Arhiv oznak: ljubezen

Lepota usmiljenega odnosa

11. nedelja med letom (leto C)

jesus-legs-washed-in-tearsSpet sva povabljena, da bi zavestno sprejela to, kar sva za Boga. In to s pomočjo žene, ki Jezusu mazili noge. O njej nama pripoveduje evangelist Luka. Vse se dogaja v farizejevi hiši. Žena joka ob Jezusovih nogah in jih briše s svojimi lasmi. Nato jih mazili z dišečim oljem. Povabim te, da si ogledava posebne podrobnosti tega dogodka, ki nama osvetlijo tudi najino dragocenost in dostojanstvo, ki ga imava v Bogu.

Kar se je zgodilo v srcu te žene, najbolje opišejo Pavlove besede: »Kolikor pa zdaj živim v mesu, živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe« (Gal 2,19–20). Verjetno ona tega še ne bi znala tako povedati, a izkušnja njenega srca jo vodi prav v to. Ljubezen se jo je dotaknila tako močno, da ji nič več ne dopušča živeti zunaj te ljubezni. Pa ne v ljubezni, ki izhaja iz žene same, ampak iz ljubezni, ki ji je bila izkazana, ki jo je sprejela in se ji pustila preplaviti. V središču dogajanja namreč niso ljubezenski izrazi žene, čeprav so zelo nežni in tako močno izraženi, kakor da sta z Jezusom sama. V središču dogajanja je Jezus, ki vso njeno nežnost sprejema, jo brani, razlaga in razkrije tudi tisto, kar jo v resnici v globinah njenega srca žene, da dela, kar dela. V središču pripovedi je milost Jezusove ljubezni, ki ne prezre nobene ljubeče geste grešne žene in jo ozdravlja. Njene geste so izraz hrepenenja, ki ga je Jezus prebudil v njenem srcu. Ljubezen ni v tem, da bi bili mi vzljubili Boga. On nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravno daritev za naše grehe. To je življenjsko odkritje. Grešna žena je to v živo doživela. Vse njene preproste in lepe geste izhajajo prav iz te izkušnje.

Gregor Veliki pravi, da se ženi ni bilo treba navzven sramotiti, saj je bila vsa zajeta v notranjo sramoto. Farizej tudi ni posegel zato, da bi jo oddaljil, ker moti gosta. Posegel je zato, ker je začutil Jezusovo tiho in krotko dobrohotnost do žene. Ona ne vidi nikogar drugega, samo Jezusa. Še to ne. Vidi le njegova stopala, jokajoče jih umiva s svojimi solzami, jih briše z lasmi in mazili z dišavo. S tem izrazi vso svojo dušo. Nobene besede ji ni treba izreči, niti gledati ji ga ni treba. Čuti Jezusovo srce, prav tako kot on čuti njeno. Prizor je tako močan, da je sv. Ambrož v tem videl podobo Cerkve, ki se odzove in odgovori na Kristusovo ljubezen. Cerkev je v svojem podarjanju ljubezni grešna.

Jezus farizeju pripoveduje priliko zato, da bi mu osvetlil, kako Bog deluje. Želi ga spomniti, da v zameno za svoje dolgove človek Bogu ne more ponuditi ničesar, razen svoje ljubezni. Bolj se zaveda, koliko je dolžan, več ljubezni lahko da, kajti Bog mu odpušča prav ves dolg. S to priliko Jezus odgovarja tudi na obtožbe, da je pijanec in požeruh, prijatelj cestninarjev in grešnikov.

Ta pijanec in požeruh pozna Božje skrivnosti. On čaka na tvoje in moje srce takrat, ko sva najbolj na robu. Vsem razodeva odpuščajoče Božje usmiljenje. Njegova slava je namreč v tem, da se ti in jaz spraviva z Bogom in sprejmeva, da naju Bog neskončno ljubi. Njegova slava je v tem, da je vsak človek prepričan, da ga Bog ljubi. Takšne izkušnje si verjetno vsi želimo. A ni sama po sebi umevna. Dobro veva, da gredo misli naših src v vse mogoče smeri, tudi zelo nasprotne. Celotna evangeljska pripoved nama kaže, kako težko je tebi, meni in vsakemu človeku sprejeti Božjo pot. Ta Božja pot je le ena. Ime ji je Jezus. Ni druge. Jezus nama razkrije resnično in pravo Božje obličje, podari nama svoje življenje, ki je vse naše življenje.

