https://hozana.si/index.php?datum=5.6.2016

Najina vera se začne v upanju, ki ga vsak človek nosi v sebi, tudi midva. Hrepeniva in upava po zdravju in življenju. To se nama zdi nemogoča želja, saj jo smrt vedno znova zlomi in razočara. Bog je Izraelcem na začetku obljubil življenje, če bodo zaupali njegovi besedi. Sedaj sva pred to obljubo postavljena tudi midva in vsak človek. Jezus nama oznanja Božje kraljestvo, blagruje naju, ko sva lačna in jokava. Ukazuje nama, naj živiva usmiljenje.

V evangeliju Jezus nasiti najbolj ubogega med vsemi: mrtvega, ki nima več življenja. Samega sebe podari najmanjšemu in najbolj nezavarovanemu med vsemi: mrtvemu otroku, edinemu sinu vdove. Jezus najprej sam dela to, kar zahteva od svojih učencev: ljubi sovražnike, skrbi za najmanjše in sprejema grešnike. S tem nama pokaže, kdo je in kakšen odrešenik je. Uresničuje Božjo obljubo, sodbo in Božje odrešenje.

Ali sva verna ali neverna, sva danes povabljena, da sodelujeva pri Jezusovem slavljenju Boga. Jezus slavi Boga s tem, da premaga smrt. Želja, da bi premagali smrt, je sestavni del vsakega človeškega bitja. Vso znanost in razvoj razvijamo samo zaradi te želje. A prav smrt nam to globoko hrepenenje vedno znova brutalno raztrga. Nobena človeška domišljija si sama iz sebe ne more predstavljati vstajenja. Predstavljamo si ga lahko samo zaradi Božje obljube. Le on nam lahko podari to veliko veselje.

V pripovedi obuditve vdovinega mrtvega edinorojenega sina Jezus pokaže predvsem Božje usmiljenje. Obudi ga, ne da bi ga za to prosili. Pokaže, da prihaja Bog naproti vsakemu človeku, še posebej tistemu, ki je popolnoma izgubljen, ki ne more več moliti niti verovati. Jezus je gospodar življenja in dela vse, da bi ga vsak človek imel. Jezus iz velike ljubezni do nas sam postane ta vdovin edinorojeni sin. Poistovetil se bo z nami in izgubil samega sebe, da bi rešil nas.

Pripoved želi v nama prebuditi vero v Božje usmiljenje do najbolj majhnih, do vseh jokajočih, do vsakega človeka, ki je majhen in ob soočenju s smrtjo joka. Majhen zato, ker si ne more popolnoma nič pomagati, jokajoč zato, ker je globoko užaljen. Jezus podari odrešenje tam, kjer ga nihče ne more imeti. Ti in jaz namreč umreva. Ko pa živiva, pa živiva ob smrtni bolečini drugih in v pričakovanju svoje. Jezus premaga tistega, ki usmrti življenje, in vrne življenje življenju. Mama lahko spet sreča svojega mrtvega sina.

Pri evharistiji sva ti in jaz deležna obuditve iz smrti. Telovska procesija pa dobro ponazori prav sprevod z mrtvim edinorojenim sinom vdove, ki ga Jezus obudi. Zaradi strahu pred smrtjo se ljudje med seboj delimo in si krademo življenje. Jezus ta začaran krog prekine. Občestvo z njim omogoča sožitje in skupno hvalnico z vsem ustvarjenim. Hvalnico lahko izražava le kot skupno bratstvo in sestrstvo z vsemi. S tem nama se nama razkriva resničen namen vseh stvari, ki nas nič več ne delijo med seboj. V Kristusovem telesu in krvi vse stvari postanejo za nas znamenja zaveze z Bogom. Povabljena sva, da tudi midva vstopiva in deliva z Jezusom njegovo moč in iz nje vsak dan živiva. Pobuda je Božja in ni odvisna od najinih zaslug. Božje ljubezni nama ni treba zaslužiti. Ni pomembnejšega dogodka na svetu, kakor je zaveza, ki jo je Bog sklenil z nami v Kristusovem telesu in krvi. Da bi uresničili svoj del te zaveze, moramo najbolj hrepeneti. In v tem je naša rast v veri, ki se je učimo vse življenje, kot posamezniki in kot skupnosti.

p. Vili Lovše