Arhiv oznak: mati in sin

Dr. Andrej Perko “To je rezultat: upognjeni sin, ki caplja za mamico”

Vaša knjiga prizadene. Tudi zato, ker jasno pokaže, v kakšno grozljivo odigravanje vlog so vrženi otroci v nefunkcionalnih družinah. So mediatorji, tešitelji, seksualni transferji… Še vedno nismo scela doumeli, da zaznavajo tudi vzdušje v odnosu ter da besede staršev, češ, saj se nisva prepirala pred njim, nimajo nikakršne teže.

Hja, tako starši laže preživijo. Živeti z občutkom krivde, da otroku nisi dal vsega, je težko. Kaj naj rečem? Naj starši najprej uredijo sebe, ne otrok. Vzgoja tako in tako pomeni vzgajanje samega sebe. Gre za proces, ko ob otroku rastem in se marsičesa naučim. Da sem korekten. Največ, kar mu lahko starši dajo, je nekaj zelo preprostega: da se imajo radi, da je njihov odnos pristen, da delajo na sebi, ljubijo svojega otroka in da on to tudi čuti. Psihologija in nova spoznanja raziskovanja možganov poudarjajo, da vsak udarec v otroku povzroči nepopravljivo travmo. Lepo vas prosim! Kdo ve, kakšna bo doktrina čez deset let. Nisem zagovornik kazni, a če otrok čuti, da ga imajo radi in da se imajo starši radi med sabo, ena čez rit ne bo usodna. Seveda pa nikakor ne smejo biti grobijani, ki ga fizično in psihično zlomijo! To je vsa umetnost vzgoje. In pa lasten zgled, torej da sami pametno živijo.

To se sliši strašansko preprosto, knjiga pa je polna primerov, ko očetje svojih sinovom, na primer, ne dovolijo, da bi jih presegli, in tekmujejo z njimi. Kaj se dogaja s temi moškimi, očeti?

Neodrasli so. Dr. Rugelj bi rekel – pezdeti. (Smeh.) Ker imajo verjetno svoj vzorec, svojo zgodovino, ki jo potem ponavljajo. Nezreli so. Pa saj vse knjige pišejo o tem! Ženske so uspešnejše, bolj pridne, imajo možnost za uspeh v življenju, moški pa jim v kontekstu ustvarjalnosti in doseganja ciljev ne zmorejo več slediti. Kaj naj drugega, revčki, kot da so takšni?! Poleg tega je tukaj še kup razvezanih družin, v katerih matere ostanejo same s sinovi, ki odraščajo v ženskem svetu brez moškega lika. Še policistke so ženske! Hudič, šolstvo je vse feminizirano. Saj drugače ne more biti, kot da se moški kot moški sploh ne zna več vesti, temveč skuša le ugajati svoji ženi. Vedno samo to. Tako postanejo copate, ker so kot osebnosti nedozoreli in vedno igrajo drugo violino. Za naklonjenost žene tekmujejo s svojim sinom.

Kaj se dogaja z moškim libidom?

Izginja.

Veliko žensk si želi slediti moškemu…

… če je korekten.

Kako pa naj sledi takemu brez libida in osebne integritete?

Ne more. Saj bi bila nora, če bi!

Torej, kaj naj? Nenehno poudarjate, da ženska »naredi« moškega?

Ja, za to, da moški napravi, kar mora napraviti, je odgovorna ženska. Da ga omehča, da mu da veljavo. Šele v njenih očeh jo dobi. Brez ženske ne more postati to, kar bi lahko bil. In kaj naj ženska naredi v tem svetu? Če je pametna, že zgodaj pobere dobrega moškega. (Smeh.) Tja do 25. leta. A kar je zanimivo… Vas, ženske, večinoma privlačijo moški, ki so malce problematični. S tem si uničite življenje, leta minevajo… »Pametne« so pobrale tiste, ki obetajo, ki so dobri študentje in imajo jasno zastavljene življenjske cilje. Ti pa so za mnoge z mladostno in vihravo energijo – dolgočasni. Potem je pa pri tridesetih – panika! (Smeh.) In kaj zdaj? Moje stališče poznate. Po tridesetem letu so samski moški problematični. Ločeni sploh; najprej je treba vprašati prvo ženo, zakaj se je ločila. (Smeh.) Primerni so edino vdovci, ki niso samski po svoji krivdi.

Poznam veliko žensk čez 50, ki so – tudi zaradi razočaranja v ljubezni – našle srečo v samskem stanu in osebnih kreativnih zanimanjih. Je to prihodnost ženske, glede na to, da jih je v odnosih vedno več neizpolnjenih?

Logično je, da jih je čedalje več samih. Nekatere so vsaj tako pametne, da si omislijo ljubimca, a prepričan sem, da globoko v sebi niso izpolnjene. Čeprav zrel človek sprejme svojo samskost in najde druga področja, kjer izpolnjuje svoja pričakovanja, je dvojina drug svet. Hrepenenje in praznina nedvomno ostajata.

