Tag Archives: moč

Spraviti ga na kolena

black_wild_horse-widePred leti sem bral, da so nekemu dojenčku po nesreči odstranili penis. V sedemdesetih letih so bili prepričani, da so spolne vloge naučene, ne pa vrojene, in da je zato spol zamenljiv. Dečku so rekonstruirali spolovilo v ženski obliki in ga vzgajali kakor deklico. Ta zgodba je metafora za današnji čas. Natančno to delamo s fanti, in to že od rane mladosti. Proti njim poteka vojna. Naša kultura se je obrnila proti moškemu bistvu, da bi ga že zgodaj odstranila. V Ameriki je več zgodb, ko mladostniki v šolah začnejo streljati na druge. V enem od takšnih primerov sta dva osnovnošolca pobila 15 sošolcev. Ko se je vse končalo, sta bila mrtva tudi onadva.

Splošno prepričanje je, da so fantje po naravi agresivni in da je to sámo po sebi slabo, zato jih moramo spremeniti v nekaj bolj podobnega dekletom. Glavno orodje za to je javni šolski sistem. Običajen učitelj se sooča z neverjetnim izzivom: ustvariti red v razredu fantov in deklet ter omogočiti učenje. Glavna ovira za ta plemeniti cilj je pripraviti fante, da bodo mirno sedeli, bili tiho in pozorno poslušali … ves dan. A fantje niso narejeni na tak način, še manj pa je to način, na katerega se fantje lahko kaj naučijo. Namesto da bi spremenili način moške vzgoje, hočemo spremeniti moške.

Fantje imajo štirikrat več možnosti, da bodo dobili diagnozo pomanjkanja pozornosti. V resnici pa niso bolni, ampak preprosto uživajo v velikih mišičnih gibih in dejavnosti. Fantje kot skupina imajo rajši relativno bučne in gibalne dejavnosti. Ne pa sedeče in psihološko omejeno vedenje, ki ga šolski sistem nagrajuje in h kateremu so dekleta bolj nagnjena.

Štirikrat več dečkov kot deklic se razglasi za bolne (motene) zato, ker imajo rajši vzorce igre, ki ne sodijo tako zlahka v šolsko strukturo. Dobro misleči psiho-menedžerji potem predpišejo pomirjevala za hiperaktivnost (Ritalin). To je škandalozno. Uporaba zdravil za fante izda neuspeh šolskih oblasti pri razumevanju spolnih razlik … Edina bolezen, ki jo ti fantje v resnici imajo, je ta, da so moški.

Toda to se ne dogaja le v šolah. Na mnogih se izvaja herojske stvari. Kaj pa naše cerkve? Možem, še posebej mladim, ne moremo govoriti, naj bodo samo pridni fantje in možje.

V igri ne moreš biti mehkužnež. A tako vzgajamo svoje može v cerkvi. Nekdo je zato zapisal, da ima cerkev morda res moško zunanjost, v duši pa je popolnoma ženska.

Toda do kastracije pride tudi v zakonu. Ženske pogosto privlači divja plat moških. Ko pa ga enkrat ujamejo, se posvetijo temu, da bi ga udomačile. Če se moški s tem strinja, bo čutila posledice ona, sama pa se bo spraševala, kam neki je šla njegova strastnost. Večina zakonov se tako konča. Osamljena žena me je spraševala, kako naj moža spet oživi. Povabite ga, naj bo nevaren. Ali ste s tem mislili, naj ga povabim, da si kupi motor? Da. Stopila je nazaj in pokazala svoj razočaran obraz. Vem, da imate prav, a mi ni všeč. Vsa ta dolga leta sem ga krotila in udomačila.

Pomislite na velikega leva v kletki. Zakaj bi moškega stlačili v kletko? Iz istega razloga strpamo tja leva. Tudi Boga strpamo v kletko: ker je nevaren. Moški je nevarna stvar. Ženske ne začenjajo vojn. Večinoma ne delajo nasilnih zločinov. Naši zapori niso polni žensk, ampak moških. Seveda je šlo z moško dušo nekaj narobe, a mi smo se te težave lotili na napačen način – nevarne narave mu ne moremo vzeti stran … v celoti.

Naša družba ustvari veliko fantov in vedno manj moških. Iz dveh preprostih razlogov: 1) Ne vemo, kako fante vpeljati v moškost. 2) Nismo prepričani, če to zares hočemo. Hočemo jih socializirati, da bi bili gotovi, toda daleč od vsega ognjevitega in divjega, vsega strastnega. Stran od moškosti v nekaj veliko bolj ženskega. Pozabili smo na preprosto resnico: “Energija, tekmovalnost in telesna drznost normalnih spodobnih moških je odgovorna za večino tega, kar je na svetu prav. Med pokolom v eni od šol se je eden od fantov vrgel na dekle, da bi jo s svojim telesom zaščitil pred kroglami; drugi petnajstletnik je s svojim življenjem plačal pogum, ko je držal vrta drugim, da so lahko bežali.

