Arhiv oznak: moški

Jožef nas uči, kako biti resnični moški.

V številnih knjigah, videih in umetniških delih Jožefovo svetost povzdigujejo v takšne višave, da postane vzvišena in nedostopna. Zlahka dobimo vtis, da Jožef ravnodušno kraljuje na svojem marmornatem podstavku visoko nad napetostmi našega vsakdanjega življenja.

Sveto pismo prikaže Jožefa kot krepkega, zelo delavnega moškega, ki je bil dejavno vpleten v vsakdanje življenje svoje družine in takratnega sveta. Če hočemo Jožefa ločiti od tega sveta, da bi ga lahko povzdignili nad svoje preizkušnje in skušnjave, mu delamo veliko škodo. Pa ne le njemu, ampak tudi sebi.

On nas lahko ogromno nauči o služenju, celostnosti in pristni moškosti. Mi pa se od njega lahko učimo le, če sprejmemo, da je tudi on – Jožef, del našega vsakdanjega življenja, ter objamemo kreposti, zaradi katerih je on veliko več kakor neki povprečen Jože. Če bomo storili tako, lahko tudi sami postanemo več kot povprečni Jožeti in doma, v cerkvi, na delovnem mestu in v svetu okrog Tudi mi lahko živimo njemu podobno življenje predvsem v služenju Jezusu. Nihče ni služil Jezusu tako kakor Jožef. Seveda kot moški, kot delavec, borec, pustolovec in soustvarjalec lepote.

Služil je tudi Mariji. Kot njen mož je zvesto delil svoje življenje z Devico Marijo, Božjo Materjo. Marijo pogosto upodabljajo stoječo na luni in s tem pokažejo, da odseva luč svojega Sina. Zmaga Marijinega srca in spreobrnjenje grešnikov sta neločljivo povezana tudi z Jožefom, ki je ves čas ob njej.

Ob sv. Jožefu moški ne postajamo mevže, ampak umirjeni bojevniki za Božje v vsakem izmed nas, možje po Božjem srcu.

Jožef je mož skrivnosti. Bil je tih, neznan in ga Sveto pismo težko in malo omenja. Vendar je bil izmed vseh mož izbran, da bi varoval Sveto družino ter skupaj z Marijo vzgojil Božjega Sina. Sina si ni lastil. Ni bil ošaben zaradi tega, ker mu je bil dan. Tudi naši sinovi in hčere so Božji dar in si jih ne smemo lastiti. Bil je mož, oče, obrtnik, varuh in bojevnik proti zlu.

Bil je krepak in močan, hkrati pa prijazen, ponižen (vesel sebe in drugih, kot Božjih sinov in hčera), nežen in vedno poslušen Bogu.

Z Jezusom sta vsak dan jedla za isto mizo. Naučil ga je tesarskega dela. Skupaj sta brala in se pogovarjala o Svetem pismu. Bil mu je bližji kot katerikoli drug moški. Potoval je z Jezusom, z njim se je smejal, jokal in delal.

Molčeči Jožef je drugi največji svetnik, takoj za Marijo. Našli ga bomo v tišini molitve in on bo naše srce, dušo in duha vodil k Jezusu, moškemu po Božji podobi. Čeprav je v Svetem pismu tiho, zelo veliko govori možem, ki mu hočejo prisluhniti, pa najsi so samski ali poročeni. Jožef nam glasno govori, kaj je treba za to, da si resničen moški.

Kdo ali kaj je resničen moški?

To je mož, za katerega je Bog na prvem mestu in dovoli, da oseben odnos z Bogom določa njegovo vsakdanje življenje v vseh razsežnostih in v vsem. Je moški, ki je v stiku z Bogom (moli), in to skozi ves dan, ne le nekaj sekund pred jedjo in tik pred spanjem ali pa še to ne. Sredi odtekanja ur dneva se nenehno zaveda Božje navzočnosti.

Je mož, ki živi krepost ponižnosti, prijaznosti, poštenosti in spoštovanja v vseh svojih odnosih. Ni priden fantek, s katerim lahko vsi pometajo.

Je moški, ki ceni in brani vsako človeško življenje – od nerojenega do najstarejšega, od psihološko-duhovno do telesno invalidnega, od razvojno zaostalega do umsko nadarjenega.

Jožef je tisti, ki nas uči, kako biti resnični moški.

Njegova delavnica v Nazaretu bo postala naša delavnica. Njegovo služenje Kristusu bo odsevalo v našem očetovstvu (telesnem in duhovnem) danes. Njegovo orodje je zaupano tudi v naše roke. Vsako orodje postane odlična prispodoba za razumevanje Jožefovih kreposti moža, očeta, obrtnika in Bogu poslušnega služabnika, bojevnika proti zlu, bojevnika za Lepoto.

Jožef nas opremi s spretnostmi, ki jih potrebujemo, da bi bili sveti zakonci, dobri očetje, marljivi delavci in zvesti Kristusovi učenci – sledilci.

On je veliko več kot zgolj preprost tesar, ki se razume na orodje. On je varuh družin, vzor za vse moške in strah hudobnih duhov. On je pred Bogom najmočnejši priprošnjik in nam želi pomagati v naših potrebah. Če nam manjka čistosti, nam podarja neomadeževanost. Če nam manjka zaupanja, nam podarja pogum. Če nam manjka spretnosti za dobrega starša, nam pomaga. Vse v imenu svojega ljubljenega sina Jezusa.

On je zrcalna podoba tega, kako Bog deluje v življenju vsakega izmed nas moških: poklicani smo in takoj nato poslani v boj za Božjo pustolovščino s človekom in človeštvom.

Povabljeni ste, da se na svoje življenje ozrete na sveže in nove načine. Dano nam bo videti, kako se lahko z Božjo milostjo spremenimo na bolje in postanemo resnična podoba Jezusa v svetu. Največja potreba tega sveta je prav to, da spozna Jezusa.

Počasi bomo videli, zakaj je Jožef tako obupno potreben, da nam pomaga dojeti našo resnično moškost, ne pa tiste, ki nam jo svet površinsko vsiljuje. Dve možnosti imamo: ali bomo dovolili, da nas svet zavede z osredotočanjem na užitek, položaj, posedovanje in oblast, ali pa bomo objeli Božji načrt za pristno moškost.

Jožef nam bo pomagal pri odločitvi.

Danes bolj kot kdaj prej potrebujemo Jožefa, da z ramo ob rami hodi skupaj z nami: doma, v službi in po vsem širnem svetu. Zelo rad gradi … ne le ostrešja in pohištvo, ampak življenja. On bo prosil Jezusa, da nam da pravo orodje za to, in nas ga bo naučil tudi prav uporabljati.

