Arhiv oznak: nedeljski evangelij

Mir, ki ga tako potrebujemo

2. velikonočna nedelja, 12.4.2015, Jn 20,19-31

tomažVelika noč spremeni najino zaznavanje časa. Z Jezusovim vstajenjem se tvoja in moja zgodovina raztegneta v zgodovino živega Boga. Ko rečeva: »To je Gospodov dan,« ne pomeni le, da je dan vstajenja lahko ustvaril le Bog. Pomeni tudi in predvsem, da dan vstajenja presega in zajema vse naše zemeljske dni. Vsi naši dnevi izhajajo in se razcvetijo v edini večni dan, ki ne bo nikdar minil. Podobno velja, ko rečeva: »Večno je njegovo usmiljenje.« To ne pomeni le, da bo Bog večno zvest svojemu usmiljenju ali da bo njegovo usmiljenje večno trajalo. Pomeni predvsem, da je njegovo usmiljenje izvir in začetek našega sveta, v sebi skriva njegov smisel in skrivnost.

V evharistični molitvi prosimo, naj nad skupnost kristjanov pride Sv. Duh, da jih usposobi, da bodo živeli kot eno srce in ena duh, kot bratje med seboj. Življenje vstalega Kristusa sva sprejela, če ga nič več ne iščeva drugod kot v Cerkvi. Če ga iščeva drugod, to povzroči ločitev od bratov in sester. Če živiva ločena od drugih, sva podvržena smrti in jo tudi sama povzročava.

Lepote ali čuda Božje ljubezni, o kateri prepeva psalm, so lepote podarjenega življenja. V njem prepoznamo Jezusovo delo in sadove, ki jih prinaša človeškim srcem, če živijo v napetosti sožitja, ki ga zlo ne more uničiti. Na podlagi tega lahko Luka v apostolskih delih zapiše, da so apostoli z veliko močjo pričevali o vstajenju. Njihovo življenje je postalo znamenje vstalega Kristusa na tem svetu. To je posledica blagra, ki ga je Jezus izrekel Tomažu: »Blagor tistim, ki niso videli, a so verovali.« Verjetno s tem ni mislil, da je treba verovati in pika. Na slepo. Za vero je namreč značilno, da odpre oči in človek spregleda. Tomažu, ki se upira, da bi veroval, ne manjka vere. Ker je bil z Jezusom tako močno povezan in je bil z njim z vsem srcem, se ni želel slepiti. Želel je videti. Tomaž namreč ni bil kak negotov omahljivec. Bil je velikodušen in pripravljen za Jezusa tudi umreti. Jezusovo življenje in oznanjevanje je vzel zelo zares. Sedaj po smrti se v takšnem srcu porajajo dvomi. Ko mu Jezus reče, naj položi roko v njegovo stran, se Tomažu ni treba opravičevati. Ves je usmerjen k Jezusu, ki mu je vedno želel slediti in ga sedaj končno prepozna za resnično svojega. Zato vzklikne: »Moj Gospod in moj Bog.« Slovesno izpove vero. V besedici »moj« se skriva vse hrepenenje njegovega srca in vse njegove izkušnje z Jezusom. Čeprav ga ni vedno razumel, še posebej takrat, ko je govoril, da gre smrti naproti, je skupaj z njim hodil po isti poti. V Tomaževih besedah je skrito celotno Jezusovo razodetje, ki se je dotaknilo njegovega srca. Z izpovedjo vere je njegovo srce napolnil mir, ki ga je Jezus dal apostolom vedno, ko se jim je prikazal.

Jezusovo zemeljsko življenje je na začetku in na koncu zaznamovano z mirom. Mir je razodetje in dar Božjega usmiljenja ljudem. Ob betlehemskih jaslicah angeli oznanjajo mir; pri zadnji večerji Jezus obljubi svoj mir, ki ga po vstajenju podarja. Ko izpoveva vero vanj, njegov mir napolni tudi tvoje in moje srce ter postane vir moči. Nihče in nobena stvar tega miru ne bo mogla ukrasti iz najinega srca. Isti mir se naseli v najini srci, ko greva k maši, kjer Cerkev skupaj doživlja navzočnost vstalega Jezusa. Ta mir zdrži vsakovrstno zlo, kajti njegove korenine segajo v srcu tako globoko, da ga ne more nobena stvar in nihče ukrasti. Življenje, ki izvira iz tega miru, ni več podvrženo smrti, ne dopušča več ločitev, razdeljenosti in ran proti bratstvu in sestrstvu. Kajti Gospodova ljubezen hoče svetiti vsem in za ves svet.

p. Vili Lovše

Duh in življenje

5. nedelja med letom – leto B, 8.2.2015, Mr 1,29-39

Duh in življenjeCerkev nama oznanja: »Tvoje Besede, Gospod, so duh in življenje; ti imaš besede večnega življenja« (Jn 6,63–68). Z Markovim evangelijem nama pripoveduje o Jezusu, ki ozdravlja in izganja hudobne duhove. Žene ga želja, da bi s svojim oznanilom dosegel vse in vsakega človeka, tudi tebe in mene.

