Ni pokroviteljski in ne pametuje o vsemogočih trdih človeških okoliščinah in stvarnosti. Ne pravi: »Morate biti takšni in takšni, morate biti srečni in popolni danes, nenehno se morate smejati, saj bom nekoč v nebesih jaz sam vse popravil, kar ste vi pokvarili. Ni zoprn inšpektor, ki  pokaže sebe in potem pravi: ‘No kako pa vi tole živite? Morali bi…’«

V bibliji sta blagrovanje in blagoslavljanje v resnici odkrivanje, da je Bog navzoč in dejaven v moji lastni omejeni človeški izkušnji, prav sedaj in tukaj, ne nekje daleč in nekoč. Blagri ne pravijo, da moraš pozabiti na svoje dnevne bitke in preizkušnje, da bi našel Božjo navzočnost. Jezus pravi, da na poseben način že sedaj zajemamo in živimo iz Božje navzočnosti in jo srečujemo, če smo ubogi, sočutni, žalujoči, si prizadevamo za pravično družbo in zaradi tega trpimo, če smo prijazni, nepokvarjeni, mirotvorci ali mučenci (pričevalci). Sredi svoje krhkosti, strahu, jeze, žalosti, konfliktov in zaskrbljujoče dnevne politike, ki nam jo, največkrat lažno, predstavljajo mediji.

Bog Jezusovih blagrov je naš sopotnik v vsakršnih življenjskih okoliščinah, sedaj in tukaj. On je naš najboljši prijatelj, ki hodi skupaj z nami, od trenutka ko vstanemo. Z nami je tudi sredi vseh okoliščin s katerimi se ne bi radi soočili.

Podoba Boga kot zaupnega prijatelja je zelo močna, toda žal jo dosti ne uporabljamo. Svoje zaupne prijatelje izberemo sami in jim povemo, kar drugim ne moremo. Ko smo na višku ali pa na največjem dnu in stiski, običajno najprej pokličemo prijatelja, šele potem in morda svoje družinske člane. Svoje prijatelje dobro poznamo, ker računajo na nas in z nami delijo svoje življenje.

Jezus je najboljši prijatelj, kar si jih lahko predstavljamo. Zanima ga vsak trenutek in dogodek našega dneva. Na razpolago nam je vsak hip. A vendar ni vsiljiv. Potrpežljivo čaka na povabilo, da lahko vstopi v naše življenje tja kamor mu dovolimo.

Jezus, naš prijatelj, nam nič čudaško ne pridiga, ampak nas sreča kjer smo, objame in drži ob sebi, ko je težko ter nam pomaga najti pot naprej. Jezus kot prijatelj je največji blagor vseh blagrov, največji blagoslov vseh blagoslovov. Zajemati iz Njega je delo Svetega Duha.

Jezusova hiša usmiljenja

wp_20151030_01331. nedelja med letom, Lk 19,1-10

Sveti Irenej je zapisal: »Božja slava je človek, poln življenja. Človekovo življenje pa je v gledanju Boga.« Božja slava ni človek že samo zato, ker je živ, ampak zato, ker živi za Boga. Tudi Božji sinovi in hčere niso preprosto tisti, ki jih je Bog ustvaril, ampak so ljudje, ki odgovorijo na klic, naj okušajo razodevanje samega Boga. Božja hči in sin sva takrat, kadar sprejmeva povabilo, da gledava obličje Boga, ki je v Jezusu Kristusu pokazal, da je najin Oče.

Sin je dan tebi in meni, da bi midva lahko spoznala Božje obličje in odkrila vso Božjo ljubezen do vsakega človeka. Bog naju vabi, da se nasitiva Sinove lepote in ljubezni, prav v trenutku, ko nama razodeva, da je Oče tako blizu vsakemu izmed nas. S svojim Duhom nama omogoča, da živiva bratstvo z ljudmi kot prostor, v katerem doživljava Boga kot Očeta, in to ob nama lahko zaznajo tudi drugi.

In prav to je zaznal in odkril Zahej iz evangelija. Bil je majhen, zato ni mogel videti Jezusa. Zaradi sovražne množice ni mogel priti bližje, da bi Jezusa sam videl. Če dobro pogledava, vidiva, da niti Zahej niti množica niso sposobni videti Jezusa kot Odrešenika. Vsak ga seveda ne vidi zaradi svojih razlogov.

Zahej, načelnik cestninarjev in bogat človek, je ob Jezusu odkril, da ne more ostati tam, kjer je bil. Bogastvo, s katerim se je delal močnega pred drugimi in so se ga zaradi tega bali, ne more potešiti hrepenenja njegovega srca. Hoče videti, kdo naj bi bil Jezus. Kar se je odprlo v njegovem srcu, bo zato kmalu potešeno. A tudi množica, ki Jezusa zastira, ne zna jasno videti, kdo v resnici je. Ni sposobna sprejeti skrivnosti Boga, ki nam prihaja naproti. Ta množica sva tudi ti in jaz, kadar hočeva delati dobro, a to dobro ne prinaša želenih sadov. Najbolj zaželeni sad je spoznanje Gospoda ter občestvo čutenja in hrepenenja z našim Bogom. Dobro, ki ga delava kot del množice, je vsiljeno, se razkazuje in zahteva zase. Ko sva del množice, nimava zaupnosti z Bogom. Dobro, ki ga delava sebi, nama prav nič ne pomaga k zaupnosti z Bogom.

