Tag Archives: Kristus

Imperator ali darovalec življenja v izobilju?

Glavni članek, ,

26.11.2017: 34. Nedelja Kristusa Kralja: Mt 25,31-46

Rimski cesar Konstantin je bil krščen leta 337. S krstom je odlašal mnogo let. V zgodnji cerkvi so šli lahko kristjani k spovedi svojih grehov le enkrat v življenju. Konstantin je zato ostal pripravnik na krst skoraj do svoje smrti. Ko je bil prepričan, da je njegova smrt blizu in da po vsej verjetnosti ne bo mogel več grešiti, je prosil za krst, sprejel obhajilo in se spovedal svojih grehov.

Leta 313 je Konstantin razglasil krščanstvo za novo vero rimskega cesarstva. Nihče ni smel imeti druge vere. S tem je hotel poenotiti cesarstvo kot enoten trg in enoten pravno davčni sistem z Rimsko kulturo. Priznati moramo, da je bila ta odločitev za usodo cerkve ne samo blagoslov, ampak tudi prekletstvo.

Pozitivna plat te odločitve je bilo prenehanje preganjanj takratnih kristjanov. Kri mučencev je bila tako zgovorna, da so se celo nekateri cesarji spraševali kakšna ljubezen tolikim omogoča, da so pripravljeni umreti za svojo vero. Cerkev je postala pomemben igralec pri oblikovanju vrednot družbe, še posebej na zahodu. Nobenega dvoma ni, da je krščanstvo moderiralo, kultiviralo in humaniziralo nekatere od najhujših rimskih skrajnosti.

Slabe posledice Konstantinove odločitve tudi niso zanemarljive. Cerkev je zelo hitro postala zelo politično in družbeno močna in vplivna. Škofje so pričeli nositi žametne obleke senatorjev. Cerkve so dobile oblike rimskih bazilik, pri vodenju cerkve pa so se začeli navdihovati po vodenju imperija. Naše bogoslužja so vpeljala celo vrsto praks, ki so bile priljubljene v rimskih templjih. Tragično je, dal so kar več stoletij po Konstantinovi odločitvi, spreobrnjenje h krščanstvu zahtevali z mečem. Ugovarjanje ni bilo dovoljeno in pluralizem ni bil toleriran. V takšnem okolju se je proti imperalnemu krščanstvu v šestem stoletju vzdignil islam.

Zato ne smemo biti presenečeni, če je po Konstantinovem »spreobrnjenju« podoba Kristusa kot Kralja postala najbolj popularna tudi v umetnosti. Do takrat je bila najmočnejša in najbolj prikazovana podoba Jezusa kot dobrega pastirja. Po letu 313 je Jezus oblečen v kraljeva oblačila, s krono, žezlom in kroglo. Marija je velikokrat predstavljena v podobni opravi in jo začenjajo imenovati Kraljica nebes.

Težava pri vsem tem ni, da so začeli za govorjenje o Jezusu uporabljati imperialno posvetno govorico. Res je, da je Jezus samega sebe opisal kot kralja. A krščanstvo je začelo pozabljati, da je Jezus poudaril, da njegovo kraljestvo ni od tega sveta. Še posebej je naglasil, da je njegove dvorjane mogoče prepoznati po tem kako se ljubijo med seboj, kako hranijo lačne, dajejo piti žejnim, sprejemajo tujce, oblačijo nage, skrbijo za bolne in obiskujejo ujetnike. Jezusovo kraljevanje in njegovi dvorjani so popolnoma druge vrste kakor običajna zemeljska kraljestva.

Zaradi tega je današnji praznik tako pomemben. Na zadnji dan bogoslužnega cerkvenega leta nas Kristus Kralj izziva, da zastavimo svoje moči za vse, kar je resnično pomembno. Ne za sebične ambicije, pohlep, status in oblast, ampak za prizadevanje za pravičnejši in bolj miren svet za vse, ki v njem živimo.

Kolikor sodelujemo s Kristusom pri njegovem poslanstvu toliko smo dediči kraljestva, ki ga je on živel, zanj umrl in bil obujen. Tedaj smo priče resničnega pomena Kristusovega kraljevanja v naših življenjih.

Skrivnost sprave je usmiljenje

Glavni članek, , ,

vrt32. nedelja med letom, Lk 20,27-38

Jezus pravi, da je on vstajenje in življenje. Kdor vanj veruje, vekomaj ne bo umrl (prim. Jn 11,25–26).