Zaradi vsega tega je Jožef lahko osebni prijatelj vsakega izmed nas moških. Lahko živimo skupaj z njim kot z zaupanja in posnemanja vrednim starejšim bratom.

JOŽEF KOT MOŠKI

V svoji pobožnosti do sv. Jožefa zlahka pozabimo, da je bil resničen moški, tesar iz krvi in mesa, sin svojega časa sredi Nazareta v Judeji. Pred njim so bili številni enaki izzivi in strahovi, kot so danes pred nami. Iz njegovega načina življenja se lahko veliko naučimo: kako je delal in skrbel za svojo družino.

Bil je močan možakar, a blagega in uglajenega duha. Mož dejanj in akcije, hkrati pa poslušen Božji volji. Delaven, hkrati pa je našel čas za svojo družino in Jezusu pomagal rasti v modrosti, umnosti in milosti. V Svetem pismu ni zapisana nobena njegova beseda. Večkrat je omenjeno le njegovo ime. Vendar nam njegova dejanja, ki so opisana v Svetem pismu, govorijo jasneje, kakor bi nam lahko zapisane besede. Danes nam iz svoje delavnice kaže, kako naj uporabljamo duhovno orodje, da bomo vedno bolj podobni njegovemu sinu Jezusu.

POTRPEŽLJIVI BOJEVNIK

Cement prav nič ne odpušča. Ko ga enkrat zamešamo in pustimo, da se strdi, ga ni več mogoče spremeniti. Ali sem se že naučil to lekcijo?

Zabetonirati sem moral 70 centimetrov globok temelj za ulično svetilko, ki naj bi bila pritrjena s štirimi vijaki, vgrajenimi v beton. Potem ko sem izkopal luknjo in zamešal cement, sem uporabil predlogo izdelovalca za postavitev vijakov v svež cement. Naslednjega dne sem dvignil svetilko in jo poskušal postaviti. Vijaki so bili trdno ujeti v posušen cement in niso nič več ustrezali luknjam na svetilki. Svetilke nisem mogel pritrditi nanje. Prisiljen sem bil vse skupaj razbiti in začeti znova. Od mene je to zahtevalo veliko potrpežljivosti.

Ali ni prav dobro zavedanje, da Bog ni tako trd kakor posušen in neodpuščajoč cement? Vedno je usmiljen in odpušča. Potrpežljivo nam omogoča, da se pokesamo in znova vzpostavimo stik z Njim, ne glede na naše padce, grehe in vse druge pomanjkljivosti. Nič ni treba kopati in razbijati.

Potrpežljivost zahteva nadzor nad seboj – omejevanje lastne moči

Potrpežljivost je krepost tihega vztrajanja pri srečevanju s težavami in provokacijami. Samo pomisli, kako je bil Jožef potrpežljiv v mnogih preizkušnjah in težkih časih. Pripravljen je bil vztrajati, ker je zaupal v Boga. Vedel je, da se mu bo Očetova volja počasi, dan za dnem, vedno bolj jasno razodevala.

Potrpežljivost zahteva nadzor nad seboj. Priznajmo si: nekatere stvari v življenju nas spravijo na takšne obrate, da ponorimo. Naša potrpežljivost je na veliki preizkušnji. Jokavi in neobvladljivi otroci, prebodena guma sredi parkirišča, razbita marmelada sredi kuhinje, zamašena školjka (kar je še posebno neprijetno, če to povzročiš sam, ko si kje na obisku) ipd. ipd. V takšnih trenutkih ohraniti mirno kri in se imeti pod nadzorom od nas zahteva moč, da zadržimo jezo v sebi in se ji ne prepustimo. Včasih se to zdi skoraj nemogoče.

Ali bi naredili vajo iz potrpežljivosti? Pojdite lovit ribe z mlajšimi otroki. Če ste to že kdaj počeli, potem natanko veste, kaj mislim. Zavozlani laks, vabe in kaveljčki, ki se zatikajo v vaše telo namesto v ribo. Kateri od otrok lahko po nerodnosti izpusti celo ribiško palico v jezero ali reko. Pri ribolovu z otroki se ti kaj lahko zgodi, da na koncu ne ujameš nobene ribe. Zagotovo pa se naučiš lekcije potrpežljivosti in nadzora nad seboj.

Jožef hoče nam možem, še posebno očetom, pomagati

Morda bomo lažje razvijali potrpežljivost, če bomo v srcu v stiku z Jožefom in se v molitvi spominjali, kako je on pokazal veliko potrpežljivost sredi revščine in človeške trdote, preganjanj in vseh drugih težkih situacij, ki jih ni bilo malo. To nam lahko počasi pomaga rasti v potrpežljivosti. Lahko si pomagamo tudi s tem, da se spomnimo drugih ljudi, ki jih poznamo po njihovi potrpežljivosti, še posebno v odnosu do nas samih. Najbolj pa morda lahko pomaga, če rečemo Jezusu: »Jezus, hvala, ker se lahko zanesem na tvojo potrpežljivost v svojem srcu. Ti si zdaj z menoj in s tem človekom, s temi otroki ipd.« Jožef je namreč zajemal iz Božje, torej tudi Jezusove neskončne potrpežljivosti do vsakega človeka.

Jožef želi nam, možem, še posebno očetom, pomagati, da svojim ženam in otrokom kažemo Kristusovo potrpežljivost do sebe in njih. Jožef je pri tem naš najboljši priprošnjik. Čez dan se lahko večkrat (na mobilnem telefonu si lahko tudi vsako uro pripravimo opozorilo) vadimo v sprejemanju Kristusove potrpežljivosti, se z nekaj globokimi vdihi v njej odpočijemo in sprejmemo njegov nadzor in prijaznost.

