Navadili smo se na novice o zločinih moških v odnosu do sodelavcev, žena, otrok ali celotne družine. Seveda smo zgroženi. Takoj posumimo, da je bil moški pijan, zadrogiran ali umsko bolan. Večkrat to drži, a še večkrat pa je razlog veliko globlji od prej omenjenih odvisnosti ali bolezni.

Nimam točne statistike, toda sklepam, da takšni zločini naraščajo od zadnje gospodarske recesije naprej – izguba službe, strahovi in negotovosti, ki so s tem povezane. Seveda za takšno nasilno vedenje ni kriva samo recesija. Naj predlagam še nekaj drugih razlogov, ki so še globlji. Zdi se, da je moški kot vrsta zelo močno ranljiv. To še posebej vidimo, ko se številni vojaki vračajo iz bojnih žarišč, kamor jih pošiljajo uvajat zahodni imperializem. Med njimi je ogromno post-travmatičnih stresnih motenj. Mnogi moški so se pridružili vojski, ker so iskali iniciacijo v moškost. Seveda so bili potem masovno razočarani.

Po letih dela z možmi (Odmiki, Dv in duhovno spremljanje) mi je postalo jasno, kako se tipični zahodni moški počuti ujetega. Ujet je sam vase, nima pa nobenega notranjega in globokega smisla, ki bi ga ozdravil in vodil. Skozi zgodovino je duhovnost takšno praznino imenovala »izguba duše«. Do izgube duše ne pride šele po smrti, ampak še za časa življenja.

Več stoletij se je moške spodbujalo in nagrajevalo za to, da so živeli le zunanje življenje, ki se običajno oblikuje po logiki zmagaj ali izgubi. Samo prisluhnite pogovorom dečkov in boste razumeli, da so prežeti s takšno miselnostjo, ki jo običajno spodbujata tudi oče in mati. Svet športnih tekmovanj, video iger in televizije jih sili, da se dokazujejo in tekmujejo na izločanje. Zunanje dokazovanje samega sebe v tekmi je prvinski moški mit naše kulture. Skozenj oblikujemo moški vso svojo realnost. Naj mi kdo dokaže, da pretiravam.

V takšnem pogledu na svet obstajajo samo zmagovalci in poraženci. Vmesnih možnosti sploh ni. Ko si enkrat označen ali se sam smatraš za poraženca, imaš zelo malo možnosti, da bi se rešil. Na zahodu celo evangelij poučujemo v veliki meri kot ogromen sistem nagrade in kazni. Predvsem moškim klerikom se takšno predstavljanje zdi smiselno. Na takšne način si razlagamo in oblikujemo svojo stvarnost. Prav malo skrbi in govora pa je o ozdravljenju ali rasti, še manj o notranjem duhovnem razvoju. »Čemu naj bi potreboval ozdravljenje?«, pravijo moški. Sama beseda ozdravljenje se mnogim moškim zdi čudna. Zveni pomehkuženo in kaže na potrebo po pomoči. Ko moški to zavrne, samemu sebi tlakuje pot v suženjstvo lastni senčni strani in podzavestni programiranosti, ki prevzame oblast nad njim. Ali so torej nenehni politični, gospodarski in cerkveni škandali in korupcije res presenečenje?

Svet senc pri vsakem moškem so tisti vidiki našega spomina in ran, ki ostajajo skriti v naši podzavesti, s katerimi se nismo pripravljeni soočiti. Prav te sence močno vplivajo na nas, mi pa jih zavestno ne moremo nadzorovati. Določajo naša čustva, motivacije, strahove in to kar počnemo. Naredijo nam veliko več škode, kakor dobrega. Duhovno zdravljenje je prav ozaveščanje lastnih senc. Pogosto je ta proces kar boleč, a globoko osvobajajoč in tolažeč.

