Spomnim se svojih študijskih let v Madridu. Študirali smo tudi feminizem in feministično duhovnost. Spodbudilo me je, da sem začel premišljevati o moškosti in moški duhovnosti v naši domovini Sloveniji. Žene so veliko naredile na sebi, moški pa smo zaspali. Odkril sem, da v Severni Ameriki že dolgo obstajajo skupine za može znotraj Cerkve, da iščejo in se povezujejo. Nisem si znal predstavljati, kako te skupine izgledajo in kako delujejo. Že takrat sem si želel, da bi lahko tudi naše slovenske može spet prebudili, da se začno med seboj povezovati. Nisem si pa mogel predstavljati kako. Zdelo se mi je, da smo katoliški moški v Sloveniji zaprti vsak v svoj strah zase, svoje potrošništvo in boj za lasten zgolj zunanji »uspeh«. Redki se še borijo za skupno dobro, redki za družino, še redkejši pa za vero v Boga, kot vir ohranjanja in množenja življenja za vse. Med seboj si ne pomagamo, kakor si pomagajo mnogi za ozke in sebične cilje. Predvojni janzenistični duh v katoliški cerkvi ter medvojni in povojni teror preteklega režima, nenehno zatiranje kristjanov, kot sovražnikov države, vrednih prezira, posmeha, zatiranja in izkoriščanja s strani “vladajoče elite delavskega razreda”, nas je kot posameznike, ki se borijo za telesno preživetje še bolj izoliral in razpršil v privatno sfero. Še posebej moške. Zdi se mi, da smo krščanski moški večinoma tudi v novi državi ostali v katakombah, nepovezani, vsak sam in zase. Po osamosvojitvi sem doživljal, da v novo nastalih strankah ni prave povezanosti, edinosti in skupne navdušenosti za prepoznavanje pravih in dolgoročnih ciljev. Ozki interesi »nezrelih« posameznikov in razne manipulacije z njimi so vzele krila pomladni Sloveniji. Samo nasprotovanje preteklemu terorju in bitka za golo preživetje ne zadoščata za ustvarjanje novega življenja in alternative lažni moškosti, ki Slovenijo že skoraj sto let vztrajno in načrtno vodi po klancu navzdol v propad in izničenje. Slovenija je žejna pravih moških, ki znajo svoje življenje podariti drugim, ker so ga prepoznali kot svoj velik dar in priložnost za soustvarjanje življenja za vse. Lažna in sebična moškost iz življenja dela pekel in lov za čim večjim plenom, ki razčloveči plenilca in vse njegove žrtve. Darwinova materialistična, slepa, enostranska, posplošena, zlagana in vampirska teorija o zmagi močnejše vrste, že na veliko in glasno kaže svoje uničujoče sadove, mi pa ji še vedno verjamemo. V resnici preživijo, duhovno in telesno, le tisti, ki obvladajo moč »nemoči«, moč notranjega boja proti samouničenju: hvaležnost, podarjanje, sodelovanje, skupnost in soustvarjanje v različnosti.

Iz takšnih in podobnih premislekov se je porajal pogovor z mojimi sobrati. Kaj mi lahko pripomoremo k prebujanju in ozaveščanju moških? Kakšen majhen korak lahko storimo, da bi se razmere spremenile? Še posebej glede mož, našega zavedanja in načina moškosti, ki jo živimo danes in je dostikrat popolnoma zgrešen. S p. Damjanom Ristićem, ki je mož pobud in idej, ustvarjalne domišljije in široko vključujoče misli, sva se odločila, da bova nekaj storila. Vzela sva si dva dni, skupaj brala knjigo o Železnem Janezu in sanjala, kaj bova storila za može. Sestavila sva okvirni načrt in program za odmik za moške. Jezuitsko izročilo naju je obogatilo s sredstvi za skupno iskanje in najdevanje tega, kar Bog med nami že dela in kako bi mi lahko sodelovali pri tem. Ignacijanska izkušnja nama je pomagala in omogočila odkriti metodo in nama dal smer. Dozorel je trenutek za prvi odmik za moške v Repnjah, koncem »daljnega« leta 2008. Odziv mož je bil presenetljiv. Kmalu bi nam zmanjkalo prostora. Metoda se je izkazala za pozitivno. Možje smo skupaj odkrivali svojo moško, od Boga dano, moč.

