Arhiv oznak: odmik za moške

Pravi dedec se bori za dobro!

zarja1V sodobni družbi moški nimajo več nobenega obreda iniciacije. Očetje so od industrijske revolucije odsotni. Od koga se bo torej fant učil možatosti?

Kaj pomeni biti pravi moški? Da, moške zanimajo ti odgovori in iščejo jih tudi v odmikih za moške, ki jih je pred sedmimi leti začel pater Viljem Lovše, jezuit iz Zavoda svetega Ignacija in Ignacijevega doma duhovnosti in usposabljanja v Ljubljani. Zanimanje za moške odmike in srečanja se krepi, moški pa so navdušeni predvsem nad iskreno podelitvijo lastnih izkušenj, ki se tam zgodi. Taki pogovori se po navadi v dveh urah ob pivu ne razvijejo. Moško moč pa, pravijo, dobijo na teh srečanjih, in nekateri znova odkrijejo svojo možatost.

Kaj iščejo sodobni moški? Moško moč. Življenje. Pravo pot. Cilj odmikov za moške je, da začno drug drugemu pomagati, da postanejo moški. In kdo je pravi moški? Tisti, ki živi za nekoga drugega. »Takrat smo najbolj uresničeni. Ne takrat, ko živim zase. Takrat razpadem kot drek in je konec veselja. Dedec potrebuje moško moč, ki pa jo dobi z iskrenim pogovorom in delitvijo izkušenj. Vse to ga usmeri v podarjanje življenja in svojih moči,« je prepričan pater Viljem Lovše, ki med drugim vodi duhovne vaje, predava o duhovnem življenju in vzgojnih temah, vodi odmike za moške in je skupaj z možmi soustanovitelj skupine Mož sv. Jožefa. V Ljubljani je študiral filozofijo, družbeno obveščanje in teologijo v Rimu, v Madridu pa duhovno teologijo. Različna moška združenja, bratovščine in odmike znotraj Katoliške cerkve poznajo tudi v tujini, predvsem v ZDA. Vendar slovenski odmiki za moške niso nastali po tujem zgledu, temveč sta metodo zasnovala pater Viljem in njegov sobrat Damjan Ristić. »Nastala je na podlagi naše duhovnosti in najinih izkušenj. Navsezadnje sva še vedno dedca, četudi celibaterja (moška, ki živita v celibatu, op. a.). Očitno morajo moške danes spodbujati celibaterji – da se sploh zamislijo, kaj pomeni biti dedec. Na zahodu od industrijske revolucije ni iniciacije fantov. Tudi cerkev je popolnoma zatajila. Krst naj bi bila iniciacija. Ampak prosim vas, mi smo iz vere naredili teorijo, ki jo učiš v razredu – kakšna izguba časa! Ja, tako daleč smo prišli. Ko se je industrijska revolucija razmahnila, so moški ostajali v tovarnah, porušil se je prenos izkustva vere, odnosov in znanja z očetov na sinove. Mislimo, da sta se modrost in svet začela z nami, stare ljudi moramo pa tako in tako skriti, da nas ne bi bilo strah umreti,« ne varčuje z neposrednostjo pater Viljem.

Vse ideologije, najsi bo katoliška, komunistična, kapitalistična ali neoliberalistična, so idiotizem, posilstvo – in se po njegovem mnenju vedno znova same v sebi podirajo ter zahtevajo številne žrtve. »V starih kulturah so znotraj njihove tradicije fante naučili, kaj pomeni biti moški. Danes pa velja kultura individualizma, postali smo sužnji industrije, ko se pet ljudi debeli na račun morja okostnjakov, ko posameznik nima nič od življenja, ker ga izkorišča nekdo, ki bo živel tri dni dlje, se nažira in ne ve, kaj bi s svojimi milijoni. To je novodobno kapitalistično sranje, za katerega mislimo, da je raj na zemlji in da se je s tem naše življenje začelo. Ni se!«

Kaj manjka moškim? Ženske imamo menstruacijo, nekakšno iniciacijo, poznamo bolečino in vemo, da se iz nje rodi nekaj novega, moškim pa to manjka, pravi sogovornik. »Mame so pred 400 leti imele fante pod svojim okriljem približno do njihovega 13. leta, potem so jih vzeli medse starešine in jih naučili, kaj pomeni biti možakar. V teh preskusih in pogovorih se je fant naučil in spoznal: da ni središče sveta, da je umrljiv, da ni najpomembnejši, da ne gre samo zanj in da nima nadzora. Danes imamo ljudi, ki se igrajo s svetom in mislijo, da so bogovi. Glavni bankirji in netilci vojn so v glavnem moški, kajne? Prva bolezen današnjega časa pa je, da posameznik misli, kako sam odloča o vsem in da ima nadzor nad svojim življenjem. To je iluzija. Vsak se mora naučiti, da se svet ne vrti okoli njega.«

Smrkolina pri 15 letih je treba naučiti, da je del veliko večje zgodbe, v katero je povabljen in ki mu daje vrednost. »In da je umrljiv. Šele ko fant doživi, da ga lahko zver z eno šapo likvidira, se zave, za kaj v resnici gre in kdo je. Od dedca ni nič, če ni ranjen, če ne doživi bolečine – v vseh smislih, fizično in čustveno.«

