Arhiv oznak: napor

A SMO, A NISMO? ODMIK ZA MOŠKE V DIVJINI

Na duhovnih vajah za zakonce v Ilirski Bistrici sva z Vidom Kregarjem izmenjala nekaj besed o moških. Spomnil sem se na prvi odmik za moške v divjini leta 2016. Vido je izkušen jamar in možak, ki ogromno hodi peš in pozna ljubo Slovenijo kot le malokdo. Takoj je naredil načrt za pot. Sijajno. Hvala Vido. Pa smo ga izvedli. Od 15.-19. junija smo šli v »divjino«, slovensko, ki je tudi pot v “divjino” naših src. Sam sem skrbel za duhovni del. Ker me koleno ne uboga in čakam na operacijo, sem se vozil na dogovorjene točke. Skupaj smo maševali in razmišljali o naši poti iz Jerihe v Jeruzalem. K sreči je Nekdo prišel iz Jeruzalema v Jeriho, da nam kaže pot nazaj in nas vodi. Začeli smo z Abrahamom, ki ga je Bog povabil na pot in iz egoista oblikoval darovalca in svojega sogovornika in sodelavca. Nadaljevali smo s priliko o Samarijanu, ki hodi z nami in ozdravlja na smrt pretepene in zapuščene. Glavno vprašanje je: “Komu sem jaz bližnji?” Bogataš in ubogi Lazar sta nas povabila v premišljevanje resnice, da večno življenje okušamo že v sedanjosti, če ne opuščamo dobrega, ki ga je Bog položil v nas, da bi ga delili s sopotniki in sodobniki. Višji cestninar Zahej se odpravi na pot, da bi od daleč videl Jezusa in ohranil svoj nadzor, potem pa ob njem odkrije svojo resnično istovetnost in postane darovalec in starešina. Za slovo nas je naš dvojček Tomaž spodbudil, da se ga vedno lahko dotaknemo v svojih ranah in ranah drugih. Danes jih ne manjka. Skupna pot, znoj, sonce, prenašanje napora, dež in smrčanje omogočata, da odkrivamo cilj poti, ki je ves čas v nas: ples Božanske Trojice, ki vse podarja, se po vsem podarja in nas vabi za mizo življenja kot svoje sinove in hčere, ki smo drug drugemu lahko bratje in sestre (p. Viljem Lovše).

Kako so omenjeno duhovno pot možje praktično doživljali, pa si preberite spodaj:

  1. dan: Kamnik pod Krimom – Sv. Vid

Zbrali smo se ob 7h v Kamniku pod Krimom, pri cerkvi sv. Florijana in jo mahnili, kot se spodobi na dan sv. Vida, k istoimenski Cerkvi v Preserjah. Po maši, kjer smo prejeli blagoslov za pot, smo krenili navkreber proti Rakitni.

Na Rakitni, pri zajtrku, je k nam pristopil starejši par. Očitno smo se jima zdeli bili ravno pravi, da se nam malo razloži kako in kaj tečejo stvari tam. Nekaj podatkov je bilo koristnih, nekaj napačnih, med temi pa tudi povabilo, da si ogledamo repliko hojinega jambora, ki so ga rakičani poslali v Trst pred 125 leti. Tudi kasneje se je zanimanje za nas šest pohodnikov samo stopnjevalo, vključno s čudenjem, kaj nas je pognalo na to pot. 

Na poti z Rakitne smo se spustili v sotesko reke Zale, k tamkajšnji elektrarni in si napolnili zaloge pitne vode. Dan se je že kar segrel, zato je zaloga prišla prav za hojo navkreber proti sv. Vidu. Pred župnišče sv. Vida smo prispeli v popoldanskih urah, odložili prtljago in ni trajalo dolgo, ko nas je prišel pozdravit novi, šele dva meseca tam prisotni, župnik Valentin. Beseda je dala besedo in hitro je padla ideja, da prespimo pri njem. Vitu je bilo kasneje žal, da je ponudil, kot protiuslugo, našo pomoč pri kakšni zadevi . Žal zato, ker so obrtniških del navajeni soborci, morali popraviti in pripraviti vse kar se je dalo za prihodnji, žegnanjski, dan. No, nedvomno je to polepšalo dan župljanom sv. Vida, tisti, ki so nasrkali z delom, pa bodo gotovo lahko preskočili kakšno stopnico v vicah.

