Arhiv oznak: molitev

Molitev: Gospod, naj bom usmiljen!

04 (1)Gospod, sveto leto usmiljenja se je začelo. Tisto, v katerem lahko kaj več naredim zate, a tudi zase. Več kot običajno. Ne iz svoje moči, marveč iz tvoje, vendar s svojim sodelovanjem. To zmorem, če si Ti ob meni. Tedaj zmorem vse. Ko Ti mojo slabotno človeško voljo okrepiš v vedno novih prizadevanjih za dobro. Ne le za to, da bi bil manj grešen, marveč predvsem da bi bil bolj tvoj, Te resnično ljubil in deloval iz tvoje ljubezni. Če tega ne delam, sem ujet v svoje človeške meje, slabosti in nepopolnosti. Če pa se Ti ves prepustim, tedaj zmorem delati čudeže. Najprej pri sebi, nato pri drugih. Zato se danes obračam k Tebi s prošnjo, da me resnično spremeniš. To zmoreš le Ti. Vsi zdravniki sveta mi pri tem ne morejo pomagati, ker ni leka za moje slabosti, grešno naravo in padce iz dneva v dan. Pravo zdravilo za vse to in drugo, kar me vsak dan znova pribija k tlom, je le pri Tebi, v tvojem neizmerno ljubečem srcu. Dobil ga bom, če bom našel ključ do vrat tvojega srca. To je, da bom ljubil s tvojo ljubeznijo, čutil s tvojim srcem, se spreobračal v moči tvoje daritve na križu.

Sveto leto usmiljenja je priložnost za to. Leto zame, ne zate. Tvoje je vsako leto, moje pa resnično le tisto, ki je preživeto s teboj. Vsa ostala leta so izgubljena, vržena stran, tlakovana s satanovo skušnjavo biti kot Ti, vladar sveta in samega sebe, nazadnje pa sem poražen na vseh bojiščih. Predvsem na tistih, kjer bi moral zmagovati, a se iz bitke vračam vedno znova sklonjene glave. Tako je, ker sem jih vojskoval sam, s svojo močjo, prepričan, da zmorem vse. Nazadnje sem spoznal, da zelo malo, ker nisem imel pravega orožja s seboj za bitke s silami zla. Zato, Gospod, danes prihajam v tvojo orožarno, da me oborožiš z mečem odločnosti, z oklepom neprebojnosti in s sulico premočrtnosti, s katerimi se podajam v bitko proti zlim silam sveta. Najprej, da jih premagam v samem sebi, nato pa, očiščen greha, s teboj tudi v drugih. Skupaj bomo močna vojska proti vsakršnemu zlu. Nepremagljiva s Teboj. Trdno odločena boriti se do konca  zoper greh, usmiljena pa pri reševanju grešnika. Slednje dejanje prepuščamo Tebi. Mi smo le bojevniki Zate in s Teboj na čelu. Ti si tisti, ki daje pravo zdravilo. To je v kesanju, odpuščanju in trdnem sklepu hoditi le za Teboj in s Teboj. Po stezah edine prave rešitve. Potem nas čaka gotova zmaga s Teboj.

Jožef Pavlič

Obstajajo pa očetje, ki molijo. Tam doli.

ALEŠ ČERIN – http://www.casnik.si/index.php/2015/11/16/obstajajo-pa-ocetje-ki-molijo-tam-doli/

father prayingNekje sem slišal: “Kjer moli oče, moli cela družina.” Ko sem slišal tale stavek, me je v resnici presenetil njegov pomen. Do takrat sem bil nekako prepričan, da je pravzaprav za versko vzgojo otrok in ohranjanje vere, bolj pomembna mama. Ali pa v naših razmerah stara mama. Nekje sem celo našel podatke iz neke raziskave, ki je pokazala, da veliko več ljudi ohrani vero v odrasla leta, če je v družini molil oče.

Molitev je za “babe”

Pred nekaj leti, ko mobilnih telefonov še nismo imeli, smo se (naša družina: midva in štirje otroci takrat stari nekako od 6 do 16 let) vračali s Krima. V gozdovih nad Podpečjo nas je zajela tema, izgubili smo se s poti. Tema je bila tako gosta, da nismo videli prav nič. Držali smo se za roke, najprej jaz, potem vsi štirje otroci, na koncu žena. Se spomnim, da je bila tema tako gosta, da sem z nogami tipaje iskal prehode. Korak za korakom smo se počasi prebijali po precej nevarnem kraškem terenu. Nismo vedeli, če sploh gremo v pravo smer. Ta male dva sta že malo “cmrgljala” … Prav vse nas je bilo strah. Takrat pa žena: “Usedimo se in zmolimo.” Niti na misel mi ni prišlo, da bi kaj ugovarjal v stilu “molitev je za babe”. Usedli smo se in neverjetno goreče molili. Vsi! Kmalu smo v daljavi zaslišali lajež psa, ki nam je pokazal pravo smer … O, kako Bog poskrbi!