Pater Viljem vidi koristi in smisel v nekdanjem obveznem služenju vojaškega roka, saj je to, da si daleč od doma, da te preganjajo, iz fantov naredilo dedce. »Nisi mogel za vsako figo k mami v naročje. Mama ima to težnjo, da daje sina na oltar do 20., danes celo do 40. leta. In ta sinko jo po eni strani zato sovraži, a ker mu zagotavlja zastonj hotel, druge ženske ima pa tako in tako na ekranu, ostaja. S konkretnim življenjem se sploh ne muči, živi lepo, je popoln egoist, ki ne ve, čemú živi. Izgublja čas! Kakšen ideal moškosti se danes propagira? Dober avto, debela denarnica in ženske. Samopašni razvajenec – to je današnji ideal? To je katastrofa! To je moški, ki uniči samega sebe in vse okoli sebe. Večinoma sploh ne vemo, kako biti dedec in kaj to pomeni.«

zarja2Zavozili smo moškost. Odmiki za moške so se začeli zato, da bi si moški lahko med seboj pomagali. Da bi se začeli zavedati svoje prave ustvarjalne moči – kje in kako jo lahko živiš in deliš. »Kdo je to mene učil? Nihče. Oče je bil v tovarni, potem pa na polju. Če je mama začela kaj težiti, da gre vse narobe, se je obrnil in šel ven delat. To ni samo moja zgodba, nešteto podobnih je. Pa ne trpijo zato samo sinovi, ampak tudi hčerke. Danes so ti moški, ki so odraščali v odsotnosti očeta, sami očetje in do otrokovega 12. leta se še nekako znajdejo, potem pa ne vedo več, kaj bi počeli. Ne vedo, kako biti oče, pojma nimajo. Pobegnejo, kaj pa drugega.«

Danes se lahko pobegne marsikam: v delo, pred televizijo, računalnik, v bar, bordel, droge … V odmikih za moške pa ne ponujajo pobega (za zdaj se ne zatekajo niti v samoto niti ven iz mesta, čeprav odmik v divjini že načrtujejo), temveč spoprijemanje s težavami in iskanje rešitev z izkušnjami drugih. »Ko zares slišiš moškega zraven sebe, njegove izkušnje, si rečeš: Saj ta se bori prav tako kot jaz. Že to ti da moč, da lažje živiš in se boriš v pravo smer. Podoben sistem je pri skupinah anonimnih alkoholikov – odkriješ, da neskončno več zmoreš, kot pa si zdresiran ali navajen pri lažnih teorijah in predstavah, ki jih pač imamo vsi.«

Pa moški take pogovore potrebujejo? »Seveda. Pred sabo imaš moškega, ki dela v znanosti, in ko ga vprašaš, kako in kaj čuti, odgovori: ‘Imam krasen projekt.’ Ženske imate 50 čustev in vidite 30 barv, mi pa pet barv in imamo tri čustva. Ampak to ni naravno, je deformacija. Zavozili smo svojo moškost.«

Po takih moških odmikih se je nekaj že vrača. »Že po prvem odmiku so mi nekateri moški rekli: ‘Ne morem verjeti, da sem tole govoril pred dvajsetimi dedci, ko pa o tem nisem mogel spregovoriti svojemu najboljšemu prijatelju v 15 letih.’ Tako odkrijemo, da prav tako čutimo in smo občutljivi.«

Pravi moški je tudi bojevnik. Bojevnik za dobro. Na srečanjih se učijo, kako se notranje postaviti na pravo stran – ne v temo, ampak v svetlobo –, posvečajo se odnosom (oče-sin, mati-sin), spolnosti, ustvarjalnosti … »Najpomembnejše pa je, da se dedci začno spraševati, kako lahko moško moč odkrijejo v sebi. Na srečanjih dobiš moč, ki je prej nisi imel. Pa kaj si naredil? Samo izkušnjo drugega si poslušal in z njim delil svojo.«

Samo za verne? Čeprav so odmiki za moške organizirani znotraj Katoliške institucije, pa so na njih dobrodošli vsi moški – ne glede na to, ali so verni ali ne. »Tudi če si veren, katolik, ne pomeni, da vse sloni na tvoji veri. In ko ste omenili humanitarca Borisa Krabonjo – ja, on je pravi dedec. Četudi še ni bil nikoli v cerkvi, je njegova vera v tem, da daje prostor drugim pred sabo. Pravi moški svoje življenje zastavi za to, da bo tudi drug imel življenje. Temelj moške moči ni v tem, da ves dan visiš v cerkvi, temveč da daš življenje za drugega. To je moška moč. Več svojega življenja podarjam, več ga imam. Kapitalizem propagira prav nasprotno: Vse moram požreti, ko sem vse požrl, sem pa sam in mi ne preostane drugega kot razpad.«
Brez žensk

»Najslabše je, če bomo moški za vse krivili druge; pri sebi moramo začeti. Sebe in svojo držo lahko spremenimo, in če se pogovarjamo, se to avtomatsko dogaja. Zakaj smo na srečanjih brez dam? Že ena dama je dovolj, da se dinamika v skupini takoj spremeni. Nagonsko postanemo tekmovalci, slabše slišimo, moškosti niti ne zaznamo in ne zgodi se ta izmenjava moči.«
Tomaž Kušar, 37 let: Nekaj za moško dušo

Tomaž Kušar

»Odmika za moške sem se udeležil, ker sem čutil, da je to nekaj takega, kamor bi res rad šel. Nekaj za moškega. Nekaj za moško dušo. Nisem vedel, kaj me čaka, je pa vzbudilo mojo pozornost, ker je bil dogodek samo za moške. Tudi moški smo duhovna bitja, in zanimal me je moški pogled na duhovnost. Zelo sem bil presenečen, da smo se odmika za konec tedna udeležili večinoma poročeni moški, stari od 30 do 45 let; pričakoval sem starejšo populacijo, morda več samskih. Bili pa smo moški v aktivnih letih, zelo različnih profilov in izobrazbe. Mislim, da to ne pomeni, da imamo največ težav poročeni moški te generacije, temveč da smo se zbrali taki bojevniki, ki iščemo rešitve, načine, kako premagati naše težave, ki dvomimo o vrednotah in bi radi imeli neko pokončno držo; pogovarjali smo se o iskrenosti, dobroti, spolnosti, odprto smo govorili tudi o pornografiji … Kaj si očita sodoben mož? Dvomi, boji se, da ni dovolj dober, da zapada v zlo …

