Arhiv oznak: Jezus

Pozorni na trto, ne na sadove

5. velikonočna nedelja, 3.5.2015, Jn 15,1-8

vinska-trta_zGlavna podoba 5. in 6. velikonočne nedelje je trta. S podobo trte je hotel Jezus učencem in tudi nama pokazati, kako globoko smo povezani z njim. Ponudi nam ključ, po katerem lahko dojameva skrivnost njegovega življenja. Hkrati pokaže, v kakšno dostojanstvo življenja kliče naju in vse svoje učence.

Govori nama zelo zaupljivo. Uporablja besedico »kakor«. Z njo poudarja skrivnost, ki je neskončno večja od nas in nas vključuje v Božjo resničnost. Pravi, da je on sam trta, mi pa smo mladike. Podoba trte in mladik ni zgolj spodbuda, s katero naju Jezus prosi, naj ostaneva povezana z njim, ker naju ljubi in se zaveda, kakšne preizkušnje naju še čakajo. Ne spodbuja naju, ampak nama izraža svoje zaupanje. Zaupa nama svojo skrivnost, ki jo bova, kakor njegovi učenci, tudi midva razumela šele veliko kasneje. Hkrati pa nama s svojim skrajno zaupljivim tonom to skrivnost daje okušati že sedaj. Učencem in nama je namenjena ta neverjetna ponudba zastonjske in popolnoma nezaslužene ljubezni. V njej je povzeta vsa Božja zaveza z izraelskim ljudstvom in celotno Božje razodetje človeštvu. Zajame vso resnico odrešenja, ki ga Jezus zasluži svojemu ljudstvu. Žal midva z veliko težavo in z naporom v besedah Svetega pisma uspeva zaznati osebo in srce, ki te besede izgovarja. Še teže pa sprejmeva ljubezen, s katero so te besede izrečene. Če to dejstvo upoštevava, Jezusove besede dobijo čisto drugačne odtenke.

On govori o obrezovanju. Če vinogradnik hoče, da bo trda dobro obrodila, je zanj popolnoma samoumevno, da gre in trto obreže. Kaj pa pomeni obrezovanje ljudi, kot sva ti in jaz? V grščini besede obrezati, očistiti, biti čist ali očiščen izhajajo iz istega korena. Pomen obrezovanja pa še najbolj osvetli Jezusova razlaga: »Vi ste že čisti zaradi besed, ki sem vam jih govoril.« Jezusova beseda ima moč, da naju očisti, da naju obreže. Če sprejmeva Jezusovo besedo, s tem sprejmeva tudi njega samega in skrivnost njegove osebe. On nama razkrije Božjo ljubezen do naju in do vsakega sočloveka. Pokaže nama, kako močno želi Bog biti z nami v sožitju in nam s tem omogočiti, da bi v čim večji polnosti živeli svojo poklicanost k človeškosti.

Apostoli so začeli razumevati, da je v Jezusu razodeta Božja skrivnost do človeka, hkrati pa so doživljali, da jim je Jezus pokazal tudi skrivnost njihovega srca, ki hrepeni po Bogu. Božja skrivnost je vedno tesno povezana s človekovo poklicanostjo in poslanstvom. Zato Jezus v priliki o trti in mladikah govori o sadovih, ki jih trta obrodi po mladikah, ki iz nje črpajo vso moč.

Kakšne sadove midva lahko obrodiva v Jezusu? V nadaljevanju odlomka prihodnjo nedeljo bo odgovor na to vprašanje še veliko bolj jasen. A tudi danes že lahko vsaj delno odgovoriva nanj. Edini sad, ki ga midva, če sva mladike na Jezusu, ki je trta, lahko obrodiva, je ta, da je Oče poveličan. To pomeni, da ljubezen med nami izžareva tako močno, da razodene Boga kot Očeta vseh. Jezus je razodeva Božjo skrivnost v vsej lepoti po ljubezni do ljudi. Njega je ta ljubezen použila. Do konca je bil zvest Očetovi ljubezni do njega in nas ter tudi svoji ljubezni do Očeta in nas. Oče ga je zelo vesel, ker zvesto sledi njegovi dobrohotni volji in hrepenenju za vsakega človeka.

