Arhiv oznak: kruh

Nihče nas ne more iztrgati iz njegove usmiljene roke

kruh4. velikonočna nedelja, 17. april 2016, Jn 10,27-30

Povabljena sva, da svojo pozornost z vstalega obrneva na učence, ki ga prepoznajo in tako postanejo skupnost vstalega Jezusa. Zadnje velikonočne nedelje so v celoti osredotočene na skupnost učencev, ki je zbrana okrog svojega Gospoda. Skupnost je priča njegove ljubezni. Preveva jo veselje Svetega Duha. Iz njega izvira njeno apostolsko poslanstvo v svetu do konca časov.

Evangeljski odlomek poudarja, da je skupnost trdno združena s svojim pastirjem. Zaradi tega je ni mogoče razkropiti. V njej je življenje vstalega Jezusa, iz katerega in za katerega živi. Jezusove besede iz evangelija niso zgolj preprosta ponovitev prilike o dobrem pastirju. Nasprotno. Še bolj natančno določijo njegovo istovetnost in skrivnost njegove osebe, ki so jo nenehno obsojali.

Osrednja misel je naslednja: »Vi me ne morete razumeti zato, ker nočete stopiti na mojo stran. Vi se sklicujete na Boga zato, da bi me zavrnili, a je prav Bog, ki me je poslal k vam. Če mene ne sprejmete, ne boste mogli niti dojeti, kako je Božja ljubezen do vas velika. Tisti pa, ki me posluša, me posluša zato, ker mi pripada, v resnici pozna veličino Božje ljubezni in ga nihče ne bo mogel oropati gotovosti ali ločiti od mene.«

Ne glede na to, koliko so se borili proti Jezusovi zvestobi Očetu, še posebej v drami trpljenja in smrti na križu, nikomur ni uspelo Jezusa iztrgati iz Očetovih rok. Na enak način Jezusovih učencev ne bo mogel nihče iztrgati iz Jezusovih rok, čeprav se jih bodo nasprotniki nasilno lotili. To je pomen besed prošnje iz očenaša, ki pravi: daj nam danes naš vsakdanji kruh. Zato Tertulijan zapiše: Ko prosimo za vsakdanji kruh, ki je Kristus, mi prosimo, da bi nenehno in za vedno ostali v Kristusu in da ne bi bili nikdar ločeni od njegovega telesa. Prosimo, da bi živeli na tak način, da ne bi bili nikdar daleč od evharistične mize in bi uživali polno zaupnost z njim. V polni zaupnosti z njim doživljamo tudi dopolnitev skrivnosti bratstva in sestrstva med seboj, ki ga Jezus omogoča in začenja.

V Kristusu je začetek neuničljivega bratstva med nami. Ker smo njegovi in je on najmočnejši, nas nihče ne more iztrgati iz njegove roke. Če svoje življenje črpamo iz njega, ki je Živi, tisti, nad katerim smrt nima več oblasti, potem pomeni, da življenje, ki ga živimo, ne bo pokleknilo več pred ničemer, saj ni več podvrženo smrti.

V vstalem Kristusu se je namreč razodela izkušnja Božje ljubezni do človeka, ki jo z Jezusom delijo in živijo tudi njegovi učenci. Prav ta izkušnja ljubezni je revolucionarno vplivala na notranje zaznavanje prvih krščanskih generacij. Vpliv tega izkustva je bil tako močan, da je postalo korenina novega človeštva, ki se je kot kvas razširilo po vsem svetu. Skupnost Jezusovih učencev postane za ves svet izziv upanja.

Apostolska dela to zapišejo z besedami: »Učenci pa so bili polni veselja in Svetega Duha.«

Naloga Svetega Duha je graditev človeštva, ki živi kot eno srce in ena duša. V tem je vir veselja. Oboje skupaj je večno življenje. Sodelovanje pri sami skrivnosti življenja Boga in v Bogu, ki ni niti najmanj odvisno od tega, kar dela svet, ali od tega, kar nam dela svet. Lahko se ves svet obrne proti nam, a proti skrivnosti življenja v Božjem Duhu ne more ničesar opraviti. In prav to je vir upanja za ves svet. Če verujeva Jezusu vstalemu, pa tudi zate in zame. Naj te napolni neskončna moč Vstalega, ki jo doživljaš v skupnosti, ki obhaja evharistijo.

p. Vili Lovše

Nič več lačni in žejni!

