Večina izmed nas si predstavlja, da je druga polovica življenja predvsem staranje, ukvarjanje z zdravstvenimi težavami in postopno izpuščanje svojega telesnega življenja. V resnici pa je ravno nasprotno. Kar se zdi kakor padanje, je možnost za padanje navzgor in naprej, v širši in globlji svet, v katerem je duša našla svojo polnost, se končno povezala s celoto in živi znotraj Večje Slike.
Ni izgubljanje, ampak dobiček in zmaga. Da si lahko predstavljaš, da je to res mogoče, moraš srečati vsaj enega resničnega starešino. Starešine so žareči ljudje, ki so dosegli svojo človeško polnost, pogosto navkljub vsem nasprotovanjem in običajno z osebnim trpljenjem. Jezus je takšne ljudi opisal kot tiste, iz katerih prsi bodo tekle reke žive vode (Jn 7,38). To so vzori in cilji za našo človeškost. Veliko bolj kakor pa medijsko slavni in politiki, okrog katerih se danes toliko vrtimo.
Na vsaki življenjski poti se porajajo zgodbe o pomembnih vidikih poklica, ki ga vršimo. Med duhovniki se zgodbe pogosto vrtijo okrog pridige in nagovorov. Nek mladi duhovnik je imel težave z nedeljsko pridigo pri maši. Svojega škofa je prosil za pomoč. Škof mu je odgovoril: “Morda je dobro začeti tako, da pritegneš pozornost celotne skupnosti. Recimo: ’Sinoči sem se grel v toplem objemu dobre ženske. To vedno prebudi zanimanje. Potem pa lahko pripoveduješ kako topla in sprejemajoča je bila ter na koncu poveš, da je bila tvoja mama. Za pridige o družinski ljubezni je pripoved krasna’.”
Mladi duhovnik se je odločil, da bo škofov nasvet uporabil že naslednjo nedeljo. Pri pridigi je začel: »Sinoči sem bil v objemu vroče ženske.« Občestvo je zavzdihnilo, mladi duhovnik je za hip umolknil in zgrožen ugotovil, da ne ve, kako se je škofova zgodba nadaljevala. Zato je dejal: »Ne spomnim se, kdo je bila, toda škof mi jo je priporočil.« Kakšni pa so nagovori, ki jih vi poslušate pri maši? Ali vas okrepijo ali vas razžalostijo in razdražijo, ter poberejo še tisto trohico veselja, ki ste jo premogli, ko ste prišli, da bi pri maši dobili nekaj zaupanja v Božjo navzočnost? Ali pa morda sploh ne poslušate več in takrat premišljujete o tem, kar vas čaka v prihodnjem tednu?
Jezusov govor na gori je eden največjih nagovorov vseh časov. Ne le zaradi lepote govorice ali upanja, ki ga posreduje. Resnično velik je nagovor zato, ker je Jezus govoril ljudem v njihovo konkretno stvarnost. Judje, ki so ga tisti dan poslušali so bili ubogi, žalostni, krotki ter lačni in žejni pravičnosti. Nekateri so poskušali biti usmiljeni do svojih sovražnikov. Borili so se, da bi našli Boga sredi preganjanj in krivic. Trudili so se za mir, medtem ko so njih in njihove družine ali prijatelje lažno obtoževali in po krivici obsojali ali preganjali. Jezus jih je globoko razumel in sočutil z njimi, spoštoval jih je in jih sprejemal.
Če je bilo to res za Žide iz Jezusovega časa, je bilo še toliko bolj res, za prve krščanske skupnosti za katere je bil evangelij napisan, pa je res tudi za nas, ki smo danes tukaj in morda pri maši.
Včasih med pridigo začnemo razmišljati: »Pa kaj on ve? Odkod je tole prepisal. Ko bi vsaj poznal zapletenost in napornost mojega vsakdana. Zagotovo bi drugače govoril. Tako pa živi v svojih oblakih in nekaj moralizira in nas ponižuje, kakor da smo mali pobalini!« Res je, da nekateri, še posebej mlajši pridigarji nimajo pravega sočutja, usmiljenja, občutljivosti in spoštovanja do bremen, obremenjenosti in divjega ritma, ki ga pohlepni kapitalizem zahteva od ljudi. Ker se ne zavedajo svojih lastnih šibkosti in notranjega dogajanja, niso sposobni sočutiti niti z ljudmi. Ob evangeliju Zdravnika, ne zmorejo sočutno deliti svoje krhkosti in se skupaj z vsemi usmeriti k Njemu, ki je danes z nami in nas ozdravlja, krepi in rešuje.