Za trud smo bili nagrajeni z domačim narezkom in po Mihovi zaslugi tudi z dvema skledama mehke solate. Mnjam, mnjam. Po kratkem pogovoru iz lista za duhovno premišljevanje, smo polegli na postelje in tla. Pšššš, ne povedati nikom

1. dan: Kamnik pod Krimom – Sv. Vid

Zbrali smo se ob 7 uri v Kamniku pod Krimom pri cerkvi sv. Florijana in jo mahnili, kot se spodobi na dan sv. Vida, k istoimenski Cerkvi v Preserjah. Po maši, kjer smo prejeli blagoslov za pot, smo krenili navkreber proti Rakitni.

Na Rakitni, pri poznem zajtrku, je k nam pristopil starejši par. Očitno smo se jima zdeli bili ravno pravi, da se nam malo razloži kako in kaj tečejo stvari tam. Nekaj podatkov je bilo koristnih, nekaj napačnih, med temi pa tudi povabilo, da si ogledamo repliko hojinega jambora, ki so ga Raktičani poslali v Trst pred 125 leti. Tudi kasneje se je zanimanje za nas šest pohodnikov samo stopnjevalo, vključno s čudenjem, kaj nas je pognalo na to pot.

Na poti z Rakitne smo se spustili v sotesko reke Zale, k tamkajšnji elektrarni in si napolnili zaloge pitne vode. Dan se je že kar segrel, zato je zaloga prišla prav za hojo navkreber proti sv. Vidu. Pred župnišče pri sv. Vidu smo prispeli v popoldanskih urah, odložili prtljago in ni trajalo dolgo, ko nas je prišel pozdravit novi, šele dva meseca tam prisotni, župnik Valentin. Beseda je dala besedo in hitro je padla ideja, da prespimo pri njem. Vitu je bilo kasneje žal, da je kot protiuslugo ponudil našo pomoč pri kakšni zadevi . Žal zato, ker so obrtniških del navajeni soborci morali popraviti in pripraviti vse kar se je dalo za prihodnji, žegnanjski dan. No, nedvomno je to polepšalo dan župljanom sv. Vida, tisti, ki so ga nasrkali z delom, pa bodo gotovo lahko preskočili kakšno stopnico v vicah.

Za trud smo bili nagrajeni z domačim narezkom in po Mihovi zaslugi tudi z dvema skledama mehke solate. Mnjam, mnjam… Po kratkem pogovoru iz lista za duhovno premišljevanje, smo polegli na postelje in tla. Pšššš, nikomur ne povejte, da je bil na voljo tudi tuš.

2. dan: Sv. Vid – Gora

Hoja se je pričela ob 5:30 s kavo po želji, z ali brez ter blagoslovom popotnikov. Zajtrk smo si privoščili na Krpanovem pragu, v zavetju cerkve sv. Urha. Pod vplivom za slovensko istovetnost pomembnega lika je sledilo še razmišljanje o Emi Krški in njenem vplivu na slovenski prostor. Okrepljeni smo nadaljevali pot na Bloško planoto. V glavnem smo hodili po cesti in kljub temu, da vročina ni bila prehuda je bil skok v Bloško jezero več kot navdušujoč. Ob 10h še ni bilo gneče, voda pa je bila prima. Nekateri so tekočino rajši pretakali po grlu v senci na obali.

S posebno tekočino za pranje zob, ki jo ne boste našli na noben seznamu pohodniške opreme, smo si ves čas poti razkuževali dihalne poti, tako da kljub divjini primernim razmeram (predvsem ponoči) nihče na poti ni zbolel. Verjetno je, da je tekočina pripomogla k boljši volji tudi potem, ko so noge in ramena že pošteno javljale sporočila o preobremenjenosti.

Vido je sredi ceste pobral onemoglo ptico, ki smo jo poskušali napojiti in nahraniti, vendar je bila tako uboga, da niti ni hotela odpreti kljuna. Morda je bilo zanjo zadoščenje že to, da je bolje da leži v travi v senci, kjer smo jo pustili, kot sredi ceste.

