Arhiv oznak: ljubimec

Ženske, ki kastrirajo

Ženske lahko večinoma razdelimo v tri kategorije: dominantne ženske, obupane ženske ali ženske, ki vzbu(r)jajo. Prvi dve sta to, kar se zgodi Evi po padcu. Tretja pa je ženska, ki ji je Bog obnovil ženskost, in jo ponuja drugim.

Annie iz knjige Šepetati konjem je  primer dominantne ženske, ki kastrira. Ona od svojega moškega ne potrebuje ničesar. Ona ima življenje popolnoma pod nadzorom. Ona v družini nosi hlače. Njeno sporočilo je jasno: »Ti si šibek in nevreden zaupanja.Jaz sem močna. Prepusti mi vodenje in vse se bo dobro izšlo.« Učinek na moškega ni dober. Ko ženska postane nadzorovalna in niti slučajno ranljiva, njena zapeljivost ugasne. Sporočilo je: »Umakni se – to bom jaz uredila.« Se čudite, da se on umakne?

Toliko žensk se boji divjosti, ki jo je Bog postavil v njihovega moškega. Privlači jih njegova moč, ko pa ga ‘ulovijo’, se odločijo, da ga bodo naredile pohlevnega. »Nočem več, da se voziš z motorjem. Nočem, da se toliko družiš s svojimi prijatelji. Zakaj moraš toliko hoditi na vse tiste pustolovščine?« Ženske, ki svoje moške prisilijo, da lulajo sede.

Vendar so še drugi tipi žensk, ki kastrirajo. V filmu Enchanted April srečamo štiri ženske – dve sta obupani, dve pa kastrirata. Caroline je ženska, ki je lepa, s takšno vrsto lepote, ki jo večina žensk zavida. Toda njena lepota je ostra. Uporablja jo kot orožje, da bi dobila, kar želi, pri tem pa za seboj pušča sled strtih src. Na njej ni nič mehkega. Mehkost je ključ do ženske. Ne šibkost – mehkost. Nežnost. Gospa Fisher, bogata vdova, je druga oseba, ki kastrira. Ona vsem okoli ukazuje, svet vodi kot diktator. Ne kaže nobenih čustev, razen gnusa do očitne šibkosti pri ljudeh. Na njej ni popolnoma nič privlačnega. Ženske, ki kastrirajo, pošiljajo jasno sporočilo: »Ne potrebujem te. Zavračam ranljivost in vabljivost. Ničesar nimaš, kar bi mi lahko ponudil.«

Nesrečne ženske

Tretji lik v EnchantedAprilje Lottie. Ona ni ostra – samo zaprta, kot posledica let, ki jih je preživela s sebičnim dominantnim prascem. Videti je kot pretepen psiček, ki se trudi, da bi kakorkoli ustregel, ne iz ljubezni, temveč iz strahu in neke čudne ideje o podložnosti. Ona je potrta. Rose je Lottiejina prijateljica, spoznali sta se v cerkvi. Ona je religiozna ženska. Tipična cerkvena dama. Pravzaprav je kar lepa, vendar se oblači tako, kot da bi to skrivala. Vrečaste obleke, lasje speti v figo. Tudi njeno srce je zaprto. Skriva se za molitvami in svojimi ‘dobrimi deli v božji službi’. Ona je zdolgočasena in utrujena. Nesrečne ženske ob prvi priložnosti niso videti, da bi tako kastrirale. Ne napadajo niti niso dominantne. Vendar prav tako ne privlačijo. Njihovo sporočilo je preprosto: »Zate tukaj ni ničesar.« Luči so ugasnjene, zatemnile so svoj žar, nikogar ni doma. Moški se v njihovi prisotnosti počuti … nepovabljen. Nezaželen. To je oblika zavrnitve, gotove kastracije. Vendar jo je težje izpostaviti, ker je zelo prefinjena. Nesrečne ženske so lahko tudi tiste, ki jih določa njihova bolečina. Ženske, ki bodo naredile, karkoli je potrebno, da bi dobile moškega. Takšen primer bi bila ženska pri vodnjaku v Evangeliju po Janezu 4. Premika se od ljubimca do ljubimca in poskuša zapolniti praznino v sebi. Ona je na voljo – vendar na oklepajoč, obupan način. »Klečeplazijo,« kot je rekla neka prijateljica, »manipulirajo, prosjačijo za pozornost.« Kot lik, ki ga Catherine Zeta-Jones igra v Terminalu. Njihovo sporočilo moškim je: »Preveč te potrebujem. Prosim, povej mi, kdo sem. Izpolni me.« Takšne ženske moški izkoriščajo – vendar jih ne ljubijo. Ne počutijo se izzvani, da bi bili junak. Nesrečne ženske ne kličejo moških v svoje življenje, da bi bili junaki.

( Očarljiva, John in Stasi Eldredge)

 

Ljubimci ali hladni obredarji?

lovers-embraceVečinoma smo glede teme spolnosti v velikem neravnovesju. Celo ob užitku in sladostrastju podaritve doživljamo občutek krivde, čeprav Jezus ni nikdar nakazal, da je to kaj slabega. Hkrati pa smo sredi vsakdana za svoje užitke in zadovoljitev popolnoma obrnjeni v materialno. Zelo redko jim dovolimo, da bi nas približali Bogu, nam samim in drug drugemu. Čutna izkustva so za nas bolj odvrnitev in raztresanje, namesto, da bi bili trenutki povezanosti in občestva z Bogom, seboj in drugimi.

Ko se telo in duh odpirata hkrati, pride do resničnega spolnega odnosa, do resnično ljubečega skupnega kosila ali večerje. Počasen skupen sprehod s povezanimi in toplimi srci sredi parka je lahko veliko bolj Božji, kakor popolnoma pravoverno versko bogoslužje, ki ga opravimo hladno, neosebno in z oddaljenim srcem.

Pričakoval bi, da bi bil nam kristjanom veliko bližji arhetip ljubimca, kakor pa bojevnika, modreca in kralja. Iz nekega čudnega razloga pa tudi kristjani ne zaupamo arhetipu ljubimca in se od njega oddaljujemo, hkrati pa se ves čas trudimo, da bi uživali njegove sadove.

Kontemplativec (tisti, ki v vseh stvareh in v vsem odkriva Boga) je najvišja raven ljubimca. Kamor koli se obrne je sposoben najti veselje in ljubezen.

Kako si predstavljam, da Bog gleda na mojo spolnost?