Ko je Jezus doživljal, da ga mnogi celo po veličastnem čudežu pomnožitve kruha in razodetju evharistije še zavračajo, je povedal, da so njegove besede duh in življenje. Tudi najbližji učenci so bili zmedeni in neodločni. Ko jih Jezus vpraša, ali hočejo tudi oni oditi, mu odvrnejo: »Besede večnega življenja imaš … mi smo verovali in spoznali.« Učenci priznajo svojemu učitelju oblast, da daje večno življenje. To pa postavi današnji odlomek v novo luč.

Naj te opozorim na tri podrobnosti. Najprej na naravo čudežev. Za Jezusovim delovanjem je skrivnost, ki jo je treba dojeti. Čudeži ozdravljenja in izganjanja hudobnih duhov ne poudarjajo Jezusove vsemogočnosti in Božje oblasti, ampak razodevajo, kako je Bog Oče v Jezusu dobrotljivo naklonjen in blizu vsakemu človeku.

Čudeži so dokaz neskončne Božje ljubezni do nas, ki jo izkazuje po Sinu. Njegova ljubezen je vir Božjega in našega veselja. Potrebo in krik po razodetju Božje ljubezni še poveča današnja drama sveta: beda, pomanjkanje, zmešnjava, zatiranje, tesnoba in nasilje. Bolezni in navzočnost množice hudobnih duhov, o katerih govori evangelij, so črno ozadje, na katero zasveti Jezusova luč. On nas doseže in odznotraj ozdravi. Znova nas postavi v svetlobo, ki jo poraja veselje vzajemne ljubezni.

Jezus je Božja skrivnost v odnosu do nas. Skrivnostni glas ob Jezusovem krstu pravi: »Ti si moj ljubljeni Sin, v tebi sem se razveselil« (Mr 1,11). Na gori spremenjenja to spet potrdi: »Ta je moj ljubljeni Sin, poslušajte ga!« (Mr 9,7) Jezus sam, ko na vrtu Getsemani trpi veliko stisko, ponovi: »Aba, Oče, ne to, kar jaz hočem, ampak kar ti« (Mr 14,36).

Druga podrobnost, na katero bodi pozoren, je Jezusova skrb, da bi vse dosegel. Živi v nenehni napetosti, da bi se njegovo oznanilo razširilo. Žene ga želja, da bi bila njegova skrivnost razkrita in bi tako vsem postalo očitno, kako velika je Božja ljubezen do vseh nas v ljubljenem sinu Jezusu. Ta želja se bo v polnosti uresničila in razodela prav na križu.

Jezus tudi naju, ki pripoved poslušava, vabi, da se premakneva in v njej prepoznava sebe. Tako se bo njegova skrivnost lahko dotaknila najinih src. Okusila bova vso neskončno Očetovo ljubezen do Sina, ki je dosegla tudi naju. Ker hoče Jezus doseči, da bi vsi sprejeli skrivnost Očetove božje ljubezni, je poslanstvo Cerkve še danes nujno potrebno.

Tretja pomembna podrobnost v evangeliju je Jezusovo iskanje samote za osebno molitev. Evangelist Marko trikrat omenja, da je Jezus molil: v Kafarnaumu (Mr 1,35), po pomnožitvi kruha (Mr 6,47) in na vrtu Getsemani (Mr 14), kjer poznamo tudi vsebino njegove molitve. Jezus moli, da bi dosegel vse ljudi in da bi vsi spoznali njegovo skrivnost. Njegova molitev je najprej izraz Božjega hrepenenja, da bi bil z ljudmi, in izraz našega hrepenenja, da bi bili v Božji družbi. Če ne bi vsaj malo zaznavala Božjega hrepenenja po nas, tudi midva verjetno ne bi mogla moliti. V Sinu bi težko prepoznala Božjega poslanca. Njegovi ljubezni ne bi mogla dovoliti, da naju v celoti prenovi. Zato je najina molitev vedno posledica Božje skrbi in želje, da bi bil v sožitju z nama in bi nama končno lahko razodel celotno skrivnost svoje ljubezni.

p. Vili Lovše