Najbolj všeč mi je bilo, da so bili vsi udeleženci zelo iskreni, ustvaril se je zelo zaupen prostor, kjer smo si upali odkrito povedati, spregovoriti o svojih težavah. Pater Vili je bil dober moderator, usmerjevalec, spodbujal nas je in nam predvsem dal vedeti, da smo vsi spoštovani, da ne pametujemo drug drugemu, ne rešujemo problemov drug drugega, ne sodimo, temveč poslušamo. Delalo se je tudi v manjših skupinah, od štiri do pet ljudi, v katerih smo se iskreno in zaupno pogovarjali, predvsem pa je bilo krasno to, da se je vedno našel kdo, ki je svoje težave že uspešno rešil, in izkušnje takega možakarja so me najbolj nagovorile.«
Aleš Čerin, 54 let: Moški potrebuje odmik v divjino

Aleš Čerin

»Menim, da je dobro, da se moški za nekaj dni v celoti odmakne iz okolja, v katerem živi, in v odkritem pogovoru z drugimi moškimi razišče svoje pomembne odnose: z Bogom, ženo, otroki. Dobri moški pogovori se po mojem mnenju lahko zgodijo le v moški družbi, ko se nam ni treba ‘peteliniti’ pred lepoticami, ko smo zmožni priznati svojo ranljivost in ko smo si pripravljeni deliti svoje izkušnje. Z duhovno spodbudo poznavalca moške duše, p. Vilija Lovšeta, odrinemo na področja, kamor je v vsakdanjosti življenja težko oditi.

Ne verjamem, da na odmike za moške prihajamo po odgovore, temveč prihajamo po moško moč. Kajti v tem svetu moramo moški bojevati številne bitke. Najpomembnejša se mi zdi bitka za odnos z domačo lepotico – ženo. Tako rado se reče, da ‘med nama ni več kemije’, moški pa kar prikimamo in preprosto odidemo. A pravi moški je mož beseda. Sam si to razlagam tako, da se pravi moški upa spustiti v dokončnost zveze z eno žensko, si upa dati poročno obljubo in to, kar takrat izreče, tudi izpolni. Druga pomembna bitka je bitka za prostor v družini ali drugače rečeno – bitka za vzgojno moč. Velikokrat se moški iz družine sam ‘šlevasto’ umakne k drugi ženski ali pa v pretirano delo, hobije, popivanje, športno navijaštvo ….. Lažje se je umakniti kot pa bojevati z najstniki, ki se izgubljajo v drogah, promiskuitetni spolnosti, v računalniških labirintih. In še ena pomembna bitka je – bitka proti zlu pornografije. Ponaredek odnosa z žensko je danes le ‘klik stran’. V tem sprevrženem odnosu moški nič ne da, ne prevzame nobene odgovornosti, daje mu le lažen občutek moškosti. Za to je potrebno veliko moči. Za vse troje.

Moški potrebuje tudi odmik v divjino, izkušnjo dolge, večdnevne poti, kjer te čakajo znoj, napori, bolečine, negotovost. Dolga pot se začne približno pri 100 km ali po treh dneh na poti. Zdi se mi, da šele taka pustolovščina moškega popelje v duhovno iskanje odnosa z Bogom in daje možnost za dober razmislek o življenjskih vprašanjih. Sam imam izkušnjo iz svoje družine, ko smo s sinovi (po navadi z vsakim posebej) odšli na večdnevne poti po Sloveniji. Taka pot se mi zdi prispodoba življenja. Na njej je vse: lepo in hudo, prijetno in neprijetno, lakota in obilje, napor in počitek. Dolga pot je ‘večpotje’, je pot po pokrajini, pot do ljudi, ki so tam doma, je pot do sopotnika in pot k iskanju Boga. Letos bo prvič tudi tak odmik za moške v divjini: 120 km poti v divjini naših gozdov, v petih dneh in vsak dan okoli 800 m vzpona. Se veselim.«
Možje so povedali:

  • »Pred kratkim sem bral svoja pisma ženi, ko sva bila še fant in dekle. Že takrat sem tarnal, da mi manjka časa. Še vedno se mi dogaja enako. Delo in vse mogoče dejavnosti. Ob možeh sem odkril, da moram nadaljevati svoje prizadevanje z otroki. Sinovi me potrebujejo iz oči v oči, ne za okopi. Težko je biti mož in oče. Odkrivam, kako pomembno je, da si z ženo, in to možakar, kot bi moral biti. Ne jamram, iščem rešitve.«
  • »Služba nima večne vrednosti, imajo pa jo moji otroci. Med možmi vidim, da imamo vsi boje in preizkušnje. Življenje je težko in treba se je boriti. Streznitev: pri otrocih sem že veliko zamudil. Vesel sem mož, ki so prišli s svojim župnikom: kleni, delavni in pošteni.«
  • »Hvala Viliju, da vztraja. Prej mi je bilo tuje dejstvo, da lahko moški drug drugemu damo korajžo. Odkrivam, da se moj in ženin pogled dopolnjujeta. Ona spoštuje mojo in jaz njeno držo.«
  • »Dvomil sem, da bom sploh prišel. Mislil sem, da sem že prestar, a sem vesel in zadovoljen, da sem tukaj. Sprejemam svojo in našo moško omejenost. Vera res pomaga. Tudi sinu bi rad posredoval to, da delo ni na prvem mestu, ampak da naj zraven še živi in skrbi za odnose. Zgodi se. Prepuščam se božjemu namenu z nami.«
  • »Zaveza moških je čudovita. Vsebuje veliko izzivov za dolgo časa. Moč mi daje skupina moških, ki jo imamo v domačem kraju.«

Odmik za moške Umirjeni bojevnik v Šmihelu nad Mozirjem

2016-05-14 14.00.34Od 13.-15. maja je v Šmihelu nad Mozirjem potekal odmik za moške z naslovom: Umirjeni bojevnik.