Pot se je nadaljevala po ravnini Bloške planote, kjer smo že malo hodili po svoje, nekateri, npr. Marko, so poslušali glasbo, nekateri premišljevali in spet drugi srečevali stare znance. Medsebojni pogovori so bili zabavni, duhovni, poglobljeni ali pa tudi ne, zgodovinski oziroma na kratko – zelo življenjski. Tako se je današnja pot končala na Gori na grobu Magdalene Gornik, slovenske mistkinje.

Po maši in večerji iz nahrbtnika je narava, ko smo že bili pod streho, pokazala nekaj svojih obrazov. Najprej veter s točo, v naslednjem trenutku že dramatičen ples oblakov pred zahajajočim soncem in mavrico na vzhodu. Sveti Angel, varuh moj….Lahko noč.

3. dan: Gora – Babno polje

Župnik Anton Dobrovoljc nas je pospremil na pot in kot se je izkazalo kasneje, precej po bližnjicah, tako da smo lahko ta dan veliko več časa, kot je bilo predvideno, posvetili počitku. Prvi daljši postanek za zajtrk je bil kar v slaščičarni v Loškem potoku. Okrepljeni smo pot nadaljevali z vrtčevskimi otroki, zato je bolj otročje med nami zaskrbelo v katero vrsto spadamo…edina razlika za vzgojiteljice je bila, da smo imeli mi malo večji besedni zaklad.

Sledila je pot skozi že malo bolj ta prave, samotne gozdove. Gležnji in ramena so se pričela utrjevati, zato je hoja postajala užitek. Upanje, da bomo zmogli se je pokazalo tudi v bolj sproščenih pogovorih. Cilj Babno polje dosežen.

Pater Vili, ki je vedno od daleč prišel na dogovorjen kraj za mašo, je sprožil debato o zavedanju zdrave prehrane. Sedaj je na dieti, Uroš pa tudi, ker ga je ‘štihnila’ sladkorna. Res smiselno je torej gledati na to kaj, kdaj in kako se jé. To nas ni odvrnilo od naročila pizze, ki je bila, kot se je kasneje izkazalo, edina kuhana hrana v petih dneh. Posebna komisija je presojala ponudbi za prenočišče in na koncu je zmagala ponudba prijazne gostilničarke Nataše, ki nam je zrihtala brezplačno prenočevanje kar na podstrehi gostilne. Omeniti velja še Američana iz Kalifornije, ki je prišel v Slovenijo po poti Via Dinarica. Hitro, kot bi mignil je bilo tudi zanj urejeno prenočišče in prevoz za naslednji dan. Turbo prijazni ljudje, res.

Po maši je sledil še pogovor pred cerkvijo z gospo Magdo, o življenju v Babnem polju, o foto-škljocanju medvedov, najbližji trgovini (ta velika je oddaljena 33km), o vremenskih pogojih za pridelavo hrane (pozimi je tu prek -30 oC) in izzivih mladih. Zeeehhhh, spat bo treba.

4. dan: Babno polje – Gomance

Od tu naprej je bila obljubljena bolj divja pot in res, naši postanki so bili omejeni na zaprte lovske ali gozdarske koče. Zalog vode je bilo kolikor jih je bilo, izvira in hiše pa nikjer. Končno divjina, končno izziv! O prisotnosti človeka so pričali samo spomeniki preteklih vojn in skladovnice drv, ki so vse pod videonadzorom. Kako ta zares deluje sredi ničesar prepuščamo domišljiji. Zaradi bližine hrvaške meje smo začeli opažati prazne policijske terence. Nas opazujejo iz grmovja? Verjetno.

Tekočina za pranje zob ni pomagala enemu izmed nas, ki se mu je pojavila bolečina v kolenu. Naenkrat. Izkušen skavt ga je oskrbel s povojem in žavbo, preostali smo prevzeli težo njegovega nahrbtnika in je počasi šlo. Zapeli smo tudi eno bojno pesem v čast sv. Duhu in je šlo še bolje. A se č’mo vr’nt – ni govora – naprej! Zaradi najdaljšega odseka naše ture smo se učili lekcije ležanja v travi. Nepredstavljivo, možakarji v tišini ležijo v travi na planini Vala, nič ne delajo, nič ne govorijo, samo premišljujejo, spijo in uživajo.