19. nedelja med letom, 9.8.2015, Jn 6,41-51

DSCI0276Šesto poglavje Janezovega evangelija osvetljuje mojo in tvojo težavo pri sprejemanju božje skrivnosti. Jezus se trudi, da bi nam jo razložil in nas prepričal. Vprašanje še dobro postaviva, ko pa nama on odgovori, se nič več ne znajdeva in narediva napačne zaključke. Ko nama Jezus ponudi poseben kruh, takoj z vsemi vzklikava: daj nam tega kruha! Podobno kakor Samarijanka, ki je ob vodnjaku, ko ji je Jezus povedal o posebni vodi, takoj rekla: Daj mi te vode. Obe zahtevi skrivata rahlo ironičnost. Res bi bilo lepo imeti takšen kruh in takšno vodo, da ne bi bili več lačni niti žejni. Nič več se nam ne bi bilo treba truditi za hrano. Vse to seveda ni mogoče! Kdor obljublja kaj takega, je mešetar. In vendar je hrepenenje najinega srca še vedno prav takšno in ostaja globoko resnično. Najino srce zares išče posebno vodo in kruh, ki bi naju okrepila, obnovila, utrdila in omogočila okušati življenje.

Jezus samega sebe predstavi kot kruh, ki je prišel iz nebes. Poslušalci še enkrat dokazujejo, da so razumeli, da mora poseben kruh priti iz nebes. Niso pa sposobni zares prepoznati poti, po kateri se jim Bog razodeva. Poznajo Jezusovega očeta in mater ter vedo, da je Jožefov sin. Kako more reči, da je prišel iz nebes? Zato zaključijo, da možakar pripoveduje pravljice. Toda Jezus ne odneha. Še naprej odgovarja na tvoje in moje srčno hrepenenje, da bi ugledala njega, ki je prišel iz nebes.

On je edini, ki razodeva Očeta, zato lahko samo on potrdi, kaj je zares Očetova volja. Trdi, da je Oče hotel v njegovi osebi dati poseben kruh, ki ga vsi hočemo. On sam je ta poseben kruh. To pomeni, da so se začeli mesijanski časi. Božja resnica, ki jo čakamo, v njem končno zasije. Zakaj torej naša srca tega ne uspejo videti? Zakaj ne sprejmemo življenja, čeprav po njem hrepenimo?

Morda se odgovor skriva prav v spuščanju ali ponižanju, ki je značilno za Božje delovanje. »Prišel iz nebes« ali »ponižal se je« ne razlaga, od kod je Jezus. Predvsem hoče najino pozornost usmeriti na dejstvo, da se je Bog ponižal, da bi nam podaril svojo ljubezen in nam omogočil življenje. Čeprav hočemo življenje v polnosti in hrepenimo po ljubezni, se ljudje nočemo spustiti ali ponižati. Vztrajamo pri posvetni in zunanji veličini, s katero mogočnik prevlada nad slabotnim in se midva lahko potrdiva le na račun poviševanja nad soljudmi. Ko pa Jezus govori o povišanju, vedno misli na povišanje križa, kjer najbolj zasije Božja ljubezen do vsakega človeka.

Zato pravi sv. Pavel Efežanom: »Bodite drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni ter drug drugemu odpuščajte, kakor je tudi vam Bog milostno odpustil v Kristusu. Posnemajte torej Boga, saj ste njegovi ljubljeni otroci in živite v ljubezni, kakor je tudi Kristus vzljubil nas in je daroval sam sebe za nas kot blago dišečo daritev in žrtev Bogu« (Ef 4,32–5,2). »Drug drugemu odpuščajte« bi iz grščine dobesedno lahko prevedla takole: »pomilostite drug drugega, kakor vam je Bog dal v dar samega sebe v Kristusu. Postanite torej posnemovalci Boga.« Kakor se je Bog podaril nam v Kristusu, tako sva tudi ti in jaz poklicana, da podariva sama sebe drugim v Kristusu. V tem se skriva obilje življenja, ki ga obljublja.

Odpreti srce in verovati torej pomeni zavedati se te milosti, ki naju odpre lepoti ljubezni. To ljubezen okušava in deliva takrat, ko se ponižava, da bi v tem svetu lahko zasijala Božja ljubezen. Vera je v službi sijaja Božje ljubezni, ki prihaja od zgoraj in katere popoln simbol je evharistični kruh.

p. Vili Lovše

Kakšen je Božji načrt?

