Nedelja Svete Trojice, 11.6.2017, Jn 3,16-18

Pri maši pri večini udeležencev neštetokrat opazim pasivni odpor, tudi kadar dajem tisto, kar čutim, da je življenje oživljajoče sporočilo. Pogojeni smo tako, da ničesar ne pričakujemo (pridiga naj čim manj moti ustaljeno rutino). Tako smo navajeni, da takšna zbiranja nimajo nobenega smisla in pomena, da ne vemo več, kako Bogu dovoliti, da bi se nas dotaknil v srcu in spremenil naše dojemanje. Sveti Duh je spet manjkajoča oseba Svete Trojice.

Brez svobodnega obilja Svetega Duha postane naša religija plemenski sistem razvrščanja. Ukvarja se s tem, kdo je pravi vernik in kdo ni, kdo ima prav in kdo nima. Običajno smo mi vedno na tisti strani, ki ima prav. V resnici pa je Bog tisti, ki razvršča in prečiščuje. V resnici to ni naša stvar in težava. Ne odločamo mi, kdo gre v nebesa in kdo gre v pekel, še posebej ker so to bolj opisi sedanjosti, kakor pa prihodnosti.

Naša naloga je, da sedaj živimo nebesa. Vse ostalo prepustimo Bogu. Če vam je to težko vam predlgam zdravilo: dovolite ljubezni, da se zgodi in uresniči. Ne pozabite, da tja v nebesa ne morete priti, lahko ste samo tukaj in sedaj v njih. Zato naj bi katoličani hodili k maši, da bi zajeli iz ljubezni Svete Trojice, da bi jo skupaj sprejemali in svoje življenje odkrivali v Njej in iz Nje in po Njej in Zanjo. Vedno znova in vsak dan znova.

Ljubezen je tako kakor molitev. Ni toliko naša dejavnost, ampak stvarnost, ki že smo. Mi ne odločamo ali bomo ljubeči. Oče se ne odloča o tem ali bo ljubil Sina. Očetovstvo je 100% tok ljubezni do Sina. Sin se ne odloča ali bo sem ter tja nekaj ljubezni izkazal tudi Očetu ali Duhu. Ljubezen je njihov način delovanja iz tega kar so!

Ljubezen v meni/tebi – ki je Duh v meni – vedno privoli. Ljubezen ni nekaj kar jaz delam, ampak kar sem. To je moj resnični jaz. Iz ljubezni prihajam in v ljubezen grem. Ni nekaj kar bi lahko kupil. Ni nekaj, kar bi lahko dosegel. Je Božja navzočnost znotraj mene, imenovana Sveti Duh ali neustvarjena milost.

Tega ne morem proizvesti s svojim pravilnim vedenjem. Boga ne morem z ničemer pripraviti, da bi me bolj ljubil, kakor me ta hip že ljubi. Ne morem.

Lahko vsak dan hodim v cerkev, pa me zaradi tega Bog ne bo prav nič bolj ljubil, kakor me sedajle že ljubi. Niti ga ne morem pripraviti do tega, da bi me manj ljubil. Lahko storim najstrašnješe stvari, pa me Bog ne bo čisto nič manj ljubil. Ne morem spremeniti tega kar Bog misli o meni. Bog je zame/zate in to 100%. Njegovega obilja in toka življenja ne morem prekiniti.

Božje ljubezni do nas ne moremo zmanjšati. Kar pa lahko storimo je to, da se naučimo, kako verjeti tej ljubezni, kako jo sprejeti, ji zaupati in jo praznovati, sprejemati čudovito povabilo Trojice, da se pridružimo kozmičnemu plesu ustvarjanja. Zaradi tega se zbiramo skupaj k maši in molimo. Zato se vse duhovnosti končajo in začenjo s tem, kako danes in sedaj živim svoje življenje. Moje trenutno ravnanje je mikrokozmos vsega mojega življenja. Kakor delam sedaj karkoli, tako delam vse.

Kolikor nisem podoben Bogu, tudi sebi nisem podoben. Isti vzorec kakor velja v Trojici velja v vsem stvarstvu. Življenjski tok je identičen. Narava Boga je iskati najgloblje možno občestvo in prijateljstvo z vsako stvarjo na tej zemlji. To je opis Božje službe. Za to gre pri vsem skupaj. Edino kar mene lahko drži zunaj tega Božanskega plesa je strah in dvom ter vsakršno sovraštvo do sebe/bližnjih. Kaj bi se zgodilo s mojim življenjem prav ta hip, če bi zares sprejel, kar je Bog ustvaril in celo dovolil?

Vesolje bi postalo zelo varno. Ničesar se mi ne bi bilo potrebno bati. Bog je zame/zate. Bog je storil veliki skok k meni/tebi/nam. On je na moji/tvoji/naši strani, mnogo bolj, kakor sem sam na svoji strani.

Vaja za izkustveno okušanje sv. Trojice:

Brati o ustvarjalnem Božanskem plesu Svete Trojice, ki oživlja vesolje in nas priteguje vase, je lepo. Toda če hočem, da bo to postalo tudi moje izkustvo, moram vaditi svoj stik ali odnos s Trojico sredi svojega vsakdana, dela in odnosov. Kako? Načinov je več. Navedel bom enega. Vaja bi naj mi pomagala vstopati v gibanje življenja, ki ga imenujemo Trojica. Vsak bi naj doživel svoje notranje izkustvo Enega življenja, ki nas od znotraj žene. Dokler vaje iskreno ne preizkusim, ne bom vedel, če skrivnost vaj deluje. Prihodnost krščanstva temelji na izkustveni praksi, ne zgolj na razumskem prepričanju. O izkustvu se ne moremo prepirati, dokler ga nismo sami doživeli. Ali si se pripravljen odpreti ranljivosti, tveganju in odnosu? Če si, potem začniva.

Znamenje križa: “V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha!”

Vsak lahko pokriža samega sebe. Križ nam daje določeno samozaupanje in duhovno avtoriteto. Z znamenjem križa samega sebe preimenujemo in od sebe zahtevamo drugačno istovetnost. Včasih je “V imenu” pomenilo spremembo lastne istovetnosti v drugo osebo z drugačno avtoriteto, vsaj v času poteka tega dejanja. Ko se pokrižam, ne delam in ne govorim več v svojem lastnem imenu, ampak sem tu v imenu … Ko se razni športniki ali pa ljudje v skrajni nevarnosti ali težavah pokrižajo s tem povedo, da tukaj in ta hip niso sami, ampak računajo na moč-ljubezen Trojice v sebi in v vseh.

S križem telo zaščitimo in mu izkažemo spoštovanje. Začnemo na čelu: spoštujemo misli in pamet kot vir ali začetek vseh naših odločitev za delovanje. “V imenu Očeta” pomeni, da izročamo svoje misli in pamet Bogu, kot svojemu prvemu in končnemu viru.

Potem gremo naravnost navzdol preko srca do sončnega spleta ali trebuha. S tem blagoslovimo svoje lastno utelešenost, ki je Kristusovo telo. Zato besede “in Sina.”

Zaupanje in veselje nad tokom in obiljem življenja Boga v katerega smo vključeni izrazim s prečno gesto od rame do rame. Pri tem grem z roko spet preko srca in pravim: “in Svetega Duha”.

Zakramentalna moč in ključen pomen te molitve je v moji sposobnosti, da to storim zavestno, s polno odločenostjo, ljubeče in v molitvi.

Na takšen način telo spoznava svete stvari in spoštuje sebe kot svetišče in posodo Skrivnosti.

Živi z novo zavestjo in razglašaj svoje podarjeno dostojanstvo!