Govor na gori je za nas vsestranski vzor. Jezus pravi, blagor vam, blagoslovljeni, srečni, radujte se… Ni pokroviteljski in ne pametuje o vsemogočih trdih človeških okoliščinah in stvarnosti. Ne pravi: »Morate biti takšni in takšni, morate biti srečni in popolni danes, nenehno se morate smejati, saj bom nekoč v nebesih jaz sam vse popravil, kar ste vi pokvarili. Ni zoprn inšpektor, ki pokaže sebe in potem pravi: ‘No kako pa vi tole živite? Morali bi…’«
V bibliji sta blagrovanje in blagoslavljanje v resnici odkrivanje, da je Bog navzoč in dejaven v moji lastni omejeni človeški izkušnji, prav sedaj in tukaj, ne nekje daleč in nekoč. Blagri ne pravijo, da moraš pozabiti na svoje dnevne bitke in preizkušnje, da bi našel Božjo navzočnost. Jezus pravi, da na poseben način že sedaj zajemamo in živimo iz Božje navzočnosti in jo srečujemo, če smo ubogi, sočutni, žalujoči, si prizadevamo za pravično družbo in zaradi tega trpimo, če smo prijazni, nepokvarjeni, mirotvorci ali mučenci (pričevalci). Sredi svoje krhkosti, strahu, jeze, žalosti, konfliktov in zaskrbljujoče dnevne politike, ki nam jo, največkrat lažno, predstavljajo mediji.
Bog Jezusovih blagrov je naš sopotnik v vsakršnih življenjskih okoliščinah, sedaj in tukaj. On je naš najboljši prijatelj, ki hodi skupaj z nami, od trenutka ko vstanemo. Z nami je tudi sredi vseh okoliščin s katerimi se ne bi radi soočili.
Podoba Boga kot zaupnega prijatelja je zelo močna, toda žal jo dosti ne uporabljamo. Svoje zaupne prijatelje izberemo sami in jim povemo, kar drugim ne moremo. Ko smo na višku ali pa na največjem dnu in stiski, običajno najprej pokličemo prijatelja, šele potem in morda svoje družinske člane. Svoje prijatelje dobro poznamo, ker računajo na nas in z nami delijo svoje življenje.
Jezus je najboljši prijatelj, kar si jih lahko predstavljamo. Zanima ga vsak trenutek in dogodek našega dneva. Na razpolago nam je vsak hip. A vendar ni vsiljiv. Potrpežljivo čaka na povabilo, da lahko vstopi v naše življenje tja kamor mu dovolimo.
Jezus, naš prijatelj, nam nič čudaško ne pridiga, ampak nas sreča kjer smo, objame in drži ob sebi, ko je težko ter nam pomaga najti pot naprej. Jezus kot prijatelj je največji blagor vseh blagrov, največji blagoslov vseh blagoslovov. Zajemati iz Njega je delo Svetega Duha.
Kdo so dvainsedemdeseteri učenci, ki jih Gospod na svoji poti v Jeruzalem pošlje oznanjat? To so tisti, ki so srečali Jezusa. Kakor on si tudi oni odpočijejo le v Očetovi volji. Oče namreč hoče vsem ljudem pokazati, koliko mu pomenijo in kako lahko živijo svoje življenje, da bo večno zajeto v njegovo ljubezen. Učenci si sami najprej odpočijejo v miru, ki ga potem v Gospodovem imenu prinašajo drugim. Zaradi tega jih Gospod pošilja v paru in ne posamezno. Kajti kako lahko oznanjamo mir Božjega kraljestva, če ga ne živimo v odnosu z najbližjim? Nikogar namreč ne moreva povabiti, naj z nama deli Božji mir, če ta mir ni najprej postal vir vzajemne dobrohotnosti med nama. Vzajemna dobrohotnost med učenci je namreč znamenje sijaja Božje navzočnosti med učenci. Število dvainsedemdeset pokaže, da je Jezusovo oznanilo za vse narode.
Jezus vabi, naj prosiva Boga, da pošlje delavcev na svojo žetev. S tem ne trdi, da je število oznanjevalcev premajhno, ampak poudari, da je Bog tisti, ki skrbi za žetev. On se ne utrudi. Ob vsaki uri išče delavcev, kakor naju spomni prilika o delavcih v vinogradu (iz Mt 20).
