ADVENTNI IN BOŽIČNI ČAS – LETO C

2. ADVENTNA NEDELJA,  6.12.2015, Lk 3,1-6

Krstnikovo povabilo je namenjeno tebi in meni. Če hočeva srečati Gospoda, ki prihaja, če hočeva videti Božje odrešenje, pripraviva svoji srci. Prerok Baruh pravi, da je Bog tisti, ki zravna poti zase. Ali si prerok Baruh in Janez Krstnik ne nasprotujeta?

Eden govori od Božjem delovanju, drugi pa o tem, kar naj bi storili mi. Božje delovanje je, da človeštvu pošlje svojega Sina. On pripravi pot v srcih ljudi, da lahko Božji Sin vsakomur pokaže Očetovo ljubezen do slehernega človeka. Videnje preroka Baruha pa je simbol človeštva, ki se veseli in je povezano med seboj zaradi tega, ker se je vrnil Božji ljubljeni sin. Bog hrepeni, da bi bil z ljudmi in jim končno omogočil, da so deležni ljubezni, ki jo živi njegov Sin. Z naše strani je potrebno zgolj to, da Sinu odpremo vrata srca, da ga sprejmemo in zaživimo iz tega, kar on podarja. Tisti, ki bo v nas naravnal Gospodove poti, je Sin. A le, če ga sprejmemo v hišo svojega srca. V Jezusu in z njim sva ti in jaz spet sposobna izpolnjevati Božje zapovedi, ki so Božja pot za uresničitev življenja vsakega izmed nas. Krstnik naju želi le prebuditi iz najinih utvar in sanj, da bi lahko sama od sebe odprla svoje srce Božjemu Sinu, ki prihaja. Če to seveda hočeva in želiva in se za to odločiva.

Odrešenje, o katerem govori, ni samo zame, ampak je za vse. Takšna je Božja pot za vsakega človeka. Ta pot postane človekova pot do Boga. Omogočiti stik med ljudmi je najbolj nezmotljivo znamenje, da so premagane tudi vse ovire v odnosu med človekom in Bogom.

Klic Janeza Krstnika je v sedanji krizi in letu vere torej izredno aktualen. Kot da kliče mrtve, naj vstanejo iz okopov svojih grobov. Sam, v puščavi, stran od družbe.»Prevladujoče javno mnenje« ga ne zanima, njegova usmeritev in cilj je Bog in človekov odnos z njim. Ni zaposlen z mislijo, da bi vsem ugajal. Ne hrani se z jedmi drugih ljudi, ampak s kobilicami in divjim medom, hrano izgnancev, izključenih iz družbe. Ne oblači se po tekoči modi, po tem, kar je ‘hit’ v Jeruzalemu. Njegovo oblačilo je iz kamelje kože. Pozna grešnost ljudi in tiste, ki se lastne grešnosti zavedajo in jo priznavajo, kliče k spreobrnjenju. Tiste pa, ki se z lastno grešnostjo nočejo soočiti, jasno in odločno kara. Imenuje jih »gadja zalega« (Lk 3,7). Ne izbira besed. Verodostojno pove resnico, naj stane, kar hoče. Takšne verodostojnosti nam še posebej moškim v družbi in cerkvi manjka. Nimamo njegove trdnosti in pravih ciljev, ki jim je treba zares in za vsako ceno slediti.Janezovo življenje v izključenosti iz toka družbe je posledica njegovega jasnega cilja: da v tej izključenosti pokaže na Božjo utelešeno ljubezen do ljudi. Upa si biti drugačen moški, ki izstopa iz množice, ker je celosten moški. Izstopi iz množice zaradi poslanstva, zaupanega s strani Boga. Janez je podoba absolutno svobodnega Boga, ki je tako »divji«, da ustvari svobodne ljudi, sposobne ljubiti.

Ljubezen do bližnjega kaže na Božjo ljubezen do ljudi, ker je znamenje izkustva srečanja z Bogom, znamenje veselega in z vsem človeštvom solidarnega sprejemanja Jezusa, Božjega Sina. On je bil poslan, da bi spet povezal med seboj vse razpršene in razdeljene brate in sestre. Prav to razpršenost danes zelo občutimo: med odraslimi ni več zaupanja na besedo in za vsako stvar potrebujemo pisni dogovor in policiste, ki človeka prisilijo, da se ga drži. Mlade pa od znotraj ubija nihilizem, ki vsakega zapira v svoj mali svet ekstazija in nesmisla življenja.Pustimo se torej zajeti v življenje, ki ne izgine.

p. Vili Lovše