Lahko pa ga prosiva, naj dopolni in izpolni najino hotenje in hrepenenje po dobrem. Prosiva ga, naj nama pomaga, da bo dobrota, ki jo bova živela in delala, nam in drugim pomagala h gledanju Njega. Moje prizadevanje, da bi delal dobro, še ni resnično dobro. Resnično dobro delam takrat, kadar ga delam na tak način, da se tvojemu in mojemu srcu pokaže Božje obličje.

Ko Jezus prispe do drevesa, na katerem je bil Zahej, povzdigne pogled in ga povabi dol, ker bi danes rad ostal v njegovi hiši. V resnici ne gre Jezus v Zahejevo hišo, ampak Zahej v Jezusovo. Vesel je, da je v Jezusovi hiši. Kaj je Jezusova hiša? Je skrivnost bratstva in sestrstva, ki vsem ljudem kaže pravo Božje obličje. Dobrota, ki jo v Jezusovi hiši lahko živiva, ni več razkazovanje, nič ne zahteva zase, nič ne izsiljuje. Je preprosta posledica domačnosti z Bogom v Jezusu. Zahej je to domačnost spet odkril in našel, zato lahko zaupa.

Jezus pa Zaheju in s tem tudi tebi in meni zagotavlja: »Danes moram ostati v tvoji hiši.« Reči hoče, da je vsak trenutek naše zgodovine primeren, da postane sveta zgodovina. Takšna postane takoj, ko v srcu odpreva pot hrepenenju, da bi videla, kdo je Jezus. V vsakem položaju, v vsaki okoliščini in v vsakem grehu lahko slišiva »hitro splezaj dol, danes moram namreč ostati v tvoji hiši«. Gospoda nič ne more odvrniti od tega, da bi tebe in mene povabil v svojo hišo ter naju razvezal, da bova končno lahko zaživela bratstvo in sestrstvo, ki tudi drugim kaže Božje obličje.

p. Vili Lovše

Čuječi zaradi Božje usmiljene obljube

19. nedelja med letom

1Jezus naju s pomočjo prilik spodbuja k čuječnosti in skrbnosti. S tem nama pove veliko več, kot sva ti in jaz pripravljena verjeti. Dobrine so začasne in nestalne. Takšno je tudi naše življenje. Začasno in nestalno. Ali torej biti čuječ in buden pomeni, da svoje in naše začasnosti in nestalnosti nikdar ne izgubim iz zavesti? Ali pa čuječnost pomeni s strahom pričakovati prihod gospodarja, ki bo vsekakor prišel in bo svoje služabnike glede na njihovo vedenje nagradil ali kaznoval? Ne eno ne drugo ni evangeljsko.

Evangeljska čuječnost je povezana z nečim drugim. Temelji na izkustvu vere. Temelji na življenju iz Božje obljube, ki se je dotaknila srca. Ni na prvem mestu napor naše čuječnosti, ampak zaznavanje, da je Bog zvest svoji zavezi z vsakim izmed nas.

Čuječnost je mogoča samo zaradi Božjega kraljestva, ki je prišlo k nam. Ti in jaz sva lahko čuječa zato, ker nama je Bog blizu. V Jezusu se je Božja bližina do tebe in mene dopolnila in se nenehno dopolnjuje. On nama daje čutiti Božjo brezpogojno zavezo. V Njegovi bližini je vir moči za najino čuječnost. On postane zaklad tvojega in mojega srca. V njem se osredotočijo Božje obljube in naša hrepenenja. Čuječnost je napor in prizadevanje, da se srce ne oddalji od resnice, od Njega, ki jo zaznavava.

Čuječnost ponazori evangeljska prilika o pričakovanju gospodarja, ki se vrača s svatbe in svojim strežnikom postreže. Podoba ni prav nič običajna. Na zemlji namreč ni gospodarja, ki bi stregel svojim služabnikom. Očitno je, da Jezus s priliko namiguje na svoje umivanje nog učencem med zadnjo večerjo. Naš Oče je sklenil, da nam da samega sebe in vse. Oče nama želi absolutno dobro. To je pokazal v Jezusu. Zato sva midva lahko čuječa in imava moč za vsak apostolski napor. Če nisva nikdar začutila Božje dobrohotnosti do sebe in drugih se ne bova mogla nikakor osvoboditi skrbi in beganja za dobrinami, ki jih potrebujeva za življenje. Svojega nestalnega življenja nikakor ne bova mogla z gotovostjo živeti. Če nisva zaznala Božje absolutne dobrohotnosti do sebe in drugih, se ne bova mogla upreti uporabi bratov in sester za lastne sebične namene, s katerimi hočeva zapolniti praznino nestalnosti, ki naju razjeda. Zato vse Sveto pismo in celotno izročilo Cerkve ves čas kliče: Ne pozabite, bodite pozorni, bodite budni, čujte!