Vsakdanjih priložnosti za bojevniško vajo v potrpežljivosti nikoli ne zmanjka, najsi bo doma, med vožnjo, v službi ali sredi kupovanja. Vedno je priložnost za vajo sprejemanja Jezusove potrpežljivosti do sebe in drugih. Če vozite otroke v šolo, vrtec, na obvezne dejavnosti in potem spet domov, dobro veste, kaj to pomeni. Večkrat se zgodi, da greste od doma prepozno in otroci zlepa niso pripravljeni za odhod. Treba jih je priganjati, posesti v avto in s polno hitrostjo oddrveti proti šoli ali vrtcu. Če ste osredotočeni na svojo službo in poslanstvo, potem bo morda vaš devetletni otrok potreboval veliko časa, da bo pritegnil vašo pozornost. Kar naenkrat, tik pred šolo, boste šele dojeli, kaj vam je hotel povedati: pozabil je čevlje! V tistem hipu imate le dve možnosti: lahko kot vulkan izbruhate svojo jezo in frustracijo ali pa globoko vdihnete, obrnete avto in tiho rešite težavo. Če se zanašate na Jezusovo potrpežljivost, ki je v vas, in tudi na priprošnjo sv. Jožefa, potem se boste počasi naučili izbrati drugo možnost, sploh če ste že od svojih staršev navajeni na prvo. Svojim otrokom boste lahko pokazali lepoto in povezovalnost potrpežljivosti.

V Jožefovem življenju je bilo nešteto priložnosti za potrpljenje. Če se ta mesec vadite v tem (Gospod, zanesem se na tvojo potrpežljivost do mene in do tega človeka, otroka ipd.), boste močno obogatili odnose: ne bodo več tako hitri in površni, veliko manj bodo stresni, predvsem pa boste dobili občutek, da z Jezusovo močjo in Jožefovo priprošnjo lahko obvladate same sebe in ustvarjate mir in dobro vzdušje tam, kjer ste. Prosite Jožefa, naj bo vaš osebni trener in vam pokaže, kako se učiti potrpežljivosti do sebe in do drugih. V molitvi ga prosite za pomoč. Ne bo vas razočaral.

PONIŽNI BOJEVNIK

Resnični navdušenci nikdar ne pozabijo svojega prvega avtomobila, njegovega popravila ali obnove. Še posebno če obnavljate zelo star avto in sestavljate novega iz raznih starih delov. Privijate vijake okrog menjalnikovega ohišja. Močno privijete vsak vijak, da bi le dobro držal in tesnil. Pri zadnjem, ko je vaše navdušenje na vrhuncu in daste vse od sebe, pa se glava vijaka kar naenkrat odlomi. Zlomljen ostanek ostane v ohišju. Z veliko napora, v znoju in počasi, odstranite ostanke odlomljenega vijaka. Hkrati v srcu spoznate, kako dragoceno je upoštevanje lastnih meja in omejenosti.

Ljudje zlahka presežemo svoje resnične meje. Pri tem seveda veliko bolj računamo nase kakor na Boga. On nas nikdar ne stisne v kot tako, da se ne bi oziral na naše meje in omejitve. Vedno nam ponuja svojo moč, da prenašamo vse preizkušnje in se spoprimemo z njimi. Namesto da bi zaupali v lastne moči, se raje ponižajmo pred Jezusom in njegovo milostjo. Njemu priznajmo, povejmo in zaupajmo vse svoje potrebe in vse, kar je dobrega.

Jožefu je bila, skupaj z Marijo, dana neverjetna odgovornost, da vzgoji Božjega Sina, da ta ob njiju odraste. Jožef je to delal s prav takšno ponižnostjo kakor vse drugo. Njegova ponižnost je najbolj vidna v tem, kako je samega sebe izročil Božji volji. Ni dvomil o Bogu. Ni potreboval časa, da bi se z njim boril ali stvari prespal. Preprosto je videl in prepoznal svoje mesto v Božjem načrtu odrešenja in izrekel svoj »da«. V svoji ponižnosti je pokazal veliko moč in krepostnost. Za dosego prave moškosti moramo vsi moški zreti v Jožefovo ponižno moško srce – srce moža, očeta …, Božjega služabnika. Jožef je vedel, da mu je namenjena posebna vloga, ki jo bo odigral v drami odrešenja. Nenehno se je odločal v skladu z Božjim načrtom zase.

Mi lahko delamo (in naj bi delali) enako. Ali smo pripravljeni slediti Jezusu tako, da nenehno iščemo njegovo vodenje? Ali smo pripravljeni sodelovati in delati z Jezusom pri njegovem delu, da se uresniči Božji načrt za naše življenje?

Če smo pripravljeni, potem se lahko obračamo k sv. Jožefu, naj prosi, da se poveča naša ponižnost in zmanjša ošabnost, napuh. Kakor plevel ovira rast sadežev, tako ošabnost ovira rast ponižnosti. Dobro bi bilo, če pregledamo svoje življenje in odkrijemo, na katerih področjih se razrašča ošabnost.

Ta si nadene mnoge oblike: napihnjen ego, zadrževana jeza, sarkazem, iskanje užitka. Napuh je najbolj razširjena in vsem skupna pokvarjenost. Proti njej se je treba vsak dan boriti. Če pustimo, da raste, lahko dobi nevarne ali celo uničujoče razsežnosti. Današnja vsesplošna kriza je zgolj posledica tega strašnega plevela.

Ko so v naše kraje prišli priseljenci od daleč, je njihova stara mama nekega dne pod oknom opazila malo zeleno rastlino, ki je pognala iz zemlje. Začela jo je vsak dan zalivati in zrasla je več kot meter visoko. Nekega dne jo je videla soseda in ji povedala, da je ta rastlina plevel in ga ne sme zalivati. Stari mami je bilo nerodno in naslednji dan je vse skupaj posekala in zažgala v ognju.

Napuh ali ošabnost je zelo podoben plevelu. Bolj ko svoj ego hranimo s samogovori, močnejši postaja naš napuh. In kakšen je končni sad? Ošabnost postaja vse večja in večja. Oslepimo za stvarnost.

Bog je zagotovo poskrbel tudi za dobre načine, kako imeti ego pod nadzorom. Primer: Neki moški je začel svojo obrt poklicnega svetovanja. Prepričan je bil, da ima vse. Imel je doktorat, prostore in svež šop poslovnih vizitk. Na druge je hotel vedno narediti močan vtis, še posebno na svoje potencialne stranke. Nekega dne je šel v lokalno trgovino na drobno. Lastnika je pozdravil z vso impozantnostjo in profesionalnostjo, ki jo je tisti hip premogel. Z vsemi močmi se je trudil, da bi naredil vtis. Pri tem je moral ignorirati vztrajno muho, ki je na vse pretege letala okrog njegove glave. Kar naenkrat mu je zletela v grlo! Spreletelo ga je: ali sta lastnika videla, da mi je muha priletela v usta? Ali naj se pretvarjam, kakor da ni nič? Medtem ko je premišljeval svoje možnosti, je muha obupno iskala izhod iz ust in poskušala pobegniti. Končno jo je izpljunil. Moška, s katerima se je pogovarjal, sta se pri tem očitno zabavala. Še leta kasneje sta ga spominjala na to prigodo. Šola ponižnosti, ki se nadaljuje.

