Delam napake. Kako naprej? Prizadel sem in ranil, njo, otroke in sebe. Razočaral sem jih. Odnose, ki so najlepši in najbolj pomembni, doživljam kot najtežje. Gledam nazaj in mi je žal. V kakšne korake me sedaj vabi naš skupni Prijatelj? Milostni trenutek in priložnost, da se izkaže Moč, ki osvobaja in povezuje, oživlja in zdravi, utrjuje in preobraža. Kakšen velik dar smo drug drugemu, ko se v šibkosti ozremo v svoje vsem skupno Dostojanstvo.
Povabljen vsak možakar, ki se prepozna kot sin, oče in brat na poti nenehne preobrazbe iz posameznika v osebo po Božji podobi.
Vrniti se domov za mnoge ljudi pomeni vrnitev v lagodje in gotovost. V najboljših domovih otrok ni strah. Vedo, da so obvarovani pred ostrimi zadevami zunaj doma. Kot odrasli še vedno nosimo v sebi to globoko željo po varnosti. S seboj jo nosimo v vse domove v katerih živimo.
Ko premišljujemo o domovih svojega otroštva, mnogi lahko rečemo, da je zanje najbolj značilno prav to, kar v današnjem evangeliju Jezus pravi samo o sebi: “Jaz sem pot, resnica in življenje!”
Prvi kristjani so se imenovali ljudje na poti. Krščanstvo ni ideja, ampak način življenja, pot po kateri je treba hoditi in ji slediti.
Naš dom je tudi prostor, kjer nam je bila največkrat povedana »resnica«. Včasih je prizadela naše sebične jaze. Poslušati smo morali stvari, ki jih rajši ne bi slišali. Vendar sta to resnico največkrat spremljala ugodje in ljubezen. Izrečena je bila namreč v kontekstu ljubečih odnosov in vzajemne skrbi.
Mnogi odrasli se svojih domov iz otroštva spominjamo zelo živo. Življenje se je odvijalo v šoli in doma, srečevali smo se s prijatelji in sorodniki. Živeli smo organiziran kaos kjer smo zahtevali prostor zase in branili svoj položaj. Vedno smo doživljali tudi manjše drame in živeli na polno.
V evangeliju je izrečena podoba Jezusa, ki nam pripravlja dom in je pot, resnica in življenje. Povabljeni smo, da svoj dom zgradimo v Njem, tako kakor je on doma pri nas. Čudovita podoba intimnosti, ki jo Kristus deli z nami in mi z njim.
Najboljši domovi pa svojim prebivalcem ne nudijo večne varnosti in lagodja. Dom je le sredstvo za dosego cilja. Cilj doma je trdnost in zdravje, ki ju potrebujemo, da gremo v svet izven doma. Naše prebivanje v skupnem domu z Jezusom po veri, nas nenehno usposablja, da gremo ven, v večkrat sovražne okoliščine in z drugimi delimo Pot, Resnico in Življenje, ki nas hrani in drži pokonci. Na svetu več kot 70% ljudi nima primernih domov, na miljone pa jih mora bežati in si ustvarjati dom tam kjer so.
Naša Pot je pot pravičnosti, razvoja in miru za vse ljudi, kjerkoli in povsod, ne le za nekaj izbrancev, ki si lahko zgradijo največje hiše. Povabljeni smo, da še naprej govorimo Resnico, čeprav bomo zaradi tega nepriljubljeni, drugačni in nas večina ne bo marala. Še naprej moramo živeti Življenje, ki nam daje največje veselje prav s proslavljanjem človeškega dostojanstva, tukaj in vsepovsod.
Povabljeni smo živeti Njega, kot Pot, Resnico in Življenje. V njegovi moči bomo lahko opravljali večja dela od njega. Ta izziv lahko vzamemo s seboj v teden, ki je pred nami.
Na spletu lahko v angleščini najdete veliko stvari posvečenih maščevanju. Slovenskih še nisem našel. Dve najbolj popularni sta: revengeunlimited.com in thepayback.com. Ustvarjalci strani so strani postavili za šalo. Nista mišljeni, da bi jih vzeli resno. Promocija pravi: »Ali se ti godi krivica, te maltretirajo, dolgočasijo ali ignorirajo? Si pripravljen, da jim povrneš? Raziskuj našo stran in poišči predloge… Naša stran je prepričana, da obstajajo ljudje, ki obupno potrebujejo dobro dozo ponižnosti…« Ob strani nadalje priporočata dobre potegavščine in nenasilne izraze nestrinjanja in razočaranja. Čudno je, da maščevanje povezujeta s smehom in zabavo. Želim si, da bi se zares zmogli maščevati na tak šaljiv in humoren način.
Vprašajte policijo in povedala vam bo, da maščevanje povzroči večino nasilja v družini. Socialni delavci nam lahko povedo, kako izredno težko je spreminjati kulturo maščevanja različnih tolp in band v medsebojnem konfliktu. Maščevalnost sproži večino vojn in pri tem ni prav ničesar šaljivega in nikakršne potegavščine. Maščevanje je težek, zelo težek jarem in breme, ki močno stiska vse ljudi, povsod po svetu in na vseh ravneh.