p. Vili Lovše

Sreča je v podarjanju Božjega usmiljenja

Nedelja Svete Trojice, 22. maj 2016, Jn 16,12-15

rublev troitsa»Gospod, naj si skupaj z vso cerkvijo upava računati nate. Gledava skrivnost tvoje modrosti, s katero si ustvaril in uredil svet. V Sinu Jezusu Kristusu si nas spravil med seboj in s teboj, s Svetim Duhom pa nas posvečuješ. Pomagaj nama, da bova potrpežljivo in zaupljivo spoznavala tebe, ki si ljubezen, resnica in življenje.«

Berilo iz Knjige pregovorov predstavi Sina kot Modrost, ki je vodila stvarjenje in dala smisel človeški zgodovini. Ne govori o Bogu Stvarniku, ampak o njegovi Modrosti, s katero je ustvarjal, v kateri se je veselil in ga je nagnila, da ljubi človeške sinove. Modrost je namreč Sin, ki je postal človek. Sin je bil tam preden je bilo karkoli ustvarjeno. Če hočemo torej dojeti smisel ustvarjenih stvari, ga lahko le, če upoštevamo Njega. O njem namreč govori vse stvarstvo. Ničesar ni ustvarjenega, kar bi bilo zunaj Sina, zunaj Modrosti. Modrost ne pomeni le, da je svet razumno ustvarjen. Modrost pomeni dejstvo, da iz vseh ustvarjenih stvari vabi in govori Božja skrivnost. Zgodovino lahko dojemava kot Božjo vajo, da bi bil z ljudmi, kajti v tem je njegovo veselje in radost. Tvoja in moja ter zgodovina vseh dobijo smisel le, če jo živiva kot vajo, da bi bila z Bogom, v Božji družbi. Bistvo ustvarjenega sveta je v tem, da pokaže človeškost. Bistvo človeškosti pa je v tem, da pokaže Boga. Prav tega nas uči utelešena Modrost, ki ga kličemo tudi Sin človekov, najlepši med človeškimi sinovi. Njemu dolgujemo najvišje razodetje, da je Bog ljubezen in v čem je ljubezen. Cilj vsega njegovega delovanja in smisel njegovega trpljenja, smrti in vstajenja je bil, da razodene Božjo ljubezen.

Drugo berilo iz pisma Rimljanom predstavlja Modrost, ki je Kristus. On je naš mir in neposredna prozornost med stvarstvom in Bogom, med sinovi in hčerami ter Očetom. Vse to v upanju, da sijaj Božje ljubezni, ki se je pokazala v Sinu in sva jo v Duhu lahko deležna tudi midva, osvoji vsa srca vseh časov in za vedno. Navkljub vsem preganjanjem in svetovnim pripetljajem to upanje ne more biti nikdar razočarano. Trdnost tega upanja ni odvisna od naju. Trdno jo zagotavlja resnica Božje ljubezni, ki je ozdravila korenine vsakega srca. Na svetu ni dragocenejše in bolj zaželene dobrine, kot je Božja ljubezen.

V odlomku iz Janezovega evangelija nama Jezus, ki je modrost, oznanja dar svojega Duha. V moči tega daru lahko spoznava Očetovo ljubezen. Duh nama daje spoznati Jezusa, Božjega Sina, kot Očetovega poslanca, tistega, ki kaže Božje obličje ljubezni. To, kar je Očetovo, je tudi Jezusovo. Vse, kar nama sporoča Duh, je le to, kar je razodel Jezus, Očetova modrost. Kriterij za preverjanje resničnosti Duha pa je naslednji: če pripada Duhu Kristusa, je Božji Duh. Če pa naju žene duh, ki je proti Duhu Jezusa Kristusa, sva lahko prepričana, da ta duh ni Božji, in naju, če mu dovoliva, dela nečloveške.