Čeprav smo še v prejšnjem trenutku kleli čez Hrvate, smo že v naslednjem ob mejni tabli zmolili za njih Oče naš. S tem smo pokazali naše nestrinjanje s tem, da se nič ne da narediti. Ves dan med hojo ob meji smo imeli mir pred patruljami, zvečer pa se je vse spremenilo. Najprej vojska, nato še policija. Ker smo bili izkušeni možakarji, smo si pridobili njihovo zaupanje. Hkrati smo z vojsko opravili nekaj blagovne menjave in kadarkoli kasneje smo se ponovno srečali, zadnjič malo pred ciljem, smo si mahali v pozdrav. Da bi kar sami obvestili vse, kdo smo in kje smo ni prišlo v poštev, saj smo bili v popolnem komunikacijskem zavetrju, okenca za plačilo turistične takse pa tudi nismo iskali. Pripraviti si je bilo potrebno prenočišče, pomesti razbito keramiko in steklo okenskih šip, nanesti plohe za pod spalko. Demokratično smo se porazdelili tri na tri, zgornji in spodnji dom – eni smo spali zunaj nekateri notri. Noč je bila mirna, brez dežja, luč z neba se pa ni dala ugasnit.

5. dan: Gomance – Ilirska Bistrica

Spanje res ni bilo presežek udobja, zato pa je bil višinski zrak precej boljši kot tisti v hišah. Ob šesti uri zjutraj smo že hiteli proti svojemu cilju. Po gozdu, kjer smo hodili je vse podrejeno sečnji in spravilu lesa in za nepoučenemu se zdi veliko število šleparjev s hlodi presenetljivo. Ravnamo odgovorno s tem lesom ali gre samo za dobiček? Kratek postanek za hrano na razgledišču nad vasjo Žabiče in spet naprej proti dolini. Po zaslugi Mihove navigacije smo spet ubrali nekaj bližnjic. To nam je prišlo prav, saj je bil zrak vroč in vlažen. Rastje se je od starta današnje etape kar dvakrat spremenilo, spremenila se je tudi geološka sestava tal. Še zadnjih 7 do 10 km, odvisno od tega kje greš do Ilirske Bistrice smo zmogli. Sledila je maša pri sv. Juriju, simbolično, boj je dobljen. Nekatere od nas je zaskrbelo, ker smo pri maši spali, vendar nas je Vili potolažil, da je, med drugimi, tudi sv. Jožef dobil najpomembnejša sporočila med spanjem.

Izmed vseh misli na petih listih za pomoč pri razmišljanju so nam ostale v spominu tele stvari:

– da je treba biti pozoren, da ne bomo sebe in drugih zafiksali. Da prosimo tudi za druge, da se ne zafiksajo; Vido sicer pravi, da so fiksi zelo pomembni, saj jamarji nanje pritrjujejo vrvi na katere potem obešajo svoje truplo in življenje, dokler ga je še kaj v njem.

– da je pomembnejša pot kot cilj, ampak tudi poti ni brez cilja,

– da se je smiselno ustaviti in se skloniti k človeku, ki trpi, saj profitirata oba; rane trpečega pa tudi malo manj skelijo; nekaj se skupaj zlepi, kar je razbito,

– samospraševanje pred Bogom je temeljno – prikazovati slike svojega življenja Bogu in čakati na njegov odgovor in potem nadaljevati pogovor z njim – osebna vera,

– darovati sebe, svoje telo, bližnjim.

Skupno smo torej prehodili pribl. 115 km, aktivne hoje je bilo okrog 30 ur. Volkov in medvedov nismo srečali, čeprav so bili nenehno v naših mislih in pogovorih. Dež nas je ohlajal samo nekaj zadnjih kilometrov poti, oblaki so nam večinoma prihajali na pomoč, kadar nismo hodili po gozdu. Recite, kar hočete, bili smo naprej vzeti, kar se tiče vremena. In kar pride samo po sebi, vsi smo se malo stanjšali.