Ta moč, ki je tako bistvena za moškega, je prav tisto, kar iz nas dela heroje. Če je soseska varna, je to zaradi moške moči. Sužnjelastništvo je ustavila moška moč in zato plačala strašno ceno. Naciste in komuniste so ustavili moški. Apartheida niso porazile ženske, ampak moški. Kdo je dajal svoje reševalne pasove, da so se lahko žene in otroci rešili? Moški. In ne pozabimo: na križ na Kalvariji se je dal pribiti moški. To ne pomeni, da ženske ne morejo biti herojske. Poznam mnogo herojskih žena. Preprosto nas želim spomniti, da je Bog ustvaril moške take, kot smo, ker takšne moške obupno potrebujemo. Da, moški je nevarna stvar. Takšen je tudi skalpel. Lahko rani, lahko ti pa reši življenje. Skalpela ne narediš varnega tako, da ga skrhaš in mu vzameš ostrino, ampak tako, da ga daš v prave roke, ki vedo, kako je potrebo z njim ravnati.

Če ste kaj časa preživeli s konji, potem veste, da je žrebec lahko zelo težaven. Žrebci so močni, zelo močni in svojeglavi. Žrebci ne pustijo, da se jim natakne uzda in v hipu lahko postanejo divji in agresivni, še posebej, če so v bližini kobile. Žrebca je težko udomačiti in ukrotiti. Če hočeš varnejšo in lažjo rešitev, potem moraš žrebca kastrirati. Kastriran konj je veliko bolj pripraven. Za rilec ga lahko vodiš okrog in bo ubogal ter storil, kar mu boste rekli. Le ena težava je: kastrirani ne morejo dati več življenja nikomur. Ne morejo vam dati tega kar žrebci. Žrebec je nevaren, toda če hočete življenje, ki ga ponuja, morate sprejeti tudi nevarnost. Oboje gre skupaj.

(Wild at Heart, Discovering the Secret of Man’s Soul, John Eldredge, Nashville 2001. Povzetek: Viljem Lovše.)

Odmev: Oče in sin – odmik za moške

Možje hvala vam za udeležbo in iskreno podelitev izkušnje. Sadove bomo želi vsak v svojem življenju.

oče in sinOdmevi:

“Hvaležen sem za dva sogovornika, ki sta vsak v svojem očetu našla veliko pozitivnega. Jaz sem to odkril le tik pred njegovo smrtjo, ko sva se pogovorila in me je poslušal, da sem mu lahko povedal. Zastrupljen sem bil s sovraštvom do njega in nisem dopuščal drugačnega pogleda nanj. Mojega dokazovanja, da sem nekaj vreden in da zmorem, ni opazil. Podcenjeval me je. Sovraštvo do njega je spodbujala tudi mama: ‘Rajši vas zabijem v zemljo, kot pa da boste takšni kot je vaš oče.’ Zgodba svetopisemskega očaka Jakoba me je še bolj spodbudila, da povabim Boga v svoje sence in svoje rane. S tem se najboljše pripravljam na pogovor z lastnimi otroci. V skupini smo se vprašali kdaj otrokom spregovoriti o svojih lastnih ranah? Ugotovili smo, da takrat, ko te vprašajo zakaj si delal, kar si delal. Bog mi je ves čas dajal veliko znamenj, da se ne potrebujemo dokazovati očetu. S svojim delom sem namreč svojemu očetu hotel dokazati, da sem sposoben in da zmorem. Ker sem bil na privatni poti me je konkurenca spodrinila in podjetje je šlo po vodi. Zdelo se mi je, da se mi je podrl svet. Z ženo sva šla takrat skupaj na duhovne vaje. Po tistem sem nehal kaditi in piti alkohol. Iz nenehnih skrbi za posel in firmo sem spet začel živeti globlji odnos z ženo, otroci in še posebej oseben odnos z Bogom. Prerasel sem folklorno vernost iz mladosti. Bogu hvala za njegovo vodstvo in nadzor, ki ga ima nad mojo in našo življenjsko zgodbo.«