Da človek potrebuje svoje sidrišče v družini, družbi in poklicu, je govoril že dr. Rugelj. Zdi se mi, da je danes vseeno veliko preveč žensk, ki ostajajo v nekakovostnem zakonu tudi zato, ker nimajo svojega vira dohodkov. Kako so takšni zdrsi v odvisnost sploh mogoči, ko pa živimo v svetu možnosti in priložnosti?

No, eden od razlogov je gotovo v lenobi. Drugi v komoditeti. Ne pozabimo pa tudi na poslanstvo materinstva in potrebo po popolni predaji otroku in možu. Emancipiranke bodo skočile v zrak, češ da to ni res, a ženske se v vlogi materinstva želijo samouresničiti. Velikokrat se prepustijo, češ da bo že moški poskrbel za vse. A to je naivno. Včasih je morda delovalo, danes pa ne več. Če nisi samostojna, ti lahko le bog pomaga.

Primer Aleša v knjigi nazorno kaže, kako lahko mamine reakcije kvarno delujejo na osamosvajanje sinov. Kaj pa naj naredi mama, ki svojega sina nima možnosti »predati« v vzgojo očetu, ko napoči čas za to? Večina žensk bi mu ga po mojem mnenju predala, če bi bil ta za to.

Kaj pa vem, no. (Smeh.)

Dobro, lahko, da se pretvarjajo, ampak nekatere se ne.

To so težke situacije. Receptov ni. Pametne ženske se bodo soočile z resnico, da kot matere ne morejo vzgajati sinov. Če so finančno bolj močne, morajo otroka pri 15 letih poslati proč, v dober internat z redom in disciplino, da se vzgaja med vrstniki v zdravem okolju. To je nujno. Če le lahko, ga je najbolje že v srednji šoli poslati na šolanje v tujino.

Ko je sinek ravno dovolj daleč stran, da mamica ne more k njemu.

Tako. (Smeh.) Mora ga dati od sebe v svet. Tega pa večina mater zaradi navezanosti in skrbi ni sposobna narediti. Igrajo dvojno igro: pravijo, da bi naredile vse, da bi ga osamosvojile, a ga hkrati vežejo nase. Zakaj hčere še spustijo, sinov pa ne? S sinovi rešujejo svoje probleme in so z njimi v patološki navezi. Matere morajo biti dovolj zrele, da doumejo, zakaj morajo sina frcniti čez prag. Ne sme živeti pri njih, v nenehno ženskem principu. Potrebujemo moške vzgojitelje. V vojski so bili vsaj dedci, ki so se stepli. Vem, neumno do konca, a moški je prišel do izraza, in uboganje na ukaz tudi. Pa saj niti v družbi ni več moškega lika. Kaj pa naj drugega mati, kot da vse pelje sama, saj mora!

Nedavno sem šel s prijateljem na Kokrško sedlo in videl mamo, staro okoli 60 let, ter sina, štiridesetletnika, kako hodi za njo, zlomljen. Že njegova drža je dala vedeti, koliko je ura. (Smeh.) To je rezultat: upognjeni sin, ki caplja za mamico. Infantilen, neodrasel. Tega je zlasti v Sloveniji ogromno, ko je skoraj vsak drugi zakon razvezan. Otroci pripadajo ženskam, očetje pa jih tako in tako nočejo.

(Vir in celoten članek: http://www.delo.si/druzba/dr-andrej-perko-v-oni-to-je-rezultat-upognjeni-sin-ki-caplja-za-mamico_2.html )

Odmik za moške: Mati in sin

Mati in sin_spletOdnos med materjo in sinom je najmočnejši in najbolj upodabljan človeški odnos. Globok in dvoumen, lep in kompleksen. V katero smer nas vabita lastna izkušnja in duhovnost?

Datum: 22. do 24. januarja 2016

Voditelj: p. Viljem Lovše, DJ

Informacije in prijave v tajništvu doma vsak delovni dan od 8.00 do 14.00 na telefonski številki 051-613-374 ali kadarkoli po e-pošti na naslovu ignacijevdom@gmail.com.

Ali preko spletne strani: http://ignacijevdom.si/dogodki/odmik-za-moske-mati-in-sin-2/