Bog je ljubezen, resnica in življenje. To so Oče, Sin in Sveti Duh, za katere spoznanje potrpežljivo in v upanju molimo. A vse izhaja iz resnice Sina. On nam je dal svojega Duha, ki je življenje. Življenje je zato, ker nam podarja tisto ljubezen, ki nam je nihče in nobena stvar ne more več ukrasti. Duh nama omogoča sprejemati in spoznavati Očetovo ljubezen. Z naše strani se vse začne s tem, da sprejmemo Sina. Kajti Oče, ki ga želimo spoznati, je njegov Oče in ga lahko spoznamo le v Njegovem Duhu. Vsa resnica, o kateri govori Jezus, ko omenja Svetega Duha, je resnica občestva in sožitja s Kristusom. Vanj sva povabljena z vso Cerkvijo in vsem svetom.

p. Vili Lovše

Nova zapoved usmiljenja

5. velikonočna nedelja, 24. april 2016, Jn 13,31-35

vsi enoJezus oznanja novo zapoved ljubezni zato, ker je sam uresničil Božje obljube. On sam je nova zaveza (Lk 22,20). V Jezusu ti in jaz postaneva nova stvar (2 Kor 5,17), ki je pod vodstvom novega Duha (Rim 7,6) in živi novo življenje (Rim 6,4).

Zakaj je torej Jezusova zapoved ljubezni »nova zapoved«? Najprej zaradi korenin, iz katerih izvira. Jezusova ljubezen izvira iz njegove domačnosti življenja, volje in čutenja z Očetom. Novo ljubezen, ki nama jo ukazuje, lahko živiva le, če sva deležna Jezusove zaupnosti in domačnosti z Očetom. Pečat te ljubezni je umivanje nog učencem. S tem Jezus razdeli z njimi svojo skrivnost zaupnosti z Očetom. Te skrivnosti ne more dojeti nihče, razen tisti, ki jo uspejo zaslutiti v lepoti Sinovega obličja.

Jezus si je opasal brisačo okoli ledij. To je podoba ponižnosti. Ponižnost je oblačilo Boga. Ponižnost naju vabi v skrivnost Božje naklonjenosti, ki naju doseže v najbolj skriti notranjosti, kjer se lahko vsak izmed nas nauči Božje govorice. Ponižnost kaže moč Svetega Duha, ki nama ga je Jezus izročil s križa.

Nova ljubezen, ki jo midva lahko živiva in iz nje zajemava, je sprejemanje delovanja Svetega Duha v svojem srcu. To nama omogoča, da delava dobro in iz pravih razlogov. Le na tak način sva lahko vredna Božjih skrivnosti. Posebno poslanstvo Svetega Duha je namreč ustvarjanje bratskih in sestrskih odnosov med nami. Tretja evharistična molitev povzame prav to dejstvo, ko pravi: »in nam, ki se hranimo s Sinovim telesom in krvjo, podari polnost Svetega Duha, da postanemo v Kristusu eno samo telo in en duh«.

Končno ljubezen kaže tudi na svoj cilj. Njen cilj je, da se razodene Božje kraljestvo v vsej svoji lepoti in sijaju, za vsa srca, za ves svet in vse čase. Božje kraljestvo je namreč razdelitev Božje ljubezni, da bi je bili v Kristusu vsi deležni, vsi ljudje vseh časov.

Evangeljski odlomek postavlja novost zapovedi ljubezni v Božjo slavo, ki se kaže v Jezusu, ko samega sebe podari tebi in meni. Novost te ljubezni je tudi v tem, da svetu kaže, da učenci pripadajo vstalemu Gospodu. Če gledava na križ, dojameva, da je Božja slava v resnici sijaj ljubezni, ki je bila dana ljudem. V imenu te ljubezni apostoli lahko vzklikajo: potrebno je iti skozi mnoge preizkušnje, da vstopimo v Božje kraljestvo. Preizkušnje so priložnost za napor, da bi ostali zvesti ljubezni. Ljubezen se namreč pred nasprotovanji in žalostjo ne umakne. Značilna zanjo je ponižna domačnost in zaupnost z vstalim Gospodom, ki ga poznamo in nas je osvojil.

