29.10.2017: 30. Nedelja med letom: Mt 22,34-40

Ngujen Van Mah je eden od osmih sinov. Leta 1978 sta se morala njegova revna kmečka starša odločiti katerega od svojih osmih otrok bosta s čolnom poslala ven iz Vietnama. Vedela sta, da lahko njun sin na divjem južnem kitajskem morju izgubi življenje.

Ob štirih zjutraj je nekdo potrkal na vrata njihove koče in Mah se je poslovil od svojih domačih. Takrat jih je zadnjič videl. Zavezali so mu oči in ga skrili v kason tovornjaka. Vozili so se osem ur. Skozi džunglo so prišli do morja, kjer so mu oči odvezali. Neštetokrat se je dogajalo, da so zločinski trgovci z ljudmi ob morju vse pripeljane postrelili. Pobrali so jim denar, niso jih pa nameravali prepeljati čez morje. Družine itak niso več slišale zanje, saj je bilo tveganje preveliko.

»Imeli smo srečo, da nismo naleteli na takšne kriminalce«, pripoveduje Mah. V čolnu zgrajenem za deset se je peljalo po morju devetindvajset odraslih. Čoln ni bil pripravljen za dvotedensko potovanje. Vsi so zboleli, trpeli lakoto in bili ves čas brez strehe nad glavo. Njihov čoln so napadli tajski pirati, ubili tri moške in posilili vse ženske. Ostalih šest je umrlo zaradi slabih razmer in so jih morali vreči v morje.

Ko so preživeli po štirinajstih dneh ugledali kopno so že mislili, da se je njihovo upanje izpolnilo. A malezijski vojaški čoln jih je pod grožnjo, da bodo na njihov vietnamski čoln streljali, prisilil, da so se umaknili nazaj v mednarodne vode. Mah pripoveduje: »V tistem trenutku sem skoraj izgubil vero v Boga in ljudi. Prepričan sem bil, da bomo vsi umrli.«

Čoln se je zaradi prestreljenih lukenj s strani piratov začel potapljati. Opazila ga je Nizozemska trgovska ladja, ki jih je rešila in odložila na Filipinih. Mah je dvanajst mesecev kasneje emigriral v Avstralijo. Sedaj je zdravnik v podeželskem kraju, kjer prej dve leti ni bilo zdravnika.

V drugi Mojzesovi knjigi Gospod govori: »Ne zatirajte tujcev in jim ne delajte krivice, saj ste bili sami tujci v Egiptovski deželi.« Jezus nam v evangeliju pove, da je ljubezen dopolnjena takrat, ko ljubimo svoje bližnje. Boga imamo v resnici lahko radi le tako, da imamo radi bližnje.

V naše zahodnem opulentno presitem svetu emigracija danes povzroča največ histerije. Do nedavnega je še večina zahodnih držav dokaj gostoljubno sprejemala begunce. Glede na to, kako smo prebogati je takšna gostoljubnost na mestu.

V današnjem evangeliju nam Jezus ne obljublja, da nas ljubezen do Boga in do bližnjega ne bosta nič stali. Jezusova postava ljubezni vabi in omogoča, da posamezniki in tudi narodi svoje dobrine delimo z drugimi in ne gledamo zgolj nase. Če sprejmemo Njega in njegove besede potem dobimo moč tudi za skrb za svoje bližnje. Jezus nam v evangeliju tudi pove: »Od vsakogar, ki mu je bilo veliko dano, se bo še več terjalo.« Žal mnogi med nami želijo dobro življenje samo zase, prav nič pa jih ne brigajo drugi in njih blagostanje ali lakota. Zato grobo zavračamo ljudi, ki hočejo z nami deliti blagoslove za katere smo se sami trudili in jih seveda tudi podedovali. Resnično škodljiv za naše življenje je strah zase in demoniziranje drugih, ne pa begunci in priseljenci. Nečloveško pohlepen interes ozke skupine nenasitnih, vodi mednarodno “roparsko” politiko (lažno poimenovano svetovna ekonomija in prosti trg) in nas po medijih spretno manipulira in dodatno zasužnjuje v strah zase in sovraštvo do drugačnih.

Naj končam. Saj se spomnite, da Matejev evangelij pripoveduje tudi zgodbo o begunstvu Jožefa, Marije in Jezusa v Egipt. Če bi se jim to zgodilo danes, se mi zdi, bi jih verjetno takoj poslali nazaj k Herodu. Naj nam vera in evharistija spremenita srca za Božji način ravnanja do vsakogar, tudi do nas samih. Naj naša dobrota in gostoljubje odsevata dobroto in velikodušnost, ki smo ju sami deležni s strani Očeta, Jezusa, Marije in Jožefa. Božje kraljestvo je obljubjeno vsem, ne glede na to v kakšno barvo, status ali religijo smo bili rojeni. Če tega ne upoštevamo, uničujemo življenje sebi in drugim. A najprej sebi in najbližjim.