4. nedelja med letom, 31.1.2016, Lk 4,21-30

Še vedno sva na prizorišču Jezusovega oznanjevanja v Nazaretu, da bi lahko globlje doumela njegovo vrednost zase. Prizor vsebuje dve enaki občutji, ki pa sta si diametralno nasprotni. Na eni strani nezaupljivo začudenje poslušalcev v sinagogi, ki preraste v sovraštvo do Jezusa, in na drugi Jezusovo razočarano začudenje, ker mora bežati in se čuditi njihovi neveri (Mr 6,6). Njegovo začudenje se ne sprevrže v sovraštvo, ampak v še večjo potrpežljivost. Ne zameri, ampak ustvarja nove priložnosti. Do zadnjega diha. Da bi se vsako človeško srce odprlo Očetovi ljubezni, o kateri je prišel pričevat z vsem svojim delovanjem in življenjem. Jezus poskuša v vseh ljudeh znova vzpostaviti sposobnost zaupanja v Božjo obljubo. V tistih, ki so blizu, in v oddaljenih, v Judih in poganih. Vsem pomaga, da bi se jim odprle oči srca. Tudi nama.

Ljudje pa vztrajamo v poudarjanju in ohranjanju razlik med vernimi in pogani, med pravičnimi in krivičnimi, med čistimi in nečistimi in tako dalje. S tem obračamo na glavo Božji načrt stvarjenja in ostajamo zaprti in neobčutljivi za Božjo ljubezen, ki vključuje vse in vsakogar. Božja ljubezen v Jezusu ne poklekne pred izsiljevanjem starejšega brata in ne obrne hrbta mlajšemu, ki se vrača ves razbit (Lk 15). Oba hoče povezati v veselju svoje ljubezni.

Vsak od nas mora biti trd duhovni boj proti sumničenju, da različnost med nami v resnici ne nosi v sebi bogastva Božje obljube. Vsak izmed nas se mora boriti proti strahu, da so razlike med nami napad na lastno istovetnost. Ta dvom in strah zajedata vse in vsak naš odnos. Razlog za ta dvom in strah pa ni strah pred človekom, ampak strah pred Bogom. Ne zaupamo njegovi ljubezni in obljubi življenja. Ne verjamemo, da je res, kar nam dokazuje skozi vso zgodovino odrešenja, še posebej pa v svojem Sinu Jezusu. Zaradi tega ne zaupamo Jezusovemu pričevanju. Ne verjamemo, da je on tisti, ki zares razodeva Očetovo pravo obličje. Žal je v vsakdanjem življenju in v nas samih preveč stvari, ki nas potrjujejo v naših dvomih in strahovih. Zato svoje dvome zanikamo in jih skušamo odstraniti ali odmisliti. Ne pustimo, da bi nas Bog teh dvomov ozdravil. Zaradi tega se nam zdi veliko bolj pobožno braniti Božje ime tako, da se skrijemo za kakšno versko dejavnost. Z različnimi pobožnimi vajami dobimo vsaj občutek, da imamo sami nekaj zaslug. Tako nam ni potrebno zaupati v Božjo ljubezen. Če bi ji zaupali, bi se to takoj poznalo. Zaradi njegove ljubezni bi zmogli biti bližje ljudem. Hodili bi za Jezusom, ki kaže Očeta.

Kakor Jezus je moral tudi prerok Jeremija trpeti sovražnost svojih sovaščanov in svojega ljudstva. A je kljub temu zvesto razodeval Očetovo ljubezen do ljudi. Oba kažeta, kako se Bog kljub zavrnitvi razodeva kot tisti, ki hrepeni, da bi mu bil človek blizu. Drama zavrnitve traja vse, dokler človek ne sprevidi, da je Božja ljubezen tako močna, da lahko sprejme krivico in omogoči zmago ljubezni.

Izkustvo preroka kaže, da ga lahko doživi vsak veren človek, tudi midva. Božje ljubezni ne zmanjka zaradi krivice, ampak ostaja trdna v svojem sklepu, da bi končno nad vsemi zasijalo Božje obličje. Jezusova izkušnja lahko postane tudi tvoja in moja izkušnja. Pavel je to izkušnjo izrazil z besedami: »Ne živim pa več jaz, ampak Kristus živi v meni« (Gal 2,20). Vsakršno človeško bahaštvo tu preneha. Vsakršno opravičevanje utihne. Vsaka različnost, ki ne postane ustvarjalna bližina, nas obsodi na sumničenje, zanikanje Boga, bolečino utvare in goljufanje sebe in drugih.

p. Vili Lovše