Vabi naju tudi, naj prosiva, da bi nam Bog še naprej podarjal samega sebe po vseh tistih, ki so našli v evangeljskem miru počitek za svoje srce. Njegovo vabilo k molitvi pove, da gre za razodetje. Pri oznanjevanju evangelija se Bog sam približa človeku. To je skrivnost, ki je osvojila srca oznanjevalcev in bo osvojila tudi srca poslušalcev.
Cilj oznanjevanja je, da bi prišli do te stopnje, da oznanilo ne bi bilo več potrebno, ker bi vsi neposredno in osebno poznali Gospoda. To bo milost poslednjih časov. Za zdaj pa je tako, da oznanilo tistega, ki ga sprejme, usposobi za oznanjevanje. S tem Gospodov mir lahko počasi doseže vse.
Jezus pošilja učence kakor jagnjeta med volkove. Naroča jim, naj ne posnemajo volkov, ampak do dna in do konca ostanejo jagnjeta. Kajti le na ta način se bo v njih uresničilo to, kar se je v Sinu človekovem. Jagnjeta sva midva lahko le, če sva sprejela razodetje skrivnosti Božje ljubezni v Sinu.
A ne bojva se: Božja slabotnost je močnejša od vsakršne človeške moči. Učenec, ki živi veselje Božjega kraljestva, ne bo utrpel nobene škode. Ničesar drugega ne potrebuje. Ni mu treba računati na nobeno drugo stvar, le na Gospoda.
Le tedaj bo zares lahko vstopil v mesto ali hišo in prinesel mir, evangeljski mir, mir Božjega kraljestva: »Božje kraljestvo je blizu.« Ta milost se ne umakne tudi, če jo zavrževa in zavrneva. Zato je učenec povabljen, da otrese s sebe prah mesta ali hiše, ki ne sprejema veselega oznanila. Ne zato, da bi obsodil, ampak zato, da ne bi po nepotrebnem vztrajal s praznim človeškim prepričevanjem, ampak bi oznanjal naprej. Če bodo drugi oznanilo sprejeli, se bo lahko pokesal in ga sprejel tudi tisti, ki ga je najprej zavrnil. Lahko se bo odprl Božjemu daru, kajti Božje kraljestvo je že blizu. Tako je Bog hotel in tako je tudi storil. Božje kraljestvo je že navzoče v naši vesti in vesti vsega sveta.
Ko se učenci vsi veseli vračajo z oznanjevanja, jih Jezus povabi, naj se veselijo zato, ker lahko uživajo Božjo skrivnost, so lahko solidarni z Božjim čutenjem in uživajo veselje Božjega kraljestva.
Moč oznanila je odvisna od nalezljivosti veselja, ki ga doživljajo učenci. Resnični razlog za veselje je sodelovanje pri Božji ljubezni do ljudi. Jezus si ne da miru, dokler vsakemu izmed nas ne omogoči, da lahko zajemamo iz Božjega miru in veselja.
2. velikonočna, bela nedelja, nedelja Božjega usmiljenja, 3. april 2016, Jn 20,19-31
»Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!« Če hočeva verovati, Jezusa Kristusa živega in vstalega ne moreva prepoznati drugače, kakor v moči Svetega Duha, ki nama ga je podaril s križa.
Povabim te, da počasi, korak za korakom, skupaj prehodiva pripoved evangelista Janeza. Če sva poštena, si vstajenja v moči najine pameti ne moreva niti malo predstavljati. Presega najino človeško dojemanje. Zato je v vseh pripovedih o vstajenju Jezus tisti, ki ima pobudo. On vstopi pri zaprtih vratih. Zaprta vrata so znamenje strahu, ki ga imajo apostoli v odnosu do sveta, ki jih sovraži. Prav ta zaprta vrata postanejo znamenje novega sveta, postanejo znamenje Božjega kraljestva, ki je prišlo k nam. Od sedaj naprej lahko živiva v moči tega kraljestva.
Mir, ki ga podari vstali Jezus, je značilen za prihod Božjega kraljestva. Tega miru ne more nihče ukrasti. Nihče namreč od zunaj ne more doseči prostorja, v katerem tvoje in moje srce najde življenje in moč. Nihče. V moči tega miru Jezus učence pošlje v svet. V moči tega miru jim podari Svetega Duha. Bog jim podari nedolžnost in mir, da so lahko z njim. Ta mir potrjuje, da smo ljudje med seboj bratje in sestre. Prav to bratstvo in sestrstvo pa je znamenje, da je Bog navzoč in da smo ga mi prepoznali in priznali med nami.