»Že leto in pol sem si želel priti na odmik za moške, a so mi okoliščine do sedaj udeležbo vedno onemogočile. Ob pogovoru in premišljevanju o odnosu med menoj in očetom ter mojimi otroci sem odkril, da sem podoben svojemu očetu, saj sem tudi jaz grozil, da bom kar odšel. Žena me je spodbudila naj se poglobim. Poglabljanje in razmišljanje o sebi mi je bilo zoprno. Opažam napredek. Nič več me ni sram, če med filmom potočim solze. Tudi v prepirih z ženo solze obeh vedno odprejo prostor za pogovor in naklonjenost. Bogu sem hvaležen in vesel, da imam na razpolago ta čas skupaj z vami, moškimi. Moji sogovorniki so pričevali o svoji ljubezni do očeta. Sam tega čutenja nimam. Ugotovil pa sem, da sem kljub njegovi odsotnosti dobil njegove usmeritve: študij, znanje, delo. Povedal mi je, da če se dvakrat do onemoglosti napiješ, to zlahka pomeni, da boš postal alkoholik. To me vedno drži nazaj. Pogovor med nami mi je pomagal pogledati globlje in videti tudi očetov dar in trpljenje. Tudi mama pri vsej stvari ni bila nedolžna. Bog me pusti, da padem do dna, da se potem lahko znova odrinem in računam nanj. »Deus illuminatio mea.« To vedno znova ponavljam, kličem in si zapisujem. Ko sem sem se nehal sramovati sebe kot moškega, je tudi moj odnos z ženo globlje zaživel. Drug drugemu sva bolj odprta. Sovraštva do očeta nisem nikoli čutil. Ko me je pred leti obiskala misel na samomor, mi je Bog pokazal moje otroke kot nalogo in smer življenjske moči. Hvaležen sem, da lahko kot možakarji zaživimo tisto, kar smo si kot mladi fantje iskreno želeli in se med seboj pogovarjali.«

»Vesel sem poguma, da sem prišel na odmik. Drugače sem si ga predstavljal, kot pa je. Mislil sem, da bodo duhovne vaje in da se bom ves čas ukvarjal le z Bogom in z molitvijo. Vesel sem in hvaležen za podelitev moške izkušnje. Vidim, da se vsi borimo s težavami in bolečinami. To mi daje moč. Z očetom nisva imela velike bližine in prijateljskega odnosa, a mi je bil zgled delavnega in tudi nežnega človeka. Hvaležen sem, da je moj oče tak kot je. Sam sem želel predvsem izboljšati odnos do svojih otrok. Odkrivam, da sem podoben svojemu očetu in njegovi ranjenosti. Bog me kot edini resnični Oče kliče v globlji osebni odnos, v domačnost in zaupljivost. Do sedaj se nisem kaj dosti obračal na Očeta, ampak bolj na Jezusa. Odkril sem, da mi samo Bog Oče daje moje pravo ime, ki je tudi moje poslanstvo. Prosim, da bi bil odprt za to. Napisal sem tudi svojo molitev.«

»Preživel sem dva intenzivna dneva. Zadnja tema za pogovor je bila še posebej globoka. Našel sem se v opisih lažnega jaza. Skrivam bolečino in živim po kriterijih uspešnosti, kot jih pojmuje javno mnenje. Bolečino, ki kljuje v meni sem se naučil zanikati ali jo požrem in grem nekako naprej. Doživel sem ozdravljajočo moč joka. Odkril sem, da mi je strah nekako vgrajen. »Neuspehi« v bivši službi pa so me silili v depresijo in vrtenje okrog sebe in svoje podobe v očeh drugih ljudi. Svojo osebnost bom gradil na drugih temeljih: na odnosu z Bogom Očetom. Prej sem se ga bal. Vedel sem, da me ima Jezus rad, Očeta pa nisem upošteval. Veliko je še preprek, zamer in stisk, ki ovirajo, da bi moj odnos z Bogom postal stabilnejši in bolj zrel. Velko dela me še čaka. Do sedaj sem se vedno znal potolažiti z delom in »uspehi«. Ko uspeha zmanjka, ne vem več, na kaj računati. Zdi se mi, da se še vedno dokazujem svojemu očetu. Znotraj tega me Bog vabi v iskren odnos zaupanja. Hudi duh me ves čas vleče v nezaupanje in strah. Igra tudi na ponižanje mojega očeta s strani drugih.«

