ZOOM SKUPINA ZA MOŠKE – MOŠKA MOČ Vodi in pripravlja: p. dr. Viljem Lovše DJ
Zahtevni časi so izziv za nas možakarje. Ali lahko računam le nase ali tudi na druge može? Včasih so se možaki vzajemno podpirali znotraj plemena, ene velike družine, ki jo je vodil starešina. Drug v drugem so prebujali pravo moško ustvarjalnost, odgovornost in sodelovanje za dobro vseh. Tudi današnji možaki smo povabljeni k podobnemu sodelovanju. Če si želiš rasti v zdravi moškosti, ki ozdravlja prihodnje rodove, potem te povabim v Zoom skupino Moška moč. S prijavo boš dobil povezavo za vsa srečanja in po vsakem srečanju tudi novo gradivo iz teme MOŠKA MOČ za naprej. Vedno bom dan pred srečanjem poslal tudi opomnik.
Hvaležen ti bom za tvoj dar za moje delo.
Okvirna vsebina srečanja: – različne vaje osredotočanja in vstopanja v svoj resnični jaz – moški krog o vsebini iz teme MOŠKA MOČ
Čas srečanja: ura in pol! Vsako prvo in tretjo sredo v mesecu. Začnemo ob 19.30 in končamo ob 21.00! Dobrodošel!
Priporočam udeležbo vsaj na enem odmiku za moške letno.
Termini: Feb 2, 2022 ob 19.30 uri Feb 16, 2022 ob 19.30 uri Mar 2, 2022 ob 19.30 uri Mar 16, 2022 ob 19.30 uri Apr 6, 2022 ob 19.30 uri Apr 20, 2022 ob 19.30 uri Maj 4, 2022 ob 19.30 uri Maj 18, 2022 ob 19.30 uri Jun 1, 2022 ob 19.30 uri
10.09.2017: 23. Nedelja med letom – katehetska: Mt 18,15-20
Parom, ki prvič pridejo, da bi se poročili v cerkvi, najprej izročim kratek vprašalnik. Zadnji dve vprašanji sta: »Kaj ti je pri tvojem partnerju najbolj všeč? Kaj ti je pri tebi najbolj všeč?«
Običajno dokaj zlahka odgovorijo na prvo vprašanje, čeprav so tudi tu presenečenja in neprijetnosti, če odgovor drugemu ni všeč. Drugo vprašanje pa se zdi zelo težko, še posebej bodočim ženinom. Mnogi zelo težko najdejo od Boga dane dobre lasnosti in sposobnosti, ki so v njihovem značaju ljube in so jim všeč. Nekateri pari se zato zadnjemu vprašanju izognejo, drugi pa se izgovorijo, da je vprašanje preveč newagevsko ali zgolj trendovsko.
Prav to vprašanje zareže v srčiko današnjega drugega berila in evangelija. »Svojega bližnjega ljubi, kakor samega sebe!« Ne moremo v istem dihu izreči obojega: »Sovražim sebe, toda sem dober kristjan!« ali »Sovražim sebe, toda tebe ljubim!« Za svetega Pavla je ljubezen do sebe vogelni kamen našega poslanstva: ljubiti tako, kakor nas je ljubil Jezus. Pavel dobro pozna razliko med ljubeznijo do sebe in sebičnim češčenjem samega sebe. Naša ljubezen do Boga se kaže v zdravem in primernem spoštovanju do samega sebe. Ljubezen do sebe je sprejemanje, da me Bog ljubi in da želim pri tem z njim po svojih najboljših močeh in sposobnostih sodelovati. Če sebe ne ljubimo, ne moremo ljubiti nikogar. Če sami sebe zaničujemo, potem druge uporabljamo, da bi nam zapolnili praznino samozaničevanja. Večina naših odnosov ne zdrži Jezusove zahteve, ki je izrečena v naše dobro.