Sv. Zofija je poskrbela za pregovorno odlično škotsko deževno vreme, ki smo ga doživljali kot lepo in zelo ugodno za soočanje s svojo bojevniško krvjo, ki nam jo je Bog podaril in se pretaka tudi po moških žilah v raju pod Triglavom. Sami smo kuhali. Župnik Sandi nas je obiskal in blagoslovil, vse ostalo pa je delal Bog, ki je neutrudni bojevnik za vsako človeško srce. P. Vili nas je spodbudil s filmom in vsebinami, največji dar pa je moški pogovor o lastnih izkušnjah.

Odmevi: »Letos sem se 40 dni pripravljal na velikonočne praznike in sem si močno napolnil baterije. Po veliki noči so se počasi začele prazniti, ker jih nisem dovolj zvesto polnil. Energija, ki jo tu doživljam je Božja in se krepi z vašimi izkušnjami, ki ste jih razdelili z menoj. Baterija se je polnila počasi, kajti hitro polnjenje jo lahko poškoduje, in upam, da bo kar nekaj časa zdržala tudi potem, ko gre ovca med volkove.«

»Za začetku me je bilo strah priti na odmik zaradi številnih obveznosti, ki se nabirajo v zadnjem času. Nagovorila me je moškost: vsak dan se je treba boriti in Bog je del moje vsakdanjosti in je z menoj sredi dnevnih preizkušenj. Rad bi poglabljal izkušnjo, ki smo si jo delili.«

»Tudi pivo je Božji dar. Vse je potrebno za življenje in zveličanje. Sem dobil tudi veliko praktičnih navdihov za svoj odnos z ženo. Moška duhovnost je v nenehnem valovanju in viharju: približevanje in oddaljevanje od Boga, sebe in bližnjih. Možje so soborci, žena pa soborka. Vesel sem, da smo po moško pogledali. Želim si, da bi se mesečno dobivali v župniji.«

»Letos sem prvič na odmiku. Sveti Duh me je povabil in prav danes je binkoštni praznik. Dobil sem upanje, da se je vredno bojevati in da se lahko bojujem skupaj z vami sredi vseh viharjev v odnosih. Odkrit pogovor med nami, mi daje moč.«

»Čakal sem s prijavo. V ponedeljek sem šel k maši in po njej srečal župnika, ki me je povabil in spodbudil, pa sem se prijavil. Hvala vam, da ste prisluhnili mojemu boju z zlom in hudobnim duhom. Vidim, da je prav, da me Bog ošvrkne. S tem mi pomaga k zavedanju, da nisem samozadosten. Zbližal sem se z Bogom, vami, svetniki in angeli, ki nam pomagajo v duhovnem boju. Upam, da bodo tudi domači začutili, da smo drugačni, kot smo bili pa pred dvemi dnevi.«

»Vsako leto sem presenečen nad sadovi odmika za moške. Preden grem, pa me vedno muči skušnjava, če bi sploh šel in kaj bom lahko podelil. Sveti Duh me je pripeljal do pomembnih ugotovitev in mi daje moč za naprej. Letošnja tema mi je bila zelo všeč, aktualna in konkretna. Do sedaj nisem razmišljal o tem, kako me zlo razdira na podlagi mojih šibkih točk, ki se jih slabo zavedam ali jih celo zanikam. Bolj vidim, kako se zlo pojavlja in kje mu dovolim, da me premaga. Nagovarja me misel, naj si vsak dan vzamem ščit vere, saj je Jezus vse zlo že premagal. Hvala vsem možem za odprtost.«

»Hudi duh je dejstvo. Dnevno čutim njegovo delovanje. Čas med božičem in veliko nočjo je bil zelo bogat. Nabrusil sem si meč kot dober bojevnik. Nato pa sem padel v duhovno lenobo. Meč se je skrhal. Ni bilo več moči za vsakodnevni boj. Izredno sem hvaležen za odmik, ki nas malo dvigne in si spet pripravimo orožje. Sem imel skušnjavo, da bi predlagal, da bi imeli takšen odmik na dve leti, ne vsako leto. Še dobro, da sem jo prepoznal. Naše srečanje je kot dober antibiotik. Tako doživljam predvsem našo podelitev izkušenj.«

»Jezus me pošilja domov. Sem spremenjen. Čeprav sem bolj trd in se težko odpiram in prosim, se mi zdi, da me je ogrelo. Opazil sem, da hočem vse reševat sam. Vidim, da so preizkušnje, ki jim sam ne morem biti kos (vzgoja odraščajočih otrok). Prosil sem Boga, da bi sprejel, da vsega ne morem sam rešit, da pa on vodi in rešuje in ve kaj je potrebno. Meni ni treba vsega rešit. Določene težave morajo ostati. Otrok ne morem in ne smem obvarovati vseh težav. Oni morajo iti svojo pot in živeti svoje želje. Vidim, da jim ne znam svetovat. To me nič več ne moti. Saj nisem Bog. V usmiljenje do sedaj nisem verjel. Tu vidim, da je Bog veliko bolj usmiljen kot pa si jaz mislim. Upam, da se bom odprl in se ne bom več mučil sam.«

»Bili smo skupaj in imeli isti cilj. To deluje name zelo pomirjujoče. Prišel sem s težavami, strahovi, dnevnimi boji. Pomaga mi iskren pogovor s sobojevniki in podarjanje izkušnje. S težavami nisem sam. Vsak izmed nas ima podobne preizkušnje. Iz tega črpam moč, da se bom tudi sam lažje spopadal z vsem, kar je potrebno. Občudujem vašo vero in zaupanje. Začutil sem, da smo povezani. Smo moška borbena ekipa za dobro. Če bi bilo sedajle treba iti v boj, bi šli vsi skupaj, vsi za enega, eden za vse. Zavedam se, da ne zmorem sam, ne zmorem brez Boga in vas. Hvala vam, ker ste navdih in spodbuda za moje srce, da bo živo in močno.«