Bog je Bog živih. Pomen te resnice je dobro osvetlil Origen v svoji razlagi k Jozuetovi knjigi: »O ko bi bila tudi meni dana dediščina Abrahama, Izaka, Jakoba in bi v Kristusu Jezusu, našem Gospodu, Bog postal moj na enak način, kakor je postal Bog Abrahama, Bog Izaka in Bog Jakoba« (Pridiga, XVIII, 3).

Povabljena sva, da sprejmeva dediščino in postaneva Kristusova sodediča (Rim 8,17). On je vstal. Smrt nad njim nima več moči. Najina dediščina je, da tudi ti in jaz postaneva sinova vstajenja. To v resnici sva.

Jezusov odgovor saducejem se ne nanaša zgolj na resnico, da bodo ob koncu časov mrtvi vstali. Njegov odgovor kaže na moč Božjega daru. S svojo močjo nama omogoča, da sprejmeva resnico, da sva sinova vstajenja in to hočeva tudi postajati. Kaj torej pomeni sinova vstajenja?

V blagrih pravi: »Blagor tistim, ki delajo za mir, ker se bodo imenovali Božji otroci« (Mt 5,9). Jezus pravi, da so sinovi vstajenja Božji sinovi. Sinovi vstajenja so tisti, ki delajo za mir. Živijo v miru in soglasju, ki ga je Jezus podaril v Svetem Duhu. Pavel osvetljuje to temo v Ef 4,32: »Bog vam je odpustil v Kristusu«. Grški glagol bi morali prevesti takole: Bog vam je podaril samega sebe v Kristusu.

Prav globoko izkustvo njegovega odpuščanja, v katerem nama podarja samega sebe, naju usposablja, da sva v moči njegove ljubezni tudi midva sposobna podariti samega sebe vsem bratom in sestram. Prav to usposabljanje je glavno delo Svetega Duha. Tega je Jezus na križu izročil Očetu, da bi ga Oče podaril nam. V evharistični molitvi prosimo Svetega Duha, da iz nas naredi eno telo in enega duha, da bo končno Bog vse v vseh. Božji sinovi so torej tisti, ki jih vodi Sveti Duh. Tisti, ki delujejo pod vodstvom Svetega Duha. Edina popolnost, ki si naj bi jo ti in jaz zares želela je ta, da se do obisti pustiva prežeti Bogu, ki se nama in vsem v moči Svetega Duha podarja po Kristusu. Zato naj bi od vsega na svetu najbolj hrepenela po Gospodovem Duhu in njegovem svetem delovanju.

Ker sva Božja otroka, otroka vstajenja, pomeni, da se najinega življenja ne dotika smrt. Nič več naju ne zastruplja strup delitev in ločevanja. Lahko namreč živiva iz tega, da se nama je Bog podaril v Kristusu in se v njem tudi midva lahko podariva vsem. Greh je odpor in upor, da bi v celoti živela bratstvo in sestrstvo, ki ga uresničuje Božji Duh. Zato greh prinaša smrt. Zastira in zakriva nama Božje obličje in onemogoča, da bi Boga spoznala kot svojega Očeta.

Besede »Kdor veruje vame, vekomaj ne bo umrl« torej pomenijo naslednje: kdor živi v meni, kogar vodi moj Duh, ne bo dal niti najmanjšega prostora sovraštvu in žalosti do kogarkoli. Kdor bo vedno znova hote uresničeval skrivnost sprave, ki se dogaja v zgodovini, in odgovarjal na Božji klic, da bi živeli v sožitju z ljudmi, ne bo nikdar izpadel iz življenja, tistega življenja, ki izhaja iz Boga. Bog, ki mu podarja to življenje, bo postal njegov Bog. Na enak način, kakor je tudi Bog Abrahama, Izaka in Jakoba.

p. Vili Lovše

Ozka vrata – skesano srce deležno usmiljenja

Glavni članek, , , ,

21. nedelja med letom

3Zdi se, da Gospod mnogih naših vprašanj ne upošteva. Res je, da pogosto postavljamo nekoristna, zavajajoča in goljufiva vprašanja. Gospod na vsakega ne odgovarja. A je vedno pripravljen, da nas privede nazaj k resnici srca, svojega nauka ali preprosto k resnici.

Če Jezus ne odgovarja na naša slabo zastavljena vprašanja, tudi mi ne smemo na podlagi slabo zastavljenih vprašanj poskušati, da bi doumeli njegove odgovore.