Tudi katoliška cerkev ima s svojim janzenističnim in moralističnim pristopom do Boga in ljudi v preteklosti pri današnjem stanju del svoje odgovornosti. Ljudi smo učili, da naš lastni ego zmore samozatajevanje in mrtvenje kot dobri krščanski vrlini. Če obeh vrlin ne živimo iz odnosa z Jezusom in iz njegove moči, zlahka postaneta priložnost za sovraštvo do samega sebe (samozaničevanje) ali pa za samonapihovanje in ošabnost. Najbolj zdravi duhovni očetje in matere našega zahodnega izročila so omenjeni dve vrlini vedno živeli kot pot za večjo bližino z Bogom in služenje bližnjim. Njihovo samozatajevanje ni bilo izraz sebičnega samozaničevanja, ampak hvaležen odgovor na sprejeto ljubezen Boga do sebe in bližnjih. Zaradi nje lahko utišamo svojo sebičnost.
Eden izmed cerkvenih duhovnih očetov je tudi sv. Ignacij Lojolski, ki v svoji knjižici Duhovne vaje zapiše, da nas Bog ljubi kot grešnike in v grehu – v sebičnosti in vase zaverovanosti. Zanj je bil eden največjih Božjih darov prav Božji pogled na našo grešnost: greh priložnost, ki nas ne zaduši, ampak odpre Božjemu Duhu ljubezni. Bog nas čaka v grehu in nas grešne vabi, da smo njegovi sinovi in hčere, otroci njegove luči, med seboj pa bratje in sestre, Očetovi sogovorniki in sodelavci.
Jezus nam danes v evangeliju spregovori o uničujočem in uničevalnem delu naše človeške narave. Pravi, da naj bi se do vseh, ki ne ljubijo svojih bližnjih, vedli s spoštovanjem in jim dajali priložnosti, da iščejo odpuščanje. Če tega na noben način nočejo, potem niso več del vstalega Kristusovega telesa – občestva bratov in sester, ki je Cerkev.
Izziv in značilnost krščanskega življenja je način s katerim živimo dar Božje ljubezni in odpuščanja. Krščansko občestvo naj bi bilo zadnje, ki bližnje izključuje, a hkrati upošteva tudi stvarne meje. Včasih to pomeni, da bližnje kliče k odgovornosti za svoje besede in dejanja. Božja ljubezen in odpuščanje ne pomeni, da je vse dobro in se lahko počne karkoli se komur zljubi. Ljubezen, ki je Kristus, nas kliče v nenehno spreobračanje, preseganje naravne in mesene miselnosti, ki hoče vse obvladovati s svojim razumom. Vabi nas v izročanje, sprejemanje in prepuščanje Kristusu in njegovemu božjemu načinu uresničevanja človeške narave. Dar odpuščanja, spoštovanja moramo najprej sami sprejemati, šele potem bo lahko po našem življenju Bog dosegel bližnje. Če sami doživljemo Božje odpuščanje, ga bomo lahko delili tudi z drugimi. To bo spreminjalo naš način ljubezni in odpuščanja drugim. V Kristusu jih imamo lahko radi in jim odpuščamo na Božji način, kajti naša narava tega ni sposobna. In prav to je tisto, kar nam je lahko pri sebi najbolj všeč in je hkrati tudi največji Božji dar bližnjim.
Današnji evangelij nam predstavi prilike in njihovo razlago. Hvaležen sem za ta vzorec v trinajstem poglavju Matejevega evangelija. S tem pokaže, da ne smemo vse, kar Jezus izreče, jemati dobesedno. Učenci so bili večkrat zmedeni in so potrebovali privatno razlago, da so vsaj malo doumeli Jezusovo smer in delovanje. Enako velja za nas.
Mi postajamo po besedi, ki jo poslušamo in ji dajemo prostor v svojem mesu. Beseda v nas vedno naleti na ovire, ki skušajo zatreti njen razvoj. Dobro, ki je v nas je nenehno pod udarom parazita: zla. Najprej v tvojem in mojem srcu, potem pa tudi med nami in izven naše skupnosti.
Moje in tvoje srce sta bojni polji. Bog seje dobro besedo (seme), sovražnik človeške narave pa zvito seje lažno in zlobno besedo (plevel). Kakšen je moj in naš odnos do plevela v srcu in med nami? Ali pričakujem, da bo naša skupnost sestavljena iz popolnežev brez napak? Ali se trudim, da bi v sebi zatrl vsako zlo in ga izničil?