Pred ljudmi pa je ljubezen znamenje pripadnosti, ki kaže in privlači. Kaže močno izkustvo vere v Kristusa, tako močno, da nama omogoča živeti iz njegove ljubezni in da si tudi drugi zaželijo, da bi zaživeli iz novosti njegove ljubezni.

Naj Gospod tudi tebi in meni podari polnost Svetega Duha, da bova lahko z njim enega srca in enega duha, da bo sijaj Jezusove ljubezni očaral srca vseh ljudi. Tako kot pravi Izak Sirski: »Božja ljubezen se ne širi, ne da bi se mi tega zavedali. Ne more zaživeti v nas samo na podlagi poznavanja Svetega pisma, kakor nihče ne more ljubiti Boga, če si za to sam prizadeva … Boga ni mogoče ljubiti na podlagi postave ali zapovedi, čeprav je oboje sam dal, kajti postava ustvarja strah in ne ljubezni. Vse dokler ne bova v osebnem izkustvu spoznala Božje veličine, se ne bova mogla približati čudovitemu okusu ljubezni. Kajti kdor ni pil vina, ne bo postal vinjen v moči govorjenja o vinu, in kdor ni sprejel vase spoznanja Božje veličine, ne more živeti iz Božje ljubezni.«

p. Vili Lovše

Oče, kako velika je tvoja ljubezen do nas!

Nedelja, Vsi sveti, 1.11.2015, Mt 5,1-12

img_7812Smisel praznika vseh svetih lahko povzameva v naslednjo molitev: »Oče, ti si edini vir svetosti in čudovit v vseh svojih svetih. Daj, da tudi mi dosežemo polnost tvoje ljubezni, da bomo od evharistične mize, ki je vir naše moči na zemeljskem romanju, prišli na tvojo večno gostijo v nebesih«. »Daj, da tudi mi doživimo tvojo ljubezen na tak način, da je bomo polni in bomo lahko njen sijaj izžarevali z vsem svojim življenjem.« »Daj, da bomo tudi mi, kakor svetniki, lahko z vso resnico rekli: kako velika je tvoja ljubezen do nas!« Iz izkušnje vemo, da je Bog, ki ga poznamo, Bog, poln ljubezni do nas! Sedaj občudujemo njegovo slavo, ker vidimo, da je On vse v vseh. To razglašajo blaženi v raju. Midva pa danes lahko moliva, da bi od danes naprej tudi tvoje in moje srca razglašalo isto resnico. Prav sijaj svetosti Božje ljubezni, ki žari iz svetnikov, med ljudmi najbolj živo pričuje za Božjo svetost.

Bogoslužje vseh svetih še posebej očitno poudarja povezavo med svetostjo in srečo. Ta povezava se nam seveda ne zdi očitna, a v resnici je zelo močna. Jezusovi blagri z vso močjo razglašajo moč, ki izžareva iz daru Božjega kraljestva, ki v Jezusu postane očitno. Ko ljudje to odkrijemo, nas napolni neustavljivo veselje. Srečni ste, če ste ubogi, krotki, usmiljeni in prinašalci miru. Razlog za to veselje pa je naslednji: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko« (Mt 11,28–30). To je veselje Božjega kraljestva, ki ga odkrijemo kot zaklad, zakopan na njivi, kot izredno dragocen biser, ki omogoča, da vse ostalo prodamo. Popolnega veselja, ki se polasti srca, ne more pregnati nobena stvar več, niti najhujše trpljenje. Kajti srce se nič več ne loči od svojega Gospoda, ki je postal počitek duše in njena moč. Veselje Božjega kraljestva je še močnejše in korenito. Doseže korenine srca in v njem hrani življenje, ki ne mine. Srcu da moč, da lahko reče: srčna bridkost je stvar med menoj in Bogom, moji bratje in sestre pa imajo pravico do mojega veselja; ne imej svojih dobrin za vir svojega veselja, kajti če bi ti jih vzeli, bi tvoje veselje izginilo; ne zahtevaj pravic zase, kajti ko ti jih ne bi priznali, bi ostal strt.