V tem duhu dobi svoj poseben pomen še ena podrobnost iz evangelija. Zdi se, da se vse prilike o čuječnosti nanašajo na poslednje čase, ko se bo gospodar vrnil in noben izgovor ne bo več pomagal. V resnici pa ne gre za čas. Ne gre za večni čas po tem zgodovinskem času. Prilika govori o razsežnosti večnega časa, ki gre skozi naš zgodovinski čas in ga lahko živiva že danes. To pomeni, da je gospodar, ki prihaja, podoba razodetja, ki se zate in zame uresničuje v trenutku, ko se sredi vsakdanjega življenja odpreva skrivnosti Božjega kraljestva. Ne gre za to, da si danes z določenim načinom življenja tukaj zasluživa, da bova šla jutri tja gor. Božje kraljestvo je že tu. Lahko se razodene v vsakem trenutku našega vsakdanjega življenja. To nama želi Jezus povedati s tem, ko pravi, da gospodar streže svojim služabnikom. On se vsak hip lahko razodene tvojemu ali mojemu srcu in nama pokaže Božjo absolutno dobrohotnost do slehernega človeka. Če mu dovoliva to že danes in tukaj, korenito spremeni horizont najinega življenja. Postajava sposobna skupnosti.

p. Vili Lovše

Kdo je bogat v usmiljenju?

IMG_20160712_100429[1]18. nedelja med letom

Kaj je skriti namen mnogih naših vprašanj? Jezusov odgovor človeku, ki ga je prosil, naj svojo avtoriteto uporabi, da bi pri njegovem bratu dosegel pravico glede dediščine, nama kaže tudi najin skriti namen: Kako lahko dosežem pravico? Preveč očitno je, da se brez pravičnosti ne da živeti. Katera pravica pa zagotavlja, da lahko človek tudi dobro živi?

Ko Jezus odgovarja, ne razmišlja v duhu tega sveta, ampak prihodnjega. A ta prihodnji svet doseževa le preko tega sveta, kakor pojasni drugo berilo iz pisma Kološanom. Midva iščeva dobrine tega sveta zato, da bi dobro živela. Jezus pa naju spominja, da dobro življenje ni odvisno od dobrin tega sveta. Kaj koristi človeku, če si ves svet pridobi, sebe pa uniči ali umre? To nama pove že zdrava pamet, ki je nujna za življenje, ne more pa nama zagotoviti tiste polnosti življenja, po kateri hrepeni tvoje in moje srce. V omenjenem stavku tudi ni sodbe o dobrinah tega sveta. Odločujoča okoliščina je drugje. Ni nama treba izbirati med evangeljskim uboštvom in bogastvom. Izbirati morava med pohlepom ali skopuštvom, med solidarnostjo ali velikodušnostjo. Zato pravi Jezus: »Pazíte in varujte se vsake pohlepnosti, kajti življenje nikogar ni v obilju iz njegovega premoženja.« Na koncu pa doda: »Tako je s tistim, ki sebi nabira zaklade, ni pa bogat pred Bogom.«

Jezus s tem želi pomagati, da si tudi ti in jaz postaviva pravo vprašanje: Kako biti bogat pred Bogom? Ali sva se midva o tem že kdaj vprašala? Kako naj postaneva bogata pred Bogom, ne pred ljudmi? To vprašanje skriva v sebi še eno veliko in bolj skrivnostno: Kdo je bogat? Tisti, ki poseduje ogromno stvari, posvetnega vpliva in prazne slave?

Če hočeva razumeti prebrani evangeljski odlomek v vsej njegovi globini, ga morava prebrati vse do 32. vrstice. Jezus se razodeva na dveh ravneh: najprej odgovarja množici, nato pa učencem. Ko odgovori množici, pove, da je pravičnost tega sveta, ki je všeč Bogu, tista, ki je solidarna s človeštvom. Na vprašanje, kako postati bogat pred Bogom, pa Sveto pismo enoznačno odgovori: tako da damo ubogemu.

Solidarnost s sočlovekom, ki je v potrebi, naredi življenje vredno, da ga živimo. Kdo je torej bogat? Bogat je tisti, ki je podoben Jezusu, ki se »čeprav je bil namreč v podobi Boga, ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem« (Flp 2,6–7). Za Jezusovim opozorilom se torej skriva prav to razodetje.