»Na tem odmiku sem spet odkril nekaj novega, česar se prej nisem zavedal. Zelo je koristno, da sem slišal vašo izkušnjo. Daje mi moč. Zdi se mi, da mi pomanjkanje očeta ni povzročilo prehudih posledic. Sem na poti k Bogu, ki me uči moškosti, sinovstva, bratstva in očetovstva. Na tej poti me stalno kaj zanaša in vijugam. Vidim, da je vztrajanje poplačano. Vprašanja dobijo odgovor. Če gradim na svojem lažnem jazu, ki sem si ga postavil kot obrambo svoje ranjenosti, podiram. Moj lažni jaz je tisti, ki vse potrpi in se ne postavi zase: prijazen in z vsem zadovoljen. Bog me tega osvobaja. Osvobaja me tudi strahu pred nastopanjem. Pred nekaj leti je ženi počilo, ker sem preveč delal. Rekla je, da tako več ne more iti naprej. Šel sem vase in prosil za pomoč p. Pija. Z njegovo pomočjo sem naredil pomembne korake in odnos z ženo gre naprej na globlji ravni. Če jaz postavim meje službi, potem mi tudi Bog pomaga. Daje mi vztrajnost za boj na področju družinskih odnosov, stikov z Bogom in delu na sebi. Ne bojim se. Sprejemam, kar mi bo Bog poslal na pot.«

»Hvaležen sem za odmik, saj si že več let nisem vzel prosto. Zame je bilo odkritje spoznanje, da naj se v težavah vedno sprašujem, kaj me Bog uči po vsem tem, kar se dogaja in kakšne moči mi po dogajanju daje. Tudi moje fasade morajo pasti, da se porodi moje pravo ime. Pravo potovanje se začne šele, ko moje fasade padejo. Še posebej močna fasada je perfekcionizem na kakšnem ozkem področju. Tudi tega me Bog želi osvoboditi in mi odpreti obzorje. Imam težave s komunikacijo. Uči me komunikacije s seboj, z Bogom in bližnjimi.«

»Z birmo sem prekinil z vero in cerkvijo in se podal v bioenergijo. Nisem si priznal, da hlepim po samoodrešitvi. Bioenergetik mi je pobral težko zaslužen denar, vse ostalo pa je ostalo enako. Vadil sem, da bi pretepel očeta. Nekoč sem v sebi zaslišal glas: ‘Ali se želiš rešit ali boš odtaval v temo?’ Takrat sem se prebudil. Preko bližnjih sem spet prišel do Boga in Cerkve. Stara mama me je vabila k maši. Oče ni hotel hoditi razen za velike praznike. Povabljen sem bil v molitveno skupino in nek duhovni oče, ki je že pokojni, je molil nad menoj. Ozdravljen sem bil strahov, tesnob in depresije. Začutil sem, da Bog osvobaja in da z njegovo močjo lahko zdržim vse preizkušnje. Bolečina in jok me prečiščujeta.«

»Hvaležen za iskrenost mož. Veselim se poti, ki jo vidim pri vsakem izmed vas. Svojo zgodbo prepoznavate znotraj Božje.«

»Vsemogočni Bog, ki zmore vse, se pokaže kot šibek. Pokaže nam, da moč ni zunanja, ampak notranje zaupanje Bogu Očetu. V to nas kliče. Za naš moške je to velik izziv. Koliko sem moški, ki zajema iz zaupanja Očetu in spregleda vse nepomembno na svoji poti? Ali me na poti vodi strah ali zaupanje? Kako lepo je biti poklican v zaupanje Bogu Očetu. In še to. Nikoli ni prepozno, da odgovorim. Ta odmik me je še bolj spodbudil v zaupanje Očetu.«

»Po napornih tednih sem vesel, da sem tu z vami na odmiku. Potreboval sem ga in moja žena tudi. Bil sem že zdelan. Pričakoval sem moško podeljevanje in dobil več. Tudi gradiva in spoznanja s tem v zvezi so bila prav zame osebno. Premišljeval sem, kaj je mojega očeta delalo očeta? Ali to, da je poskrbel za hrano in vzdrževanje? To lahko dela vsak rejnik. Pogovarjali smo se o tem, kaj bom storil, ko bo moj oče umrl? Odkril sem svoj lažni jaz in fasado: nič me ne prizadene in vse lahko zdržim z nasmeškom. V službi nasmejan in močan, doma resen in zaprt. Izziv: deliti toplino doma in se vsak teden z vsakim pogovoriti. Veliko lažje je, če me sodelavci hvalijo in mi dajejo priznanje.«

»Hvala ženi, ki me je prijavila. Navdihujejo me pravila skupine za moške. Dotaknil se me je način podelitve. Drugod sem vedno doživljal podelitev kot obveznost za spoznavanje sebe, pogovor ali samoizpraznitev (hvaljenje ipd). Tukaj vidim poudarek na poslušanju. To kar od vas dobim je pomembnejše od tega, kar od sebe dam. Imam več lažnih jazov. Odkril sem tudi po kakšni logiki jih vzpostavljam. Tako hitro in spretno v ogroženosti spremenim temo, da prevaram še samega sebe. Moja krinka je perfekcionizem. Nihče ne naredi zame ničesar dovolj dobro. Povsod vidim napake. Znotraj pa me nažirajo vprašanja: ‘Ali boš res zmogel? Saj ti ne bo uspelo!’ Moram se dokazovati. Rešuje me vztrajnost. Hudi duh pri meni uporablja isto taktiko kot pri Petru, ko mu je petelin trikrat zapel. Bog pa mi daje priložnosti, da se lahko obrnem. Posebej ljub mi je Ps 71.«