Ali je takšna drža sploh mogoča za naju, ki dobro poznava napor in zatiranje vsakodnevne življenjske sivine? Naporu in teži življenja se dejansko ne moreva izogniti. Pomembno je, da si prizadevava za pravi napor, ki srcu prinaša prave sadove. Prav to omogoča Jezus, ko nama podarja samega sebe kot počitek in moč za najino srce, srečno skrivnost svetosti. Čudno, kajne? Obstaja napor, ki naju izčrpa in zatira. Obstaja pa tudi napor, ki pomnoži veselje in olajša delovanje, ki obnovi moči in spodbudi življenje. Ta drugi napor je napor blagrov, ki mrtvijo naše utvare in slo po razkazovanju samega sebe, obnovijo pa srčno moč in veselje do življenja. Prav v tem je zgodovina svetosti. O tem nam govorijo življenja svetnikov. Prav to vsak dan lahko zaznavava v svojem srcu, vsakokrat ko se pustiva presenetiti veselju Božjega kraljestva. Povabim te, da vzameš v roke knjigo Leto svetnikov in si vsak dan prebereš življenje enega svetnika. Tudi to ti bo pomagalo, da boš lahko v srcu računal na Jezusovo veselje do tebe.

p. Vili Lovše

Jejta, draga, pijta, opijta se z ljubeznijo! (Vp 5,1)

sacred-sexualityBog ima romantično srce. Če so teologi to spregledali, so s tem več povedali o sebi kakor o Bogu! Glasba, vino, poezija, sončni zahodi in vzhodi, mavrica … vse to je izumil Gospod, ne mi. Mi preprosto odkrivamo, kar je Gospod že imel v mislih in je že naredil. Ljubitelji medenih tednov izbirajo Hawaje, Bahame ali Toscano. Čigava zamisel so Hawaji, Bahami ali Toscana? Kdo je ustvaril človeka tako, da je poljub nekaj tako čudovitega? Ljubimci vedo, da se ni ustavil samo pri poljubu. Kralj Salomon se v poročni noči veseli svoje ljubljene, začenši z očmi. Ljubi njene lase, njen nasmeh, njene ustnice in potem gre navzdol. (Vp 4,4-6).
Njegova nevesta mu odgovarja (Vp 4,16). Kakšne vrste Bog bi Visoko pesem uvrstil v svetopisemski kanon? Ali si predstavljate, da bi tako erotično in škandalozno knjigo v Sveto pismo vstavili kristjani, ki jih vi poznate? Kako močno poetična je! Nikakor ne gre za pornografijo, a se ne da vsega razložiti kot teološko prispodobo. To bi bilo nesmiselno. Bog sam osebno spregovori v Visoki pesmi. Salomon je svojo ljubljeno odpeljal v spalnico in sta se ljubila kot pravi ljubimci. Bog ju šepetaje blagoslovi: “Jejta, draga, pijta, opijta se z ljubeznijo!” (Vp 5,1). Opogumi ju in se umakne.

Bog je romantično srce in ima svojo nevesto, za katero se mora boriti. Ljubosumen ljubimec je. Ljubosumen je na srca svojega ljudstva in na njihovo svobodo. Reševanje je nenehen vzorec Božjega delovanja (Iz 62,1.5).

Čeprav ga ljudstvo vara in se prepušča sovražnikom, je Bog pripravljen premakniti nebesa in zemljo, da ga osvoji nazaj. Nič ga ne bo ustavilo, da jih ne bi osvobodil (Iz 63,1-4). Kako oster, divji in strasten je Bog! Nihče v Cerkvi nikdar ne govori na tak način. A to je Bog nebes in zemlje. Lev iz Juda.

(Wild at Heart, Discovering the Secret of Man​​’s Soul, John Eldredge, Nashville 2001. Povzetek: Viljem Lovše.)

Ljubezen je v dejanjih

WP_20150707_00715. nedelja med letom, 12.7.2015, Mr 6,7-13

V vsej dolgi zgodovini Izraela in Cerkve ter tudi drugih religij bi človeštvo že zdavnaj postalo žrtev lastnih utvar, če ne bi Bog ob pravem času poslal preroka, ki nas spet spomni na Božjo resnico. Ljudje si zlahka ustvarimo vero po lastnih merilih in koristih. Nič več ne služimo Bogu, ampak ga uporabljamo za dosego svojih in samovoljnih ciljev. Prerok pa oznanja, da je Bog prvi. Razkriva želje naših src in nam kaže pravo pot za njihovo uresničenje.

