NESTALNOST

V podzavesti – včasih tudi zavestno – moški, ki je ujet v mamino mrežo, daje prednost njenim interesom pred svojimi. Če se česa loti, meni, da to mami ne bi bilo všeč. Doživlja, da ji ni zvest – da ji ni lojalen. Če začne resno zvezo z drugo žensko, ga kar naenkrat in ne da bi razumel, zakaj, preplavijo občutki strahu, tesnobe in krivde. Posledici sta notranja razdvojenost in prekinitev odnosa z novo žensko.

Kaj se zgodi, ko išče ženo moški, ki je pretirano navezan na mater? Pojavi se več skupnih vzorcev. Janezova zgodba je ena najpogostejših. Ko je srečal Ano, jo je najprej idealiziral, zelo je skrbel zanjo in ji dvoril. Bil je čisto nor nanjo. V tej začetni fazi je na Ano projiciral skrb, ki se jo je naučil čutiti do svoje matere, ko je bil še fantek. Potem kar naenkrat odkrije (podzavestno, saj ne ve, kaj se dogaja), da je nova ženska tekmica njegovi materi in mora zato oditi. Ano je najprej častil, potem pa jo je odganjal in zavračal. Popolnoma naravno je, da je razočarana, prizadeta in zmedena. Če se bori za jasnost in zavezanost njunemu odnosu, on doživlja pritisk, da mora biti nezvest materi. Podobno kot planet, ki se ujame med dve sonci. Privlačnost matere ga odvrača, da bi se približal Ani. Anina privlačnost je nenehna. To Ano vrže iz tira. Ve, da jo ima Janez rad. Ne more pa dojeti, kaj ga zadržuje, da se ne prepusti njeni privlačnosti.

Takšno ujetost prikazuje film Psycho. V njem je vrsta prizorov, ko Norman sreča Marijo. Postane mu všeč, za njegovo mater pa je to že težava (seveda mati obstaja v Normanovi glavi; njene opazke na glas izreka on sam, tako, da jih mi in Marija lahko slišimo). Marija ga sprašuje: »Zakaj dovoliš, da mati tako dela s teboj?« Izraz na Normanovem obrazu se takoj spremeni. Na Marijo začne gledati kot na nevarnost. Film dramatizira mehanizem, ki žene moške, ujete v mamino mrežo: najprej se pojavi pri njem nedolžno spolno navdušenje do privlačne ženske, to zanimanje sproži občutek, da ni zvest materi, in zaradi tega mora biti predmet zanimanja (nova ženska) uničen. Film vse te stopnje grafično in dobesedno prikaže.

Ana ugotovi, da je Janez preveč navezan na mater, ker je ta še vedno tako močno dejavna v njegovem življenju. Janez ni dovolj svoboden, da bi si vzel čas za Ano, kar dokazuje materino nenehno vmešavanje v njun odnos. Še bolj skrivnostno in težko je dojeti, da matere lahko ni nikjer, pa še vedno enako uničujoče vpliva na sina. Tudi če mati umre, ima moški še vedno lahko občutek, da ji ni zvest, in ga tako odvrača od odnosa z drugo žensko.

Srčika težave je naslednja: vzorci, ki jih moški kot otrok razvije v odnosu z materjo, dejavno prevladujejo v njegovih odnosih, ko odraste. Vse nas preganjajo sence iz preteklosti. To je težko dojeti. Te sence veliko laže vidimo pri drugih kakor pri sebi.

Ostanki takšne vezi z materjo, zaznamovane z občutki krivde, so lahko tako močni, da moški ostane zamrznjen v preteklosti, pa če z materjo govori vsak dan ali pa če že desetletja ni spregovoril z njo. Misli, da si želi ljubečo ženo, otroke, veselje in delo, ki ga prinaša družinsko življenje. Tesnoba, ki jo doživlja, ko se približa uresničenju teh ciljev, ga zapre. Ne more se zavezati in odločiti. Ne more oditi. Zagozden je. Ali pa si poišče drugo žensko, prepričan, da je težava v sedanjem dekletu, in ne v njegovih lastnih sencah.

Lahko si domišlja, da hrepeni po popolni ženski, toda čez čas se mu vsaka zazdi nepopolna. Hitro ga neha zanimati in začne iskati drugo, za katero misli, da bo popolna. Vzorec je cikličen: moški išče popolno partnerko, idealizira žensko, ko jo najde, je vsakič razočaran, bori se s poskusi, da bi se ji zavezal, jo pusti in začne iskati novo.

Ponavljajoči se vzorec je odsev in posledica zgodbe njegovega odnosa z materjo. Idealiziral jo je in občudoval, zanj je bila nekaj posebnega. Čutil je tudi krivdo in jezo ter se od nje oddaljeval. Vendar mu mati ni dovolila, da bi svoja čustva lahko izrazil. Zato se jih je naučil potlačiti. Ko se kot odrasel moški hoče približati drugi ženski, naenkrat privrejo na dan vsa potlačena čustva krivde, jeze in želja po oddaljenosti.

Takšnega odnosa z materjo si ni izbral sam. Vanj je bil prisiljen: kot majhen deček je zadovoljeval materino zelo veliko potrebo po čustveni bližini. Kljub užitku se je hkrati zavedal, da ga je oropala samostojnosti. Vso jezo in razočaranje, ki ju je kot otrok zadrževal v sebi, zdaj projicira na svojo novo partnerko. Privlačnost do nje se meša s podzavestnim izogibanjem njeni bližini. Postane razdvojen. Če se ne bo nič spremenilo, ne bo nikdar občutil moškega ponosa ob lastnih odločitvah, lastni ženi in starševstvu.

(Prosto povzeto po knjigi Ko je on poročen z materjo.)