»Vsaj enkrat na leto se bom udeležil odmika. Vesel sem, da sem uspel odpustiti očetu, s katerim sem se boril vse svoje življenje. Zaradi tega sem bil tudi depresiven. Moj lažni jaz je ta, da je vse dobro. Posledično se zaprem vase. Vesel sem, da prihajam ven. Doživljam odprtost. Hvala vam možje za iskrenost. Prav vesel sem. Zelo ste mi pomagali. Odkril sem kako sem se trudil dokazovat, da zmorem in sem dober. Pričakoval sem pohvalo, ko pa sem jo dobil sem jo zavračal.«

»Tudi mene je na odmik povabila moja žena. Otroci so se strinjali, da bom boljši oče. Ni mi žal. Zelo sem vesel, da sem prišel. Čas zase in poslušanje izkušnje drugih mož. Idealna kombinacija. Program ni bil prenatrpan. V zadnjih letih sem si vzel premalo časa zase in za družino. Začelo se je poznat. Sedaj se počutim bolj svobodnega in močnega. Že kot mlad sem opravil z mislimi na samomor. Apatičnost je izgubila svojo moč. Videl sem, da je krivdo za dogajanje lažje iskati drugje kakor pa pri sebi. Zdi se lažje ne delat na sebi. Zdi se lažje, če se ne spopadeš z bolečinami. V resnici pa je veliko težje.

Moč Njegovega usmiljenja

5. nedelja med letom, 7.2.2016, Lk 5,1-11

hojstijaVsa tri berila povezuje ista izkušnja: doživljanje lastne nevrednosti pred Bogom, hkrati pa globoko izkustvo hvaležnosti za srečanje z njegovim usmiljenjem. Prerok Izaija gleda Gospoda in drgeta. Potem ko sva videla Gospoda slave in njegovo svetost, ne moreva več živeti naprej na enak način, kakor sva živela prej. Ne moreva še naprej delati krivic in ohranjati srca nečistega ter lažnivega. Ker si ne moreva predstavljati, da bi bilo v vsakdanjem življenju res mogoče živeti čisto in iz ljubezni, sva prepričana, da Gospoda ni mogoče videti. Gospod ne more sobivati z našo krivičnostjo, ampak išče tvoje in moje srce. Poskuša se nama razodeti. Videti Gospoda torej pomeni videti tudi svojo krivičnost in grešnost v trenutku, ko jo njegova božja ljubezen sežge. Pred njim doživljava, da je njegova ljubezen zastonjska in brezpogojna. Pred sočlovekom pa se morava vedno spominjati svoje krivičnosti in grešnosti, da ne bi spet zanikala moči njegovega usmiljenja, ki velja zame in za vse.

Apostol Pavel doživlja isto izkušnjo, ko se počuti najmanjšega med apostoli in nevreden, da bi se imenoval apostol. Ne more pozabiti, da je preganjal Božjo Cerkev. Spomin na njegov greh še bolj poudari zastonjskost in moč milosti, ki ga je dosegla, in dobro ve, da je ne more pripisovati sebi. Enako velja za svetega Petra, ki spričo čudežnega ulova rib odvrne Jezusu: »Gospod, pojdi od mene, ker sem grešen človek.« V evangelijih Petra do konca življenja ni več strah spominjanja lastnih grehov in slabosti. Vsem se predstavi kot grešnik, da bi tako poudaril zastonjskost Božjega daru.

Prav zastonjskost Božjega daru omogoča, da lahko ti in jaz dobiva novo zavest o sebi, ki naju žene v poslanstvo, da sredi bratov in sester v Božjem imenu pričujeva o njegovi ljubezni.

