06.08.2017: Jezusovo spremenjenje na gori: Mt 17,1-9

Smisel Kristusovega spremenjenja je v tem, da učencem odpre oči in jim omogoči videti Kristusa v božji luči. V pravoslavnem izročilu je bil svetli oblak, ki je oblival učence na Taboru, Sveti Duh. On na gori Tabor preobrne to, kar je opisano v Prvi Mojzesovi knjigi: po grehu so se človeku odprle oči in videl je lastno goloto, se pravi telo iz pepela, iz oglja, telo, ki je ugaslo kot kos ožganega lesa; zdaj pa po zastonjskem Božjem daru oči apostolov vidijo prav to telo, ki je popolnoma podobno njihovim telesom, a se blešči v luči kot najsvetlejši diamant. Kristus Božji Sin, ki se učloveči kot Bog-človek, uresniči izmenjavo življenj: tragedijo človeške golote živi na Božji način in iz Božjega življenja. Kristus doživi goloto in je zavržen; v njem postane vidna ranljivost, uboštvo in nesreča – izraz tvoje in moje človeške golote. Toda on je tudi Gospod slave in luči, ki ne zaide, kar pomeni, da človeško smrt doživi v svoji osebi učlovečene Besede in da je zato njegova smrt že združena z vstajenjem. Neko besedilo pravoslavnega bogoslužja zato pravi, da je na binkošti »zaradi Svetega Duha ves svet prejel krst luči«.

V srcu Cerkve je zato sveto bogoslužje z zakramenti, ki izražajo to večno spremenjenje stvarstva in človeštva v Kristusovo telo. Pri evharistiji gre za spremenjenje – spremenjenje kruha in vina (našega življenja in tega kar mi ustvarjamo) v telo in kri vstalega Kristusa, ter za naše spremenjenje v Kristusovo telo. Če se malo po malo ne spreminjamo, vprašajmo Gospoda, kaj naj storimo, da bi odstranili ovire pri njegovem delu. Pri vsaki maši smo deležni dogodka spremenjenja, ki spreminja tudi naš razum in način mišljenja, spreminja vso našo notranjost, ker trajno okrepi našo pripadnost Kristusovemu telesu.

Kristus učencem fizično pokaže, da je telo poklicano v Božjo slavo. S trenutnim vnaprejšnjim prikazom vstajenja njim in nam želi podati smisel trpljenja, ki ni sámo sebi namen, ampak je za današnji raj, pri čemer se prehod od enega do drugega zgodi v dejanju daritve. Kristus pokaže, da je telo poklicano k radosti: le tako je lahko odprto za križ in nenavezano na nezdravo in sebično udobje.

Kristus pri vsaki evharistiji preobraža naš človeški strah pred smrtjo sredi vseh stisk. Njegovo spremenjenje nam sporoča naslednje: spremenjenje se zgodi v noči. Tam, kjer je najtemneje, sveti Božja luč najsvetleje. Kljub temu vedenju pa zapademo vedno znova v strah, če nas zasenči oblak, oblak bolezni, oblak ogroženosti zaradi izgube dela ali zaradi težkih okoliščin. Kakor učencem tudi nam ne preostane nič drugega kakor poslušati Božji glas. Ta oznanja, da je Jezus med nami sredi noči, četudi se zdi, da nam popolna tema jemlje pogled. Če sredi strahu poslušava njega, če sredi noči verujeva v njegov prihod, potem se bo tudi za naju spremenila tema v luč in stiska v odrešitev. Sredi strahu in stiske naj bi gledala. Potem bova spoznala Jezusa, ki prihaja prav v tem trenutku. On je ta, ki prihaja k nama vedno in nama obljublja rešitev. Ko pride, se zgodi odrešitev. Potem se razvežejo verige strahu in najino srce se širi. Odrešitev ni v odpravi vsega strahu, temveč v osvoboditvi iz ozkosti in slepote srca sredi strahu. »Ta je moj ljubljeni Sin, Njega poslušajte!« Ponavljam Očetove besede in dovolim, da postajam del vstalega telesa Kristusa, ki oživlja sleherno srce.

»Iz svoje slabosti moram kovati moč, prav to slabost moram izrabiti za Boga, se mu zahvaljevati za to bolečino, mu jo darovati … V tem žalostnem svetu imamo naposled srečo, ki je nimajo ne svetniki ne angeli, to namreč, da trpimo s svojim Ljubim.« (Charles de Foucauld). Spremenjenje pomeni, da postajam prosojen za Božje veličastvo.