»Komaj sem čakal, da pridem na odmik za moške. Bolj so se dnevi bližali več je bilo različnih odporov in ovir. Odmik mi da novih moči za vsakdan. Odkril sem, da mi moška družba res daje moč. Tudi v nogometni ekipi, kjer se dobimo enkrat tedensko, to doživljam. Hvaležen sem Bogu, da sem prišel med vas. Tudi jaz si želim, da bi se možje dobivali vsak mesec. V mojem srcu raste seme. Vsak izmed vas je prispeval svoj del. Hvala vam. Naj iz tega raste dobro drevo za moje bližnje. To, da se dobimo enkrat na leto je res minimalno.«

2016-05-13 17.29.56 2016-05-13 17.30.37

2016-05-14 14.02.30

2016-05-14 14.00.19

Odmik za moške: Močni in pogumni očetje

Močni in pogumni očetje_spletVerjamem, da Bog želi, da vsak oče pogumno naredi vse, kar je treba, da postane del življenja svojih otrok. Več kot le biti tam ali skrbeti zanje. Korakati mora z njimi skozi njihova mlada življenja in pokazati, kakšen je njihov Oče v nebesih. Oče naj ljubi svoje otroke in se trudi, da osvoji njihova srca.
Naj jih varuje, jih vzgaja in uči o Bogu. Pokaže naj jim, kako biti pošten in ravnati z drugimi s spoštovanjem. Svoje otroke lahko vzgaja v odgovorne moške in ženske, ki živijo svoje življenje v večnosti. Povem vam, da ste kot očetje odgovorni Bogu za vpliv, ki vam je dan. Ne smete zaspati! Zbudite se! Zavedajte se, da vaša služba in hobiji nimajo večne vrednosti, vaši otroci pa jo imajo.

Datum: od 12. do 14. februarja 2016

Voditelj: p. Viljem Lovše, DJ

Informacije in prijave:

http://ignacijevdom.si/dogodki/odmik-za-moske-mocni-in-pogumni-ocetje/

V tajništvu doma vsak delovni dan od 8.00 do 14.00

na telefonski številki 051-613-374

ali kadarkoli po e-pošti na naslovu ignacijevdom@gmail.com.

Odmik za moške: Mati in sin

Mati in sin_spletOdnos med materjo in sinom je najmočnejši in najbolj upodabljan človeški odnos. Globok in dvoumen, lep in kompleksen. V katero smer nas vabita lastna izkušnja in duhovnost?

Datum: 22. do 24. januarja 2016

Voditelj: p. Viljem Lovše, DJ

Informacije in prijave v tajništvu doma vsak delovni dan od 8.00 do 14.00 na telefonski številki 051-613-374 ali kadarkoli po e-pošti na naslovu ignacijevdom@gmail.com.

Ali preko spletne strani: http://ignacijevdom.si/dogodki/odmik-za-moske-mati-in-sin-2/

ODMEV: MOTOR BREZ VZTRAJNIKA NE DELUJE!

vztrajnikOdmik za moške: Denar in oblast. Novembrsko sonce se je poslovilo prav na prvi večer odmika, zjutraj pa sta nas pozdravila dež in sneg, ki sta povečala našo zbranost in osredotočenost na dragoceno izkušnjo vsakega možakarja. Iskreni in odkriti. Močni in krhki. Kleni in preizkušeni.

Odmevi:

»Načeloma vsi vemo, da bi morali Boga postaviti na prvo mesto, v praksi je pa to težko. Božja volja zame: mož in oče. Na razpolago bom dal še svoj gledališki talent.«

»Spoznal sem, da sam ne zmorem vsega. Bog je vedno z menoj. Vsako jutro se lahko zbudim z mislijo k Njemu in zaspim prav tako z mislijo k Njemu. Uči me dialoške drže. Zameri in sovraštvu se lahko odrečem. Bog me uči pravega stika s seboj in z bližnjimi.«

»Odkril sem, da denar lahko zelo pomembno vpliva na odnose. Moj odnos do denarja zelo vpliva na življenje v celoti, na vse kar se dogaja v družini, družbi in cerkvenem občestvu. Mediji nam zožujejo zorni kot in naš odnos do sveta.«

»Spoznavam, da sem brez Božje volje, kakor motor brez vztrajnika.«

»Spoznal sem, kaj je resnično gibalo mojega življenja. Dobil sem praktični nasvet kako povabiti Boga na prvo mesto. Moja varnost in gotovost zame in najbližje je povezana z dovolj Boga, ne z dovolj denarja. Moj mir je dovolj zasidranosti v Bogu, ne dovolj prihranjenega denarja.«

»Iskal sem potrditev, da le iz dobrega raste dobro. Vedno moram ostajati čuječ in odprt za Božja sporočila – se pravi zaupati svojo usodo in pot Njemu.«

»Bog je središče sveta in ne denar. Domače bom prosil za odpuščanje. Zaupam v Božjo voljo.«

flywheel_desktop2_1260»Vsem možem hvala za odkrito izmenjavo izkušnje. Odmik je presegel vsa moja pričakovanja. Vztrajnik, ki je gibalo mojega delovanja in dojemanja, dobim zasonj in v dar. Vse ostalo je posledica tega daru. Odnos zaslepljenega od denarja do žene in otrok mi je dal misliti. Ne gre le za to, da se prepuščam skrbem, kaj bom otrokom dal, ampak za to, kdo bom do njih in kako. Denar je zgolj sredstvo, da živim svoje odnose v vse smeri. Domov odhajam bogatejši in pomirjen. Hvala vam možje.«