Koliko žuljev je imel vsak od nas, pa vam ne povemo. Pridite pogledat sami. Zagotavljamo vam, da je izkušnja lepa in vredna vseh naporov. Hvala Bogu, in Viliju, za to izkušnjo! Bolj skuliranega tipa, kot je bil naš vodnik Vido, ne boste našli. Hkrati pa se mu za njegovo odgovornost, izkušenost in občutek varnosti vsi iskreno zahvaljujemo. Se vid’mo še kdaj.

Zapisal Vito.



 

Odmik za moške v divjini, 20.-24.6.2018 Postojna – Nova Gorica

POHOD

Moški potrebujemo pot, dolgo in naporno pot na kateri pride do “švicanja”, utrujenosti, bolečin v mišicah, žeje, … da začnemo živeti iz globine srca in ne zgolj iz seznama “moram” ali “moral bi”, ki nas pušča zdolgočasene.

Tudi moj odnos z Bogom je podoben hoji. Podajam se na pot, ki je najpomembnejša. Vsakdanja zvestoba v odnosu z ljubečim Bogom me potegne iz cone udobja in me vzgaja za preprostost, zaupanje, ponižnost-odločnost, vztrajnost, zvestobo.

Pogoji:

  • Sposobnost prehoditi okoli 20 km na dan, z okoli 800 m vzpona na dan, z nahrbtnikom (z vso opremo) na rami, pripravljenost za “presenečenja” na poti    (žeja, lakota, dež, utrujenost, žulji, …), upati si spati zunaj v naravi.
  • Sposobnost petdnevnega sobivanja v skupini 12 mož.
  • Odmik je na lastno odgovornost. Udeleženci bodo morali podpisati izjavo

(primer: Izjava – vzorec )

Skupina 10 mož bo skupaj z dvema voditeljema (Peter Kolenc – organizacija in Jakob Kunšič  – duhovnost) krenila na pot 20. junija. Zaključek poti je 24.junija.

Cena odmika: 40 €. V ceno ni vključena hrana, ki si jo bomo sproti nabavljali. Spanje pod nebom je brezplačno.

Trasa: Postojna – Nova Gorica

  1. dan: Postojna – Nanos – sv. Hieronim
  2. dan: Hieronim – Vipava – Vipavski Križ
  3. dan: Vipavski Križ – sv. Pavel, Vrtovin
  4. dan: Vrtovin – Trnovski gozd – Grgar
  5. dan: Grgar – Sveta Gora – Nova Gorica

Pot bo vodja sproti prilagajal razmeram.

Prijave zbiramo do zasedbe mest.

pkolenc@gmail.com

Odmev: odmik za moške v divjini uspel

DSC_0041Od 18. do 22. junija se je enajst možakarjev podalo na hojo po “divjini” naše prelepe dežele Slovenije. Tehnično je pot vodil gospod Aleš Čerin, duhovno pa p. Viljem Lovše. Bogu sem hvaležen za doživetje moške in Božje moči med nami. Hvala vam, možje. Pa še kdaj.

“Odmik za moške je nekaj, kar mi pomaga v mojem življenju. Toda ta v divjini je v meni prebudil, kar je spalo in je v divji naravi privrelo na plan. Odsotnost civilizacije mi je pomagala, da sem popolnoma izpraznil svoje zavedanje vsega, kar me obremenjuje. Služba, dom, otroci, študij. Zavedanje, da sem se popolnoma izpraznil in da sem le tanka lupina. Vse to mi je porodilo željo, da to napolni Bog s svojo milostjo. Pogovor z Vilijem mi je odprl oči, kje delam napake. Ekipa na poti, tako različni in vendar tako prijetni, tovariški, pogovorljivi.” (F.Z.)

“Ko je bil objavljen Odmik za može v divjini, sem se takoj prijavil, kasneje pa sem se bal, če bom zmogel tako pot. Pot je bila naporna, pa sem jo kljub temu zmogel. Ne vem, kaj je bilo; simbolika na poti (prečkanje reke, nagovor o izbiri poti na obračališču, nagovor o strahu na območju medveda …). Morda prijaznost, ki se je iz vaje razvila v stalen odnos med možmi. Morda prijaznost domačinov ob poti. Ali pa prepustitev nepredvidenim situacijam (nikoli nismo vedeli, kje bomo spali, ali bomo dobili kaj za jesti). Lahko, da je bila to sveta maša v čudoviti katedrali z razgledom na Krim in Kvarnerski zaliv. Ali pa molitev Sveti angel po vojaško, ko smo zagledali sveže sledi medveda.” (P.K.)

