Arhiv oznak: Mojzes

Resnični junaki

2. postna, 12.3.2017, Mt 17,1-9

Današnja berila govorijo o treh slavnih glavnih junakih stare zaveze: o Abrahamu, o Mojzesu in o Eliji. O njih teče beseda v petih Mojzesovih knjigah na začetku SP. Latinska imena za te knjige so: Geneza, Eksodus, Levitik, Numeri in Devteronomij. Nek otrok je pri verouku te knjige takole poimenoval: Guiness (vrsta Irskega piva), Eksodus, Laksativ (tablete za odvajanje), Devteronomij in Numeri. Spodaj pa pripisal razlago: »V Guinessu se je Bog naveličal ustvarjati svet zato si je po šestih dneh vzel prosto soboto. Mojzes je Jude peljal k Rdečemu morju, kjer so pekli kruh brez kvasa in dodatkov. Egipčani so bili vsi utopljeni v puščavi. Potem je šel Mojzes na goro Cianid, da bi dobil deset predlogov za spremembe. Prva je bila, ko je Eva rekla Adamu naj je jabolko. Peta je bila, da naj vedno zabavajo svojega očeta in mater. Sedma pa, da ne smejo dovoliti varanja.«

Tako se SP likov spominjamo danes. Judje, katerim je Matej pisal svoj evangelij, so na pamet poznali nešteto podrobnosti o Abrahamu, Mojzesu in Eliji. Zanje so bili to največji Judovski junaki. Prvi poslušalci pripovedi o Jezusovem spremenjenju na gori so vse tri junake takoj povezali z Jezusom. Vsi trije so doživeli izkustvo Boga na gori. Vsakemu od njih je srečanje z Božjo navzočnostjo spremenilo življenje in ga močno razsvetlilo. Vsakega od njih Bog pokliče, da izpolni posebno nalogo. Z gore so prišli z močjo, da so lahko opravljali svoje poslanstvo. Evangelista Mateja še posebej zanima Mojzes, saj hoče pokazati, da je Jezus novi Mojzes, izpolnitev Judovske postave in luč, ki razsvetljuje najtemnejšo noč človeškega srca. Še pomembnejše kot podobnosti med Mojzesom na gori Sinaj in Jezusom na gori Tabor, pa so razlike med njima. Prav razlike lahko močno osvetlijo našo pot posta.

Mojzes se vzpne na goro sam, Jezus vzame s seboj tovariše, ki so njegove priče in deležni njegove izkušnje. Božje obličje je Mojzesu zakrito, na gori Tabor pa nam je Jezus predstavljen kot Božje obličje za ta svet. Na Sinaju je Mojzes prejel postavo (zakonodajo) in mu je rečeno, naj zagotovi, da jo bodo ljudje spolnjevali. Na gori Tabor Jezus sprejme razglasitev Božje ljubezni in nam je naročeno naj Njega poslušamo. Medtem, ko se Mojzesovo obličje sveti, je Jezusovo celotno telo popolnoma preobraženo v luč. Mojzes gre z gore, da bi okrepil zakone, Jezus se spusti z gore, da bi umrl in bi zaradi njega mi lahko živeli.

Prav v trenutku, ko so nekateri med nami začeli razmišljati, da je post čas zatajevanjasvoje lastne sebičnosti, samovolje, samovšečnosti in samovsrkanja, nam cerkev predlaga zgodbo o Jezusovem spremenjenju in s tem pravkar omenjeno samozatajevanje osmišlja in utemeljuje. Edini razlog zaradi katerega se lahko odrečemo svoji sebičnosti ali pa se zavzemamo za dejanja služenja bližnjim, je globlja rast v ljubezni do Boga, ki nas po vsem življenju ljubi. Pokora ni mišljena zato, da bi napadla naše samospoštovanje. Pokora naj bi nam pomagala odkriti, kaj je zares pomembno. V našo življenjsko temo pokora zmore prinesti nekaj luči. Našo pozornost hoče usmeriti na odnose, ki nam na tem in drugem svetu edini dajejo smisel in cilj.

Bog iz gore spremenjenja hoče, da bi imel vsak izmed nas srce, ki zmore poslušati dobro novico ljubezni. Le tako nam je lahko podarjena moč preobražanja sveta sredi drobnih zatajevanj svoje sebičnosti v vsakdanjem življenju in v tem trenutku. Nedeljska maša je mišljena kot tedensko izkustvo spremenjenja na gori za nas: pri maši poslušamo in prejemamo Boga, ki vsakega izmed nas kliče po imenu in nam pove, da nas ljubi. V maši nas vstali Gospod okrepi in pošlje, da svetu prinašamo Njegovo luč vstajenja. V postu se je torej vredno potruditi za vse, kar nam pomaga odstraniti blokade zaradi katerih Bogu ne odgovorimo na njegovo Ljubezen v nas in med nami.