V Jezusu ostajava ali prebivava takrat, ko sodelujeva pri vsej lepoti in polnosti Očetove in njegove ljubezni. Prav to želi poudariti podoba trte. V Jezusu ostajava in bivava takrat, ko spodbude za svoje življenje in delovanje ne zajemava nikjer drugje in v nobeni drugi okoliščini kot v Očetovi ljubezni do nas. To pa je pokazal v Jezusu.

p. Vili Lovše

Srce je kraj češčenja Boga

3. postna nedelja, 8.3.2015, Jn 2,13-25

srce.jpgObrniva svoj pogled v Gospoda, da bova lahko v vsakem dogodku iskala in našla njegove sledi. Vse zato, da bi lahko hodila za njim in bi ga lahko spoznavala. V vsaki misli iščiva Božjo iskro, ki naju priteguje k njemu in nama odpira prostor, da ga bova lahko videla in gledala iz obličja v obličje.

S pogledom, uprtim v Gospoda, izražava napetost srca, ki se ne izgubi v stvareh, ampak išče njihov smisel: »Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina.« V osebno izkušnjo tega sva povabljena tudi midva. Ali bova zmogla svojo človeškost živeti na tak način, da bo izžarevala Božjo ljubezen, o kateri govorijo vse zapovedi?

»Gospodova postava je popolna, poživlja dušo. Gospodovo pričevanje je zanesljivo, nevednega dela modrega.« To je prava notranja drža, v kateri naj bi vzgajala svoje srce. Bog, ki je popoln, celosten in neokrnjen, naju naredi popolna, neokrnjena in poštena. Bog, ki je resnica, tudi nama omogoča resnicoljubnost. Bog, ki je poštenost, tudi nama daje poštenost. Zato najdeva moč, ker sva celostna, modrost, ker sva resnicoljubna, in veselje, ker sva poštena. Sodelujeva in sva deležna Božjega življenja. Zadnji in najgloblji smisel zapovedi je: da tvoj in moj duh živita iz Božje ljubezni in moči ter mu postajata podobna.

Pri gradnji templja so Izraelci lahko obnovili svoje izkustvo Boga. Toda Jezus, ki predstavlja najbolj živo pričo izkustva Božje ljubezni, ob pogledu na tempelj, ki nič več ne ustreza svojemu cilju, postane besen. Dobro se zaveda, da je napočil čas, da pokaže na nov tempelj, tisti dokončni, ki ga niso naredile človeške roke. V njem bo Božja navzočnost sredi njegovega ljudstva lahko v polnosti, korenito in dokončno izžarevala. Nič več ne bo podvržena spremembam.

Jezus izžene iz templja prodajalce in menjalce denarja. S tem poudari razodetje, ki ga bo v kratkem dopolnil. Novi tempelj bo postalo njegovo telo. V njem ne bo več trgovanja. Od človeka se ne bo zahtevalo drugega kot sprejemanje ponujene Jezusove božje ljubezni, ki jo bo potrdil s svojo smrtjo. V njegovem telesu bo človeštvo postalo prostor Božje navzočnosti v svetu. Bog izžareva iz človeškosti. Vse zapovedi imajo le ta cilj, da omogočajo izžarevanje te človeškosti, božje človeškosti, v tebi in v meni. Božja ljubezen do nas ljudi je tako velika in korenita, da kaže svojo slavo samo na podlagi in znotraj človeškosti. V tem je vsa skrivnost Božje ljubezni in človekovega odrešenja.

V tem smislu laže razumeva, na kakšen način je od Jezusa naprej človeško srce kraj in prostor češčenja resničnega Boga. Od tod lahko izžareva človeškost. Dobra dejanja izvirajo iz sijaja srca. Srčni sijaj pa izvira iz priznanja Božje ljubezni do nas. Le na tak način tvoje in moje srce ni več tržnica, na kateri prevladujejo interesi in ponarejanja. Le tako srce zaznava, da Božje zapovedi merijo na izpolnitev veselja v ljubezni, kadar Božja in človekova ljubezen postaneta skupni in se veselje obeh združi. To seveda ni tako lahko uresničiti, kakor bi si želeli. Nenehno sva razpeta med zaupanje in domišljavost. Zaupanje v svojega Gospoda in domišljavost o samem sebi in svojih sposobnostih. Nekaj pa je gotovo: brez izkušnje Gospodove ljubezni, ki se razodeva najinemu srcu, ne bova nikdar sposobna zapustiti neskončnega števila domišljavosti in zahtev, ki naju v življenju mučijo in nama onemogočajo, da bi najina človeškost zažarela. Zato reciva vsak svojemu srcu: »moje oči so vedno uprte v Gospoda«.

p. Vili Lovše

Duh in življenje

5. nedelja med letom – leto B, 8.2.2015, Mr 1,29-39

Duh in življenjeCerkev nama oznanja: »Tvoje Besede, Gospod, so duh in življenje; ti imaš besede večnega življenja« (Jn 6,63–68). Z Markovim evangelijem nama pripoveduje o Jezusu, ki ozdravlja in izganja hudobne duhove. Žene ga želja, da bi s svojim oznanilom dosegel vse in vsakega človeka, tudi tebe in mene.