S tega vidika je največji prerok prav Jezus. Ima dvojno oblast:

Z Božjega vidika ima Jezus najprej oblast, da nam vsem pokaže resnično Božje obličje. Omogoči nama resnično spoznanje Boga. A prav zaradi tega se nama pogosto zdi njegova beseda neprijetna.

Gledano s človeške strani Jezus izpolnjuje najina najgloblja hrepenenja. Zadovolji lakoto po spoznanju ter resničnem in polnem osebnem odnosu z Bogom, seboj, bližnjimi in stvarstvom. V moči Svetega Duha nama in vsem podari svoje življenje.

Zato lahko danes skupaj z vso cerkvijo prosiva Boga: »Oče, naj nam bo tvoj Sin od vsega najbolj dragocen. On razodeva svetu skrivnost tvoje ljubezni in naše resnično dostojanstvo. Napolni nas s svojim Duhom, da ga bomo z vero in dejanji oznanjali svojim bratom in sestram.« Prosiva, da bi se Gospodovo obličje v vsem sijaju razodelo vsakemu človeškemu srcu, tudi tvojemu in mojemu. Sijaj Božjega obličja je njegova ljubezen do slehernega človeka, Očetov blagoslov, ki je vir tvojega in mojega dostojanstva in nedotakljivosti. Zunaj tega ni več ničesar, kar bi človeškemu srcu še lahko kaj pomenilo.

Očetov blagoslov zajema vse naše življenje, našo zgodovino in zgodovino vseh naših bratov in sester na zemlji. Jezus svojim apostolom zaupa poslanstvo, naj tudi oni razodevajo in omogočajo, da srca bratov in sester zaznajo Očetov blagoslov, se v njem ukoreninijo in se naučijo živeti v njem in iz njegove moči. Če se učiva živeti v blagoslovu in iz njegove moči, imava oblast nad nečistimi duhovi. Nihče nama ne more ukrasti miru, ki ga Očetov blagoslov ustvarja v najinih srcih.

Morda si opazil, da Jezus povabi učence, naj si pred tistimi, ki ne sprejmejo miru Očetovega blagoslova, otresejo prah s sandal. S tem jih seveda ne vabi k maščevalnosti. Vabi jih, naj rečejo: »Mir, ki ga vi niste sprejeli, nas ni zapustil. Lahko ga zavrnete, ne morete pa ga zaustaviti, da bi bil podarjen drugim. Če ostane z nami in če ga drugi sprejmejo, je to zato, da boste prej ko slej lahko tudi vi zahrepeneli po njem. Ne bojte se, mir je za vedno vaša dediščina.

Moč evangeljskega oznanila je moč Božjega miru, ki doseže vse. Njegov mir zdravi, prenavlja in vsem kaže sijaj lepote Božjega obličja, po kateri hrepenimo vsi ljudje, tudi ti, draga bralec in bralka. Učenci so odgovorni za to, da pokažejo, kako Božji mir potrjuje njihovo življenje. Le tako si bodo Božjega miru zaželeli tudi drugi.

Božja ljubezen se dotakne tistega, ki noče živeti v utvari, vidi svoj greh in prizna, da je Božji dolžnik. Božja svetost in sijaj njegove ljubezni do nas v nama postane želja po miru z vsemi, po solidarnosti s človečnostjo vseh. Poklicana sva biti preroka, oznanjevalca Božjega miru, ki ozdravlja in poživlja. Poklicana sva, da Božji mir živiva kot najbolj dragocen zaklad srca in razodetje lepote Božjega obličja v Jezusu.

p. Vili Lovše

Spoznam, če imam rad

good-shepherd-24. velikonočna nedelja, 26.4.2015, Jn 10, 11-18

Cerkev naju vabi, da še naprej premišljujeva o stvarnosti vstalega Jezusa kot živega in osebno navzočega tukaj in sedaj, da bi imela življenje in ga imela v izobilju. On nama omogoča, da sva deležna njegove življenjske moči. Podoba dobrega pastirja govori prav o tem. A kot vedno ima Božja beseda še veliko več pomenov in globine, kot sva midva danes sposobna doumeti in sprejeti.