Da bi postali bolj ponižni, kakor Jožef, je potrebna izpraznitev ega, postati moramo bolj Kristusovi in manj sami svoji. O tem procesu, za katerega lahko le prosimo, ne moremo pa ga voditi in nadzorovati, se je najbolj slikovito izrazil Janez Krstnik, ko je dejal: »On mora rasti, jaz pa se manjšati!« (Jn3,30).

Jožef je prvi mož, ki je dopustil, da je Bog glavni in voditelj vsega, kar se je dogajalo v njegovem življenju. To je vključevalo tudi zahvaljevanje za vse, ne le za dobre stvari, ampak tudi za preizkušnje in trpljenje. Kako težko je moralo biti kar nenadoma bežati v Egipt, pogansko deželo, ne da bi vedel, kako bo lahko vzdrževal in zaščitil svojo družino. A prav sredi takšnih preizkušenj najdemo ali srečamo Jezusa, ki je vedno pripravljen nositi in lajšati naša bremena. Le pravi bojevnik, Božji sodelavec, je lahko zares ponižen in druge osvobaja za veselje do življenja.

Ponižnost pomaga k zaupanju. Podobno kot štiriletni otrok, ki ne zna plavati in se z vsem zaupanjem vrže v bazen, kjer je oče, saj zaupa, da ga bo ta ujel in držal nad vodo. Ali si ti pripravljen tako zaupati Bogu, ki je tvoj najboljši oče?

Ali rade volje odvrnem pozornost od sebe in jo usmerim k Bogu, ki je vir vsega dobrega zame in za vsakogar?

Ko te kdo pohvali, kaj storiš? Ali rečeš, vsa slava Bogu, ki vse podarja? Takoj obrniti slavo in hvalo, ki smo ju deležni, k Bogu, ki je vir vsega dobrega – to je ponižnost.

Težko je biti ponižen v svetu, ki se ves osredotoča na oseben ponos, napuh in ošabnost. Povsod okrog sebe lahko opazujemo naraščanje napuha in ošabnosti, celo pri razvoju časopisnih naslovov in v vseh medijih. Z leti smo prešli od Življenja ljudem do Življenja nam oziroma sebi. To je zelo zgovorno, mar ne?

Jožef nas bo peljal stran od nenehnega vrtenja okrog »ega«, »zame«, »jaza« in nam pomagal, da se osredotočimo na Jezusa ter naš odnos z drugimi. Pomagal nam bo na vsakogar in na vse gledati kot na dar, ki ga uporabljamo v večjo Božjo slavo in v službi drugim, za dobro vseh. V molitvi prosi Jožefa za očetovsko vodenje in močno priprošnjo, da bi rastel v ponižnosti.

P. dr. Viljem Lovše, DJ

Kaj se zgodi, ko moškega v glavo zadene lastna norost?

VILI LOVSE

“Ko nisi več nič, se zaveš, kaj si naredil iz sebe,” pravi jezuit p. Vili Lovše

Jezuit p. Vili Lovše se veliko ukvarja z moško duhovnostjo. Pravi, da moški včasih potrebujemo vse življenje, da se nam kaj posveti. Ena temeljnih zavor pri rasti osebnosti je zaverovanost vase. “Če se borimo, da bomo glavni, smo že vnaprej pogoreli,” pravi p. Vili.

Stereotipna slika v nedeljo dopoldan pred cerkvenimi vrati: nekaj moških v pogovoru ali ob cigareti. Pripeljali so žene ali mame, v cerkev pa ne gredo. Zakaj?
Ni recepta. Moški smo se po industrijski revoluciji, tudi že prej, distancirali od Cerkve. Če hodiš v cerkev, je sramota, pri nas pa sploh. Tudi v Evropi. Mislim, da je ta pojav tudi sad tega, da se je šla Cerkev oblast.

To se ljudem upira, moškim pa sploh. Pristali smo pri tem, da je duhovnost bolj ženska. One intuitivno zaupajo Bogu, vedo, da je, ne glede na to, ali smo duhovniki privlačni. Adam ni slišal notranjih vzgibov, Eva jih pa je. Moški smo naravnani na učinkovitost in zunanjost. Moč in pomembnost dobimo, ko obvladujemo stvari, ko smo učinkoviti, ustvarjalni, ko delamo spomenike, članke, otroke …

Z industrijsko revolucijo je moški izostal iz vere in vzgoje otrok. Vzgojo in vero  je prevzela mati. Po dveh velikih morijah svetovnih vojn je bilo pobitih ogromno moških, zato so matere prevzele tudi moške vloge. Posledice nosimo še danes.

Tudi Bog je bil večkrat zlorabljen za gospodovanje in ustrahovanje, kar je hujše od tega, da se ateizem naredi za absolutnega vladarja.

VILI LOVSE

TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA

Katera zloraba je bila po vašem najhujša?
Vero smo pripeljali tako daleč, da smo ljudi držali v šahu. Če so mladi ob koncu tedna plesali, v nedeljo niso smeli k obhajilu. Škof je pa živel v vili, poleg župana. Cerkev je postala državna religija, bili smo podaljšek gumijevke. To je popolnoma skregano z evangelijem.

Vera je, da Jezusa dejansko doživiš kot osebnega sogovornika in Odrešenika. Religija pa je spoštovanje pravil, da boš dobil ta ali oni položaj. Če zelo grobo poenostavim: komunizem je to le malo obrnil, Boga “vrgel dol”, preostalo je bilo enako. To je zloraba. Nisi več samostojen, ne odločaš se več sam, kaj boš naredil z življenjem, ki je dar.

Če se borimo, da bomo glavni, smo že vnaprej pogoreli. Vse, kar moški primemo, zlorabimo v to smer. Tako ateizem, vero, kot na primer da se šef v tovarni gre Boga … Ko se greš nekaj, kar nisi, izgubljaš človeškost in bistvo.

VILI LOVSE

LOJZE GRČMAN

Kakšen je torej dober šef?
Kdo je šef? Nekdo, ki spodbuja druge, da skupaj naredijo nekaj dobrega. Če  šef gleda le na svoj dobiček, je najprej uničil sebe kot človeka. Robotiziral se je, izklopil je življenje. Tega se

TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA

Ker ti je oče posredoval besede in te naučil. Nisi izgubljen revež, ki se bori za goli obstanek, potopi vse okrog njega in še sam utone. Če za cilj postavim fizično bivanje, sem nesrečnik, ki se spravlja v nesrečo. Svoje kože ne bom rešil, tudi če si prizadevam za to, da bi jo.