Učencem pa Jezus še naprej razlaga, da ni na prvem mestu mučenje in gonja za dobrinami tega sveta. »Zato tudi vi ne iščite, kaj boste jedli in kaj boste pili. Ne delajte si s tem skrbi! Vse to namreč iščejo narodi sveta. Vaš Oče vendar ve, da to potrebujete. Iščite njegovo kraljestvo in to vam bo navrženo.« Jezus jim s tem pokaže, na čem temelji in je mogoče zaupanje v življenje. Ali nama lahko dobrine tega sveta dajejo zaupanje v življenje? Zagotovo ne. Zaupanje v življenje črpava iz zaveze z Bogom. Ta nama omogoča dobro življenje, po katerem hrepeni tvoje in moje srce. Včasih ga napačno iščeva samo v dobrinah tega sveta. Če je Jezus prej poudarjal, da so dobrine zato, da si jih med seboj delimo, sedaj poudarja, da je resnična dobrina, ki nama omogoča, da dobrine tega sveta deliva in se veseliva življenja, ta, da sprejmeva božje hrepenenje, da bi nama bil blizu. To je pokazal v Jezusu Kristusu. Iskati najprej božje kraljestvo torej zate in zame pomeni, da hočeva najprej božjo družbo in želiva živeti v njegovi navzočnosti. To je pravica, ki zagotavlja dobro življenje.

p. Vili Lovše

Ali moja podoba Boga, kaj vpliva na to kako živim?

27_havierMoj način življenja mi pokaže kako si predstavljam in koliko poznam Boga. Kakšen je torej pomen spoznanja Boga za moje življenje in poklicanost?

Kolikor bolj poznam resnično Božje obličje, toliko bolj lahko prav odgovorim na svojo poklicanost. Kolikor bolj znam odgovarjati na svojo poklicanost, toliko bolj globoko spoznavam resnično Božje obličje. Vsaka zatemnitev resničnega Boga je tudi zatemnitev poklicanosti. Vsaka malomarnost, počasnost, zamujanje in zanemarjanje svoje poklicanosti je vir dvomov, nejasnosti in nepoznavanja Boga Jezusa Kristusa. Vedno, ko verjamem lažnim podobam Boga, izgubljam tudi svojo poklicanost.

Obe stvarnosti sta vedno vzporedni. Boga ne morem spoznati kakor knjigo, ker je živa oseba. Spoznavam ga postopno, ko sem z njim v stiku in odgovarjam na njegov klic. Če ne odgovorim na njegov klic, obstoj Boga postane zame zelo oddaljeno vprašanje. Celo spraševati se začnem, če Bog sploh je, če pa že je, pa me je verjetno zapustil. To kako živimo svoje življenje je zato drugi obraz mojega poznavanja Boga.

Ne smem pozabiti, da Boga spoznam po Jezusu. V svetu, kjer doživljam absurdnost, temo in smrt, je Bog zame Kristus Gospod, skrivnost njegovega življenja, smrti in vstajenja. Če Boga ne spoznavam po Kristusu (ki razodeva Trojico), tvegam vsaj praktični ateizem. Bog se je namreč zgodovinskemu, trpečemu, zapostavljenemu in od samote ogroženemu človeku razodel v Jezusovem obličju. Veliko ljudi hodi v cerkev in moli rožni venec, pa jim v resnici Bog skoraj nič ne pomeni. Podobno se lahko zgodi vsakemu možakarju: drži se določenih pravil in se bori za določene dobre stvari, ne da bi živel dinamizem vere v navzočnosti Živega Boga. Kje sem pa jaz?

Priložnost za rast v usmiljenju

1. postna nedelja, 14.2.2016, Lk 4,1-13

Tudi danes je za naju bistveno hrepeneti po Kristusu, biti lačen Kristusa tako, kakor Kristus hrepeni po tebi in meni. Jezus je skušan prav glede svojega hrepenenja in lakote po vsakem idesert 7follow-me-satan-temptation-of-jesus-christ-1903 - Copyzmed nas. Po štiridesetih dneh molitve v puščavi in doživljanja, da je njegova moč Sveti Duh, Jezusa napadejo skušnjave. Pri mesijanskem poslanstvu ga žene gorečnost za Gospoda, ki mu sedaj povzroča težave. Hudičeve skušnjave napadajo način, kako naj bo Jezus mesija, da bo všeč Bogu. Hudič ga s skušnjavami ne namerava odvrniti od Boga in ga zavesti v zlo. Predlaga mu, da obstaja veliko bolj neposreden in učinkovit način za dosego njegovega cilja. Hudič hoče Jezusa prevarati, da bi storil v Božjem imenu nekaj takega, kar v resnici ne bi bilo v skladu z Božjo skrivnostjo in ne bi bilo Bogu všeč.

Oblast, da bi spremenil kamne v kruh, ni posledica njegove telesne lakote, ampak napada nalogo, h kateri Jezus čuti, da je poklican in poslan med nas na ta svet. Če bi telesno nasitil ljudi, bi vse pridobil na svojo stran. Vsi bi se strinjali z njim in z njegovim načrtom. Vse to bi dosegel brez napora. Le nasititi bi nas moral. A božje kraljestvo ni takojšnje in očitno. Jezus bo številne ozdravil, a iz življenja ne bo naredil potovanja v udobni kočiji ali udobnem avtu. Pomnožil bo kruh, a le kot znamenje Božjega kraljestva, ki prihaja. Ne bo množil kruha zato, da bi rešil problem svetovne lakote in s tem človeške krivičnosti, ki povzroča lakoto.

Ko hudič Jezusu pokaže vsa kraljestva tega sveta in mu obljubi, da bodo njegova, če se hudiču pokloni, ga poskuša prepričati, da bo lahko ljudi pritegnil z močjo in veličino posvetne mogočnosti. A Božja pot ni takšna. Bog ne želi, da je človek suženj drugemu človeku in se mu iz strahu udinja.