Glavni dar je bil učenje vzajemnega spoštljivega poslušanja in podelitev svojih izkušenj, svojih zgodb. Vsak od nas ima svojo zgodbo. Iz teh nastaja skupna zgodba, ki daje moč vsem in vsakemu posebej. Vse naše zgodbe so doma v Božji zgodbi, ki jih globoko in za vedno osmišlja. Iz tega lahko zajemamo moč za skupno pot, soustvarjanje in sobivanje.

Od leta 2008 pa do letos je šlo skozi Odmik za moške že na stotine mož. Med moškimi se je počasi porodila misel, da bi znotraj ponovno vzpostavljenega Ignacijevega doma duhovnosti[1] ustanovili skupino za moške. Rečeno storjeno. Napočil je ta pomemben trenutek. 29.11. 2011 je potekalo prvo ustanovno srečanje, na katerega je prišlo 9 moških. Danes nas je že petkrat toliko.

Skupaj z možmi smo ustanovili skupino z imenom Možje sv. Jožefa. Poimenovali smo jo po zavetniku slovenskih mož sv. Jožefu.

Naša skupino sestavljajo možje, ki hočejo svojo moškost graditi na veri v Boga Jezusa Kristusa. Naša vera temelji na Božji ljubezni, kakor je razodeta v njegovi Besedi in življenju njegovega Sina. Bog, naš Stvarnik, nas je ustvaril tako, da bi živeli v večni harmoniji z Njim in med seboj ter da bi skrbeli za ostalo stvarstvo. Skupaj se učimo prepoznavati Dobro, Lepo in Resnično in se zanj odločati. Ne bojimo se duhovnega boja za ta cilj, ampak ga zavestno sprejemamo. Bog nas smatra za svoje sogovornike in sodelavce. V tem je naše dostojanstvo. Vabi nas, da svoje življenje živimo v Njem in iz Njegove moči ter z njim sodelujemo pri soustvarjanju življenja v današnjem času. Drug drugemu pomagamo na naši skupni poti in rastemo v sodelovanju pri tem, kar Bog dela v nas in po nas za naš čas in ljudi v njem.

Vesel sem, da potreba po novih skupinah za može počasi in vztrajno raste. Nastajajo nove skupine mož po Sloveniji. Moški vedno bolj slutijo in zaznavajo kakšno moč jim je dal Bog in kako drug drugemu lahko pomagajo, da bodo iz nje lažje zajemali in z Njim sodelovali.

Nastale so že naslednje skupine mož: Velenje, Škofja Loka, Polhov Gradec, Mozirje in Štepanja vas v Ljubljani. Ogrevajo se tudi možje na obali in na Dolenjskem, v Prekmurju in v Mariboru, kjer nekaj skupin že nekaj let uspešno živi in deluje.

Letos sredi junija smo se prvič podali tudi na odmik za moške v divjini. Izredna, močna in moč zbujajoča izkušnja, bratov in soborcev.

Hvaležen sem mnogim moškim, ki so in še pomagajo graditi vse te moške skupnosti in je njihovo srce odprto za dobro vseh, tudi prihodnjih rodov.

Iz želje po osveščanju moških je nastala tudi spletna stran www.moskaduhovnost.si. Vabim vas, da si jo ogledate.

Pa še nekaj: saj veste, kako je bilo v osnovni šoli, če si imel brata v osmem razredu, se te sošolci v šestem razredu niso upali kar tako lotiti. Podobno imamo tudi mi močne brate, ki so živeli za može in jim skušali pomagati, da bi bili čim bolj moški po Božji podobi. Eden večjih je naš blaženi Anton Martin Slomšek, ki je vedno spodbujal može in računal nanje. Blaženi Alojzij Grozde je priprošnjik mladih fantov, ki iščejo kako bi zaživeli svoj dar življenja v dobro vseh. Dragocen pa je tudi moj sveti sobrat jezuit Rupert Mayer iz Münchna, ki je med vojno in po njej na Bavarskem okrepil nešteto mož in jim kazal pravo smer. Priprošnji teh treh mož izročam rast slovenskih moških v ustvarjalno moškost, ki črpa svojo moč iz sogovorništva in sodelovanja z Bogom Očetom, Stvarnikom in Odrešenikom vseh in vsega življenja.

P. Viljem Lovše, DJ

( za revijo Cerkev danes)

[1]                Ignacijev dom je prvi dom duhovnih vaj s Sloveniji. Zgradili so ga jezuiti med leti 1924-1925 na Poljanah v Ljubljani, Ulica stare pravde 11. Znova je začel delovati leta 2009 in je namenjen predvsem duhovnim vajam in študiju duhovnosti. Glej: www.ignacijevdom.si