Nekoč sem predlagal skupini katoliških moških srednjega razreda, da bi bil lahko evangelij dejansko zmagovalen scenarij za odnos med Bogom in človeštvom. Eden izmed njih, očitno zelo uspešen, je po tistem prišel k meni in rekel: »Pater, to vendar ne bi bilo zanimivo. Vzelo nam bi vso motivacijo, če življenja ne bi mogli oblikovati po logiki zmagovalcev in poražencev.« Samega sebe je ta moški videl kot zmagovalca. Takšen je zahodni moški, zdrav, bel, heteroseksualen, katolik in verjetno konzervativec. Ni čudno, da je Jezus za rimskega stotnika, ki je bil outsider, izrekel tako pohvalne besede: »Takšne vere nisem našel v Izraelu.«

Predstavljajte si tipično žensko, izobraženo ali neizobraženo, katerekoli rase ali etnije in ji naročite naslednje: »Ne smeš imeti nobenih tesnih prijateljev ali zaupnikov. Ne smeš kazati nobenih potreb, šibkosti ali nežne človeške intimnosti. Drugih žensk se ne smeš dotikati, razen iz zelo dobrega razloga. Ne smeš jokati. Ne smeš zaupati svojemu notranjemu glasu, ki te vodi. Ubogati moraš le zunanje avtoritete in »velike« ljudi. Samega sebe moraš presojati in vrednotiti zgolj po svojih vlogah, nazivih, avtomobilu, hiši, denarju in uspehih. Ljudje, ki te obdajajo so lahko samo iz tvoje ekipe ali pa so tekmovalna grožnja. Vsi ostali so zate popolnoma nezanimivi!« Nato ji povejte: »To pomeni biti moški. Večino časa. Tako se počutiš.« Takšna moškost je lahko zelo osamljena in samouničevalna.

Zelo malo žensk bi si izbralo takšen način ravnanja in življenja. Feminizem in družbeni inženiring imajo prav, ko trdijo, da ima tipičen moški v večini kultur veliko več izbir in možnosti za napredovanje. Zelo redki od teh pa so poudarili, da govorijo predvsem o zunanjih opcijah. Po štiridesetih letih dela z mnogimi skupinami na različnih ravneh, sem prepričan, da imajo ženske veliko več notranjih možnosti in bogatejše notranje življenje – čeprav je enako nevrotično. Možje imajo več zunanjih opcij, ženske pa več notranjih. Tako je.

Pri opisovanju svojega notranjega doživljanja in stanj, pri razlagi kaj resnično hočejo in potrebujejo imajo ženske mnogokrat močnejši slovar, kakor pa moški. Njihovo čustveno življenje ima ogromno odtenkov, na splošno mnogo bolj obvladajo ustvarjanje in gojenje odnosov kakor moški. Ko greste v lokalno trgovino, ali na cesti ali kje drugje je petkrat bolj verjetno, da vas bodo žene pozdravile, se opravičile ali se vam zahvalile. Številni moški nikdar ne rečejo oprostite ali se zahvalijo, ko jim daš prostor ali jih spustiš naprej. Zanimivo za premislek o sposobnostih in interesu za odnos, ki jih imamo tipični moški in ki jih imajo ženske.

Kaj pa pričakujemo od moškega, ki ni sposoben ugotoviti svojih čustev in čutenja, še toliko manj pa zna in se ni naučil spregovoriti o svoji žalosti, svoji jezi in besu ali neskončnem žalovanju po vsem, kar ima rad in je izgubil, kar je nekoč mislil, da bo, pa ni? Pri odmikih za moške je eno od najbolj presenetljivih in tudi najbolj razkrivajočih odkritij dejstvo, da je večina moške jeze v resnici žalost. Mnogi moški se tega niti ne zavedajo in so prepričani, da so zgolj jezljivi. V resnici pa so največkrat zelo žalostni, a se tega niti ne zavedajo, ne znajo izraziti, ker nimajo varnih moških prijateljev, niti notranjega prostora ali zunanjih okoliščin, kjer bi odprli takšno zmedo občutkov. Tega  ne morejo v cerkvi niti s svojimi partnerji.

Tudi cerkev največkrat ne spodbuja notranjega življenja. Notranje romanje proti Bogu nadomesti z verskim sistemom, pripadnostjo in moralnim sistemom. Posledično je zunanje vedenje vernih tudi šibko.

Razlog, da zunanja hierarhičnost, simplicistično in dualistično branje svetega pisma, in trdoglavi fundamentalizem sploh obstajajo, je moška nepripravljenost, da bi čutili, trpeli, izgubili ter se z minimalno empatijo in sočutjem vživeli v kožo outsiderjev, obrobnih in trpečih. Jezus pa se je postavil prav tja in trpel, »tako, da je sprejel smrt, smrt na križu« (Flp 2,8). Kako si upamo častiti »zgubarja« in hkrati tako idealiziramo zmagovanje?