A hudič ne odneha. Spet mu predlaga, naj ljudi osvoji za Boga tako, da pokaže svojo moč in svojo slavo. Zato mu pravi, naj se vrže z vrha templja, saj je Bog obljubil, da z nogo ne zadene ob kamen. Za to, da bi tiste, ki ga obsojajo in ubijajo, prepričal, da je Božji Sin, Jezus ne bo stopil s križa. Božja slava je drugje in drugje jo je treba iskati. Na drugačen način.

Hudič se ves čas sklicuje na Boga. Če bi Jezus njegove laži sprejel, bi bil kar naenkrat na hudičevi strani. Nič več ne bi mogel uresničiti poslanstva, ki mu ga je zaupal Oče, ker bi prenehal biti sin. V svojo škodo in škodo ljudi bi popačil smisel svojega poslanstva. Obsodil bi nas na brezup. Prav to se zgodi nama, tebi in meni, ko se slepiva, da sva izbrala Boga, ne da bi bila na strani ljudi in zanje, ali pa si domišljava, da sva se odločila za človeka, ne da bi bila na strani Boga in z njim. Ko naju Bog prosi, naj mu bova poslušna, takrat razširi najino srce in mu da svobodo. Usposobi naju, da živiva iz ljubezni in v ljubezni. Samo tako in za ničesar in iz ničesar drugega. Jezusova zmaga nad skušnjavami je zmaga Božje ljubezni. Ta želi med nami prebujati ljudi, ki so sposobni ljubiti in s tem uresničiti svojo poklicanost v Božjo človeškost. Skrivnost Kristusa je prav v tem, da nama in vsem kaže, kako velika je Božja ljubezen do ljudi. Zato te na začetku postnega časa vabim, da skupaj prosiva: »Podari svojim vernim, da bomo rasli v spoznavanju Kristusove skrivnosti.« Skušnjave pokažejo Jezusovo absolutno zvestobo Bogu in razlog, zakaj ga je Bog vesel. Zaradi njega so tudi tvoje in moje skušnjave priložnost, da rasteva v zvestobi Bogu in s tem v notranji svobodi in ljubezni, ki življenje živi kot dar in si ga upa tudi razdeliti.

p. Vili Lovše

Da bi se srce odprlo

23. nedelja med letom, 6.9.2015, Mr 7,31-37

vrtnicaJezus poganom ni pridigal. Le skozi njihovo deželo je šel in storil nekaj čudežev za njih. Današnji odlomek govori o drugem čudežu v poganski deželi. Jezus ozdravi gluhonemega z močjo svojih rok. V ušesa mu vtakne svoje prste, s slino se dotakne njegovega jezika. Podobne geste je Cerkev ohranila pri obhajanju zakramenta krsta. Jezusova beseda in tudi njegove geste so močne. Celo njegova obleka izžareva moč, če se spomnimo krvotočne žene in spremenjenja na gori.

A kakor vsi Jezusovi čudeži, tudi ta ni storjen zato, da bi poudarjal ozdravljenje. Njegovi čudeži predvsem razodevajo dinamiko, ki jo sproži ozdravljenje. Vsi čudeži so namreč odpiranje src. Današnji je opisan zato, da bi se tudi tvoje in moje srce odprla.

Jezus ni čarovnik, čeprav je čudodelec. Nobenih čarobnih besed ne izgovarja. Preprosto pravi: »Odpri se!« Gluhi običajno tudi govoriti ne more. Evangelij pravi, da je gluhi težko govoril. Skratka, da je nekaj nerazumljivo momljal.

Jezus ga ozdravi tako, da mu odpre ušesa in sprosti jezik. Slepim pa odpre oči. Ta podrobnost, skupaj z ostalimi, kaže na globlji pomen čudežev. Ne gre zgolj za to, da se pokaže Jezusova moč ozdravljanja. Njegova moč kaže na nekaj drugega, k čemur hoče Jezus usmeriti tvoje in moje srce.

Čudež je vedno le sredstvo, da Jezus razodene skrivnost svoje osebe, ki kaže veličino Božje ljubezni do vsakega izmed nas. Vsak čudež je vedno le znamenje mesijanskih časov, ki so se v Jezusu uresničili. Tudi zate in zame, če mu zaupava.

To potrjujeta tudi dve podrobnosti iz odlomka. Prva podrobnost so izjave ljudi, ki po čudežu Jezusa hvalijo: »Vse prav dela: gluhim daje, da slišijo, nemim, da govorijo.« Ko je Bog potem, ko je vse ustvaril, gledal svojo stvaritev, je vzkliknil: »Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro« (1 Mz 1,31). Z Jezusovimi čudeži se je začelo novo stvarjenje mesijanskih časov, v katerih Bog vse prenovi in vsemu povrne večni sijaj, da vse razodeva veličino njegove ljubezni.