»Film se me je dotaknil. Bog je v središču. Videl sem, da lahko svoje življenje zastavim drugače in na drugih temeljih. Ni važno moje ugodje, ampak resnica in skrb, da prejete darove razdelim s svojimi bližnjimi. Povabljen sem upoštevat Božjo voljo. Bog je resnično moj voditelj. On ima nadzor. To želim posredovati svojim sinovom. Z očetovskim blagoslovom. Hvala Vili, hvala možje.«

»Presenečen sem nad odkritostjo mož. Kaj takega bi potreboval veliko let prej. Odkrivam, da je vse povezano z odnosi, tudi denar. Vidik medijev je zame nekaj novega. Bistvena pa se mi zdi vsakodnevna odločitev za Boga. Ta je odvisna od moje volje. Če bi se tega v preteklosti bolj zavedal bi drugače in lažje prav ukrepal in hodil v pravo smer. Iskrenost in resnost mož sta me navdušile. Nisem še bil v takšni moški skupini. Način mi je nov. Zelo koristno za moje vsakdanje življenje doma.«

»Zelo sem vesel, da sem prišel. Dobil sem več, kot sem pričakoval. Hvala možem za iskrenost. Izkušnja vsakega je enkratna in zelo dragocena. Redko govorimo iz izkušnje. Običajno si delimo nasvete, ki jih ne potrebujemo in zato ne upoštevamo. Denar je potrebno orodje. Kako moram ravnati, da me ne zasužnji in da me strah ne požre? Strah izgube udobja in standarda. Ta strah močno najeda. Ali sem se tega strhu tukaj znebil? Nisem. A sem veliko bolj prepričan v to, kar je resnično pomembno. Vesel sem, da smo si možje podobni. Vsi poskušamo odkrivat dobro sredi življenja in se postavljati na njegovo stran. Sam šele odkrivam osebno molitev in prepoznavanje Boga v vsem, kar se dogaja v mojem in našem življenju. Učil se bom živet v dialogu z Njim. To je moj ideal. Vedno znova vzpostavljati dialog z Njim. Da se ne vrtim sam znotraj sebe in svojih misli. Hvala vsem možem. Že to, da smo bili skupaj in si izmenjali izkušnje je veliko vredno. Do roba sem napolnjen. Odpira se mi nova rast!«

»Vsem možem se zahvaljujem za izkušnje, voditelju pa za zanimivo temo, spoved in pogovor. Odhajam duhovno prenovljen. Poživil sem oseben odnos z Jezusom Kristusom. Vsak dan se moram odločati za ta odnos. Vem, da bo sedaj v prvih dneh vse skupaj lažje, potem pa se bo potrebno spet bolj boriti s starimi načini razmišljanja in navadami (razvadami). Zato bo težje. Ob vas doživljam potrditev svojega poslanstva, da sem mož in oče. Povabljen v odprtost za novo življenje. To je največji izziv. Zame bo to preizkusni kamen ali se res prepuščam Jezusu ali ne. Kje je meja? Koliko otrok? Ali lahko sam postavljam mejo?Zaupat Bogu, da mi daje moči za vse, ki pridejo. Ne gre za denar, ampak za to ali je Kristus mojo odrešenik ali ne. Če je On moj vztrajnik, potem vse ostalo deluje. Denar dobi svoje pravo mesto in ne ustvarja kaosa ter ne podira odnosov. Z ženo se bova načrtno dogovorila koliko bova vsak mesec prispevala za dobrodelnost. Spodbuja me Gal 6,14. Poglabljam se v izrek, ki izhaja iz duhovnosti sv. Ignacija: »“Tako zaupaj (veruj) Bogu, kakor bi bil vsak uspeh odvisen od tebe in nič od Boga; vendar pa se vsakega dela loti tako, kakor da ti ne bi nič, Bog pa bi sam vse naredil”. Danes bi lahko rekli: Na njegov dar odgovori tako vestno, kot da je vse odvisno od tebe in pri tem, ko boš svoj odgovor živel, tako zaupaj in računaj nanj, kot da je vse odvisno od njega.«

»Tretjič sem na odmiku. Vedno je odlično. Vem v kaj prihajam. Všeč mi je, ker med vami začutim moško naravo in se utrdim v moškosti. Delimo si izkušnje, kar širi obzorja. Najbolj se me je dotaknil vpliv denarja na odnos očeta in sina. Sam imam še očeta in tudi sina. Iščem priložnost za pogovor z obema. Vesel sem, da ni vse odvisno od mene, da nisem jaz v središču in da nima nadzora. On nosi mene in vse. Ni mi treba vračati zla za zlo, saj me to požre. V meni se je utrdilo zaupanje in mir. To želim deliti z domačimi. Všeč mi je bil jutranji »vic«. Pride gospa k zajtrku, kjer smo moški zajtrkovali v tišini in vpraša voditelja, če smo v tišini. Ta odvrne, da ne, ampak da smo moški. Dobro je, da smo v stiku s seboj.«