17. nedelja med letom, 26.7.2015, Jn 6,1-15

DSCI0276Podoba Jezusa kot dobrega pastirja dobi nove odtenke. Oglejva si osebe, ki nastopajo v odlomku: množica, apostoli in Jezus. Množica je Jezusa iskala. Za njim so se selili iz kraja v kraj in ga zasledovali. Videli so čudeže ozdravljenja. Ob pomnožitvi kruha ga želijo razglasiti za kralja, kajti prepričani so, da bodo njihove težave končno prenehale. Mislijo, da jih bo on osvobodil in vzpostavil izraelsko kraljestvo. Ista navdušena množica je na koncu razočarana nad njim in ga zapusti.

Zakaj nam je tako težko dojeti Božji načrt in tako težko sprejeti njegovo milost? Lahko ugotoviva, da je hoditi za Gospodom popolnoma nekaj drugega kakor želeti Gospoda. Če je milost res milost, to pomeni, da ni zgolj preprosto izpolnjevanje naših pogosto tudi sebičnih želja. Čeprav je v resnici prav milost tista, ki lahko poteši vse naše želje in hrepenenja.

V današnjem prizoru so apostoli le posredovalci. So orodja, po katerih naj bi Jezusovo sočutje doseglo vse in vse nasitilo. To je naloga cerkvenih služb: lomiti kruh Besede, da bo vera rasla. Jezus se vzpne na hrib. Ne pozabiva, da v Janezovem evangeliju ni omenjen govor blagrov. Tam nasiti množico, tako da pomnoži kruh. Ga pomnoži, ne ustvari. Spomniva se prizora Jezusovih skušnjav v puščavi. Tam je skušan, da bi kamne spremenil v kruh in tako vsem dokazal, da je On Odrešenik. Jezus se mora po pomnožitvi kruha za množico umakniti in ostati sam, da ne bi ogrozil in spravil na slab glas svojega poslanstva. Njegova samota se bo dramatično povečala, ko ga bodo po dolgem govoru o evharističnem kruhu, s katerim razlaga pomnožitev, začeli učenci zapuščati.

Če gledava sam dogodek pomnožitve, nama mnoge podrobnosti lahko vso globino še bolj osvetlijo. Nahajamo se v puščavi. Velikonočni prazniki so blizu. Po tleh je veliko trave. Obedovali bodo razporejeni v skupine po sto in petdeset. Vsi ti podatki spominjajo na organizacijo izraelskega ljudstva v puščavi, ko je bila sklenjena zaveza med Bogom in njegovim ljudstvom. Jezus bo v svojem govoru še posebej naglasil, da je on sam resnični nebeški Kruh, ki hrani in daje življenje, počitek in novih moči. V moči tega kruha se uresničuje dokončna zaveza med Bogom in njegovim ljudstvom. Omemba ostankov kruha poudraja obilje milosti, ki jih daje nova zaveza. Nova zaveza je namreč dana vsem. Onkraj nje ni ničesar, kar bi lahko potešilo človeška hrepenenja. Čudež je simbol obhajanja evharistije. Glagoli, ki jih uporablja (vzel, blagoslovil, razlomil in dal) so značilni za obhajanje evharistije.

Izid pomnožitve kruha je dramatičen. Vsi jedo, vsi se navdušijo, a nobeden v resnici ne razume in nihče ne zna videti Božjega delovanja. Jezus si bo zaman prizadeval, da bi razumeli. Ljudje bomo lahko razumeli šele takrat, ko se bomo ponovno ozrli Vanj, ki smo ga prebodli. Kruh bo postal kruh življenja šele takrat, ko bo kazal na Božje ljubeče trpljenje za človeka.

Božja ljubezen do naju nikdar ne deluje v skladu z zakonitostmi moči in sile, ki sta nam tako blizu. Midva bi rada potešila svoja hrepenenja tako, da bi Boga uporabila za to. Težko pa svoja hrepenenja odpreva Bogu in še težje sprejmeva njegovo milost. V tem je vsa težava človeškega srca v odnosu do Boga. Jezus to dobro ve. Čeprav, da ob različnih priložnostih stori vse, da bi midva lahko razumela, dobro ve, da bo moral iti v Jeruzalem, kjer bo na križu v vsej polnosti zasijala resnica njegove ljubezni do ljudi. Šele takrat bo lahko osvojil srca in jih vnel z isto ljubeznijo.

p. Vili Lovše