Druga podrobnost je izraz, s katerim je opisan gluhonemi: gluhi, ki je težko govoril. Potem ko je ozdravljen, se je razvezala vez njegovega jezika in je pravilno govoril. Zmedena govorica je posledica norosti ljudi, ki hočejo tekmovati z Bogom za gospostvo nad zemljo. O tem zelo dobro govori zgodba o Babilonskem stolpu. Če se odpovemo Božji slavi, potem smo kar naenkrat tujci drug drugemu in se nismo več sposobni razumeti. Ta zmeda je ozdravljena na binkoštni dan, ko se kljub različnim jezikom spet vsi razumejo med seboj. Razumejo se pa zato, ker vsi prepoznajo in priznajo čudovita Božja dela, vsak v svojem jeziku. Ko najina ušesa spet lahko poslušajo Božjo besedo, je tudi najin jezik svoboden in lahko slavi Boga. Beseda ozdravlja. V njej je navzoč Bog. Njegova navzočnost vse povezuje in ni več odvzeta.

Psalm 146, ki ga beremo med berili, opisuje človeštvo, ki pričakuje odrešenje in uresničitev obljube življenja, dobrote, sreče, ki je vpisana v naše srce. Domotožje po tej sreči še izostrijo rane greha in zatiranja ter bolezni, ki jih našteva psalm. Odrešenje je za vse, kajti v Jezusu, ki je odstranil ločilni zid (prim. Ef 2,13–18) med nami, ni več ne Juda in ne pogana. Vsi lahko najdemo tolažbo in se veselimo iste Božje ljubezni.

p. Vili Lovše

Kaj zadovolji hrepenenje srca?

18. nedelja med letom, 2.8.2015, Jn 6,24-35

17-DSCI0390Cerkev naju več zaporednih nedelj vabi, da premišljujeva ob šestem poglavju Janezovega evangelija. Prejšnjo nedeljo smo brali o čudežu pomnožitve kruha, danes in naslednje nedelje pa bomo brali zahteven govor s katerim Jezus poskuša množici razložiti skrivnost svoje osebe. Danes je v središču veliko vprašanje: kako razumeti Božja znamenja in kako jih videti? Vsi so prisostvovali čudežu, se navdušili nad izrednim prerokom in čudodelcem, na koncu pa vsi odidejo. Zakaj? Zakaj niso uspeli videti? Kaj jim je manjkalo?

Božja znamenja lahko vidiva le znotraj neke zgodovine in zgodbe v kateri se prepoznava. Le znotraj odnosa, ki nama daje življenje in smisel vsem najinim dramam, naporom in prizadevanjem.

Množici, ki je sledila Jezusu in videla čudeže, ni uspelo narediti tega prehoda v odnosu do njega. Razočarani, so na podlagi preteklosti presojali prihodnost. Vrednotili so nepričakovano na podlagi pričakovanega. Onemogočili so si dostop do prihodnosti, ki je Božji čas. Vztrajali so pri bogu, ki so ga imeli v svoji glavi, namesto, da bi svojo glavo odprli Bogu. Ne glede na začetno privlačnost, množica ni uspela preiti od svoje ideje o Bogu, k temu kar Bog sam pravi da je. To pomeni, da ta prehod ni samo po sebi umeven. Zdi se mi, da ima množica na dnu dve temeljni vprašanji: ko jih Jezus, kot tisti nad katerim je Božji pečat, povabi, se množica sprašuje, kakšna dela naj dela? Jezus jim pove, da to ni pravo vprašanje. Pravo vprašanje se glasi: katero je Božje delo, ki ga moramo uresničiti? Dejanja sama ne dajejo smisla in razumljivosti življenju. Najino srce ne bo našlo izpolnitve svojih hrepenenj v dejanjih in delih. Le eno delo ali dejanje je, ki išče Boga.. verovati v Jezusa, ki ga je Oče poslal, da da svetu življenje. Verjeti Bogu pomeni, sprejeti njegovo ljubezen do človeka, ki jo je pokazal v Jezusu. Sprejeti jo do te mere, da ne moreva več živeti iz ničesar drugega kot iz te ljubezni in znotraj nje. Ta ljubezen daje smisel vsem najinim dejanjem, ki se jih lotiva. Niso prva dejanja, ampak ljubezen, ki najinim dejanjem daje hrano in moč. Brez te izkušnje nama nobeno delo ne bo prinašalo veselja in zaradi njega ne bova rasla v ljubečem spoznanju Boga.

Drugo vprašanje, ki ga množica postavi, pokaže, da Jezusov odgovor ni uspel premagati njihove oddaljenosti od njega. »Kakšno znamenje boš torej storil, da bomo videli in ti verjeli?

Pravo vprašanje bi bilo: kdo je lahko znamenje? Kako ga prepoznati? Odprtost za Božjo skrivnost vedno vključuje razpoložljivost, da sprejmem to, kar prihaja od Boga. Sin človekov prihaja od Boga in zato pozna Božje skrivnosti. Edino znamenje, ki bo kaj veljalo je njegovo trpljenje-smrt in vstajenje.