Lepota Božjega imena

3. postna nedelja, 28.2.2016, Lk 13,1-9

goreči grm»Spreobrníte se, govorí Gospod, kajti približalo se je nebeško kraljestvo!« Tako naju vabi današnje bogoslužje. V evangeliju naju Jezus svari: »A če se ne spreobrnete, vas vse čaka enak konec.« Že Janez Krstnik nama je v adventnem času klical: »Spreobrnite se … obrodite vendar sad, vreden spreobrnjenja.«

Janez je oznanjal spreobrnjenje zato, da bi midva verovala ljubljenemu Sinu in ga prepoznala. Čemu pa Jezus vabi k spreobrnjenju? Odgovor najdeva v prvem berilu iz Druge Mojzesove knjige. Bog, ki se je v gorečem grmu razodel Mojzesu, izpove: »Dobro sem videl stisko svojega ljudstva, ki je v Egiptu, in slišal, kako vpije zaradi priganjačev; da, poznam njegove bolečine. Zato sem stopil dol, da ga rešim …« Z besedami »poznam njegove bolečine« Bog pokaže, kako nas ima rad. Pokaže vso svojo bližino do človeka, vso dobrohotno naklonjenost, ki ga žene v odnosu do nas, do tebe in mene. Ta čustva postanejo odločitev, da nas osvobodi. Postanejo dela odrešenja. Zaradi tega se je razodel Mojzesu in s tem začel zgodovinsko osvoboditev iz Egipta. Ko ga Mojzes vpraša, v imenu koga naj pride pred svoje ljudi, mu Bog odgovori: »Jaz sem, ki sem. ›Gospod, Bog vaših očetov, Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov, me je poslal k vam.‹ To je moje ime na veke.« Božje ime izraža tisto, kar lahko o Njem doživi človek, kadar ga kliče in potem zazna njegovo bližino, naklonjenost in osvobajajočo moč.

»Jaz sem, ki sem.« Skrivnosten izraz, ki razoroži s svojo preprostostjo, lahko pomeni tudi: »Jaz sem, ki bom«, »Jaz sem z vami, kakor boste videli«, »Jaz sem tisti, ki ga boš videl, ko me boš klical in bom«, »Kdo sem, boste zvedeli iz tega, kar bom storil za vas«.

Božje ime nas povabi v to, kar je on za nas. Zato je Bog vedno Bog Abrahamov, Bog Izakov, Bog Jakobov, Izraelov Bog, Bog Jezusa Kristusa, naš Bog. Ljudstvo je del Božjega imena, in Bog »El« je del imena, ki ga nosi ljudstvo – Izra-el. Besede »naš«, »moj« in »edini« so v odnosu do Boga vedno skupaj. Takšna je Božja zaveza s človekom, z nami. V zavezi, ki se razdeva v Božjem imenu, je skrita vsa dinamika naše duhovne rasti.

Najbolj izredno pa je dejstvo, da je Božje razodetje prepletlo vso zgodovino, a se je razodelo iz neke točke, ki se širi, dokler ne doseže vseh. Bog je poklical Mojzesa, da ljudstvo osvobodi iz suženjstva. Ta epizoda je del predhodne svete zgodovine, del zaveze, ki jo vključuje in odpira v novo prihodnost Boga za ljudstvo in za Mojzesa samega. Mojzesa, ki je bil kot dojenček rešen iz vode, ko pa je odrasel in branil Hebrejca pred Egipčanom, pa je moral pobegniti v tujino. Ko ga Bog kliče, se Mojzes vrne z drugo močjo in drugo perspektivo. Vse njegovo življenje dobi svoj pečat smiselnosti znotraj zaveze z Bogom. Smisel je povezan z imenom Boga, ki se mu je odkril. Resnični sad spreobrnjenja je prav to, da na podlagi Božjega imena, ki se je razodelo mojemu srcu, ponovno odkrijem smisel svojega življenja.

Božje ime nam naše življenje pokaže v drugi, popolnoma novi luči in ga spremeni. Prav to molimo na koncu maše po obhajilu: »Večni Bog, nasitil si nas s čudežnim kruhom, da imamo že na zemlji poroštvo večnih skrivnosti.« Lahko bi rekli tudi takole: Ko nas priteguješ k sožitju s teboj in brati in mi okušamo tvoje odpuščanje, ki smo ga sposobni razdeliti z vsemi, tedaj odkrijemo lepoto tvojega Imena, tedaj obrodimo sad, ki je vreden spreobrnjenja, in vse naše življenje izžareva drugačno luč. Evangelij naju vabi prav k temu spreobrnjenju in odkrivanju Božjega imena, ki se razodeva v Jezusu.

p. Vili Lovše