ODMIK_1dan_AV“Posredujem vam še nekaj svojih vtisov o opravljenem Odmiku za moške v divjini. Po povratku domov nisem imel nobenih težav, povezanih z Odmikom – žuljev, bolečih mišic, utrujenosti, … Zato mi je toliko bolj žal za Vilija, ki ga muči koleno. Kot da bi vse naše težave vzel nase. Zato ga vsaj v naših mislih in molitvah ne pozabimo! Vili, prosim zate, da bi se čimprej pozdravil. Odmik je presegel pričakovanja. Najprej se zahvaljujem voditeljema za domišljeno zasnovo Odmika za moške v divjini in pogum za njegovo izvedbo.

Aleš, podal si jasna navodila o opremi, poti, načinu pohoda (spanje, hrana, dnevni urnik, finance, …), izvrstno si vodil pohod (poznaš teren, topografijo, skavtske veščine, orientacijo na terenu po markacijah, zemljevidu, opisu poti, kompasu), opozarjal si na pomembne posebnosti ob poti, vztrajal si pri zamišljenem konceptu Odmika, …  Hvala, Aleš, za tvoj odnos do narave, za tvojo pomoč komurkoli, za tvoje tehtne in iskrive pogovore, za fotodokumentiranje poti in podelitev slik!
ODMIK_4dan_12Vili, kot poznavalec človeške, moške duše si dal sok temu Odmiku. Vili hvala za vsakodnevne maše, duhovne nagovore, pogovore v dvoje, za tvoj zgled, da korajža velja!
Velika hvala vsakemu od vas, možje. Ko smo se na prvi dan zbrali, nisem poznal nikogar. Upam pa, da nas je Odmik toliko prekvasil, da se bomo še in radi srečevali!
V ekipo sem bil uvrščen bolj pozno, s čakalne vrste. Pred Odmikom sem se preizkusil v nekaj pospešenih marših brez počivanja in pazil pri teži ruzaka. Dobil sem občutek, da bom zmogel. Vsakdanje skrbi sem poizkušal malo odmisliti, ure nisem vzel s sabo, na fuzbal nisem mislil, postelja me ni skrbela, čas ni bil več moj gospodar in odpravil sem se na Odmik. Naslednjih pet dni poznate.
Zdaj se bodo podobe s poti začele preoblikovati. Nekatere, tiste, ki so najbolj segle do srca, se bodo še okrepile, druge, ki so šle bolj bežno mimo, se bodo pomaknile v ozadje. Slabe se pa ne bodo pozabile, izginile, ker jih preprosto ni bilo! Tako je v življenju in po isti poti so šli naši spomini na šolska leta ali pa na čas, prebit v vojaški suknji.
Čeprav sem nekatere kraje poznal že od prej (Vintgar, Loško dolino, grad Snežnik, Novo vas, vrh Snežnika, Sviščake, Mašun), jih je ta Odmik povezal z našo hojo v novo celoto. Same poti, hoje, počitkov teh petih dni ne bom pozabil. Pa narave s silnimi gozdovi, ljubkim jezerom, travnocvetne preproge in lepe slovenske krajine s križi in znamenji ob poteh, cerkvicami na hribih in mogočnim gradom sredi zelenja. In tega miru, ki je vladal  med nami in okoli nas po grebenih in doleh in na vrhu poti – Snežniku.
Predvsem pa so me navdihovali ljudje; voditelja, vsi vi, soborci, in vsi, ki smo jih srečevali ob poti, naj so bili domačini, pohodniki ali pa vaški posebnež s svojimi zgodbami. Vsi (ste) so bili prijazni, zanimalo jih je, od kod in kam gremo, vsi, kar sem jih jaz slišal, so bili navdušeni nad takim načinom moškega odmika in nam popotnikom so rade volje ponudili pijačo in streho nad glavo. Pred očmi mi je prizor iz poznega popoldneva prvega dne. V nekoliko odmaknjeni vasici, kjer smo počivali in se je Franc (Hvala, Franc.) trudil za naše prenočišče, sta mimo prišla dekle in fant z velikim psom. Lepo sta pozdravila, se usedla na stopnice pri vaški kapelici in se pomenkovala. Če sta srci in glavi na pravem mestu, je ta prizor nekaj zelo lepega. Za človeka, za domovino in za Boga! Nepozabno  in velika simbolika za našo pot naprej.