Vera je bila torej prisila, oče moškim vere ni prenesel, župnika so se naveličali. Češ, kaj nam bo govoril ta v krilu, ki nima otrok, ne ve, kaj je življenje, malo mašuje in nič ne dela.

O moških, ki pobegnejo ob prvi nevihti

Kako torej ustrezno pristopiti?
Problem je globlji od cigarete pred cerkvenim pragom med mašo. Gre le za odraz tega, da se vera moškim zdi brezzvezna. Mi smo preveč kratkovidni, da bi rešili problem.

Saj Bog dela. Odločitev vsakega posameznika pa je, ali bo Bog njegov sogovornik ali ne. Ni bistvo v tem, da bi vsi moški hodili maši. Nikoli niso, nikoli ne bodo in ni treba. Čeprav si človek želi, da bi vsi vedeli, kakšno svobodo in dostojanstvo nam je dal Kristus.

To gre vselej na osebno raven, prek odnosov. Neumna je želja, da bi bila Cerkev družbena velesila in bi silila ljudi. Bog nagovori na primer po drugem ali po preizkušnjah, da resno računa nate. Ozdravi te obupnega strahu zase, nasilja, posesivnosti, sebičnosti … Moški potrebujemo včasih vse življenje, da se nam to posveti.

VILI LOVSE

LOJZE GRČMAN

Kakšen račun tedaj izstavi življenje?
Ko sebe sprazniš do onemoglosti, ko postaneš že na pol žival, robot. Ko te zaduši lastno zlo. Življenje vidiš v ruševinah. Toliko in toliko ljudi si onesrečil, žene nimaš več, otroci te ne marajo. Koliko sodelavcev si pohodil, da si prilezel na vrh?

Alkohol, samomorilske misli, sebe ne moreš več pogledati v ogledalo. Lastna norost te zadene v glavo. Naredil si jo sam s svojo sebičnostjo, teroriziranjem, napihovanjem. Ker nas niso naučili, da če svoje življenje razdeliš, ga ne moreš izgubiti.

A to, da je življenje težko, ni nič posebnega. Danes mladi fantje ob prvi težavi znorijo. Mama gre na fakulteto s sinom, da ga bo vpisala. Kakšen moški bo tak fant postal?

Vseslovensko srečanje mož

Cerkev sv. Jožefa v Ljubljani bo 14. aprila gostila prvo vseslovensko srečanje očetov, mož in sinov z naslovom Tukaj sem, Gospod, pošlji mene! Več v videu.

Kako izstopiti iz vloge žrtve, v katero se kristjani pogosto postavimo sami?
Gre za skušnjavo. Če sem žrtev, pomeni, da se vseskozi borim proti nekomu, da zamerim. Tisti, ki ga imam za sovražnika, je moj edini gospodar.

Tudi Bog ne more priti zraven. Človek je ujetnik svoje zamere. Sedanjosti nima, ker je poudarjena le preteklost. Dokler zameri in sovraži, svojega življenja ne more graditi. Vseskozi se bori proti s tem, kakšen naj bi bil drug človek, a ni. To sta vrtenje okrog sebe in notranja slepota.

V tem položaju tudi sebe ne sprejema – postaja  potuhnjen, krivičen, zoprn.  Svoje lastne težave sovraži v drugem. Zla pri sebi ne vidi, tolče po drugem. Vsakemu moškemu v taki situaciji Bog želi odpreti oči, po posledicah, trpljenju, ki ga njegova drža povzroča. Vabi ga v novo veselje in hvaležnost. Čaka, da odkrije svoj dar in iz njega kaj lepega ustvari za druge.

Vir.: https://si.aleteia.org/2018/04/06/kaj-se-zgodi-ko-moskega-v-glavo-zadene-lastna-norost/

13. radijski misijon | Radio Ognjišče_p. Vili Lovše: Moški in duhovnost

Bog nas lahko iz grdega račka spremeni v laboda

“Ponudba Boga je na mizi, a jo moram sam sprejeti. Sam si moram prizadevati, se naučiti plavati in premagovati svojo nujo po račjem kvakanju.” V osrednjem misijonskem nagovoru 2. dne se je p. Vili Lovše ustavil tudi ob petih lastnostih “velikonočnega moškega”. Z njim se je pogovarjal Blaž Lesnik.

Moški je ustvarjalec, ne podiralec življenja

Lastnosti pravega moškega, velikonočnega moškega, odrešenega moškega, ki je ustvarjalec in ne podiralec življenja, lahko povzamemo s petimi točkami, ki so značilne tudi za uvajanje dečkov v moškost pri večini “primitivnih” kultur. Po krščansko bi lahko zvenele takole:

1. V mojem življenju ne gre zame, ampak za to, da drugim razodenem in podarim Ljubezen

»Za vse resnično velike ljudi vseh časov je značilna »korenita ponižnost«. Globoko so prepričani, da črpajo iz drugega Vira, ne iz sebe. Sami so le orodje. Zato lahko delajo velike in pomembne stvari za druge. Niso v skrbeh zaradi svojih neuspehov, niti nimajo potrebe, da bi sami sebi delali reklamo in se povzdigovali pred drugimi.«

2. Nisem sam najbolj pomemben, ampak živim iz veselja, da sem Božji sin oz. hči

»Če počivam v od Boga podarjenem dostojanstvu, lahko brez velikih naporov zdržim velike žalitve, konflikte, težave in razočaranja. Če v resnici vem, da je moje ime že trdno v Božjem objemu, se bom lahko poslovil od vsakdanjih vznemirjenj in motenj na svojem urniku.«

3. Nimam nadzora, ampak dovolim, da Bog in njegov Duh delujeta preko mene

»Ljudje, ki so povezani s svojim notranjim izvirom, nimajo potrebe, da bi upravljali svoje lastno življenje in urnik. Prepustiti se Božjemu toku ne pomeni odnehati, ne pomeni vdati se, niti kapitulirati ali postati lutka. Izročitev je mirna notranja odprtost, ki pusti teči živi vodi. Je tiha pripravljenost, da si uporabljen kot prevodnik, ki Bogu dovoljuje, da po njem deluje. V resnici je zelo preprosto.«

4. Življenje je težko, a zaradi Božje ljubezni imam neskončno moč

»Če moja osebna vera nima globokega veselja in nobenega notranjega zadovoljstva, potem ni prava. Če je moja vera prvenstveno strah zase, strah pred svetom in Bogom, ni dobra. Če je moja vera predvsem zgolj potreba po verskih dolžnostih in obveznostih, je v resnici trd jarem in težko breme, ki ni vredno truda, niti uresničljivo. Težo življenja lahko nosiš in skozi neuspeh lahko vidiš le, če tvoja duša počiva v čudoviti in tolažilni sladkosti in mehkobi Božjega obilja in zvestobe. Če te tvoja resnica ne osvobaja, sploh ni resnica. Če v svojem Bogu ne moreš počivati, verjetno ni ne vem kakšen Bog.