Zadnjič sem imel v večernih urah, ko ljudje že pridejo s »šihta«, v manjšem kraju predavanje za starše birmancev, ki mu je sledil kratek sestanek s tehničnimi navodili za starše. Od 36 birmancev, se je predavanja udeležilo 27 mam (sem štejem tudi eno babico) in 1 oče. Pa še en možakar, ki je prišel od drugod, ter župnik. Razmerje med moškimi in ženskami je bilo torej 1 proti 9. Zdi se mi, da je to tudi kar dobra primerjava tudi glede molitve in odgovornosti za versko vzgojo. Tudi sicer se nam zdi, da je skrb za vzgojo, še posebej pa za versko, bolj “ženska reč”. Kje so očetje molivci, kje so očetje vzgojitelji?

Družine brez (vpliva) očetov

Očetje smo izginili iz življenj naših družin. Za vzgojo se zanimamo vedno manj. Ni več avtoritete očeta, ni več zgleda trdnosti, tudi ni zgleda očetove molitve. Očetov pravzaprav velikokrat tudi fizično ni več v družini. Po ločitvi namreč feministično naravnane socialne službe otroke večinoma dodelijo materi. Če že ne pride do ločitve, se moški velikokrat šlevasto umakne in v družino samo še hodi jest in spat. Prostorov za umik je pa veliko. Lahko je to kar šank, kjer se moški umakne v omamo alkohola in se raje kot s svojo lepotico, ukvarja z oblinami kelnarce. Umakne se lahko v pretirano ukvarjanje s poslom, kar je družbeno sprejemljivo in hvalevredno, lahko pa tudi v pretiran hobi, šport in tudi v pornografijo.

Mama se tako – kot ve in zna – trudi z vzgojo, a najkasneje v puberteti se zatakne. Mama velikokrat ne zmore sama postavljati jasnih meja (menim, da je za to bolj poklican oče), v naravnanosti “vse za ugodje otroka” ga scrklja, ne omogoči mu izkušnje nelagodja (dr. Viljem Ščuka pravi, da “spodbudo za neko dejavnost sprožijo čustva nelagodja, saj se želi človek že od nekdaj znebiti dolgotrajnega nelagodja”).

Otroci – največkrat sinovi – tako ostanejo tudi v pozna odrasla leta preprosto doma. Velikokrat se kot zajedavci pripnejo na mamo, uporabljajo njene storitve in zapravljajo njen denar. Če ni očeta, pa tudi, če oče nima moči, potem ni nikogar, ki bi parazita odstranil in ga brcnil v realnost življenja. Tako mama v kakršni-že-koli odsotnosti očeta vzgoji dečka pri štiridesetih, ki dejansko ni sposoben oditi “izpod njenega krila”, ki se ni sposoben zavezati v zvezo z žensko za več kot – malo pretiravam – eno noč, ki ni sposoben prevzeti polne odgovornosti za svoja ravnanja.

Obstajajo pa očetje, ki molijo. Tam doli.

No, nekaj jih je tudi v naših krajih, a “tam doli”, v svetu, ki sedaj trumoma prihaja k nam, pa molijo praktično vsi očetje.

Sam imam izkušnjo iz svetovnega komiteja odraslih skavtov (dvanajst ljudi, od tega trije iz arabskega dela sveta, eden iz Indije, eden iz Avstralije, ena iz Kanade, ostali iz Evrope). Kolegi iz arabskega dela sveta so edini redno molili. Od osmih iz zahodnega dela sveta, sem edini šel v nedeljo k maši, drugim se ni zdelo vredno v nedeljo niti za eno uro prekiniti zasedanja. V ogromni cerkvi v bogati četrti Bruslja, sicer spremenjeni v dvorano za orgelske koncerte, nas je bilo v nedeljo zjutraj zbranih kakih 30 ostarelih vernikov.

Si upam moliti skupaj s Petrom?

Poh S.L„Gospod, podari mi milost, da bom dojel resnico svojega življenja. Daj, da bo moja jasnost glede poklicanosti temeljila na moji življenjski jasnosti. Naj se obe razsežnosti uskladita v meni in rasteta skupaj z menoj.

Podari mi, da bom kot Peter zaslužil tvoje zaupanje, tvoj dar poslanstva in tvoj dar posvečenosti svojega življenja tebi in vsemu svetu.