Jezus se nama predstavi kot dobri pastir zato, ker je dal svoje življenje zate in zame. Sledil je zapovedi Boga Očeta. In prav zaradi tega ga oče ljubi. S tem, ko da življenje zate in zame Jezus, poveže dinamiko spoznavanja in ljubezni.

Očetova ljubezen se kaže v Jezusu zato, ker Jezus dovoli, da se ta ljubezen, ki je polnost v njem, širi in osvaja vse do te mere, da lahko vsi živimo iz njegove in Očetove ljubezni. Ko pravi, da dobri pastir pozna svoje ovce in ovce poznajo njega, pokaže, da je smisel njegovega življenja prav ljubezen do nas. Ljubezen, ki jo ima do nas Jezus, je sad Očetove ljubezni do njega. Očetova ljubezen mu omogoča, da v njegovem srcu noben drug glas ne prevlada. Ovce pastirja lahko spoznajo zato, ker poznajo njegovo ljubezen.

Takšna je narava vsake ljubezni. Drugega bom lahko spoznal le, če mu bom dal na voljo svoje življenje. Spoznanje izhaja iz ljubezni in vodi v ljubezen. Pa ne samo to. Za ljudi je izkustvo ljubezni mogoče pod pogojem, da jo zaznavamo kot dar življenja, dar Božjega življenja za nas in dar našega življenja bližnjim.

Jezus nam z Božjega vidika razodeva, kakšna je narava ljubezni in hkrati tudi s človeškega vidika razodeva globino in težo te ljubezni. Evangelist jasno pove, da je dal Jezus življenje za nas. Če midva te njegove podaritve ne zaznavava, iz nje tudi ne bova mogla živeti, ampak bova vse skupaj dojemala in živela egoistično. To pomeni, da bova razumela Božjo ljubezen kot pripomoček za svoje lastno dobro počutje. K sreči naju skrivnost ljubezni nujno vrača v skrivnost Boga, ki hoče, da bi se vsi ljudje rešili, ne le jaz. Jezus je Gospod vseh. Zato govori o drugih ovcah, ki niso iz tega hleva in jih mora tudi pripeljati k sebi, da bodo vse ena čreda.

Jezus izroči samega sebe, ne da bi zato zahteval kakšne posebne pravice. Edina pravica, ki jo zahteva zase, je ta, da tebi, meni in vsem ljudem pričuje o Očetovi ljubezni. Zato je življenje, ki ga živi, večno, vedno oživljajoče in sposobno preseči vsakršno smrt. To je v skladu z Božjo voljo za nas ljudi. In to njegovo hotenje Jezus imenuje zapoved. Ko z vstajenjem spet prejme življenje, ga prejme zato, da ga podari vsem tistim, ki v njem vidijo skrivnost Božje zvestobe človeku. Prejme ga zato, da zmaga Očetova volja, ki hoče življenje za vse ljudi. S tem tudi tebi in meni omogoča, da imava življenje v izobilju. Tudi midva lahko povečava dar življenja tako, da v moči njegove ljubezni podariva svoje življenje drugim.

Današnje bogoslužje ne poudarja, da sva midva kot Gospodova učenca odgovorna za to, kako sodelujeva z njim. Poudarja pa Božje delo v Jezusu. Prav preko Jezusa nam Bog prihaja naproti in tudi tebe in mene, draga bralka ali dragi bralec, vključuje v svoje delo. Pusti, da se ga dotakneva. Življenje ne raste samo od sebe. Le če dar življenja sprejemava, ga imava v vse večjem izobilju. Želim ti, da rasteš v zaupljivem odnosu, ki je temelj tvojega in mojega veselja. Tega veselja nama nihče ne more ukrasti (prim. Jn 16,24). Zato najino srce lahko v miru poje: »Hvalite Gospoda, ker je dober: vekomaj traja njegovo usmiljenje« (Ps 118,1).

p. Vili Lovše