Zaradi tega je današnji evangelij zelo izzivalen in pomemben. Palestina prvega stoletja je bila prostor nasilja. Rimljani so bili brutalni okupatorji. Sosedje so večkrat krivično napadali Izraelce in tudi znotraj Izraela je bilo maščevanje sprejeto kot ponovna vzpostavitev lastne časti.
Jezus navaja besede iz druge Mojzesove knjige (21,23-24), ki je uvedejo zakon povračila (oko za oko, zob za zob, življenje za življenje) in tako ustoličijo neskončno maščevanje, čeprav so ga v resnici poskušale omejiti (ne deset ali sto življenj za enega, kakor so komunisti, in njih učenci, nacisti in fašisti, počeli med vojno). V takratni družbi je bil to napredek in uspeh. Takrat je namreč nekdo lahko drugemu iz maščevanja za ukradeno ovco, zažgal hišo, ali pa je drugemu za uboj enega sorodnika pobil vso družino. Z zakonom povračila so poskušali omejiti maščevalno nasilje.
Jezus je to izročilo razumel, a z njim tudi jasno prekinil. Njegov evangelij je res trd in gre proti najbolj zapeljivi značilnosti naše narave: maščevanju. Njegove besede veljajo tako za naš odnos s sorodnikom, s katerim nočemo več govoriti, kakor tudi za odnos do bivšega zakonca proti komer ščuvamo in zastrupljamo najine otroke, kakor tudi za soseda, ki ga z užitkom opravljam in mu delam škodo, kakor za sodelavca, ki je napredoval jaz pa ne. To velja na bližnji in domači fronti.
Jezusove besede veljajo tudi za vse, ki naredijo zločin proti nam ali drugim, tudi sovražnikom naše države ali naroda. Zaradi tega je cerkev proti smrtni kazni in krivičnim vojnam. Skoraj vse vojne so namreč krivične, čeprav jih avtorji vedno zelo zvito in spretno zamaskirajo za neštete lažne razloge (tako v prejšnjem in zdajšnjem stoletju so javni razlogi za vsako vojno vedno čista in stoodstotna laž za zavajanje volilcev in medijsko opranih državljanov). Maščevanje in povračilo imata podoben učinek na vseh ravneh naših odnosov: družinski, narodni ali mednarodni ravni. Maščevanje ne reši prav ničesar, ampak nas le še bolj uničuje. Maščevanje nas lahko zadovolji le za nekaj trenutkov, potem pa zgolj poglablja trpljenje, nasprotje, jezo in iz nas dela zverine, za kar pa nas Bog ni ustvaril.
Jezus nas želi potegniti ven iz te teme in slepote samouničenja in zato govori in z vsako kapljico svoje krvi vpije, da je njegova postava odpuščanje, ljubezen in molitev. Drugega morda ne boš mogel spremeniti, lahko pa spremeniš sebe in svojo držo. Sprememba v tebi vodi do spremembe v vseh okrog tebe. Ponižnost je vse. Prosiva, da bi Sveti Duh premaga mojo/tvojo ošabnost, da bova lahko živela v večjem miru s seboj in potem opazovala, kako se daru odpuščanja bolj nalezeš, kakor pa naučiš.
žene so v zadnjih stotih letih ogromno storile za zavedanje in sprejemanje svoje istovetnosti in samostojnosti. Moški smo iz različnih razlogov prav na tem področju ostali neosveščeni in se pustimo voditi trenutnemu »gospodarju«, ki pride mimo in ima pet minut časa, da nas izkoristi.
Še posebej katoliški moški smo se v naši do nedavnega totalitarni družbi, ki je temeljila na terorju in preganjanju vseh drugače mislečih, odvadili povezanosti in medsebojne podpore. Ostajamo sami, izolirani posamezniki. Na družbeni ravni, kar pa je še bolj tragično, pa mnogokrat tudi znotraj lastne družine. Neštetokrat srečam hči ali sina, ki pravi, moj oče je bil odsoten (če ne telesno, pa psihično in duhovno). Da je preživel v sovražnem okolju je postal molčeč tlačan, ki ne zaupa ne politiki, ne cerkvi, ne Bogu. Dobrih dvajset let je odkar smo se osvobodili terorja in enoumja. Čas je, da se tudi katoliški možakarji prebudimo in dejavno gradimo svojo vero, družino, dom (ne le hišo, ampak tudi odnose) in domovino. V tej smeri gremo lahko le skupaj, kot Kristusovo telo. Močno povezani ne le z vero, ampak tudi z močjo dostojanstva, ki nam ga po krstu daje Bog za nas same in za vso družbo. Čas je, da dovolimo, da nas Božji Duh prebudi v ustvarjalnost sinov in bratov, ki znajo biti možje in očetje prihodnjim rodovom. Naš vstali Gospod Jezus Kristus se osebno ukvarja z vsakim možakarjem posebej in to celo življenje. Kakor se je trudi z zaletavim Petrom in ostalimi apostoli, tako se trudi tudi z nami, da bi v nas prebudil moške po Božji podobi. Svobodne in ustvarjalne. Žive in pogumne. Odgovorne in ljubeče. Trdne in usmiljene. Poštene in podjetne.