Jezus poudarja, da pošilja apostole na enak način, kakor je Bog Oče med nas poslal njega. »Kakor je Oče poslal mene, tudi jaz pošljem vas.« To pomeni: »Kakor je Oče Bog poslal mene Boga, tako jaz človek pošljem vas ljudi.« Oče je poslal Sina zato, da bi se ta učlovečil in odrešil človeštvo. Hotel je, da vstopi v svet in vzame nase trpljenje. Sina ljubi. A ga pošlje, da se sooči s smrtjo. Tudi Jezus svojih apostolov ni poslal, da bi na svetu iskali užitke zase, ampak jih je poslal, da bi bili deležni bolečine, kakor je je bil deležen sam. Oče Jezusa ljubi in ga kljub temu pošlje v trpljenje. Tudi Jezus ljubi učence, a jih pošlje v svet, da bi se soočili s trpljenjem. Zato pravi: »Kakor je Oče poslal mene, tudi jaz pošljem vas.« Kar pomeni: »Ko vas pustim, da trpite krivico zaradi svojih preganjalcev, takrat vas ljubim z isto ljubeznijo, ki jo ima do mene Oče, ki je tudi mene poslal, da sem vzel nase neskončne bolečine.«
Ko apostol Tomaž sliši, da se je ostalim apostolom prikazal Jezus, protestira. Pri tem očitno pretirava. A to ne zaradi premajhne vere, ampak zaradi prevelike želje. Z vsem svojim srcem si želi, da bi bil Jezus, za katerim je s takšnim navdušenjem hodil in si želel z njim tudi umreti, resnično živ in ni neka prikazen, ki jih prihaja strašit skozi zaprta vrata. Še enega tako hudega razočaranja, kot je bila smrt na križu, ne bi uspel prenesti. V trenutku, ko se Jezus skozi zaprta vrata znova pojavi in ga povabi, naj položi svojo roko v njegove rane in stran, Tomaž ne potrebuje več dokazov. Takoj ga prepozna. V trenutku ves pade pred Jezusa in neskončno srečen izgovori: »Moj Gospod in moj Bog!« Njegova izpoved je zaključek evangelija. Povzame vse, kar je bilo prej povedanega.
Ko pri maši skupaj z vsemi kristjani obhajava navzočnost vstalega Jezusa, naju prav to potrjuje v veri in življenju iz njegovega vstajenja. Tudi midva ne moreva zaradi svoje nevere protestirati dlje kot do evharistije. Pri obhajanju evharistije in v zakramentu bratstva in sestrstva do ljudi prepoznava Vstalega in sva deležna njegove moči, novega življenja iz njegove moči, ne iz lastnih strahov. Še enkrat ti želim velikonočnega veselja.
V vsej dolgi zgodovini Izraela in Cerkve ter tudi drugih religij bi človeštvo že zdavnaj postalo žrtev lastnih utvar, če ne bi Bog ob pravem času poslal preroka, ki nas spet spomni na Božjo resnico. Ljudje si zlahka ustvarimo vero po lastnih merilih in koristih. Nič več ne služimo Bogu, ampak ga uporabljamo za dosego svojih in samovoljnih ciljev. Prerok pa oznanja, da je Bog prvi. Razkriva želje naših src in nam kaže pravo pot za njihovo uresničenje.
S tega vidika je največji prerok prav Jezus. Ima dvojno oblast:
Z Božjega vidika ima Jezus najprej oblast, da nam vsem pokaže resnično Božje obličje. Omogoči nama resnično spoznanje Boga. A prav zaradi tega se nama pogosto zdi njegova beseda neprijetna.
Gledano s človeške strani Jezus izpolnjuje najina najgloblja hrepenenja. Zadovolji lakoto po spoznanju ter resničnem in polnem osebnem odnosu z Bogom, seboj, bližnjimi in stvarstvom. V moči Svetega Duha nama in vsem podari svoje življenje.
