12. nedelja med letom

Jezus kot oseba ostaja vedno skrivnosten. Sam se tega dobro zaveda. Ne glede na to, koliko razlaga učencem, in ne glede na to, da oni iskreno izpovedo vero vanj, je Jezus za apostole in tudi za naju še vedno skrivnosten. Ne moreva mu priti do dna. Ravno zato je privlačen.

Srcu svojih apostolov se je počasi približeval. Najprej jih je vprašal: »Kdo pravijo ljudje, da sem?« Šele potem pa: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?«

V kakšnem trenutku jim je Jezus zastavil to vprašanje? Zelo pomembno je, v kakšnem trenutku in v kakšnih okoliščinah se takšno vprašanje postavi. Luka pravi, da jih je vprašal v trenutku, ko je “na samem molil” in so bili učenci z njim. S tem želi poudariti, da se resnična vprašanja in odgovori porajajo med molitvijo. Resnična vprašanja in pravi odgovori nanje niso stvar razumske zvedavosti. Tičejo se resnice, ki jo srce potrebuje, če hoče sploh živeti. In samo v molitvi se srce lahko dotakne resnice. Jezusova vprašanja učencem se porajajo v molitvi iz njegove volje, da bi bil zvest Očetu. V molitvi Jezus izraža vso zaupnost, ki jo zajema njegova zvestoba Očetu. Enako velja tudi za učence. Edina razlika je v tem, da oni še ne poznajo zaupnosti z Očetom in morajo zato najprej videti, kako moli Jezus. Intenzivnost Jezusove molitve jih tako navduši, da tudi sami zahrepenijo po takšnem zaupnem odnosu z Bogom.

Peter in vsi drugi učenci dobijo odgovor na Jezusovo vprašanje le v povezavi z Jezusovo molitvijo, ki so je deležni: ti si Božji maziljenec. S tem je povedal, da Jezus prihaja od Boga, on nam razodeva Božje obličje, on je Bog z nami. A Jezus predobro ve, da je za to srčno izjavo v Petrovi glavi in v glavah vseh učencev vseh časov še velika miselna pregrada. Za Petrovo izjavo o resnici še ne stojijo njegove notranje moči. Božje skrivnosti namreč v vsakem izmed nas potrebujejo veliko časa, da lahko osvojijo naše srce, njegove moči in globine. Če ne verjameš, samo pomisli, kako težko ali skoraj nemogoče težko se odrečeva svojim predstavam o Bogu.

Ali si lahko predstavljaš, da v vsakdanjem življenju najine razlike niso vir delitve in sprtosti med nama? Ali je resnično mogoče živeti kot eno srce in ena duša, ne da bi živela v utvarah in sanjala z odprtimi očmi? Tako kot si midva predstavljava to edinost, jo je zagotovo nemogoče doseči in živeti. Podobno si ne moreva niti približno predstavljati Jezusove skrivnosti takšne, kot jo je on sam pokazal. Zagotovo je ogromen izziv za tvoje in moje srčno hrepenenje Bog, ki se predstavi kot šibek, zaničevan, sposoben samega sebe izročiti nam v roke, da ga zlorabimo in obsodimo. Takšnega Boga, kot se nama predstavi v Jezusu, je izredno težko sprejeti na podlagi svojih moči in bistrosti. Ali ni podobno težko sprejeti tudi Božje zapovedi?

Najino meso je prežeto z modrostjo sveta, ki je pred Bogom norost. Zato Gospodovih zapovedi ne doživljava v sozvočju s seboj in naju ne privlačijo. Nasprotno! Zavračava jih in strah nama vzbujajo. To pa zato, ker se v resnici nikdar nisva odrekla, da hočeva biti dobra sama od sebe. Pozabljava pa, da sva v resnici lahko dobra in da je to, kar delava, lahko v resnici dobro le takrat, če razodeva Boga in njegovo ljubezen do naju in vsega. Ko enkrat doživiva ponudbo Božjega prijateljstva, pa naju ves svet ne more več odvrniti od njega. Kar ohranja najino prijateljstvo z Bogom, pa ni Božja moč, ampak prav Božja slabotnost in izročitev v tvoje in moje roke. Da bi bil vse v vseh.

P. Viljem Lovše