Pri Izaiju vidiva, da poslanstvo pred ljudmi ni nič kaj častivredno, ker ljudje ne verjamejo njegovi besedi. Njegovo poslanstvo pa je zelo dragoceno v Božjih očeh – zaradi poslušnosti in zaupnosti, s katero živi svoj odnos do Boga. Prav to bo na koncu prepričalo tudi ljudi, da bodo poslušni Bogu. Enako velja za Pavla. Zanj oznanjevanje evangelija ni pravica, ampak dolžnost. Ne glede na ceno. Moč za ves ta napor dobiva iz zastonjskosti Božje ljubezni, katere dinamiko živi z vsem svojim bitjem. Enako velja za Petra. Šele potem, ko prepozna svojo nevrednost, je poklican, da bo ribič ljudi. Potreboval bo leta hoje za Kristusom, da bo sprejel vse posledice tega klica. Leta in leta bo moral doživljati svoje slabosti in velikodušnost, spoznavati Jezusovo skrivnost in bratstvo s součenci. Doživel bo, da bo srečanje z Jezusom njegovo življenje popolnoma obrnilo na glavo. Bog ga ima za vrednega, da se mu pokaže in ga pošlje k svojim bratom in sestram. V njegovi pustolovščini je vpisana tudi tvoja in moja pustolovščina. Mogoča je zate in zame. Bog se namreč vsakemu razodene zato, da bi lahko vsi okušali sadove zastonjskosti in bratstva.

Izročilo je izkušnjo Izaijevega gorečega oglja vedno povezovalo s skrivnostjo svete maše. Ko ti in jaz prejmeva Gospodovo telo, naju očisti. Ali ne velja enaka podoba tudi za ljubezen? Ljubezen gori in sežge vse tisto, kar jo ovira in onemogoča. Če ljubezen ne ožge, potem je mlačna in bleda, bolj sanjaška kakor pa živeta, bolj utvara kot stvarnost. Če naju evharistija ne ožge, pomeni, da nisva nikogar srečala, nikogar začutila in nikomur odgovorila na ljubezen. Vse naše poslanstvo in pričevanje med brati je zgolj izraz te ljubezni. Če je nimava, kakšno moč torej živiva?

p. Vili Lovše

Iz moči v moč

images (1)Moškost je bistvo, ki ga je težko izreči,  a po njem žeja vsakega fanta tako naravno, kakor ga žeja po hrani in vodi. To je nekaj, kar si lahko posredujejo le možje med seboj. Tisoč let so fante tako vzgajali, da so živeli v tesnem stiku z očetom. Oče je tako sina naučil dejavnosti, ki jo je sam obvladal. Morda se spomnite, kako se vas je oče veselil, ko ste skupaj z njim ujeli prvo ribo, začeli prvič orati ali voziti traktor ipd. Ni tako pomembno, ali ste ribo ujeli ali ne, ampak zapomnili ste si veselje, stik, moško navzočnost, ki vam je bila z veseljem darovana. “Daj, tiger. Tako. Dobro ti gre.” Poslušajte može, ki naklonjeno spregovorijo o svojih očetih, in boste slišali prav to. Moj oče me je naučil delati, voziti traktor, avtobus … Ne glede na podrobnosti je tisto, kar se je v resnici zgodilo in je bilo podarjeno, moški blagoslov.

Če očetje in sinovi preživijo veliko ur skupaj, kar nekateri očetje še vedno uspejo storiti, potem lahko rečemo, da moško bistvo kakor hrana prehaja iz starejšega na mlajšega. Zato se fantje-sinovi tako radi mečejo z očetom. Radi imajo telesni stik z njim in ob tem preizkušajo svojo moč.

Bistveno pri vsem tem je preizkušanje. Starejši ko so, bolj želijo tekmovati z očetom. Včasih tudi zelo boli. A fantje prav to potrebujejo: doživeti in videti, da boli. Ali imajo toliko moči kakor oči? Ali njihova moč raste, je resnična in zadošča? Še bolj je zanimivo, če pride do krvi. Morda mladi bikec premaga starega vola.

Antične družbe so verjele, da fantek postane moški samo preko obreda in napora – samo z dejavnim posegom starejših mož. Oče ali kak drug moški mora dejavno poseči, mati pa mora spustiti iz rok. Moški odpeljejo otroke stran od mater za iniciacijo. Nekje je lep običaj, da se po dečkovi vrnitvi mati pretvarja, da fanta ne pozna, in prosi, da bi jo mlademu možu predstavili. To je čudovita ponazoritev dejstva, kako lahko mati sodeluje pri sinovem prehodu v svet očeta. Če mati ne sodeluje, se kasneje, še posebej po fantovi poroki, stvari lahko zelo grdo zapletajo. Fant se tako močno naveže na mamo, da govorimo o čustvenem incestu. Njegova lojalnost je razklana med mater in ženo. Zato Sveto pismo tako močno vztraja, da bo sin zapustil očeta in mater in z ženo postal eno meso. (1 Mz 2,24).