Peter, Jezusov apostol, naš prijatelj in steber Cerkve, krhek in negotov človek, kakor smo mi, spremljaj me na tej poti.

Kot človek si poznal navdušenje in upor, veselje in grenkobo, jasnost in ponižanje, ošabnost in obup. Nauči me, da spoznam samega sebe.

Izprosi mi, da bom dojel, kako težko je vedeti, kdo sem. Pomagaj nam, da bom sebe spoznal tako, kot sem v resnici spoznan od Boga in od Jezusa.

Ne dovoli, da hodim z napol zaprtimi očmi, kakor v sanjah, ne da bi se zavedal, čigav sem in kam grem, ne da bi dojel zunanjih ter notranjih pogojenosti, ki pritiskajo name.

Pomagaj mi videti, kako je moja svoboda krhka, šibka in ogrožena; kako je cilj površinski, namen nepopoln in kako kratkotrajna je moja odločitev.

Daj, da se naučim ponižno sprejeti in zato spoznati sebe, kot si storil ti, da bom našel ljubezen njega, ki preiskuje naša srca, Jezus Kristus, Gospod, Sin Najvišjega, sveti in večni Bog, ki s Svetim Duhom živi in kraljuje vekomaj. Amen.“

Orožje za duhovni boj

zmaga v JezusuKrščansko izročilo je odkrilo orožje, primerno za duhovni boj. Korenine tega izročila so zapisane v Pismu Efežanom (Ef 6,10–18). Na podlagi tega odlomka je mogoče rekonstruirati tudi številne druge svetopisemske odlomke, ki predstavijo orožje za boj proti satanovemu nadlegovanju. Zavedati se moramo, da »tekmovalec ne dobi venca, če ne tekmuje po pravilih« (2 Tim 2,5).
>Temelj duhovnega boja opisuje stavek: »Sicer pa zajemajte moč v Gospodu in sili njegove moči« (Ef 6,10). Človek naj bi v sebi pripravil prostor, da bi v njem lahko delovala Kristusova milost, in dovolil, da ga pritegne in okrepi. »Bodi močan (zajemi) v milosti, ki je v Kristusu Jezusu« (2 Tim 2,1). Pavel pravi, da se trudi in bojuje »z njegovo močjo, ki v [njem] silovito deluje« (Kol 1,29). Moč, ki jo omenja, se je najbolj pokazala v Kristusovem vstajenju (Ef 1,19–20). Kristjanov duhovni boj temelji na veri v Kristusovo vstajenje, ki se je dogodilo v moči Svetega Duha. Vstajenje je dokončna zmaga nad smrtjo in hudičem (Heb 2,14). Vsak greh je napačen poskus soočanja s strahom pred smrtjo. Zato je najučinkovitejše orožje proti skušnjavam prav vera v vstajenje.

Na omenjenem temelju se gradi vse drugo, kar je potrebno za duhovni boj. »Nadenite si celotno Božjo bojno opremo, da se boste mogli upirati hudičevim zvijačam. Kajti naš boj se ne bije proti krvi in mesu, ampak proti vladarstvom, proti oblastem, proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti, proti zlohotnim duhovnim silam v nebeških področjih. Zato sezite po vsej Božji bojni opremi, tako da se boste mogli ob hudem dnevu upreti, vse premagati in obstati« (Ef 6,11–13).

Svojo bojno opremo daje Bog na razpolago tistim, ki verujejo vanj. »Ko močni z orožjem varuje svoj dom, je varno njegovo premoženje. Ko pa pride močnejši od njega in ga premaga, mu vzame vse orožje, na katero se je zanašal, in razdeli svoj plen« (Lk 11,21–22).

Jezus je močnejši od hudiča, ki se s svojimi močmi bojuje proti ljudem. Le v Jezusu in po njem se je mogoče bojevati proti hudiču in ga razorožiti. Hudič je tisti, ki ločuje in deli. Kristjan se namreč ne bojuje proti ljudem, ampak proti hudemu (= hudiču) (Ef 6,16) in vsem hudobnim močem, ki ga hočejo vrniti v položaj, v katerem je bil pred krstom.

