Arhiv oznak: Očetova ljubezen

Občestvo z usmiljenim Očetom je skrivnost sreče

Izgubljeni sin4. postna nedelja, 6.3.2016, Lk 15,1-3.11-32

Evangeljska prilika nama spregovori o usmiljenem Očetu in dveh izgubljenih sinovih. Z molkom in z besedami vsak od treh likov pokaže svoje glavne značilnosti. Mlajši brat je opisan z besedami: »Oče, daj mi delež premoženja, ki mi pripada« in »šel je vase …«. Starejši sin se predstavi z besedami: »Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi še nikoli nisi dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji« ter »razjezil se je in ni hotel vstopiti«. Oče pa pove vse o sebi z besedami: »Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil« in »veselimo se«, »vzradostiti in poveseliti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je ožível, ker je bil izgubljen in je najden«.

Ker je ta prilika živa, ostaja odprta tudi zate in zame. Lahko si postaviva dve vprašanji.

Prvo vprašanje: Če je skrivnost sreče obeh sinov v tem, da sta v sožitju z očetom, kakšen odnos imata v resnici do Očeta? Mlajši sin je občestvo z očetom zaničeval in ga prekinil. Starejši sin, za katerega se zdi, da je bil v občestvu z očetom, pa tega občestva ni nikdar užival, ga prav zato tudi zaničuje. Oba zgrešita svojo srečo. A oče kljub temu oba sprejema in za oba pozorno skrbi. Mlajšemu sinu, ki se skesan vrača, teče nasproti in ga objame. Da bi prepričal starejšega sina, stopi do njega in ga vabi na svoje praznovanje.

Drugo vprašanje se tiče tega, kar oba brata čutita drug do drugega in do očeta: Kaj bi se zgodilo, če bi se skesani mlajši sin po vrnitvi razjezil zaradi drže starejšega brata, ki ni mogel sprejeti, da je oče lepo ravnal z njim? Če bi mlajši sin zahteval razumevanje tudi od starejšega brata, njegovo kesanje v odnosu do očeta ne bi bilo iskreno. Ali bi starejši sin, če bi bil solidaren z očetovim veseljem nad mlajšim sinom, lahko še kaj zahteval zase? Očitno je, da se starejši sin v času odsotnosti mlajšega brata ni nikdar srečal z očetom. Nikdar ni rekel očetu: »Upajva, da se bo mlajši vrnil in da se mu ne bo zgodilo nič nepopravljivo težkega.«

Kaj torej ta prilika pomeni zate in zame? Ali nama ne pravi, naj bova solidarna z Očetom, z njegovo skrbjo do vsakega sina ali hčere, da bova lahko uživala tudi njegovo radost in veselje? Sožitje in občestvo z Očetom je skrivnost sreče njegovih sinov in hčera.

Sveti Pavel razglaša, da je skrivnost cerkve v spravi. Reči hoče, da je temeljno človekovo izkustvo sprejemanje Božjega odpuščanja v Kristusu. To izkustvo omogoča in utemeljuje novo človeškost, ki nama je podarjena v Kristusu. Vse najino življenje je zajeto v to napetost, da bi v skupnem sožitju in delitvi vsem in na vse razširila prejeto odpuščanje. Le na tak način lahko doživiva solidarnost s tem, kar čuti Bog, in sva dejansko z njim v sožitju in občestvu, ne da bi za to zahtevala nekaj zase in terjala od njega. V tem je skrivnost sreče Božjih otrok, ki imajo drug drugega za brata in sestro, ker jim je skupna Očetova skrb in veselje do vsakega posebej.

Sreče občestva z Očetom ne moreva okušati, če nisva doživela njegovega odpuščanja, če nisva doživela, da se vsakemu izmed nas sam podarja kot milost in nam tako omogoča, da sva sposobna solidarnosti z njegovimi čustvi ter to skrivnost deliva z vsemi. Zato tudi za tvoje in moje srce velja: »Tistim, ki iščejo Gospoda, ne manjka nič dobrega. Iskál sem Gospoda in me je uslišal, vseh mojih strahov me je rešil. Glejte nanj in boste žareli od veselja, vaši obrazi naj ne zardevajo.«