Upam, da bo duhovni del naše poti za vsakega od nas še pomembnejši od opisovanih naravnih krasot. Vili je res “mojster”! Njegovi nagovori so bili vedno na mestu, podkrepljeni s kleno, moško besedo in z jasnim sporočilom. Tudi pogovor z njim v dvoje je za nekoga z voljo in s pomočjo milosti lahko kretnica pred navidez nepremagljivo prepreko. Neverjeten, za vsakega navdihujoč je lahko zgled, ki nam ga je dajal Vili, ko je premagoval svoje težave na poti. Pa kakšne krasne maše smo imeli, v udobju mize in stolov, v zelenju trav ob jezeru, še posebej pa kar na skali, visoko nad vsem zemeljskim, skoraj bi rekel, na nebu. Vse daritve so bile brez blišča in ornata, s skromno, a lepo opremo. Bel prtiček, iz niti izvezen križec, dve posodici, Beseda in enajst mož zbranih v Njegovem stvarstvu in Njegovem imenu!
ODMIK_2dan_13Strinjam se z Aleševim predlogom, da stvari, ki smo si jih podelili na Odmiku in niso ravno za vsaka ušesa, ostanejo med nami. Upam, da ste tudi ostali istih misli.
Me pa ena stvar malo žalosti. Ob slikah, ki jih je s poti obilo, skoraj podoživiš tudi občutke na poti. Težo nahrbtnika, piš vetra, ki hladi razgreto čelo, vonj smole silnih drves, nerodnost skalne preprake na stezici, ki te vodi v hrib,… Pri duhovnih nagovorih, razlagi Besede, pogovorih v dvoje ali spoznanju, ki se je oblikovalo v “puščavi”, pa tega ni. Samo še bledenje spomina in pozaba, česar mi je žal. Vsega zapisati se seveda ni dalo, pravzaprav sem si zapisal zelo, zelo malo. Bodi dovolj, priložil bom še kakšno sliko z obema voditeljema, da boste imeli oba skupaj.” (J.K.)
“Se spomnite, danes pred 14 dnevi smo prečili Bloško planoto, mašo smo imeli ob jezeru. Pa v Novi vasi je bilo vse zaprto, nič za lačne popotnike … Ja, tako čas beži. Imam kar malo slabo vest, vsi ste se oglasili, jaz pa še nisem dal glasu od sebe. To je bila posebna izkušnja. Nekaj, na kar sem čakal že kar nekaj časa in kar je prišlo kot naročeno v čas mojega soočanja z novo realnostjo, življenja s kronično boleznijo.Koncept pohoda mi je bil zelo všeč, hvala, Aleš, da si bil tako pogumen in pripravljen peljati 10 mož, neznancev, po poti, kjer si sicer že hodil, pa vseeno kar nekaj let nazaj. To je  velik pogum in srčnost. S pravo smerjo ali časom se nisem obremenjeval, to je zame, ki sem na družinskih ali prijateljskih pohodih vedno v vlogi vodiča, nekaj čisto novega.

Najbolj se mi je vtisnilo v spomin naša povezanost, pri prvi maši v kapeli smo sedeli vsak v svoji vrsti, simbolno, potem nas je Vili potegnil ven iz klopi in ob oltarju smo se povezali. In to je delovalo takoj, ovire so padle, naenkrat smo bili znanci. Pravzaprav v kratkem veliko več ko to, postali smo prijatelji, pozorni drug na drugega. Hvala vsem za pomoč pri nalaganju mojega nahrbtnika. Takšno pozornost sem doživel res samo z dobrimi prijatelj, pa še to ne vedno.