Za izhodišče vzemiva zadnji stavek evangelija: »Glejte, so zadnji, ki bodo prvi, in prvi, ki bodo zadnji«. Ne misli na tistih nekaj malo ali veliko, ki bodo rešeni. Niti ne poskuša povedati, kateri imajo prednost. Jezus hoče povedati, da Bog ponuja svoje odrešenje vsem brez razlike. Prav vsi in vsak človek je deležen njegove ponudbe. Gorje mu, kdor misli, da ima zaradi tega posebne pravice. Ne bodo mu priznane.

Na začetku in na koncu naše zgodovine, pred menoj in pred vsemi, sedaj in vedno je brezmejna Božja dobrohotna ljubezen, ki hoče, da bi bil vsakdo in vsi odrešeni. Kdor sebe gradi na drugačnih temeljih, se je že obsodil. Prej omenjeni izraz lažje razumeva, če ga poveževa z Jezusovim prvim odgovorom: »Prizadevajte si vstopiti skozi ozka vrata!« Nekoristno je raziskovati, kolikšno je število izvoljenih. Kajti z ničimer si ne moremo pridobiti posebnih pravic ali privilegijev. Edino, kar morava vedeti, je, kam je treba iti in kako doseči odrešenje.

V Jezusovem odgovoru morava upoštevati dva vidika: gibanje in prehod. Izraz »prizadevajte si!« namiguje na to, kar bo sv. Pavel imenoval boj vere, cerkveni očetje pa »duhovni boj«, »boj duha«. Brez omenjene notranje napetosti ne pridemo nikamor in ni mogoče ničesar dovršiti in izpolniti. Za kakšno dovršitev ali izpolnitev pa v resnici gre? Gre za tvoje in moje rojstvo od zgoraj v moči Sv. Duha. Gre za rojstvo v Sv. Duhu do te mere, da lahko skupaj s sv. Pavlom vzklikneva: »Skupaj s Kristusom sem križan; ne živim več jaz, ampak Krisutus živi v meni. Kolikor pa zdaj živim v mesu, živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe« (Gal 2,20). To je rojstvo za Božje kraljestvo, ki ga je Jezus opisal kakor gostijo in s tem poudaril skrivnost polnosti in domačnosti v ljubezni, ki je osvojila srce. Jezusova prispodoba ne kaže na to, kar se bo uresničilo ob koncu časov, ampak kaže, da je cilj časov prišel obiskat človeška srca, da bi jim dal okusiti lepoto Božjih skrivnosti.

Drugi vidik je prehod, ki ga evangelij imenuje ozka vrata. Vstop v Božje kraljestvo je mogoč le skozi ozka vrata. Ta ozka vrata je sam Jezus Kristus. Skozi njega moramo iti. Ozka so zato, ker jih je odprl Bog in ne mi. Ozka so zato, ker izražajo modrost, ki prihaja od zgoraj in je nasprotna modrosti sveta, s katero smo prežeti mi. Ozka zato, ker Jezus razodeva Božje čutenje, ki je nasprotno čutenju našega mesa. A ta ožina je prehod v življenje. Podobna poti dojenčka v ta svet. V Jezusu se znova rodimo. Šele v njem in z njim odkrijemo svoje resnično bitje v obilju življenja, po katerem brezmejno hrepenimo.

Ko bo Bog postal vir vsakega našega dejanja in vsake misli, bomo prešli skozi ozka vrata, ki vodijo v kraljestvo življenja. Zato izbrati ponižnost in skesano srce pomeni izbrati Gospoda Jezusa, ki sam o sebi pravi takole: »Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obremenjeni, in jaz vam bom dal, da se boste spočili. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen, in našli boste počitek svojim dušam.«

p. Vili Lovše

Modrost življenja

Glavni članek, , , , , ,

20. nedelja med letom, 16.8.2015, Jn 6,51-58

praying-hands-on-scriptureBogoslužje danes meče posebno luč za razumevanje smisla Jezusovega govora. In prvo in drugo berilo naju vabita naj ne bova nespametna in nerazumna. Modrost življenja! Kdo si je ne želi? Ni skrita. Ni nedosegljiva. Ni zapletena. Ne zahteva posebnega študija. A kljub temu ni kar na dosegu roke. Toda srce je vedno hvaležno zanjo, ne glede na vse.