5. Umrl bom, a ker je v meni Ljubezen se bom le skupaj z vsemi znašel v njeni Družini – sv.Trojici

»Naše življenje nam ne pripada. A preprosta izkušnja ljubezni, kot jo običajno ljudje doživljamo, nam v srce in dušo vtisne spoznanje, da če ljubezen vedno doživljamo tako neomejeno, nezasluženo in nerazumsko, potem je stvarnost sama neomejena, nezaslužena in tudi delno nerazumna. To je srce vsakršnega človeškega upanja.«

Vili Lovše in Blaž Lesnik

Srečno, skupaj na poti prave velikonočne moškosti!

V vsakem človeku je prostor samote, ki ga ne more zapolniti nobena človeška intimnost, pravi Vili Lovše. »A kljub temu nisem nikdar sam. Ustvarjen sem bil, da bi bil bivališče. V globini mojega srca se dogaja nepričakovano, vstali Kristus mi prihaja naproti in vzame nase vse nevzdržno.« Edino in vse, kar človek v resnici potrebuje je, da čutidmo, kako nas Nekdo globoko spoštuje.”

Kdo vse bo nagovoril možakarje na 1. vseslovenskem srečanju mož, očetov in sinov? – Luka Mavrič

Na 1. vseslovenskem srečanju mož, očetov in sinov boste lahko med tremi pričevanji prisluhnili tudi Luku Mavriču, članu medškofijskega odbora za družino, na temo “Kako živim svoje poslanstvo moža, kristjana, Slovenca?”

Takole pa je pred letom dni odgovoril na nekatera vprašanja za tednik Družina:

Ali krščanstvo zahteva pogumnega ali uklonljivega moškega?

Lahko bi se vprašali: kakšnega moškega zahteva življenje? Kakšnega zahteva družina? Je to mož-copata, moški brez prave hrbtenice? Prepričan sem, da se vsak moški globoko v sebi želi izkazati kot pogumen, načelen. Kako drugače cenimo človeka, ki se ne obrača po vetru, ne išče le sebe in svojih interesov, ampak je pripravljen tudi na žrtev, če je to potrebno, da le ostane zvest svojim načelom in vrednotam. V družbi taki pokončni ljudje niso vedno sprejeti. Za vsako vodstvo je bolj enostavno, če ima uklonljive ljudi pod seboj, ker so ti bolj vodljivi. Če pogledamo skozi zgodovino, vidimo, da tudi v Cerkvi nismo imuni pred tem pojavom. Jezus pa od apostolov ni zahteval neke slepe ubogljivosti. Oni so mu sledili zato, ker je bil do njih skrajno odkrit, brezkompromisen, odločen, obenem pa do konca spoštljiv in ponižen. On jih pokliče, a jim pušča vso svobodo. Te lastnosti moramo moški ponovno odkriti, tako v Jezusu, kot v sebi.

Kako nagovoriti moškega? Kakšna je moška govorica vere in doživljanja vere?

Do nedavnega sem bil mnenja, da so skupine za moške v Cerkvi le »modna muha enodnevnica«. Ko pa sem začel brati literaturo o moški duhovnosti, me je prevzela moč te govorice. Nekaj takega, kot če bi v tujem okolju zaslišal materni jezik in enostavno hočeš prisluhniti. Očitno je Cerkev skozi stoletja razvila neko duhovnost in oblike pobožnosti, ki so bližje ženski naravi: povezanost, vključenost, sprejetost, izročanje in priprošnja, prinašanje sočutja in tolažbe. To so potrebe, ki jih ima v družini pred očmi vsaka žena in mati. Tudi danes je tako, da je moški zares zaželjen in nenadomestljiv v župniji predvsem takrat, ko je treba npr. na cerkvi zamenjati streho, torej ko gre za konkretno delo. Nekako pa smo izgubili besede, s katerimi bi znali nagovoriti moškega v globini njegovega srca. Moški smo izjemno občutljivi na spoštovanje, svobodo, ne pustimo se nikomur ujeti. Če pa nas nekaj zares prevzame, smo pripravljeni za to tudi umreti. V bistvu moški ne živi zares svojega življenja, če nima pred očmi nekaj, za kar se je pripravljen žrtvovati. To hočemo najti.

Ali je svet »feminizma« in poudarjanja enakosti temeljnih razlik med spoloma odvzel moškemu vlogo voditelja v družini? Ali se morda zato umakne iz družine?

Feminizem je s prizadevanjem za večjo enakopravnost žensk naredil veliko dobrega tudi za moške. Moški se oblikuje ob ženski, če jo jemlje kot sebi enakovredno sogovornico. Feminizem je zašel, ko je začel vojno proti vsakršnim razlikam med moškim in žensko. Razlike so in bodo vedno ostale. Z njimi lahko živimo, če jih upoštevamo, ne pa zanikamo. Ali se je moški kot voditelj v družini začel umikati s pojavom feminizma ali že prej, ne vem. Dejstvo je, da danes mnogo družin trpi zaradi fizične in čustvene odsotnosti očeta. Moški je v družini voditelj, tako si je Bog družino zamislil. A s tem imamo težavo tako moški kot ženske: moški se bojimo prevzeti odgovornost voditelja, ker velikokrat ne znamo poslušati s srcem in nam je lažje sebe opravičevati; ženske pa se bojijo, da bodo ob možu voditelju izgubile kontrolo, ker pogosto ne zmorejo zaupati in stvari prepustiti iz svojih rok. Potem pa imamo, kar vidimo v družbi: moške, ki iščejo potrditev v službi ali drugje, ženske pa z njimi tekmujejo in tarnajo, da so doma za vse same. Oboji moramo ponovno odkriti Božji pogled na družino, kakor si jo je On zamislil.

V Svetem pismu je naloga mož posredovanje vere. Kako sodobnega moškega prebuditi v tej vlogi?