Zato lahko danes skupaj z vso cerkvijo prosiva Boga: »Oče, naj nam bo tvoj Sin od vsega najbolj dragocen. On razodeva svetu skrivnost tvoje ljubezni in naše resnično dostojanstvo. Napolni nas s svojim Duhom, da ga bomo z vero in dejanji oznanjali svojim bratom in sestram.« Prosiva, da bi se Gospodovo obličje v vsem sijaju razodelo vsakemu človeškemu srcu, tudi tvojemu in mojemu. Sijaj Božjega obličja je njegova ljubezen do slehernega človeka, Očetov blagoslov, ki je vir tvojega in mojega dostojanstva in nedotakljivosti. Zunaj tega ni več ničesar, kar bi človeškemu srcu še lahko kaj pomenilo.
Očetov blagoslov zajema vse naše življenje, našo zgodovino in zgodovino vseh naših bratov in sester na zemlji. Jezus svojim apostolom zaupa poslanstvo, naj tudi oni razodevajo in omogočajo, da srca bratov in sester zaznajo Očetov blagoslov, se v njem ukoreninijo in se naučijo živeti v njem in iz njegove moči. Če se učiva živeti v blagoslovu in iz njegove moči, imava oblast nad nečistimi duhovi. Nihče nama ne more ukrasti miru, ki ga Očetov blagoslov ustvarja v najinih srcih.
Morda si opazil, da Jezus povabi učence, naj si pred tistimi, ki ne sprejmejo miru Očetovega blagoslova, otresejo prah s sandal. S tem jih seveda ne vabi k maščevalnosti. Vabi jih, naj rečejo: »Mir, ki ga vi niste sprejeli, nas ni zapustil. Lahko ga zavrnete, ne morete pa ga zaustaviti, da bi bil podarjen drugim. Če ostane z nami in če ga drugi sprejmejo, je to zato, da boste prej ko slej lahko tudi vi zahrepeneli po njem. Ne bojte se, mir je za vedno vaša dediščina.
Moč evangeljskega oznanila je moč Božjega miru, ki doseže vse. Njegov mir zdravi, prenavlja in vsem kaže sijaj lepote Božjega obličja, po kateri hrepenimo vsi ljudje, tudi ti, draga bralec in bralka. Učenci so odgovorni za to, da pokažejo, kako Božji mir potrjuje njihovo življenje. Le tako si bodo Božjega miru zaželeli tudi drugi.
Božja ljubezen se dotakne tistega, ki noče živeti v utvari, vidi svoj greh in prizna, da je Božji dolžnik. Božja svetost in sijaj njegove ljubezni do nas v nama postane želja po miru z vsemi, po solidarnosti s človečnostjo vseh. Poklicana sva biti preroka, oznanjevalca Božjega miru, ki ozdravlja in poživlja. Poklicana sva, da Božji mir živiva kot najbolj dragocen zaklad srca in razodetje lepote Božjega obličja v Jezusu.
Velika noč spremeni najino zaznavanje časa. Z Jezusovim vstajenjem se tvoja in moja zgodovina raztegneta v zgodovino živega Boga. Ko rečeva: »To je Gospodov dan,« ne pomeni le, da je dan vstajenja lahko ustvaril le Bog. Pomeni tudi in predvsem, da dan vstajenja presega in zajema vse naše zemeljske dni. Vsi naši dnevi izhajajo in se razcvetijo v edini večni dan, ki ne bo nikdar minil. Podobno velja, ko rečeva: »Večno je njegovo usmiljenje.« To ne pomeni le, da bo Bog večno zvest svojemu usmiljenju ali da bo njegovo usmiljenje večno trajalo. Pomeni predvsem, da je njegovo usmiljenje izvir in začetek našega sveta, v sebi skriva njegov smisel in skrivnost.
V evharistični molitvi prosimo, naj nad skupnost kristjanov pride Sv. Duh, da jih usposobi, da bodo živeli kot eno srce in ena duh, kot bratje med seboj. Življenje vstalega Kristusa sva sprejela, če ga nič več ne iščeva drugod kot v Cerkvi. Če ga iščeva drugod, to povzroči ločitev od bratov in sester. Če živiva ločena od drugih, sva podvržena smrti in jo tudi sama povzročava.