Od vernega se najprej zahteva, da se upre in obstane. S hudičevimi napadi se mora spopasti, ne zbežati pred njimi. Zgled take drže nam daje Kristus, ki se je štirideset dni v puščavi brez strahu upiral satanovim skušnjavam. Brez te začetne dejavne pasivnosti je vsak boj že vnaprej izgubljen.
Pavel po tej osnovni drži soočenja našteje še vse, kar drugod imenuje »orožja pravičnosti« (Rim 6,13; 2 Kor 6,7), »orožje luči« (Rim 13,12), »orožja, ki svojo moč dobijo od Boga« (prim. 2 Kor 10,4): »Stojte torej prepasani okoli ledij z resnico (prim. Iz 11,5), oblečeni v oklep pravičnosti (prim. Iz 59,17) in z nogami, obutimi v pripravljenost za oznanjevanje evangelija miru (prim. Iz 52,7). Predvsem pa vzemite ščit vere (prim. Mdr 5,19); z njim boste mogli pogasiti vse ognjene puščice hudega. Vzemite tudi čelado odrešenja (prim. Iz 59,17) in meč Duha, kar je Božja beseda« (Ef 6,14–17).

Pavel opiše kristjanovo bojno opremo, ki je sestavljena iz orožja, značilnega za Boga. To je mogoče, ker po krstu kristjana povezuje z Bogom isto življenje človeka Jezusa Kristusa. Kristus, pripoved o nevidnem Bogu (prim. Jn 1,18), je resnica (prim. Jn 14,6; Ef 4,21); je Božja pravičnost (prim. Rim 3,21–22.26; 1 Kor 1,30; Flp 3,9), ki opravičuje tistega, ki vanj veruje. On je evangelij (prim. Mk 8,35; Rim 15,19; 2 Kor 2,12), dobra novica, ki prinaša šalom – polnost življenja za vse ljudi. On je začetnik in dopolnitelj naše vere (prim. Heb 12,2). Naša vedno omahujoča vera lahko nenehno računa na njegovo trdno in neomajno vero (prim. Gal 2,20; Ef 3,12). On je naše odrešenje (prim. 2 Tes 5,9; 2 Tim 2,10) in naše upanje (prim. 1 Tim 1,1). Vanj upamo in z njim bomo deležni njegovega odrešenja (prim. 1 Tes 5,8–9). On je Božja beseda, ki je postala meso (prim. Jn 1,1–14); Beseda, ki je »živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca« (Heb 4,12). Vedno, ko prosimo za dar Svetega Duha, sta nam dani tudi Beseda in njena moč.

Kristjan je poklican, da si obleče Kristusa (prim. Rim 13,14) – to je najučinkovitejše orožje za duhovni boj. Učiti se Kristusovega čutenja, mišljenja in delovanja je naloga in vaja, ki traja vse življenje. Tega se učimo v molitvi. Zato Pavel zaključi: »Ob vsaki priložnosti molíte v Duhu z vsakršnimi molitvami in prošnjami. V ta namen bedite z vso vztrajnostjo in molíte za vse svete« (Ef 6,11–18).

>Molitev je boj (prim. Rim 15,30; Kol 4,12). Pavel poudari, da je treba moliti ob vsaki priložnosti (nenehoma; prim. 1 Tes 5,17). To ne pomeni, da ves čas ponavljamo molitvene obrazce, ampak se nenehno spominjamo Boga. Gre za boj, da bi se vedno zavedali Božje navzočnosti v nas; vedno upali vanj, mu zaupali v vsaki stvari – pri tem, kar delamo, in v tem, kar se nam zgodi.
Pavel poleg tega poudarja, naj molimo v Duhu. Kristjan je poklican, da vedno dovoli, da Duh moli v njem in spreminja njegovo življenje v molitev. Vse to pa zato, da bi prišel v vedno bolj polno in celostno sožitje – občestvo z Bogom in brati in s sestrami, »svetimi«, za katere nenehno prosi Boga.

Na molitev se pripravljamo s čuječnostjo (prim. Lk 21,36). To je drža nenehne notranje usmerjenosti, napetosti, ki razločuje Gospodovo navzočnost in v sebi pripravlja prostor, da lahko Bog vstopi in pride. To vernemu omogoča duhovno jasnost. V moči te jasnosti se kristjan lahko upre, premaga skušnjave in obstane, s tem pa preobrazi vso svojo od malikovalskih strasti onemogočeno ali napačno usmerjeno življenjsko moč v moč za dosego edinega resničnega cilja duhovnega boja: agape, ljubezni do Boga, bratov in vsega stvarstva.

Modrost življenja

20. nedelja med letom, 16.8.2015, Jn 6,51-58

praying-hands-on-scriptureBogoslužje danes meče posebno luč za razumevanje smisla Jezusovega govora. In prvo in drugo berilo naju vabita naj ne bova nespametna in nerazumna. Modrost življenja! Kdo si je ne želi? Ni skrita. Ni nedosegljiva. Ni zapletena. Ne zahteva posebnega študija. A kljub temu ni kar na dosegu roke. Toda srce je vedno hvaležno zanjo, ne glede na vse.