Živimo v času, ko ima vsak pravico, da živi, kakor mu paše. To nas je pripeljalo do tega, da si skoraj ne upamo zavzeti stališča do najbolj bistvenih vrednot v življenju, da ne bi slučajno prizadeli koga, ki živi drugače. Kot da je vsako stališče enako legitimno in enako pravilno. Živimo torej v nekem vzdušju »vseenosti«. Odrekli smo se prepričanju, da je mogoče resnico spoznavati, da je mogoče ljubezen in vero zares živeti. Tako se pogosto obnašamo tudi verni starši do lastnih otrok. Če rečem otroku: »Do birme boš hodil k verouku, potem pa se boš sam odločal zase,« istočasno sporočim, da vera meni osebno praktično nič ne pomeni in mi je vseeno, kako se otrok opredeli glede Boga. Zato je premalo samo reči: »Starši, posredujte svojo vero otrokom!« Vsak oče, vsaka mama si mora najprej odgovoriti na vprašanje, kaj njemu pomeni vera v Jezusa Kristusa. Mislim, da so danes skupine za moške tiste, ki pomagajo odraslemu moškemu, da pride do svojega osebnega odgovora glede vere v Boga.

Kako med sesalcem in likalnikom, športnem plezanju in strokovnem delu najti čas tudi za molitev in k njej povabiti vso družino?

Včasih se preveč obremenjujemo s tem, koliko časa bi naj namenili molitvi. Če delo posvetim Bogu, je tudi to molitev. Če med plezanjem premišljujem o sebi in svojem odnosu z Bogom, je tudi to molitev. Molitev je pogovor z Bogom, je srečanje z Njim. Vsekakor pa je naloga očeta, da v družini prvi da pobudo za družinsko molitev. Najlepši čas za to je pred uspavanjem, ko je dan končan in nas nič več ne čaka. Lahko skupaj molimo preproste molitve ali desetko rožnega venca, lahko pa molimo tudi s svojimi besedami. Odvisno od starosti otrok. Vendar če oče ne da pobude, se lahko mama še tako trudi zbrati otroke k molitvi, pa se bodo težko odzvali. Oče je pač duhovni voditelj družine.

Kaj za vas pomeni biti pogumen?

Pred časom sem iskal odlomke v evangeliju, ali je bilo Jezusa kdaj strah. Če ga opazujemo, kako se je soočal s farizeji in pismouki, s katerimi je bil neprestano v konfliktu, vidimo, kako je bil vedno pogumen, odločen, jasen in miren. Zavedal se je svoje moči, ki pa je ni nikoli zlorabil, ampak ga je v vsem ravnanju vodila ljubezen. Tudi farizejev ni sovražil. Poleg tega nič ni govoril ali delal iz sebe, ampak je vse delal tako, kakor mu je naročil Oče. Zato intuitivno verjamem nekako takole: če bom iskal Božjo voljo, potem bom našel mir, da se bom prav odločal in imel pogum, da vztrajam pri teh odločitvah, tudi ko bo težko.

Odmik za moške: Spolnost in ustvarjalnost

Kraj: Ignacijev dom duhovnosti, Ljubljana
Datum:   20.–22. oktober 2017
Voditelj: p. Viljem Lovše, DJ

Boljša polovica moškega ni ženska. Boljša polovica ženske ni moški. Boljša polovica obeh je Bog. Avto je narejen tako, da gre na bencin in ne bi dobro deloval z nobeno drugo snovjo. Bog je človeka načrtoval tako, da deluje Nanj. On sam je bencin za našega duha. On je hrana, za katero uživanje je bil ustvarjen naš duh. Ni druge možnosti. V tem je bistvo spolnosti in ustvarjalnosti. Bog nam daje našo moško identiteto, ki je ne moremo pričakovati od ženske, ampak jo z njo lahko razdelimo. Povabljen, da sredi svoje moške izkušnje odkriješ skrivnost ustvarjalne spolnosti.

 

 

Odmik za moške: Spolnost in ustvarjalnost

3-300x225Boljša polovica moškega ni ženska. Boljša polovica ženske ni moški. Boljša polovica obeh je Bog. Avto je narejen tako, da gre na bencin, in ne bi dobro deloval z nobeno drugo snovjo. Bog je človeka načrtoval tako, da deluje Nanj. On sam je bencin za našega duha. On je hrana, za katero uživanje je bil ustvarjen naš duh. Ni druge možnosti. V tem je bistvo spolnosti in ustvarjalnosti. Bog nam daje našo moško identiteto, ki je ne moremo pričakovati od ženske, ampak jo z njo lahko razdelimo. Povabljeni, da sredi svoje moške izkušnje odkrivamo skrivnost ustvarjalne spolnosti.

Datum: 2.-4. december 2016

Voditelj: p. David Bresciani, DJ

Informacije in prijave v tajništvu doma vsak delovni dan od 8.00 do 14.00 na telefonski številki 051 613 374 ali po e-pošti: ignacijevdom@gmail.com.

Spraviti ga na kolena

black_wild_horse-widePred leti sem bral, da so nekemu dojenčku po nesreči odstranili penis. V sedemdesetih letih so bili prepričani, da so spolne vloge naučene, ne pa vrojene, in da je zato spol zamenljiv. Dečku so rekonstruirali spolovilo v ženski obliki in ga vzgajali kakor deklico. Ta zgodba je metafora za današnji čas. Natančno to delamo s fanti, in to že od rane mladosti. Proti njim poteka vojna. Naša kultura se je obrnila proti moškemu bistvu, da bi ga že zgodaj odstranila. V Ameriki je več zgodb, ko mladostniki v šolah začnejo streljati na druge. V enem od takšnih primerov sta dva osnovnošolca pobila 15 sošolcev. Ko se je vse končalo, sta bila mrtva tudi onadva.

Splošno prepričanje je, da so fantje po naravi agresivni in da je to sámo po sebi slabo, zato jih moramo spremeniti v nekaj bolj podobnega dekletom. Glavno orodje za to je javni šolski sistem. Običajen učitelj se sooča z neverjetnim izzivom: ustvariti red v razredu fantov in deklet ter omogočiti učenje. Glavna ovira za ta plemeniti cilj je pripraviti fante, da bodo mirno sedeli, bili tiho in pozorno poslušali … ves dan. A fantje niso narejeni na tak način, še manj pa je to način, na katerega se fantje lahko kaj naučijo. Namesto da bi spremenili način moške vzgoje, hočemo spremeniti moške.