Spoštovani možje od vas sem se veliko naučil. Hvala vam. Še se učim od vas in rad bi se učil do smrti. S svojimi predavanji in enodnevnimi odmiki bi vas rad spodbudil, da bi pogumno in vsak dan bolj živeli moč, ki je Božja in je vsakem moškem srcu. To je dobro in prebivališče Boga v katerem je prostora za vse in tudi za neskončnost.
Predloge za predavanja ali enodnevne odmike sem razdelil v tri sklope. Ob poslušanju vaših bogatih izkušenj bodo zagotova nastali še novi naslovi in se odpirale nove teme. Hvala vam možje.
RESNIČNA IDENTITETA
Moško divje srce (K čemu je moški povabljen, zakaj ima rad akcijo, zemljevide, pustolovščino… in kakšno je dejansko stanje današnjega moškega, ki tiči v pisarni?)
Življenje je težko (Težave so priložnost – kako se lahko odzivam nanje?)
Jaz nisem tako zelo pomemben (Nisem središče sveta, potrebujem uvajanje.)
V mojem življenju ne gre zame (Kdo mi daje smisel, ga moram ustvariti sam, ali pa sem povabljen vanj?)
Nimam nadzora (Bolni in depresivni smo od nadzora nad stvarmi, ki jih ne moremo imeti pod nadzorom; ali je izhod iz bolezni nadzora?)
Od bogastva do časti in napuha (Skušnjave na vseh področjih so del moje poti, kako jih lahko premagam?)
Sprejemam svojo senco (Kaj je moja senca? Ljubljeni grešnik sem – Ti si moj ljubljeni Sin – poslušnost, bolj upoštevam Boga, bolj samostojen in trden možakar sem.)
ODNOSI Z BLIŽNJIMI IN RANE
Očetovska rana (Oče mi lahko pokaže, da imam to kar je potrebno in da zmorem, lahko pa me tudi podre, zapusti in zavrže – rani. Kdo zdravi mojo rano, ki mi jo je povzročil oče in jo jaz zadajam tudi svojim sinovom in hčeram?)
V mamini mreži (Najmočnejši odnos: mati in sin, največkrat upodobljen. Past za samostojno življenje fanta in moškega. Izhod je?)
Kako rešiti lepotico? (Moč moških oči – Ne popredmetiti, ampak povabiti v pustolovšino, razkriti Lepoto, porušiti stolp… Svoja srca morata najprej izročiti Bogu in v Njegovi ljubezni, šele potem drug drugemu.)
POSLANSTVO – ODNOS Z BOGOM, S SEBOJ IN Z DRUGIMI
Jezus – vzor moškosti (Jezus, hipi, plavih oči, ženska z brado ali…? Kaj pa ti praviš, kdo sem? – Spoznati Kristusa, da bi ga vzljubil …on si upa: on joka, je sočuten, ima pravi pogum (brez nasilja mišic), je v nenehni pustolovščini boja za vsakega človeka v moči Očetove zvestobe.)
Soočanje z zlom (Razločevanje – Kaj me odteguje od Boga, me ločuje od mene in bližnjih, me odtujuje stvarstvu, me izolira, da hiram in živim v oblakih?)
Umirjeni bojevnik – (Ostati v Njegovi ljubezni. Kako? Nekaj načinov. – Božji sogovornik in sodelavec sem. Zavzet za skupno dobro na vseh področjih.)
Zadnja bitka ali popravni izpit: umrl bom (Smrt – sestra, ki me vabi v ustvarjalnost, zastonjskost, živost, iznajdljivost, trdnost; pravi odnos do smrti, da bi imel več življenja.)
Biti oče (Vloga, pomen potrditve sina in hčere…)
Predavanja in odmike na omenjene teme ponujam župnijam in skupinam mož, ki to želijo. v Gospodu p. dr. Viljem Lovše, DJ
info@moskaduhovnost.si
Na spletu lahko v angleščini najdete veliko stvari posvečenih maščevanju. Slovenskih še nisem našel. Dve najbolj popularni sta: revengeunlimited.com in thepayback.com. Ustvarjalci strani so strani postavili za šalo. Nista mišljeni, da bi jih vzeli resno. Promocija pravi: »Ali se ti godi krivica, te maltretirajo, dolgočasijo ali ignorirajo? Si pripravljen, da jim povrneš? Raziskuj našo stran in poišči predloge… Naša stran je prepričana, da obstajajo ljudje, ki obupno potrebujejo dobro dozo ponižnosti…« Ob strani nadalje priporočata dobre potegavščine in nenasilne izraze nestrinjanja in razočaranja. Čudno je, da maščevanje povezujeta s smehom in zabavo. Želim si, da bi se zares zmogli maščevati na tak šaljiv in humoren način.