Matere in sinovi

lasertag-oxford-12Fantka postavi v svet njegova mati. Ona je v prvih nežnih mesecih življenja središče njegovega sveta. Neguje ga, doji, varuje, mu prepeva, mu govori, ga boža, mu bere in ga obdaja kot koklja piščance. Pogosto ga tudi imenuje: srček, ljubček, junaček ipd. Toda fantič ne more odrasti v moškega s takšnimi imeni (niti z imenom »sin moje žalosti, žalovanja, kesanja«). Nastopi čas, ko mora fant začeti iskati očetovo naklonjenost in pozornost. Želi se igrati z očetom, se z njim metati, biti z njim zunaj ali pri delu. Ko se oče zvečer vrne z dela, je to za dečka največji dogodek dneva. Za mater je to težko obdobje, saj jo oče začne nadomeščati kakor sonce fantovega vesolja. To izpuščanje iz rok je za Evo del žalovanja. Nič več ne bo ona središče sinovega sveta. Mora se umakniti. Le redke matere to zmorejo prostovoljno in hote. Še bolj redke to storijo dobro. Mnogo mater od sinov zahteva, da napolnijo čustveno praznino, ki jo je v njih pustil mož in sinov oče. Toda fantek ima vprašanje, ki potrebuje odgovor in ki ga ne more dobiti od matere. Ženskost nikdar ne more podeliti ali podariti moškosti. Mati te kliče ljubček, dragec, oče pa te kliče tiger. V katero smer, se vam zdi, bi šel rad deček? Seveda se bo še vedno obračal k svoji materi po tolažbo (h komu se obrne, ko si podrgne kožo s kolena?), toda k očetu se bo obrnil za pustolovščino, za priložnost, da lahko preizkusi svoje moči, predvsem pa za to, da dobi odgovor na svoje vprašanje.

Primer: Z družino se peljete domov z obiska. Fantje se pogovarjajo med seboj, kakšen avto bodo imeli, ko bodo veliki. Jaz bi Humvija ali težek motor, morda celo tank. Kaj meniš, očka? Jaz bi Humvija, na katerega je mogoče namestiti brzostrelko. Kaj pa ti praviš, mami, kakšen avto naj imam? Ali veste, kaj odgovori mati: “Varnega!”

Tako se odzove ženska in mati, ki je utelešenje Božje nežnosti. Toda če mati sinu ne dovoli, da bi postal nevaren, če ne dovoli, da ga oče odžene proč od nje, ga s tem kastrira. Pozam primer ločene matere, ki je bivšemu možu in otroku na vse pretega očitala, da ga je hotel peljati na lov. Od sodišča je poskušala dobiti prepoved približevanja samo zato, da ga oče ne bi učil orožja in nasilja. To je kastracija. “Moja mama mi ne bi dovolila, da se igram s tem,” mi odgovori mlad fantek. Če mama sina ne pusti v nič nasilnega in razburljivega, ga kastrira. Zato mora biti fantek rešen iz maminih rok s pomočjo dejavnega posega očeta ali drugega moškega.

Film A Perfect World zelo dobro prikaže takšen moški poseg. Deček brez očeta, ki ga ima mati trdno v svojih rokah, je ugrabljen s strani nekega pobeglega zapornika. Med njima se splete globoka vez.

Fanta spravi na streho vlaka in se tako vozita. Deček začne cveteti. Povabljen je v moški svet, ki vključuje nevarnost. Znotraj tega povabila je tudi potrditev: »Ti zmoreš in spadaš sem.« Pobegli zapornik otroku kupi hlače, a jih deček noče pred njim obleči. Otroka vpraša, če zato noče, da ne bi videl njegovega »detla« (lulčka). Mali odvrne, da ima slabotnega lulčka. Zapornik ga vpraša, kdo mu je to povedal. Otrok je tih in sramežljiv. Kastriran. Potem mu pove, da ima dovolj velikega za svoja leta. Otrok se nasmeje, kakor da je vzšlo sonce in da je premagal največjo oviro.

(Wild at Heart, Discovering the Secret of Man​​’s Soul, John Eldredge, Nashville 2001. Povzetek: Viljem Lovše.)

Najmočnejši odnos: mati – sin

mother-and-adult-son-300x200 (1)Kako pa moški doživljajo svojo težavo?

Od matere omrežen moški (MOM) se ni sposoben zares vezati in biti odgovoren, vendar se tega ne zaveda. Mama je ostala v njegovi notranjosti kakor daljinec za upravljanje televizorja in mu ne dovoli, da bi imel resen odnos s komerkoli drugim. O tem ne govorimo zato, da bi krivili matere. Zanje je to povabilo, da se osvobodijo napačne navezanosti na sinove in ustvarijo čustveno varnost v kateri bodo lahko sinovi normalno rasli in uresničevali svojo enkratno poklicanost. Od matere omrežen moški kaže več simptomov: prvi je fobija pred odgovornostjo, sledijo pa občutek krivde in neprimernosti, nizko samospoštovanje. Vse to vodi v neodločnost. Včasih MOM stori vse, da bi bilo drugim dobro, nase pa popolnoma pozabi. Zanikanje samega sebe je tudi velik skupni simptom od MOM. Večina MOM zaide v razne odvisnosti in težave s spolnostjo. Iz podatkov o spolno zlorabljenih dečkih, o otrocih alkoholikov in spolno odvisnih moških lahko sklepamo na povprečno število MOM. V Ameriki eden od desetih. Pri nas je to število verjetno večje.

Podatki Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) kažejo, da bo pred dopolnjenim 18. letom zlorabljena vsaka četrta deklica in vsak šesti deček. Torej vsaka peta oseba. V Sloveniji je približno 400.000 žrtev spolne zlorabe v otroštvu.