Arhiv oznak: materinskost

Bog se v usmiljenju bliža meni, ne jaz Njemu

4. ADVENTNA NEDELJA, 20.12.2015, LK 1,39-45

m in e2Bog se zaveda tvoje in moje oddaljenosti od njega in ima rajši tisto, kar je z religioznega vidika diskvalificirano in s človeškega nepomembno. Privilegij oddaljenih in majhnih je del skrivnostnega Božjega bistva, ki je usmiljenje. Slednje velja v stvarnosti zate in zame, oddaljena od njega in majhna pred njim! Šele ko je obiskal najbolj oddaljenega otroka, je oče objel vse svoje otroke! Pred tem njegova ljubezen ostaja nezadovoljena.

Skrivnost obiska je vnaprejšnja napoved onega eshatološkega dogodka, v katerem bo Bog izkazal usmiljenje vsem, ki so bili vklenjeni v neposlušnost. To je končno veselje ob srečanju ženina in neveste, po katerem sta nadvse hrepenela in na poti do katerega je bilo veliko ovir; o tem govori Visoka pesem. Gospodov obisk je smisel tvoje in moje osebne in vesoljne zgodovine. Toda kdo zna to dvoje razločiti?

Božjega očesa ni pritegnilo Marijino usmiljenje ali dobrota, tudi ne njena človeška ali verska plemenitost. Razlog za darovanje je torej Marijina ponižnost, njena nizkost, majhnost, »bednost«. Marija je kakor nič, ki je zmožen le prejemanja vsega. Zato se ji Bog lahko dá v celoti in brezpogojno. Najpomembnejša Marijina zasluga je spoznanje, da si tega ne zasluži. Toda pri tem ne obupa, kajti zgolj in samo takšen mir lahko vsebuje neskončno Božjo resnico.

Marija v eni sami besedi povzame vse lastnosti njega, ki mu je že prej rekla Gospod, Bog, Odrešenik, Mogočni, Sveti. Ime, po katerem ga bodo poznali in izkusili vsi rodovi, njegovo ime, ki bo ostalo za vedno, ker je od nekdaj njegovo, je »usmiljenje«. Beseda »usmiljenje« je prevod hebrejskih besed hesed in rahamim, sočutje in materinskost. Bistvo Boga je ljubezen, ki ne more drugače, kot da nas ljubi, saj smo njegovi otroci. In ne more drugače, kot da nas ljubi v našem zlu, saj to le vzbuja sočutje njegove materinske notranjosti. To je njegova svetost, njegova drugačnost, popolnoma razkrita novi Evi. Tako bo ozdravelo hudobno oko prejšnje Eve, ki je imela Boga za ljubosumnega in sebičnega. Takšno izkušnjo bodo doživeli vsi tisti, ki »se bojijo« Boga, ki ga cenijo v prepričanju, da je povsem ločen od njih, ki ga tako obravnavajo v svojem dejanskem življenju. Njegovo usmiljenje ni jalovo: njegovo sočutje je delovanje, ki ruši za človeka nepremostljive ovire.

Vsako življenje je »poveličevanje« ljubezni Gospoda, katerega »usmiljenje je nad vsemi njegovimi deli«. Če usmiljenje ni zasnovano na tak način, postane dolg, ki ga ni mogoče poravnati, krivda, ki je ni mogoče odpraviti: krivda, da obstajamo, krivda, za katero se lahko pokorimo le s smrtjo. Namesto da bi bil Bog dajalec, je izterjevalec življenja, ki tako postane zapor brez izhoda. Preklinjamo dan, ko smo bili rojeni: obdani smo »s strupom in nadlogo« in Božja roka ves dan deluje proti nam. Kdor pa »posluša« v življenju »poveličevanje njegovega usmiljenja«, lahko reče: »Jaz se bom veselil v Gospodu« in »Silno se veselim v Gospodu«. To je trden razlog, zaradi katerega se sosedje in sorodniki veselijo z Elizabeto. Vsako rojstvo je razširitev kroga daru in plesa življenja.

Božje odrešenje je »izkazovanje usmiljenja«, omogočanje, da je njegova ljubezen do nas dejavna. To usmiljenje pa ni namenjeno le nam, temveč tudi »našim očetom«, ki jim je bilo le-to obljubljeno. S prihodom Jezusa je rešena tudi preteklost: z nami reši naše korenine, da bi lahko celotno drevo človeškega rodu rojevalo sadove življenja.

»Izkazovanje usmiljenja« je cilj vsega Božjega delovanja, kajti »usmiljenje« je njegovo ime. Zato Bog ne more nikoli pozabiti, da se je zavezal človeku s »svojo sveto zavezo«: »Mar pozabi žena svojega otročiča in se ne usmili otroka svojega telesa? A tudi če bi ona pozabila, jaz te ne pozabim«. »Moj oče in moja mati sta me zapustila, Gospod pa me sprejema«.

Pogodba je sklenjena med dvema pogodbenikoma. Če kdo od njiju ne spoštuje klavzul, izgubi pravice. Ti in jaz vedno znova pretrgava zavezo z Bogom. Zato se ta »sveta« zaveza, lastna Bogu, ki je usmiljenje, tu imenuje »prisega«. Prisega je enostranska zaveza: Bog izpolnjuje svoje obveznosti, tudi če jih mi ne. Prisegel je sebi, da bo zvest obljubi. Karkoli slabega storimo, nikoli ne bo odtegnil svoje dobrote in njegova zvestoba ne bo umanjkala. Napočil je čas za božansko usmiljenje, dar obljubljene dežele, kjer se človek že veseli v počitku in praznovanju.