Kaj bomo storili za naše moške, može, očete, sinove in brate? Pomembno je, da najprej priznamo, da so mnoge različne kulture po vsem svetu že prepoznale to težavo in izziv. Te kulture so videle, da možje ne bodo šli vase, vse dokler ne bodo v to primorani, takrat pa je največkrat že prepozno. Zato so zagotovile in strukturirale notranje romanje za moške med trinajstim in sedemnajstim letom starosti, ko so ga imenovale uvajanje v moškost. Verjetno v večini primerov uvajanje niti ni delovalo, a so se zavedali, da morajo moške uvajati, če hočejo da pleme preživi. Uvajanje je bilo učinkovito za dovolj mož, da so zagotovili starešine in modre može, ki so v drugi polovici svojega življenja presegli svoj ego, nadzor in slo po oblasti, može, ki niso imeli dualistične pameti, ampak življenjsko modrost.

V večini kultur se je uvajanje fantov v moškost dogajalo po dveh metodah: daljša samota in tišina ter obredno trpljenje. To je bil za moške kotel preobrazbe. Številne kulture v različnih časih in krajih so prišle do neizogibnega zaključka: ni druge poti kot da se moške uvaja.

Če naše cerkve ne najdejo načinov, da bi spodbujale, potrjevale, strukturirale in učile može notranjega življenja (kot nasprotje golim sistemom verovanja, pripadanja in morale – vse to kar olimpijske igre delajo veliko boljše), ne vem, kakšen je še razlog, da obstajamo. Padli smo na izpitu s polovico moških, kar pomeni, da padamo tudi za drugo polovico. Organizirana religija ne ne opravlja svoje naloge preobražanja ljudi na globlji ravni, razen morda redkih izjem (svetnikov).

Če na kratko povzamem: namesto simboličnega ponujamo intelektualno življenje, namesto življenja iz notranjega smisla ponujamo razumarsko obvladovanje, namesto da bi moške vabili in klicali k rasti in na notranjo pot dozorevanja jim ponujamo krščanske klube in bratovščine, ki se ukvarjajo z zunanjimi stvarmi. Lahko živimo brez uspeha, toda duša ne more živeti brez smisla.

Pomembno sporočilo najdemo v 1 Mz knjigi v 27 poglavju v zgodbi o Jakobu in Ezavu. Naši možje so kakor Ezav: bratje in očetje se norčujejo iz njih, oropani so svoje najgloblje pravice prvorojencev. Nič čudnega, da današnji Ezavi »hlepijo po maščevanju in ubijanju« (1 Mz 27,42). Dejstvo, da moškim odvzamemo dušo ali jim je ne pokažemo, ne more ostati brez posledic za naše  družine, sosede, cerkve in celotno družbo. Zdi se, da Ezav za vedno kriči: »Oče ali nimaš blagoslova zame? Ali imaš le en blagoslov? (1 Mz 27,38).

Ne prezrimo, da v slavni zgodbi o Jakobu in Ezavu oba vodi čisto sebični interes. Poskušata povečati svoje zunanje možnosti. Takšen je neuveden moški znotraj vsake kulture, vključno z moškimi judovske biblične kulture. Rebeka, njuna mati, jima odpre njune notranje možnosti, ju vodi na vsakem koraku poti, ščiti drugega pred drugim, ju zagovarja pred očetom, potrjuje njuno zvitost ter ju varuje pred njuno lastno prevaro in ambicijo.

Rebeka ni popolna. A ima vsaj nekaj fantazije, zmore nekaj skrbi, nekaj strasti, nekaj ustvarjalnosti, nekaj tveganja in notranje inteligence. Zmore preseči preprosto logiko zmagovalcev ali poražencev, katere žrtve sta Jakob in Ezav. Morda sta prav ona dva arhetipa zmage ali poraza, vsega ali ničesar, arhetipa dualistične pameti, ki ne dovoli nobenega blagoslova, če nisi Jakob.

Ali je lahko v veri to ime uporabno tudi za moške naših časov? Našim moškim moramo pomagati, da presežejo samo-uničevalno igro izključevanja, da najdejo odprt in milosten prostor brezmejnega, živega in od Boga danega sveta, ki je vmes in na katerem vsi mi živimo.

Ne pozabite, da smo vsi Ezavovi sinovi, ki vedno čakajo na pravico prvorojenstva in še vedno verujemo v blagoslov.

(Viljem Lovše. Povzeto po Richard Rohr.)