p. Vili Lovše

V Tebi je moje usmiljenje popolno

ADVENTNI IN BOŽIČNI ČAS – LETO C

NEDELJA JEZUSOVEGA KRSTA, 10.1.2016, Lk 3, 15-16.21-22

ljubljeni sinS praznikom Jezusovega krsta se zaključi božični čas. Odprto nebo pri krstu ni uvod v gledanje nekega nebeškega sveta. Odprto nebo je začetek spuščanja Božjih dobrin na zemljo. Te dobrine naj bi bile značilne za Božje ljudstvo v mesijanski dobi. Njihova glavna dobrina je prav Sveti Duh, ki ga Jezus, Božji Sin, podari vsem. Svetega Duha, ki se je spuščal na Jezusa v obliki goloba, je videl samo Janez Krstnik. Ljudje so slišali le glas. Janez je doumel, da je Jezusovo poslanstvo, da vzpostavi golobico, novo ljudstvo, ki ga oživlja in razvnema Sveti Duh.

Prosiva, da bi Bog predrl tudi tvoje in moje srce, da bi se tudi nama končno v vsej svoji lepoti pokazalo obličje Božjega Sina, največjega pričevalca Božje ljubezni do ljudi. Hrepeniva, da se bo uresničilo blaženo upanje in se bo razodela slava vélikega Boga in našega odrešenika Jezusa Kristusa.

Pričakujva, da se nama bo Gospod Jezus pokazal v vsaki življenjski okoliščini. Zato lahko moliva: »Daj da bom lahko videl obličje tvojega Sina; daj da bo moje srce prevzeto od njegove lepote. Odpri mi srce za njegove besede, da se srcu razodene tvoja ljubezen in bom ozdravljen. Naj živo doživim Tvoje odpuščanje, da bom lahko živel z vsemi kot eno telo in duša, v tvojem Duhu, kot novi človek novega ljudstva.«

V trenutku Jezusovega krsta so navzoči slišali le glas: »Ti si moj ljubljeni sin, nad teboj imam veselje.« Slišali so Božjo besedo, ki pričuje o Sinu. Da ne bi zgrešila, nama Jezus tudi sam ponavlja: »Preiskujete Pisma, ker mislite, da imate v njih večno življenje, a prav ta pričujejo o meni« (Jn 5,39).

V ljubljenem Sinu lahko odkrijeva, sprejemava, srečava in objameva pričo Boga Očeta. V Svetem pismu sta samo še dva odlomka, kjer je omenjen ljubljeni sin. V prvi Mojzesovi knjigi 22,2 je Bog Abrahama prosil, da mu daruje ljubljenega sina Izaka. V Markovem evangeliju 12,6 pa morilski vinogradniki ubijejo gospodarjevega ljubljenega sina, ki ga je poslal k njim, da bi mu izročili pridelek.

V prvem odlomku pridevnik »ljubljeni« kaže na Abrahamovo trdno vero, ki Bogu izroči svoje srce. V evangeliju pa ta pridevnik kaže na korenitost Božje ljubezni do vsakega človeka. Bog tebe in mene tako ljubi, da je pripravljen dati svojega Sina, da ga zavrneva. A Gospodove misli presegajo tvoje in moje misli. Ko Božja beseda doda: »nad teboj imam veselje«, pokaže vso globino skrivnosti, v katero naju vabi. Lahko jo razumeva tudi takole: »V tebi je moja Ljubezen popolna«. Vsa Očetova ljubezen je za Sina in vsa Sinova ljubezen je za Očeta. Vsa Božja ljubezen je v učlovečenem Božjem Sinu in zanj. On je Bog, ki je postal človek. V njem je Očetova ljubezen popolna. V njem lahko tudi ti in jaz gledava vso širino in globočino te ljubezni, ki uresniči svoje sanje o stvarjenju in človeštvu.

Beseda »popolna« zajema tudi vse to, kar bova kot človeka, združena z Jezusom, v tem življenju uresničila. Lahko pa besede »nad teboj imam veselje« razumeva tudi takole: »v tebi je moja volja uresničena in popolna«. Božja volja je ljubezen do vsakega človeka. V Jezusu ta ljubezen zasije v vsej polnosti in korenitosti. Če sva v Kristusu, se tudi v nama uresničuje Očetova volja, kajti tudi iz naju izžareva njegova ljubezen. Tudi iz naju lahko žari Sveti Duh, ki ga je bil Jezus poln in ga je na binkoštni praznik izlil na vse, ki ga želijo in sprejmejo. Kar morava tudi midva nad vse želeti, je Kristusov Sveti Duh in njegovo sveto delovanje. Če želiš, lahko na začetku leta skupaj prosiva, da tudi v nama zasije in doseže vse druge.

p. Vili Lov