Ko je Jezus doživljal, da ga mnogi celo po veličastnem čudežu pomnožitve kruha in razodetju evharistije še zavračajo, je povedal, da so njegove besede duh in življenje. Tudi najbližji učenci so bili zmedeni in neodločni. Ko jih Jezus vpraša, ali hočejo tudi oni oditi, mu odvrnejo: »Besede večnega življenja imaš … mi smo verovali in spoznali.« Učenci priznajo svojemu učitelju oblast, da daje večno življenje. To pa postavi današnji odlomek v novo luč.

Naj te opozorim na tri podrobnosti. Najprej na naravo čudežev. Za Jezusovim delovanjem je skrivnost, ki jo je treba dojeti. Čudeži ozdravljenja in izganjanja hudobnih duhov ne poudarjajo Jezusove vsemogočnosti in Božje oblasti, ampak razodevajo, kako je Bog Oče v Jezusu dobrotljivo naklonjen in blizu vsakemu človeku.

Čudeži so dokaz neskončne Božje ljubezni do nas, ki jo izkazuje po Sinu. Njegova ljubezen je vir Božjega in našega veselja. Potrebo in krik po razodetju Božje ljubezni še poveča današnja drama sveta: beda, pomanjkanje, zmešnjava, zatiranje, tesnoba in nasilje. Bolezni in navzočnost množice hudobnih duhov, o katerih govori evangelij, so črno ozadje, na katero zasveti Jezusova luč. On nas doseže in odznotraj ozdravi. Znova nas postavi v svetlobo, ki jo poraja veselje vzajemne ljubezni.

Jezus je Božja skrivnost v odnosu do nas. Skrivnostni glas ob Jezusovem krstu pravi: »Ti si moj ljubljeni Sin, v tebi sem se razveselil« (Mr 1,11). Na gori spremenjenja to spet potrdi: »Ta je moj ljubljeni Sin, poslušajte ga!« (Mr 9,7) Jezus sam, ko na vrtu Getsemani trpi veliko stisko, ponovi: »Aba, Oče, ne to, kar jaz hočem, ampak kar ti« (Mr 14,36).

Druga podrobnost, na katero bodi pozoren, je Jezusova skrb, da bi vse dosegel. Živi v nenehni napetosti, da bi se njegovo oznanilo razširilo. Žene ga želja, da bi bila njegova skrivnost razkrita in bi tako vsem postalo očitno, kako velika je Božja ljubezen do vseh nas v ljubljenem sinu Jezusu. Ta želja se bo v polnosti uresničila in razodela prav na križu.

Jezus tudi naju, ki pripoved poslušava, vabi, da se premakneva in v njej prepoznava sebe. Tako se bo njegova skrivnost lahko dotaknila najinih src. Okusila bova vso neskončno Očetovo ljubezen do Sina, ki je dosegla tudi naju. Ker hoče Jezus doseči, da bi vsi sprejeli skrivnost Očetove božje ljubezni, je poslanstvo Cerkve še danes nujno potrebno.

Tretja pomembna podrobnost v evangeliju je Jezusovo iskanje samote za osebno molitev. Evangelist Marko trikrat omenja, da je Jezus molil: v Kafarnaumu (Mr 1,35), po pomnožitvi kruha (Mr 6,47) in na vrtu Getsemani (Mr 14), kjer poznamo tudi vsebino njegove molitve. Jezus moli, da bi dosegel vse ljudi in da bi vsi spoznali njegovo skrivnost. Njegova molitev je najprej izraz Božjega hrepenenja, da bi bil z ljudmi, in izraz našega hrepenenja, da bi bili v Božji družbi. Če ne bi vsaj malo zaznavala Božjega hrepenenja po nas, tudi midva verjetno ne bi mogla moliti. V Sinu bi težko prepoznala Božjega poslanca. Njegovi ljubezni ne bi mogla dovoliti, da naju v celoti prenovi. Zato je najina molitev vedno posledica Božje skrbi in želje, da bi bil v sožitju z nama in bi nama končno lahko razodel celotno skrivnost svoje ljubezni.

p. Vili Lovše