Fantje imajo štirikrat več možnosti, da bodo dobili diagnozo pomanjkanja pozornosti. V resnici pa niso bolni, ampak preprosto uživajo v velikih mišičnih gibih in dejavnosti. Fantje kot skupina imajo rajši relativno bučne in gibalne dejavnosti. Ne pa sedeče in psihološko omejeno vedenje, ki ga šolski sistem nagrajuje in h kateremu so dekleta bolj nagnjena.

Štirikrat več dečkov kot deklic se razglasi za bolne (motene) zato, ker imajo rajši vzorce igre, ki ne sodijo tako zlahka v šolsko strukturo. Dobro misleči psiho-menedžerji potem predpišejo pomirjevala za hiperaktivnost (Ritalin). To je škandalozno. Uporaba zdravil za fante izda neuspeh šolskih oblasti pri razumevanju spolnih razlik … Edina bolezen, ki jo ti fantje v resnici imajo, je ta, da so moški.

Toda to se ne dogaja le v šolah. Na mnogih se izvaja herojske stvari. Kaj pa naše cerkve? Možem, še posebej mladim, ne moremo govoriti, naj bodo samo pridni fantje in možje.

V igri ne moreš biti mehkužnež. A tako vzgajamo svoje može v cerkvi. Nekdo je zato zapisal, da ima cerkev morda res moško zunanjost, v duši pa je popolnoma ženska.

Toda do kastracije pride tudi v zakonu. Ženske pogosto privlači divja plat moških. Ko pa ga enkrat ujamejo, se posvetijo temu, da bi ga udomačile. Če se moški s tem strinja, bo čutila posledice ona, sama pa se bo spraševala, kam neki je šla njegova strastnost. Večina zakonov se tako konča. Osamljena žena me je spraševala, kako naj moža spet oživi. Povabite ga, naj bo nevaren. Ali ste s tem mislili, naj ga povabim, da si kupi motor? Da. Stopila je nazaj in pokazala svoj razočaran obraz. Vem, da imate prav, a mi ni všeč. Vsa ta dolga leta sem ga krotila in udomačila.

Pomislite na velikega leva v kletki. Zakaj bi moškega stlačili v kletko? Iz istega razloga strpamo tja leva. Tudi Boga strpamo v kletko: ker je nevaren. Moški je nevarna stvar. Ženske ne začenjajo vojn. Večinoma ne delajo nasilnih zločinov. Naši zapori niso polni žensk, ampak moških. Seveda je šlo z moško dušo nekaj narobe, a mi smo se te težave lotili na napačen način – nevarne narave mu ne moremo vzeti stran … v celoti.

Naša družba ustvari veliko fantov in vedno manj moških. Iz dveh preprostih razlogov: 1) Ne vemo, kako fante vpeljati v moškost. 2) Nismo prepričani, če to zares hočemo. Hočemo jih socializirati, da bi bili gotovi, toda daleč od vsega ognjevitega in divjega, vsega strastnega. Stran od moškosti v nekaj veliko bolj ženskega. Pozabili smo na preprosto resnico: “Energija, tekmovalnost in telesna drznost normalnih spodobnih moških je odgovorna za večino tega, kar je na svetu prav. Med pokolom v eni od šol se je eden od fantov vrgel na dekle, da bi jo s svojim telesom zaščitil pred kroglami; drugi petnajstletnik je s svojim življenjem plačal pogum, ko je držal vrta drugim, da so lahko bežali.

Ta moč, ki je tako bistvena za moškega, je prav tisto, kar iz nas dela heroje. Če je soseska varna, je to zaradi moške moči. Sužnjelastništvo je ustavila moška moč in zato plačala strašno ceno. Naciste in komuniste so ustavili moški. Apartheida niso porazile ženske, ampak moški. Kdo je dajal svoje reševalne pasove, da so se lahko žene in otroci rešili? Moški. In ne pozabimo: na križ na Kalvariji se je dal pribiti moški. To ne pomeni, da ženske ne morejo biti herojske. Poznam mnogo herojskih žena. Preprosto nas želim spomniti, da je Bog ustvaril moške take, kot smo, ker takšne moške obupno potrebujemo. Da, moški je nevarna stvar. Takšen je tudi skalpel. Lahko rani, lahko ti pa reši življenje. Skalpela ne narediš varnega tako, da ga skrhaš in mu vzameš ostrino, ampak tako, da ga daš v prave roke, ki vedo, kako je potrebo z njim ravnati.

Če ste kaj časa preživeli s konji, potem veste, da je žrebec lahko zelo težaven. Žrebci so močni, zelo močni in svojeglavi. Žrebci ne pustijo, da se jim natakne uzda in v hipu lahko postanejo divji in agresivni, še posebej, če so v bližini kobile. Žrebca je težko udomačiti in ukrotiti. Če hočeš varnejšo in lažjo rešitev, potem moraš žrebca kastrirati. Kastriran konj je veliko bolj pripraven. Za rilec ga lahko vodiš okrog in bo ubogal ter storil, kar mu boste rekli. Le ena težava je: kastrirani ne morejo dati več življenja nikomur. Ne morejo vam dati tega kar žrebci. Žrebec je nevaren, toda če hočete življenje, ki ga ponuja, morate sprejeti tudi nevarnost. Oboje gre skupaj.

(Wild at Heart, Discovering the Secret of Man’s Soul, John Eldredge, Nashville 2001. Povzetek: Viljem Lovše.)

Odmik za moške: Spolnost in ustvarjalnost

metBoljša polovica moškega ni ženska. Boljša polovica ženske ni moški. Boljša polovica obeh je Bog. Avto je narejen tako, da gre na bencin, in ne bi dobro deloval z nobeno drugo snovjo. Bog je človeka načrtoval tako, da deluje Nanj. On sam je bencin za našega duha. On je hrana, za katero uživanje je bil ustvarjen naš duh. Ni druge možnosti. V tem je bistvo spolnosti in ustvarjalnosti. Bog nam daje našo moško identiteto, ki je ne moremo pričakovati od ženske, ampak jo z njo lahko razdelimo. Povabljeni, da sredi svoje moške izkušnje odkrivamo skrivnost ustvarjalne spolnosti.

Datum: 2. – 4. december 2016

Voditelj: p. David Bresciani, DJ

Informacije in prijave v tajništvu doma vsak delovni dan od 8.00 do 14.00 na telefonski številki 051 613 374 ali po e-pošti: ignacijevdom@gmail.com.

Kontaktni podatki za dodatne informacije in prijave.

Odmik za moške: Spolnost in ustvarjalnost