»Tema je bila odlična. Še na nobenih dva se nisem tako razpisal in tako resno delal. Intenzivno in sploh ni bilo težko. Prišel sem globlje. Skupina mi je zelo pomagala, da se nisem zadovoljil s površinskim razmišljanjem. Sploh vaša odprtost in iskrenost. Odkril sem kakšen je sad tega, da sebe in svoje življenje prepustiš Bogu: Kristus je odrešenik mojega življenja in vseh, ki mi jih je podaril na pot. Brez vztrajnika noben motor ne dela. Če ga hočem pri motorju zamenjati, moram ves motor razdreti. Iščem najlažji način, da bi bil Bog resnično moje središče. Ne gre kar tako. Ni lahko. Tega ne morem sam. Moja odločitev je vsak dan na preizkušnji. Le prositi moram. Dobim pa zastonj. Le prepustiti mu moram. On vodi, on ima nadzor. Vse bistveno daje zastonjsko. Sam zakompliciram, ker mu ne prepustim in ne sodelujem z njim. Denar mi ne more dati notranjega miru in gotovosti. Bog je glavni in želi zame najboljše. Varen sem in gotov, če imam dovolj Boga. Zame je to ogromen preskok. Vaša izkušnja mi je zelo pomagala. Po vsem, kar doživljam in se dogaja, me Bog uči in vabi zaupat njemu in mu prepuščati nadzor. Vsak dan se moram učiti stopati z Njim v stik. Ko na to pozabim trpijo vsi odnosi. Po spovedi se spet uredijo. Miselno mi je vse jasno. Kako ostajati z Bogom, da ne rešujem sam svoje kože? Učim se, da bi drugim storil, kar hočem, da bi drugi meni. Dajem mu svoj napuh. Naj me nauči, da mu bom izročil vse, ne da bi 10% hranil zase. ‘Pogovarjaj se z Bogom, kakor otrok z mamo,’ mi je svetoval Jože.«

 

Odmevi: Oče in sin – Odmik za moške uspel

odmev na odmikOdmik za moške: Oče in sin.

Od 22.-24. maja 2015.

Zbrali smo se v Šmihelu nad Mozirjem. Mozirski možje, sodelavci župnika Sandija. Vesel sem bil njihove zavzetosti in odprtosti. Tudi pri maši so globoke izkustvene prošnje in zahvale kar deževale.

Odzivi:

»Vesel sem tudi svoje anime, takoimenovanih ženskih razsežnosti svoje osebnosti. Opažam pa nekaj: v čokolino generaciji po veselicah plešejo punce in se že vnaprej zmenijo katera bo plesala s katerim ali katero. Plesalce zbirajo dekleta. Fantov kot da jih ni. Zakaj jih ni? Pomehkuženi in puhli, kakor repa.«

»Lepo je, da se učimo od žensk. Ni pa dobro, da smo poženščeni moški.«

»Odmik nam je pomagal, da smo se odprli in si povedali stvari o katerih se običajno ne pogovarjamo. To res pomaga. V moji izvorni družini oče ni znal deliti in spregovoriti o svojih čustvih in čutenju. Nam otrokom se ni nikdar odprl. Tega mu njegov oče ni dal. Isti vzorec je prenesel name. Kot najstarejši sem prevzel očetove vzorce. On je bil moj zgled. Naučil sem se skrivati ženske poteze svoje moškosti, predvsem čutenje, da ne bi izgledal pomehkužen in poženščen. Z leti vidim, da tudi ženske poteze moje osebnosti prihajajo na dan. Doma sem sedaj zgolj v ženski družbi. Odmik me je utrdil v zavedanju kako sem moški. Imam določene naloge, ki jih kot moški moram izvrševat, še posebej trdnost in oporo svojim dragim.«

»Možje hvala vam za iskrenost. To je zame največje bogastvo tega odmika za moške. Glede svoje zgodbe z očetom sem sprejel, kar je bilo. Napake do svojih sinov še lahko popravim. Hvala voditelju.«

»Analiza sebe in svojega dogajanja je težka. Sem bol trd za izražanje. Moja žena pa je zelo mehka. Vidim, da je moja trdota povezana tudi z mojim delom, vodenjem. Zato sem bolj napet in trd. Vidim, da je zelo težko biti bojevnik in ljubimec hkrati. Odkril sem, da nosim oklep, ki funkcionira že kar avtomatsko. Hvala vsem možem za iskreno pogovor.«

»Rad bi skril svojo »žensko« občutljivost. Bral sem knjigo in jokal. Med dogajanjem sem se najprej ozrl, da me kdo ne bi gledal in videl. Odkril sem, da sem v odnosu do otrok preveč zahteven in trd. Od sinov ne morem zahtevati potrditve zase. Ob prijavi na odmik nisem pričakoval toliko kot se je dejansko uresničilo. Pokazal sem tudi svoje ženske razsežnosti osebnosti. Možje si običajno ne upamo povedati tega, kar nosimo v sebi iz strahu pred tem, kaj bo drugi mislil. Vidim kako veliko lažje je, ko povem in odložim. Grem naprej. Če pa tlačim, potem na neprimeren način poči. Presenečen sem nad sadovi. V pogovorni skupini smo bili prav tisti, ki sem vas potreboval. Ob izkušnji drugim mož sem tudi sam dobil moč za naprej.«

»Sem bolj rahločuten in umirjen. Žena tudi. Po prvem pogovoru v malih skupinah med možmi se mi ni zdelo nič posebnega, po drugem pa sem doživel moč in se me je dotaknilo.«

»Hvala možje, da ste prišli. Vsak mi je nekaj dal. Čudovito spoznanje. O odnosu oče – sin redko razmišljam. Vesel sem skupne ugotovitve v mali skupini, da bi lahko še za en dan podaljšali srečanje. Drug ob drugem rastemo. Škoda, da nas ni večje število. Hvala za ta odmik.«

»S podelitvijo izkušenj vse drugače izzveni. Opažam, da se z masko (ali pozo) branimo pred takoimenovanimi ženskimi čustvi. Pri nas doma smo čustva skrivali, še posebej tista, ki so za moške »neprimerna«. Zelo prisoten je stereotip mačota. V šoli sem se vedno bal, da bi se norčevali iz mene, če bi zajokal. Tudi na stran tistega, ki je bil krhek se zaradi tega nisem upal postaviti. Ženi zlahka priznam krhkost. Z njo delim sočutje in tudi duhovnost. Če si priznam svoje dogajanje in ga sprejmem rastem. Zelo se me je dotaknilo, da smo drug drugemu priznali strahove in stiske, krhkosti in ranljivost, ki jo nosimo v sebi. Hvaležen, da sem bil lahko z vami. Res pristne izkušnje. Vesel sem, da se kot moški zavedamo, da nismo mi središče, ampak da je Bog naše središče. Predajanje v Božje roke in sodelovanje z Njim je tako veliko bolj pristno in resnično.«
IMG_0437

Najmočnejši odnos: mati in sin

smOdmik za moške: »Mati in sin«, v znamenju bratskega pogovora in izmenjave izkušenj. Vsak s svojo zgodbo, a vendar z veliko podobnosti.