Če sprejmeva Sina kot Očetovega poslanca, sprejmeva tudi zgodovino Božje ljubezni do človeka. V tej ljubezni ima korenine smisel najinega življenja. Z njim sprejmeva večno življenje. To je tisto življenje, ki ga varuje moč Božje ljubezni do nas in je zato neuničljivo in ga ni mogoče zatreti.

Množica iz evangelija nama zelo dobro kaže kakšne želje tudi midva nosiva v srcu, čeprav za njih ne najdeva potešitve. Doživljava nujo po sprejemljivi kakovosti življenja, odprtost do skrivnosti Boga, ki se razodeva in lakoto po kruhu življenja. Prihodnjo nedeljo bova še bolj natančno osvetlila smisel skrivnostnosti Jezusove osebe, ki odgovarja na najine želje in hrepenenja.

p. Vili Lovše

Božje sočutje do vsakega izmed nas

DSCI020716. nedelja med letom, 19.7.2015, Mr 6,30-34

V odlomku iz preroka Jeremija Bog očita slabim pastirjem, da jim njegove ovce niso pomembne. Obljublja, da bo on sam pasel svoje ovce. Psalm nama pove, da se omenjena Božja obljuba v resnici v tvojem in mojem srcu že dogaja. Zato pravi: “Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka.” Evangelij pa pokaže Jezusa, ki uresniči Božje hrepenenje do te mere, da sam postane dobri pastir.

Začniva z evangelijem. Podrobnosti so skrivnostne. Jezus na dolgo in široko poučuje, ker smo se mu zasmilili, ker smo kakor ovce brez pastirja. Ganjen je. Do vsakega izmed nas nosi v srcu sočutje. Zato nam hoče razodeti Očeta in nam s tem vrniti resnični smisel in cilj življenja. Zato je sprejel svoje poslanstvo med nami. Odlomek, ki smo ga brali je del pripovedi o poslanstvu apostolov. Začne z opombo, da smo se mu zasmilili in ima sočutje z nami. Konča pa s pomnožitvijo kruha v katero ga žene sočutje. Prav sočutje daje njegovim dejanjem in besedam smisel in vrednost. Tudi vse Božje besede in dela v človeški zgodovini so sad tega sočutja in sočutenja s človekom. Za tvoje in moje srce je izrednega pomena, da zaznava vsaj odmev Božjega sočutja do vseh ljudi.

Jezus je sočuten do nas zato ker ve, da lahko izreče in tudi živi iz naslednje resnice: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.« (Mt 11,28-30). Do tebe in mene je sočuten tudi zaradi tega ker ve, da midva iščeva njegov počitek. Ne najdeva ga le, če ga iščeva zunaj Njega. Tudi to Jezus dobro ve.

Iz sočutja do nas povabi učence naj molijo, da Oče pošlje delavcev na svojo žetev. Prosili naj ne bi le za veliko število delavcev, ampak predvsem za takšne delavce, ki jih bo gnalo Jezusovo sočutje do vsakega človeka. Le v moči Jezusovega sočutja midva lahko prepoznava Očetovo ljubezen. Tisti delavci, ki pri tej ogromni žetvi delajo in v srcu nimajo Jezusovega sočutja do človeka, nikomur ne omogočajo počitka za duha in dušo.

Ali misliš, da je mogoče postati odsev Božje ljubezni in sočutja do človeka, če ne moliva? Ni mogoče. Prav zaradi tega naju Jezus skupaj z učenci povabi s seboj na samo, da skupaj z njim moliva in sva v njegovi družbi.

Še ena podrobnost je, ki nama lahko odpre nepričakovana obzorja. Jezus učence povabi naj se umaknejo na samoten kraj, da si malo odpočijejo. Ali misliš, da ga skrbi za telesno zdravje apostolov? Ne. Če vzameva njegov jarem nase in se učiva od njega, si odpočijeva dušo in duha. Odpočijeva si ko sprejmeva njegovo sočutje do sebe in drugih. Vsi smo nemirni, utrujeni in prehitro živimo. Počitek o katerem govori Jezus je Božji počitek, ko je po šestih dneh ustvarjanja, sedmi dan počival. Antični rabini so bili prepričani, da je tudi sedmi dan, dan ustvarjanja. Sedmi dan je namreč Bog ustvaril zatišje, mir, spokojnost in počitek. V tem stanju ni nasprotovanj, ni boja, ni strahu, ni nezaupanja. Le sreča je, mir in skladnost. Življenje v prihodnjem svetu. Večno življenje. Psalm 23 ima v mislih prav ta mir, ko pravi: Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka. Na zelenih pašnikih mi daje ležišče, k vodam počitka me vodi«. Isti namig je v Jezusovih besedah učencem: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Pravi, da bo On naša sreča, mir in počitek. Ta njegova krotkost in ponižnost je luč Božje svetosti, ki se razliva na ves svet in tudi nama omogoča, da lahko ves svet dojameva kot dragoceno, od Boga ljubljeno, celoto.