Če se mati oklepa sina, se je bo fant poskušal otresti tudi na silo. To se še posebej opaža v puberteti ali najstništvu. V tem času se fantje grdo obnašajo, grdo govorijo. Ona se čuti zavrnjena, fanta pa doživlja krivdo. Toda ve, da se mora odtrgati od nje. Mnogo moških ima zamero do matere, pa ne vedo, zakaj.  Vedo, da nočejo biti blizu nje in da jo zelo redko pokličejo. Težko je poklicati mamo, če ti odgovarja, kakor da si star deset let, ti pa jih imaš že trideset ali več. Čutiš, da bližina matere ogroža tvojo moško potovanje, da te lahko mati posrka nazaj. Ta strah je iracionalen, hkrati pa kaže, da sta obe začimbi pri njegovem prehodu od matere v moškost manjkali: mati ga ni izpustila, oče pa ga ni odvedel stran od nje.

Ne glede na to, kako je mati zgrešila, očetovo prizadevanje lahko to preseže. Deček očeta ne vpraša kakor mamo, če je bil priden, ampak če sem dovolj močan, dovolj divji, dovolj pogumen. Sprašuje o svoji moči, svoji sposobnosti biti dovolj nevaren, da lahko pride skozi. Fantovski prehod v moškost vključuje številne od omenjenih trenutkov. Očetova vloga je, da mu pripravi primerne okoliščine in mu pove na srce: da, sposoben si. Imaš to, kar je potrebno. Zmoreš. Prav zaradi pomanjkanja te potrditve ali blagoslova je prav očetovska rana najgloblja.

(Wild at Heart, Discovering the Secret of Man​​’s Soul, John Eldredge, Nashville 2001. Povzetek: Viljem Lovše.)

Bitka za moško srce

110319-N-BT887-003Najtežja stvar na vsem svetu je moškemu vrniti srce.

Nekega dne se sin vrne iz šole ves tih. Običajno je vedno razlagal, kako in kaj se je dogajalo. »Kaj je narobe, tiger?« vprašam. Ni odgovoril in ni me pogledal v oči. »Kaj se je zgodilo?« vztrajam. Ni hotel govoriti o tem. Končno je prišlo na dan, da se je nad njim izživljal starejši dijak. Pred vsemi ga je osramotil. Sin je to v solzah pripovedoval. Poglej me v oči, mu odvrnem. Omahujoče me je pogledal. Na obrazu je bil zapisan sram. Zelo dobro poslušaj, kar ti bom povedal. Ko te bo starejši naslednjič porinil na tla, hočem, da vstaneš in ga z vso močjo, kar je premoreš, udariš nazaj. Sin me olajšano pogleda in se nasmeje.

Dobri Bog – zakaj sem mu dal takšen nasvet? In zakaj ga je bil vesel? Zakaj je nekaterim med vami ta nasvet všeč, drugim pa odbijajoč?

Vem, da je Jezus rekel, naj nastavimo še drugo stran. Toda njegove besede smo v resnici zlorabili. Fanta ne moreš učiti, naj uporablja svojo moč tako, da ga slečeš te moči. Jezus je bil sposoben udariti nazaj. Verjemite mi. Toda odločil se je, da ne bo udaril. Mi pa predlagamo, naj pred sošolci ponižan in osramočen fant, ki mu je bila slečena vsa moč in dostojanstvo, stoji mirno in prenaša zato, ker ga Jezus hoče tam? Na tak način ga boste za vse življenje kastrirali. Od tega trenutka dalje bo pasiven in bojazljiv. Odrasel bo, ne da bi vedel, kako se postaviti zase, ne da bi vedel, da je resnično moški. Seveda bo prijazen, uglajen in lepega vedenja. Morda se zdi moralno nastaviti drugo lice, a je zgolj slabotnost. Ne moreš nastaviti lica, ki ga nimaš. Naše cerkve so polne takšnih mož.

V tistem trenutku je bila sinova duša na tehtnici. Potem se je ogenj vrnil v njegove oči in sram je izginil. Pri mnogih moških pa je duša še vedno na tehtnici, ker jih ni nikdar nihče povabil, naj bodo nevarni, naj spoznajo svojo lastno moč, naj odkrijejo, da imajo, kar je potrebno imeti. “Čutim, da je v meni nevihtni ocean. Nenehno si prizadevam, da bi bile njegove vode mirne in krotke”. “Rad bi bil nevaren. Ali je mogoče? Čutim, kot da moram prositi za dovoljenje. Zakaj naj bi mladi moški prosil dovoljenje, da je lahko moški? Zato, ker se napad nadaljuje še dolgo potem, ko je bila rana že zadana. Ne želim dati napačnega vtisa: moški ni ranjen le enkrat, ampak neštetokrat skozi vse svoje življenje. Skoraj vsak udarec konča tako, da pade v isti prostor: proti njegovi moči. Življenje mu počasi jemlje vretence za vretencem, dokler na koncu nima več hrbtenice.

(Wild at Heart, Discovering the Secret of Man​​’s Soul, John Eldredge, Nashville 2001. Povzetek: Viljem Lovše.)