Kaj pa pravi Jezus? Pravi, naj ne pulimo zla, ampak vadimo potrpežljivost. On gleda na naše zlo kot prostor usmiljenja. Mi njegovo usmiljenje sprejmamo, on ga nam podarja. Zato Cerkev ni sekta popolnih kristjanov, ampak prostor za vse grešnike, bolne in ranjene. Za vse, ki nas pesti različno zlo. Zlo, ki nas pesti, je priložnost, da se pokaže moč in zmaga Dobrega. Z usmiljenjem do sebe in drugih postajamo sinovi Očeta, ki je usmiljen in brezpogojno zvest in ljubeč do vsakega izmed nas.
V dobrem, ki je med nami, se nam Bog kaže kot dar, v zlu pa se nam Bog razkriva kot odpuščanje in brezpogojna ljubezen brez meja. Zlo ne more pokvariti dobrega, ampak omogoča njegovo popolno zmago. V našem življenju je dobro vedno pomešano z zlom. Mi smo bolj grešni kakor sveti. Bog pusti rasti oboje skupaj, mi pa bi populili zlo in s tem uničili tudi to kar je dobrega. Zlo se lahko premaga le z dobrim, z usmiljenjem in ljubeznijo, nikdar z nasiljem in obsodbo. Premaga ga naše sogovorništvo in sodelovanje z Bogom v moči Kristusovega Duha.
Dobro doživlja ovire od zunaj in še znotraj nas je pomešano z zlom. Vedno je majhno, kakor gorčično zrno, a v sebi skriva moč kvasa, ki prekvasi vse testo.
Pravičniški krščanski gorečneži se pohujšujejo: »če Bog v vsakem primeru odpusti, lahko počnemo karkoli se nam zljubi. Mi se trudimo in bomo na koncu na istem kot vse barabe in sinovi satana. To ni pravično.« Odgovor je naslednji: če sodim druge bom sam obsojen, če hočem doseči usmiljenje, moram biti usmiljen. Bog od nas pričakuje osebno zavzetost, saj nismo tolpa hudodelcev. Pri sebi smo povabljeni v čuječnost in razlikovanje, v nenehno spreobračanje, da bi postajali kakor je Oče do svojih sinov in hčera. V odnosu do drugih pa smo povabljeni v usmiljenje.
Za nas je širjenje brezbožnosti priložnost, da rastemo v usmiljenju. Če ne rastemo v usmiljenju, ljubezen počasi izginja in smo sokrivi za temo. Če sem v cerkvi sem Očetov le toliko, kolikor postajam sin in vsem ljudem brat (sestra) ter nikogar ne izključujem.
Božji dar in moja odgovornost se prepletata in ju ne morem ločevati ali postavljati v nasprotje. Božje delovanje namreč omogoča moje delovanje v Duhu Očeta, ki oživlja mene in druge. Bog ne dela namesto mene, ampak me naredi takšnega, kakor je sam. To je odrešenje, ki ga okušam in živim že danes in tukaj v odnosu do sebe in konkretnih ljudi našega časa. Naše merilo ob koncu življenja bo usmiljenje, ki smo ga danes sprejeli od Boga ter ga izkazali sebi in drugim.
Nekdo je prvič prišel v mesto, ki je bilo znano po dežju in močnem vetru. Ko se je naslednjega jutra zbudil, je deževalo. Deževalo je tudi dan kasneje in še vse ostale dni. Šel je ven, na kosilo. Med hojo zagleda otroka in ga iz obupa vpraša: »Deček, ali v tem mestu, kdaj preneha deževati?« Otrok mu odvrne: »Kako naj bi vedel, saj sem star šele šest let!«
Z današnjimi tremi berili bi zlahka praznovali nedeljo skrbi za okolje. Dež, sneg, semena, sejalci, plodna zemlja in pridno ustvarjanje, ki poraja sadove Duha. Vse omenjene teme so primerne za premišljevanje o skrbi za zemeljsko okolje.
Cerkev, še posebej pa papež Frančišek, nas večkrat opozarja, da je skrb za okolje pomemben del naše zavezanosti pravičnosti in bistveni del naše življenjske etike. Zemlja nam je bila zaupana kot oskrbnikom zato, da bi jo ohranili tudi za prihodnje rodove.