Apostolom, ki jih pošlje, da Jezus iste pravice, kot jih ima sam: imajo oblast izganjati hudobne duhove in ozdravljati vsakovrstne bolezni. V svojem lastnem imenu ne more nihče oznanjati resnice o življenju, niti ne more dati počitka sočlovekovemu srcu. Resnica in počitek, ki ga resnica prinaša, sta od Boga. Izražata Božje sočutje, ki v Jezusu končno doseže naša človeška srca. Če učenec tega drugim jasno ne pokaže, ni poklican in poslan, ampak dela za svojo lastno slavo in ne bo mogel nikogar ozdraviti in nikogar nasititi. O tem bova spregovorila prihodnjo nedeljo. Bog te živi.

p. Vili Lovše

Spolniti božjo voljo

10. nedelja med letom, 7.6.2015, Mr 3,20-35

06-WP_20150425_010Velikonočni čas se je končal. Jezus naju danes postavi pred korenito odločitev, ki določa njegov in najin odnos do Boga. On sledi Božji volji. Ali mu pustiva, da to voljo pokaže tudi nama? Pismouki Jezusovo ravnanje razlagajo na najslabši možni način. Kako pa midva presojava delovanje ljudi, ki naju obkrožajo? V kateri od spodaj omenjenih skupin ljudi se ta hip prepoznaš?

Evangelist Marko piše kristjanom, ki doživljajo nasprotovanje in preganjanje. Nekatere zahteve, ki jih postavlja vera, se jim zdijo nemogoče. Preganjanje je razdelilo družine. V trdi preizkušnji se sprašujejo, ali ni malo noro verovati. Marko jim odgovori, da to ni nič posebnega. Povabi jih, naj se spomnijo nasprotovanja, s katerim se je moral spopasti Jezus.

Zato v odlomku pred tem pripoveduje, kako množice prihajajo k Jezusu. Rade bi ga poslušale in iščejo njegovo pomoč. Dvanajsteri sprejmejo Jezusovo povabilo, živijo skupaj z njim in so pripravljeni, da jih pošlje. Vidijo, da njihovega učitelja ne priznavajo vsi, ampak ga zelo močno napadajo. Sobivanje z Jezusom jim ne prinaša miru, ampak zahteva od njih pogum in zvestobo. Ni lahko.

Drugače pa je z Jezusovimi sorodniki: skrbi jih Jezusovo obnašanje in govorice, ki krožijo o njem. Jezusovo popolnoma novo oznanjevanje že od vsega začetka prebuja sovraštvo mogočnih, ki se zaradi svojih slabih namenov odločijo, da ga bodo ubili. Sorodniki verjamejo pismoukom, ki trdijo, da ga je obsedel hudi duh in da ni pri pravi pameti.

Pismouki, ki so najvišje verske avtoritete, ne zanikajo Jezusove moči nad množicami, toda razumejo jo popolnoma po svoje. Ne priznajo, da je poslan od Boga in da deluje z Božjo močjo. Izrečejo najhujšo možno obsodbo, da ima Jezus vso to moč od hudiča, ki je nasprotnik in upornik proti Bogu.

Jezus najprej odgovori pismoukom, nato pa pojasni, kdo je v resnici njegov sorodnik. Ravnanje pismoukov imenuje greh proti Svetemu Duhu. S priliko pove, da je sam poln Svetega Duha. Pove, da z Božjo močjo, ki se ji satan ne more upreti, izganja demone in dela tudi vse druge čudeže, ki presegajo človeško omejenost. So znamenje tega, da ima Bog glavno besedo. Jasno pokaže, da ima oblast odpuščati grehe. Ve, kaj hoče Bog in kako je treba razumeti Božje zapovedi. Dobro tudi ve, kateri grehi so odpuščeni in kateri niso. Kletev proti Svetemu Duhu je greh, ki naju ujame in zapre v upor ter sovraštvo do Boga, zato ni odpuščen. Iz sobesedila je razvidno, da storiva greh proti Svetemu Duhu takrat, ko srečava človeka, ki je poln Svetega Duha in deluje z Božjo močjo, a midva tega ne priznava, ampak trdiva, da ta človek dela s satanovo močjo. Jezus o pismoukih in njihovih razlogih za takšno lažno razlago ne izreče dokončne sodbe. Pove pa jim, naj ne varajo samih sebe. Pokaže jim, da sami sebe postavljajo v strašno nevarnost, ko sodijo njega. S tem nama jasno pokaže, na kakšen odpor tudi v nama naleti Jezusovo delovanje. Tako bova laže razumela, zakaj je bil obsojen na smrt. Sorodnikom, morda sva to tudi ti in jaz, jasno pove, da sva njegova sorodnika le, če mu resnično pripadava in uresničujeva Božjo voljo. Najina vez z Jezusom je odvisna od najinega vedenja v odnosu do Boga. Srčika Jezusove osebnosti je spolnjevanje Očetove volje. Z njim sva lahko povezana le tako, da sva poslušna Bogu. Jezus ve, kaj hoče Bog od njega. Po njem Bog tudi nama kaže, kakšna je njegova volja za naju in za vse: vsem pokazati Očetovo ljubezen in iz nje zajemati za pravi odnos do sebe, drugih in stvarstva.

p. Vili Lovše