Pismo Efežanom nama pove kje modrost življenja iščeva. Pravi naj bova razumna v Bogu in spoznavajva Božjo voljo. Ne misliva, da je spoznanje Božje volje najprej v tem, da odkriješ kaj Bog hoče zate. Spoznanje Božje volje je predvsem v tem, da odkrijeva kako dobro nama želi Bog. Po vseh svojih besedah, pobudah in vsem tem kar dela Jezus Kristus, ki se nama da v hrano in pijačo življenja.

Zaradi tega nama Pavel pravi naj bova polna Svetega Duha in pokaže tri načine: molitev, zahvaljevanje in vzajemna pokorščina ali poslušnost. Pravi, naj naju »napolnjuje Duh: nagovarjajte se s psalmi, hvalnicami in z duhovnimi pesmimi, ko v svojem srcu prepevate in slavite Gospoda. V imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa se nenehoma zahvaljujte Bogu Očetu za vse. Iz strahospoštovanja do Kristusa se podrejajte drug drugemu” (Ef 5,18-21). Žal moderna izdaje Svetega pisma zadnji stavek razdelijo na dva dela pod različne odlomke. V grščini je stavek en sam in zveni takole: “nenehno se zahvaljujte Bogu Očetu za vse, v imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa, podrejajoč se drug drugemu v strahospoštovanju do Kristusa”. Vsebina te molitve je dar Svetega Duha. On nas uči, da se naučimo zaznavati kako nam Bog hoče dobro.

Z zahvaljevanjem izraziva svojo izkušnjo njegove dobrote do nas. Ko se podrejava drug drugemu se božja dobrota ukorenini v najini srci in postane najin najdragocenejši zaklad. Med zahvaljevanjem in podrejanjem je cela pot, ki jo morava prehoditi. Če se zahvaljujeva, ne da bi se podredila, sva naduta in ošabna. Če se podrejava ne da bi se zahvaljevala sva servilna. Znamenje, da najino srce nenehno iskreno časti Boga je prav nenehno zahvaljevanje (vedno in v vseh okoliščinah) in podrejanje (bratom in sestram, a tudi življenju na splošno). Postajava potrpežljiva s časom, stvarmi, okoliščinami, svojim srcem in svojimi napakami.

Jezus na koncu svojega govora v treh točkah povzame razodetje Božje dobrote do človeka, ki se v njem uresničijo: imeti življenje v sebi, ostajati v njem in on v nas ter živeti po njem. Vse to nama Bog podarja za dediščino, če sprejmeva in uživava telo Sina človekovega. Jezus bi težko uporabil močnejši izraz kot ga je. Pravi namreč: kdor je moje meso. A kljub temu razodetje ni absurdno.

V prejšnjem poglavju lahko bereva o Jezusovem pogovoru s farizeji. Takole jim je odgovoril: »Preiskujete pisma, ker mislite, da imate v njih večno življenje, a prav ta pričujejo o meni. Toda vi nočete priti k meni, da bi imeli življenje« (Jn 5,39-40). Vse sveto pismo namreč govori o Jezusu, Sinu človekovem, ki je dokončno zapečatil dejstvo, da Bog hoče človeku le dobro. Brati SP je podobno kot bi jedla. Jedla, da bi imela življenja in živela na lep in zaželen način. Ker SP govori o Jezusu, potem pomeni, da je branje SP, hranjenje z Jezusom, da bi imeli življenje. Janez namreč pravi: »Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa« (Jn 17,3). Ko nama Jezus z evharistijo ponudi v hrano svoje telo, le še bolj korenito potrdi razodetje iz SP. Tako kot prebrana beseda ostane v najinem srcu, tako tisti, ki uživa Kristusovo telo ostane v njem. Točno to govori Jezus v priliko o trti in mladikah (prim. Jn 15): on ostane v meni in jaz v njem. Tako da lahko s sv. Pavlom vzklikneva: »ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni« (Gal 2,20).

Takšna je dinamika ljubezni, ki postane korenina in vir življenja. Ti in jaz sva na tak način deležna iste moči ljubezni, ki jo živi Jezus Kristus, ki je sijaj Očetove ljubezni do nas.

Če torej midva hočeva življenje in ostajava v njem, ga lahko živiva le v moč ljubezni, ki se nama je razodela v Kristusu in jo lahko deliva z vsemi. Ko sprejmeva v srce Jezusa, dokončno Božjo besedo za človeka, postane v nama pečat dobrote in resnice, temelj resničnega življenja, ki poteši vsa najina hrepenenja.

p. Vili Lovše