Na 1. vseslovenskem srečanju mož, očetov in sinov boste lahko med tremi pričevanji prisluhnili tudi Luku Mavriču, članu medškofijskega odbora za družino, na temo “Kako živim svoje poslanstvo moža, kristjana, Slovenca?”

Takole pa je pred letom dni odgovoril na nekatera vprašanja za tednik Družina:

Ali krščanstvo zahteva pogumnega ali uklonljivega moškega?

Lahko bi se vprašali: kakšnega moškega zahteva življenje? Kakšnega zahteva družina? Je to mož-copata, moški brez prave hrbtenice? Prepričan sem, da se vsak moški globoko v sebi želi izkazati kot pogumen, načelen. Kako drugače cenimo človeka, ki se ne obrača po vetru, ne išče le sebe in svojih interesov, ampak je pripravljen tudi na žrtev, če je to potrebno, da le ostane zvest svojim načelom in vrednotam. V družbi taki pokončni ljudje niso vedno sprejeti. Za vsako vodstvo je bolj enostavno, če ima uklonljive ljudi pod seboj, ker so ti bolj vodljivi. Če pogledamo skozi zgodovino, vidimo, da tudi v Cerkvi nismo imuni pred tem pojavom. Jezus pa od apostolov ni zahteval neke slepe ubogljivosti. Oni so mu sledili zato, ker je bil do njih skrajno odkrit, brezkompromisen, odločen, obenem pa do konca spoštljiv in ponižen. On jih pokliče, a jim pušča vso svobodo. Te lastnosti moramo moški ponovno odkriti, tako v Jezusu, kot v sebi.

Kako nagovoriti moškega? Kakšna je moška govorica vere in doživljanja vere?

Do nedavnega sem bil mnenja, da so skupine za moške v Cerkvi le »modna muha enodnevnica«. Ko pa sem začel brati literaturo o moški duhovnosti, me je prevzela moč te govorice. Nekaj takega, kot če bi v tujem okolju zaslišal materni jezik in enostavno hočeš prisluhniti. Očitno je Cerkev skozi stoletja razvila neko duhovnost in oblike pobožnosti, ki so bližje ženski naravi: povezanost, vključenost, sprejetost, izročanje in priprošnja, prinašanje sočutja in tolažbe. To so potrebe, ki jih ima v družini pred očmi vsaka žena in mati. Tudi danes je tako, da je moški zares zaželjen in nenadomestljiv v župniji predvsem takrat, ko je treba npr. na cerkvi zamenjati streho, torej ko gre za konkretno delo. Nekako pa smo izgubili besede, s katerimi bi znali nagovoriti moškega v globini njegovega srca. Moški smo izjemno občutljivi na spoštovanje, svobodo, ne pustimo se nikomur ujeti. Če pa nas nekaj zares prevzame, smo pripravljeni za to tudi umreti. V bistvu moški ne živi zares svojega življenja, če nima pred očmi nekaj, za kar se je pripravljen žrtvovati. To hočemo najti.

Ali je svet »feminizma« in poudarjanja enakosti temeljnih razlik med spoloma odvzel moškemu vlogo voditelja v družini? Ali se morda zato umakne iz družine?

Feminizem je s prizadevanjem za večjo enakopravnost žensk naredil veliko dobrega tudi za moške. Moški se oblikuje ob ženski, če jo jemlje kot sebi enakovredno sogovornico. Feminizem je zašel, ko je začel vojno proti vsakršnim razlikam med moškim in žensko. Razlike so in bodo vedno ostale. Z njimi lahko živimo, če jih upoštevamo, ne pa zanikamo. Ali se je moški kot voditelj v družini začel umikati s pojavom feminizma ali že prej, ne vem. Dejstvo je, da danes mnogo družin trpi zaradi fizične in čustvene odsotnosti očeta. Moški je v družini voditelj, tako si je Bog družino zamislil. A s tem imamo težavo tako moški kot ženske: moški se bojimo prevzeti odgovornost voditelja, ker velikokrat ne znamo poslušati s srcem in nam je lažje sebe opravičevati; ženske pa se bojijo, da bodo ob možu voditelju izgubile kontrolo, ker pogosto ne zmorejo zaupati in stvari prepustiti iz svojih rok. Potem pa imamo, kar vidimo v družbi: moške, ki iščejo potrditev v službi ali drugje, ženske pa z njimi tekmujejo in tarnajo, da so doma za vse same. Oboji moramo ponovno odkriti Božji pogled na družino, kakor si jo je On zamislil.

V Svetem pismu je naloga mož posredovanje vere. Kako sodobnega moškega prebuditi v tej vlogi?

Živimo v času, ko ima vsak pravico, da živi, kakor mu paše. To nas je pripeljalo do tega, da si skoraj ne upamo zavzeti stališča do najbolj bistvenih vrednot v življenju, da ne bi slučajno prizadeli koga, ki živi drugače. Kot da je vsako stališče enako legitimno in enako pravilno. Živimo torej v nekem vzdušju »vseenosti«. Odrekli smo se prepričanju, da je mogoče resnico spoznavati, da je mogoče ljubezen in vero zares živeti. Tako se pogosto obnašamo tudi verni starši do lastnih otrok. Če rečem otroku: »Do birme boš hodil k verouku, potem pa se boš sam odločal zase,« istočasno sporočim, da vera meni osebno praktično nič ne pomeni in mi je vseeno, kako se otrok opredeli glede Boga. Zato je premalo samo reči: »Starši, posredujte svojo vero otrokom!« Vsak oče, vsaka mama si mora najprej odgovoriti na vprašanje, kaj njemu pomeni vera v Jezusa Kristusa. Mislim, da so danes skupine za moške tiste, ki pomagajo odraslemu moškemu, da pride do svojega osebnega odgovora glede vere v Boga.

Kako med sesalcem in likalnikom, športnem plezanju in strokovnem delu najti čas tudi za molitev in k njej povabiti vso družino?

Včasih se preveč obremenjujemo s tem, koliko časa bi naj namenili molitvi. Če delo posvetim Bogu, je tudi to molitev. Če med plezanjem premišljujem o sebi in svojem odnosu z Bogom, je tudi to molitev. Molitev je pogovor z Bogom, je srečanje z Njim. Vsekakor pa je naloga očeta, da v družini prvi da pobudo za družinsko molitev. Najlepši čas za to je pred uspavanjem, ko je dan končan in nas nič več ne čaka. Lahko skupaj molimo preproste molitve ali desetko rožnega venca, lahko pa molimo tudi s svojimi besedami. Odvisno od starosti otrok. Vendar če oče ne da pobude, se lahko mama še tako trudi zbrati otroke k molitvi, pa se bodo težko odzvali. Oče je pač duhovni voditelj družine.

Kaj za vas pomeni biti pogumen?

Pred časom sem iskal odlomke v evangeliju, ali je bilo Jezusa kdaj strah. Če ga opazujemo, kako se je soočal s farizeji in pismouki, s katerimi je bil neprestano v konfliktu, vidimo, kako je bil vedno pogumen, odločen, jasen in miren. Zavedal se je svoje moči, ki pa je ni nikoli zlorabil, ampak ga je v vsem ravnanju vodila ljubezen. Tudi farizejev ni sovražil. Poleg tega nič ni govoril ali delal iz sebe, ampak je vse delal tako, kakor mu je naročil Oče. Zato intuitivno verjamem nekako takole: če bom iskal Božjo voljo, potem bom našel mir, da se bom prav odločal in imel pogum, da vztrajam pri teh odločitvah, tudi ko bo težko.