Pismo Efežanom nama pove kje modrost življenja iščeva. Pravi naj bova razumna v Bogu in spoznavajva Božjo voljo. Ne misliva, da je spoznanje Božje volje najprej v tem, da odkriješ kaj Bog hoče zate. Spoznanje Božje volje je predvsem v tem, da odkrijeva kako dobro nama želi Bog. Po vseh svojih besedah, pobudah in vsem tem kar dela Jezus Kristus, ki se nama da v hrano in pijačo življenja.

Zaradi tega nama Pavel pravi naj bova polna Svetega Duha in pokaže tri načine: molitev, zahvaljevanje in vzajemna pokorščina ali poslušnost. Pravi, naj naju »napolnjuje Duh: nagovarjajte se s psalmi, hvalnicami in z duhovnimi pesmimi, ko v svojem srcu prepevate in slavite Gospoda. V imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa se nenehoma zahvaljujte Bogu Očetu za vse. Iz strahospoštovanja do Kristusa se podrejajte drug drugemu” (Ef 5,18-21). Žal moderna izdaje Svetega pisma zadnji stavek razdelijo na dva dela pod različne odlomke. V grščini je stavek en sam in zveni takole: “nenehno se zahvaljujte Bogu Očetu za vse, v imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa, podrejajoč se drug drugemu v strahospoštovanju do Kristusa”. Vsebina te molitve je dar Svetega Duha. On nas uči, da se naučimo zaznavati kako nam Bog hoče dobro.

Z zahvaljevanjem izraziva svojo izkušnjo njegove dobrote do nas. Ko se podrejava drug drugemu se božja dobrota ukorenini v najini srci in postane najin najdragocenejši zaklad. Med zahvaljevanjem in podrejanjem je cela pot, ki jo morava prehoditi. Če se zahvaljujeva, ne da bi se podredila, sva naduta in ošabna. Če se podrejava ne da bi se zahvaljevala sva servilna. Znamenje, da najino srce nenehno iskreno časti Boga je prav nenehno zahvaljevanje (vedno in v vseh okoliščinah) in podrejanje (bratom in sestram, a tudi življenju na splošno). Postajava potrpežljiva s časom, stvarmi, okoliščinami, svojim srcem in svojimi napakami.

Jezus na koncu svojega govora v treh točkah povzame razodetje Božje dobrote do človeka, ki se v njem uresničijo: imeti življenje v sebi, ostajati v njem in on v nas ter živeti po njem. Vse to nama Bog podarja za dediščino, če sprejmeva in uživava telo Sina človekovega. Jezus bi težko uporabil močnejši izraz kot ga je. Pravi namreč: kdor je moje meso. A kljub temu razodetje ni absurdno.

V prejšnjem poglavju lahko bereva o Jezusovem pogovoru s farizeji. Takole jim je odgovoril: »Preiskujete pisma, ker mislite, da imate v njih večno življenje, a prav ta pričujejo o meni. Toda vi nočete priti k meni, da bi imeli življenje« (Jn 5,39-40). Vse sveto pismo namreč govori o Jezusu, Sinu človekovem, ki je dokončno zapečatil dejstvo, da Bog hoče človeku le dobro. Brati SP je podobno kot bi jedla. Jedla, da bi imela življenja in živela na lep in zaželen način. Ker SP govori o Jezusu, potem pomeni, da je branje SP, hranjenje z Jezusom, da bi imeli življenje. Janez namreč pravi: »Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa« (Jn 17,3). Ko nama Jezus z evharistijo ponudi v hrano svoje telo, le še bolj korenito potrdi razodetje iz SP. Tako kot prebrana beseda ostane v najinem srcu, tako tisti, ki uživa Kristusovo telo ostane v njem. Točno to govori Jezus v priliko o trti in mladikah (prim. Jn 15): on ostane v meni in jaz v njem. Tako da lahko s sv. Pavlom vzklikneva: »ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni« (Gal 2,20).

Takšna je dinamika ljubezni, ki postane korenina in vir življenja. Ti in jaz sva na tak način deležna iste moči ljubezni, ki jo živi Jezus Kristus, ki je sijaj Očetove ljubezni do nas.

Če torej midva hočeva življenje in ostajava v njem, ga lahko živiva le v moč ljubezni, ki se nama je razodela v Kristusu in jo lahko deliva z vsemi. Ko sprejmeva v srce Jezusa, dokončno Božjo besedo za človeka, postane v nama pečat dobrote in resnice, temelj resničnega življenja, ki poteši vsa najina hrepenenja.

p. Vili Lovše