Lepote ali čuda Božje ljubezni, o kateri prepeva psalm, so lepote podarjenega življenja. V njem prepoznamo Jezusovo delo in sadove, ki jih prinaša človeškim srcem, če živijo v napetosti sožitja, ki ga zlo ne more uničiti. Na podlagi tega lahko Luka v apostolskih delih zapiše, da so apostoli z veliko močjo pričevali o vstajenju. Njihovo življenje je postalo znamenje vstalega Kristusa na tem svetu. To je posledica blagra, ki ga je Jezus izrekel Tomažu: »Blagor tistim, ki niso videli, a so verovali.« Verjetno s tem ni mislil, da je treba verovati in pika. Na slepo. Za vero je namreč značilno, da odpre oči in človek spregleda. Tomažu, ki se upira, da bi veroval, ne manjka vere. Ker je bil z Jezusom tako močno povezan in je bil z njim z vsem srcem, se ni želel slepiti. Želel je videti. Tomaž namreč ni bil kak negotov omahljivec. Bil je velikodušen in pripravljen za Jezusa tudi umreti. Jezusovo življenje in oznanjevanje je vzel zelo zares. Sedaj po smrti se v takšnem srcu porajajo dvomi. Ko mu Jezus reče, naj položi roko v njegovo stran, se Tomažu ni treba opravičevati. Ves je usmerjen k Jezusu, ki mu je vedno želel slediti in ga sedaj končno prepozna za resnično svojega. Zato vzklikne: »Moj Gospod in moj Bog.« Slovesno izpove vero. V besedici »moj« se skriva vse hrepenenje njegovega srca in vse njegove izkušnje z Jezusom. Čeprav ga ni vedno razumel, še posebej takrat, ko je govoril, da gre smrti naproti, je skupaj z njim hodil po isti poti. V Tomaževih besedah je skrito celotno Jezusovo razodetje, ki se je dotaknilo njegovega srca. Z izpovedjo vere je njegovo srce napolnil mir, ki ga je Jezus dal apostolom vedno, ko se jim je prikazal.
Jezusovo zemeljsko življenje je na začetku in na koncu zaznamovano z mirom. Mir je razodetje in dar Božjega usmiljenja ljudem. Ob betlehemskih jaslicah angeli oznanjajo mir; pri zadnji večerji Jezus obljubi svoj mir, ki ga po vstajenju podarja. Ko izpoveva vero vanj, njegov mir napolni tudi tvoje in moje srce ter postane vir moči. Nihče in nobena stvar tega miru ne bo mogla ukrasti iz najinega srca. Isti mir se naseli v najini srci, ko greva k maši, kjer Cerkev skupaj doživlja navzočnost vstalega Jezusa. Ta mir zdrži vsakovrstno zlo, kajti njegove korenine segajo v srcu tako globoko, da ga ne more nobena stvar in nihče ukrasti. Življenje, ki izvira iz tega miru, ni več podvrženo smrti, ne dopušča več ločitev, razdeljenosti in ran proti bratstvu in sestrstvu. Kajti Gospodova ljubezen hoče svetiti vsem in za ves svet.
info@moskaduhovnost.si
Večina izmed nas si predstavlja, da je druga polovica življenja predvsem staranje, ukvarjanje z zdravstvenimi težavami in postopno izpuščanje svojega telesnega življenja. V resnici pa je ravno nasprotno. Kar se zdi kakor padanje, je možnost za padanje navzgor in naprej, v širši in globlji svet, v katerem je duša našla svojo polnost, se končno povezala s celoto in živi znotraj Večje Slike.
29.1.2017: 4. nedelja med letom, nedelja Svetega pisma; Mt 5,1-12.
Kdo so dvainsedemdeseteri učenci, ki jih Gospod na svoji poti v Jeruzalem pošlje oznanjat? To so tisti, ki so srečali Jezusa. Kakor on si tudi oni odpočijejo le v Očetovi volji. Oče namreč hoče vsem ljudem pokazati, koliko mu pomenijo in kako lahko živijo svoje življenje, da bo večno zajeto v njegovo ljubezen. Učenci si sami najprej odpočijejo v miru, ki ga potem v Gospodovem imenu prinašajo drugim. Zaradi tega jih Gospod pošilja v paru in ne posamezno. Kajti kako lahko oznanjamo mir Božjega kraljestva, če ga ne živimo v odnosu z najbližjim? Nikogar namreč ne moreva povabiti, naj z nama deli Božji mir, če ta mir ni najprej postal vir vzajemne dobrohotnosti med nama. Vzajemna dobrohotnost med učenci je namreč znamenje sijaja Božje navzočnosti med učenci. Število dvainsedemdeset pokaže, da je Jezusovo oznanilo za vse narode.