Iz moči v moč

Alaska. Fairbanks. A father and son fishing catch/release for grayling on the Upper Chena River. MR.

Moškost je bistvo, ki ga je težko izreči,  a po njem žeja vsakega fanta tako naravno, kakor ga žeja po hrani in vodi. To je nekaj, kar si lahko posredujejo le možje med seboj. Tisoč let so fante tako vzgajali, da so živeli v tesnem stiku z očetom. Oče je tako sina naučil dejavnosti, ki jo je sam obvladal. Morda se spomnite, kako se vas je oče veselil, ko ste skupaj z njim ujeli prvo ribo, začeli prvič orati ali voziti traktor ipd. Ni tako pomembno, ali ste ribo ujeli ali ne, ampak zapomnili ste si veselje, stik, moško navzočnost, ki vam je bila z veseljem darovana. “Daj, tiger. Tako. Dobro ti gre.” Poslušajte može, ki naklonjeno spregovorijo o svojih očetih, in boste slišali prav to. Moj oče me je naučil delati, voziti traktor, avtobus … Ne glede na podrobnosti je tisto, kar se je v resnici zgodilo in je bilo podarjeno, moški blagoslov.

Če očetje in sinovi preživijo veliko ur skupaj, kar nekateri očetje še vedno uspejo storiti, potem lahko rečemo, da moško bistvo kakor hrana prehaja iz starejšega na mlajšega. Zato se fantje-sinovi tako radi mečejo z očetom. Radi imajo telesni stik z njim in ob tem preizkušajo svojo moč.

Bistveno pri vsem tem je preizkušanje. Starejši ko so, bolj želijo tekmovati z očetom. Včasih tudi zelo boli. A fantje prav to potrebujejo: doživeti in videti, da boli. Ali imajo toliko moči kakor oči? Ali njihova moč raste, je resnična in zadošča? Še bolj je zanimivo, če pride do krvi. Morda mladi bikec premaga starega vola.

Antične družbe so verjele, da fantek postane moški samo preko obreda in napora – samo z dejavnim posegom starejših mož. Oče ali kak drug moški mora dejavno poseči, mati pa mora spustiti iz rok. Moški odpeljejo otroke stran od mater za iniciacijo. Nekje je lep običaj, da se po dečkovi vrnitvi mati pretvarja, da fanta ne pozna, in prosi, da bi jo mlademu možu predstavili. To je čudovita ponazoritev dejstva, kako lahko mati sodeluje pri sinovem prehodu v svet očeta. Če mati ne sodeluje, se kasneje, še posebej po fantovi poroki, stvari lahko zelo grdo zapletajo. Fant se tako močno naveže na mamo, da govorimo o čustvenem incestu. Njegova lojalnost je razklana med mater in ženo. Zato Sveto pismo tako močno vztraja, da bo sin zapustil očeta in mater in z ženo postal eno meso. (1 Mz 2,24).

Če se mati oklepa sina, se je bo fant poskušal otresti tudi na silo. To se še posebej opaža v puberteti ali najstništvu. V tem času se fantje grdo obnašajo, grdo govorijo. Ona se čuti zavrnjena, fanta pa doživlja krivdo. Toda ve, da se mora odtrgati od nje. Mnogo moških ima zamero do matere, pa ne vedo, zakaj.  Vedo, da nočejo biti blizu nje in da jo zelo redko pokličejo. Težko je poklicati mamo, če ti odgovarja, kakor da si star deset let, ti pa jih imaš že trideset ali več. Čutiš, da bližina matere ogroža tvojo moško potovanje, da te lahko mati posrka nazaj. Ta strah je iracionalen, hkrati pa kaže, da sta obe začimbi pri njegovem prehodu od matere v moškost manjkali: mati ga ni izpustila, oče pa ga ni odvedel stran od nje.

Ne glede na to, kako je mati zgrešila, očetovo prizadevanje lahko to preseže. Deček očeta ne vpraša kakor mamo, če je bil priden, ampak če sem dovolj močan, dovolj divji, dovolj pogumen. Sprašuje o svoji moči, svoji sposobnosti biti dovolj nevaren, da lahko pride skozi. Fantovski prehod v moškost vključuje številne od omenjenih trenutkov. Očetova vloga je, da mu pripravi primerne okoliščine in mu pove na srce: da, sposoben si. Imaš to, kar je potrebno. Zmoreš. Prav zaradi pomanjkanja te potrditve ali blagoslova je prav očetovska rana najgloblja.

(Wild at Heart, Discovering the Secret of Man​​’s Soul, John Eldredge, Nashville 2001. Povzetek: Viljem Lovše.)