Blagor nam, če bomo zaradi tega omejili potrošnjo naravnih dobrin in spremenili svoje prednostne naloge glede energije in trga ter razvijanja okolju prijaznih industrij tudi za tretji svet. Večina izmed nas se zaveda, da tako neodgovorno kot počnemo sedaj, ne moremo več nadaljevati. Naš planet ne more zdržati takšne stopnje naraščajočega izkoriščanja. Vendar nima smisla kričati glede prihodnje škode v našem okolju, če pa danes nič ne storimo, da bi zemlji pomagali.
Pomemben je vsak droben korak, ki ga uspemo storiti: zavedanje okoljskih vprašanj, recikliranje in tudi manjša uporaba avtomobilov. Nekateri izmed nas lahko storijo še mnogo več. Glede okolja moramo zelo resno vzeti nase svoje krščanske odgovornosti.
Današnji evangelij nam predlaga kako se lahko odzovemo na novice o propadanju našega okolja.
Pri mnogih dejstva in diagrami o zemeljskem ekostistemu padejo na kamnita tla. Nismo sprejemljivi, da bi sploh prisluhnili nečemu, kar od nas zahteva spremembo življenjskega sloga in zmanjšanje našega udobja.
Pri drugih pogovori o okolju padejo med trnje. Krik zemlje v naši zavesti ne uspe pognati korenin in doseči naklonjenosti. Z drugimi izzivi in vprašanji mora tekmovati za našo pozornost. Prepričani smo, da vse to lahko počaka na naslednji rod, ki bo sposoben rešiti težave, ki jih povzročamo mi.
Nekaterim izmed nas nedavne raziskave in naš lastni občutek za okoljske spremembe potrjujeta, da strokovna mnenja padajo na plodno zemljo. Storiti hočemo in želimo vse kar moremo, da bi zemlja še naprej in za mnogo prihodnjih rodov obrodila svoje sadove.
Stara in nova zaveza sta polni poudarkov kako pomemben je naš odnos do zemlje. V prvi Mojzesovi knjigi je človeštvu naročeno naj skrbi za zemljo in si jo podvrže. Z omejenimi svetovnimi viri ne smemo ravnati neodgovorno in pri tem računati na prihodnje rešitve. Stiskaštvo in pohlep nista zastonj eden od sedmh smrtnih grehov.
Verujemo, da sta evharistično vino in kruh preobražena v Kristusa, ki je navzoč med nami. Naj evharistični darovi v nas uresničijo spremembo, ki nas bo usposobila, da bomo slišali zdihovanje stvarstva, ki nas kliče naj bomo previdni sejalci in odgovorni žanjci. Naj naše prizadevanja za pravičnost vedno upošteva potrebno skrb do zemlje, da bomo lahko potomcem izročili ploden planet. S tem kako se sedaj odločamo živeti, naj izročimo potomcem svet v boljšem stanju, kakor pa smo ga sami prejeli od prednikov.
Verjamem, da Bog želi, da vsak oče pogumno naredi vse, kar je treba, da postane del življenja svojih otrok. Več kot le biti tam ali skrbeti zanje. Korakati mora z njimi skozi njihova mlada življenja in pokazati, kakšen je njihov Oče v nebesih. Oče naj ljubi svoje otroke in se trudi, da osvoji njihova srca.
Naj jih varuje, jih vzgaja in uči o Bogu. Pokaže naj jim, kako biti pošten in ravnati z drugimi s spoštovanjem. Svoje otroke lahko vzgaja v odgovorne moške in ženske, ki živijo svoje življenje v večnosti. Povem vam, da ste kot očetje odgovorni Bogu za vpliv, ki vam je dan. Ne smete zaspati! Zbudite se! Zavedajte se, da vaša služba in hobiji nimajo večne vrednosti, vaši otroci pa jo imajo.
info@moskaduhovnost.si
10.09.2017: 23. Nedelja med letom – katehetska: Mt 18,15-20
23.07.2017: 16. Nedelja med letom: Mt 13,24-43