»Zelo dobro se počutim. Dobil sem, kar sem pričakoval: odprt pogovor, vzajemno razumevanje. Počasi raste moja stopnja zavedanja. Izkustvo drugih mož mi je dalo močno duševno oporo. Gre za resnico, ne za obtoževanje ali minimiziranje ali samoopravičevanje. Vzorci posesivne matere so zelo pogosti, še več pa je odsotnosti očeta, ki je šibak kakor pri večini slovanskih narodov. Vesel razmisleka o tem, kaj posredovati svojim sinovom in hčeram. Sinova moram učiti, da sta močna in da imata kar je potrebno, da si moški. Žena mi pri tem pomaga. Odkril sem, da mami zamerim, ker ni mojemu očetu (svojemu možu) nikdar rekla, naj se ukvarja z menoj in mi podari nekaj sebe in svojega časa.«

»Med mašo sem spoznal, da se nima smisla obremenjevati s tem za kar sem bil prikrajšan. Vse sem pustil na oltarju v kapeli. Ni se mi treba lotevati reševanja odnosa z materjo, ampak sem povabljen, da začnem sam drugače delat v odnosu do lastnih sinov in hčere. Odkril sem, da se na obisku pri svojih starših ne obnašam kot mož in oče svoje žene in otrok. Vem, kako lahko to spremenim. Zato sem vse svoje zamere do mame in očeta izročil Jezusu na oltarju. Upam, da bom lahko svojim otrokom boljši oče, kot je bil moj oče meni. Vse, kar mi je oče posredoval, nisem uspel dati na oltar. Prosil sem, da bi tudi svoj odnos z očetom izročil Bogu. Film, ki smo si ga ogledali, je dosegel svoj namen.«

»Ne spomnim se, da bi me starša objela. Tudi sam težko objamem otroke, ampak jih. Rajši bi videl, da me je oče kdaj udaril, kakor pa, da me je tepla mama.«

»Pretresljivo. Spoznal sem, da veliko mater čustveno zlorabi svoje sinove, ker se oče čustveno ali telesno umika ali beži v delo. Mati te lahko prisesa nase ali pa ti prebuja krivdo. S tem te kastrira. Največji korak v pravi odnos z mamo je v tem, da se znebim občutka, da sem ji nekaj dolžen. Spomnim se očeta, kako mi je zaupal delo in mi pokazal, da zmorem. Posesivna mati ti vzame občutek odgovornosti, da kasneje poročen iščeš potrditve pri ženi, ki bi naj namesto tebe sprejemala odločitve. Sam se odgovoren za svoje odločitve. Žena pričakuje, da ji jasno povem kaj sam želim in kaj sem se odločil. Če veš, kaj želiš, sta veliko lažji odločitev in izvedba. Razjasnitev odnosa z materjo okrepi tudi moj odnos do žene in dela.«

»Mama mi je dajala vedet, da še nisem odrasel. Postal sem perfekcionist. Sklenil sem, da se z materjo ne bom več prepiral.«

»Zamerim mami. Ne vem pa kaj! Vznemirja me. Nimam miru. Nekako sem ravnodušen do nje. Odkril sem, da ji zamerim, ker ni spoštovala mojega očeta. Rihtala ga je kot otroka. Preveč je bila skrbna in zaščitniška. Hvaležen sem ji, da ni rekla kot mati mojega znanca pri tridesetih: ‘Kaj se boš ženil, saj ti lahko jaz kuham in skrbim zate.’ Vesel sem, ker sem spoznal kako moram biti do svojega sina, kako ga lahko potrdim in spodbujam k tveganju. Če je sin trmoglav je zato, ker se odziva na moj napačen odnos do njega. Kliče me, naj ga jemljem kot moškega.«

»V pogovoru z možmi sem začutil svobodo in olajšanje, ki ga drugače ne.«

»Svojim željam sem se vedno odrekel. Sedaj vem, da je glede tega vse vse odvisno od mene. Sam sem odgovoren in se odločam. Ločujem med krivdo in odgovornostjo. Tega mi oče ni dal, jaz pa bi rad dal svojim sinovom. Hvala možem za pogovor. Večkrat ste povedali mojo izkušnjo.«

»Odkril sem, da moram drugače delat s sinom, kakor s hčerami.«

»Če me oče in mati ne jemljeta kot odraslega začnem vpiti. Tu sem odkril ponižnost pred Bogom. Tudi če me mati ne bo nikoli sprejela kot odraslega, nima to nobene povezave z menoj. To je njena težava. Ne smem jo narediti za svojo težavo. Pri njej in pri očetu ne bom več iskal priznanja.«

»Bog me vabi, da prenesem tudi svoje napake in polomije. Naj ne jamram in grem naprej. Ni treba delati cirkusa.«

»Zanimivo: ob pogovoru o materah smo postali zelo utrujeni in zaspani. Psihične blokade?«

»Iskrenost me je šokirala. Kljub zgodbam, ki niso rožnate, nismo potonili. Potop ni neizogiben.«

»Spodbudilo me je vprašanje, kaj lahko posredujem svojemu sinu. Naredil sem si načrt. Pomagal mu bom odrasti. Veselim se. Vem, da ne bo šlo vse gladko. Zato zaupam. Nobeno naše človeško občutje ni tuje Bogu Očetu in Sinu.«