Arhiv oznak: kralj

Imperator ali darovalec življenja v izobilju?

26.11.2017: 34. Nedelja Kristusa Kralja: Mt 25,31-46

Rimski cesar Konstantin je bil krščen leta 337. S krstom je odlašal mnogo let. V zgodnji cerkvi so šli lahko kristjani k spovedi svojih grehov le enkrat v življenju. Konstantin je zato ostal pripravnik na krst skoraj do svoje smrti. Ko je bil prepričan, da je njegova smrt blizu in da po vsej verjetnosti ne bo mogel več grešiti, je prosil za krst, sprejel obhajilo in se spovedal svojih grehov.

Leta 313 je Konstantin razglasil krščanstvo za novo vero rimskega cesarstva. Nihče ni smel imeti druge vere. S tem je hotel poenotiti cesarstvo kot enoten trg in enoten pravno davčni sistem z Rimsko kulturo. Priznati moramo, da je bila ta odločitev za usodo cerkve ne samo blagoslov, ampak tudi prekletstvo.

Pozitivna plat te odločitve je bilo prenehanje preganjanj takratnih kristjanov. Kri mučencev je bila tako zgovorna, da so se celo nekateri cesarji spraševali kakšna ljubezen tolikim omogoča, da so pripravljeni umreti za svojo vero. Cerkev je postala pomemben igralec pri oblikovanju vrednot družbe, še posebej na zahodu. Nobenega dvoma ni, da je krščanstvo moderiralo, kultiviralo in humaniziralo nekatere od najhujših rimskih skrajnosti.

Slabe posledice Konstantinove odločitve tudi niso zanemarljive. Cerkev je zelo hitro postala zelo politično in družbeno močna in vplivna. Škofje so pričeli nositi žametne obleke senatorjev. Cerkve so dobile oblike rimskih bazilik, pri vodenju cerkve pa so se začeli navdihovati po vodenju imperija. Naše bogoslužja so vpeljala celo vrsto praks, ki so bile priljubljene v rimskih templjih. Tragično je, dal so kar več stoletij po Konstantinovi odločitvi, spreobrnjenje h krščanstvu zahtevali z mečem. Ugovarjanje ni bilo dovoljeno in pluralizem ni bil toleriran. V takšnem okolju se je proti imperalnemu krščanstvu v šestem stoletju vzdignil islam.

Zato ne smemo biti presenečeni, če je po Konstantinovem »spreobrnjenju« podoba Kristusa kot Kralja postala najbolj popularna tudi v umetnosti. Do takrat je bila najmočnejša in najbolj prikazovana podoba Jezusa kot dobrega pastirja. Po letu 313 je Jezus oblečen v kraljeva oblačila, s krono, žezlom in kroglo. Marija je velikokrat predstavljena v podobni opravi in jo začenjajo imenovati Kraljica nebes.

Težava pri vsem tem ni, da so začeli za govorjenje o Jezusu uporabljati imperialno posvetno govorico. Res je, da je Jezus samega sebe opisal kot kralja. A krščanstvo je začelo pozabljati, da je Jezus poudaril, da njegovo kraljestvo ni od tega sveta. Še posebej je naglasil, da je njegove dvorjane mogoče prepoznati po tem kako se ljubijo med seboj, kako hranijo lačne, dajejo piti žejnim, sprejemajo tujce, oblačijo nage, skrbijo za bolne in obiskujejo ujetnike. Jezusovo kraljevanje in njegovi dvorjani so popolnoma druge vrste kakor običajna zemeljska kraljestva.

Zaradi tega je današnji praznik tako pomemben. Na zadnji dan bogoslužnega cerkvenega leta nas Kristus Kralj izziva, da zastavimo svoje moči za vse, kar je resnično pomembno. Ne za sebične ambicije, pohlep, status in oblast, ampak za prizadevanje za pravičnejši in bolj miren svet za vse, ki v njem živimo.

Kolikor sodelujemo s Kristusom pri njegovem poslanstvu toliko smo dediči kraljestva, ki ga je on živel, zanj umrl in bil obujen. Tedaj smo priče resničnega pomena Kristusovega kraljevanja v naših življenjih.