Vesel sem, da mi hoja ni povzročala problemov, drugič moram bolj upoštevati Alešev nasvet o teži nahrbtnika in o podrobni analizi tega, kar je nujno vzeti s sabo. Kljub temu, da je pri vsej stvari šlo tudi za dokazovanje fizične moči, da zmoreš prehoditi takšno razdaljo, ki je dejansko fascinantna, ne občutim nekega posebnega zmagoslavja. Vsekakor sem vesel, da sem zmogel, ampak nimam občutka, da bi koga premagal. Mislim, da se je potovanje šele dobro začelo.

Naš duhovni spremljevalec pa je seveda poglavje zase. Vili, sedaj si bil še boljši, kot pa na sedečih Odmikih! Hvala ti za premišljevanja, besede so bile izbrane za pravi čas dinamike mojega doživljanja. Posebej so na mestu tvoji hudomušni komentarji iz tvojih izkušenj. Hudomušni so za nekoga od zunaj, zame so bili zelo dragoceni in resni, zato me niso vedno nasmejali, ker sam doživljam isto … Hvala za spoved v gozdu!

»Če bo Vili zmogel, bom pa še jaz!« S tem sem se tolažil, ko nisem treniral toliko, kot sem si želel. Takrat še nisem vedel, da je s tvojim kolenom tako hudo. Tvoj vzpon na Snežnik je epski! Bog daj, da se ti koleno v nekem času izboljša! Včasih se je mogoče zdelo , da nisem posebej družaben, ampak je šlo bolj za to, da sem potreboval nekaj tišine, da sem poslušal še kaj mi šepeče moj Gospod. Družili smo se vsi skupaj, z enimi smo imeli več skupnega, zato smo se več pogovarjali, z drugimi manj. Mislim, da to ni nič narobe. Kaj mi ni bilo všeč? Tisto spanje zunaj v gozdu. Nekako mi ni bilo pogodu. Pa ne zaradi medvedov.

Kakšni so odmevi od bližnjih? Imam tri fante, dva že srednješolca, in zanje je bilo pomembno, da so videli očeta, da se na nekaj pripravlja in da potem to tudi zmore. To je za skavte zelo pomembno. Žena me je z navdušenjem za to spodbudila in me z navdušenjem tudi sprejela kot junaka. Koliko me je to spremenilo, bo pokazal čas. Kot že večkrat doslej, je uspela izbrati pravo stvar zame. Sem blagoslovljen s pozorno ženo!  Od ostalih ljudi sprejemam pohvale in začudenje, tam se pogovor suče bolj okrog telesnega napora in medvedov, nimajo izkušnje notranje poti. Bodoče »odmikarje« želim nagovarjati prav s tem, z notranjo potjo. Kot zaključek moram posebej pohvaliti Ivota in njegovo idejo za Vilijev nahrbtnik. To je bila res gesta! Ja, pa Franci, da ga je ves čas nosil!

Ne vem, če bomo uspeli še kdaj priti na ta način skupaj, to je bilo namreč enkratno! Spomin nam ostaja in krasne Aleševe fotke pripomorejo k pravemu spominjanju. Se pa čutim nagovorjenega, da bi tudi sam organiziral, ali pomagal organizirati nekaj podobnega in prenesti to izkušnjo naprej. Več je takih, ki bi radi postali pravi moški! Bog vas živi, dragi prijatelji, ostanimo povezani še naprej!” (T.K.)

Aleš Čerin je takole opisal moški dogodek: “Zdi se, da je tak odmik to, kar potrebuje današnji moški. Odmik v divjino, izkušnjo dolge poti, kjer te čaka “švicanje”, napori, bolečine, negotovost. Zdi se, da šele pustolovščina moškega vodi v duhovno iskanje odnosa z Bogom, v razmislek o odnosu do domače lepotice-žene in otrok, ter odpre možnost za dober razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih. Ali kot je povedal eden od mož: “Hvala za servis “zavor” in “reset” vrednot.” Možje, drugo leto gremo spet, če se bo le dalo, v več ekipah po dvanajst.” Več preberite na: http://www.casnik.si/index.php/2016/06/27/enajst-moz-odmaknjenih-v-divjino/

DSC_0082