Delam napake. Kako naprej? Prizadel sem in ranil, njo, otroke in sebe. Razočaral sem jih. Odnose, ki so najlepši in najbolj pomembni, doživljam kot najtežje. Gledam nazaj in mi je žal. V kakšne korake me sedaj vabi naš skupni Prijatelj? Milostni trenutek in priložnost, da se izkaže Moč, ki osvobaja in povezuje, oživlja in zdravi, utrjuje in preobraža. Kakšen velik dar smo drug drugemu, ko se v šibkosti ozremo v svoje vsem skupno Dostojanstvo.
Povabljen vsak možakar, ki se prepozna kot sin, oče in brat na poti nenehne preobrazbe iz posameznika v osebo po Božji podobi.
Jezus pravi, da je on vstajenje in življenje. Kdor vanj veruje, vekomaj ne bo umrl (prim. Jn 11,25–26).
Bog je Bog živih. Pomen te resnice je dobro osvetlil Origen v svoji razlagi k Jozuetovi knjigi: »O ko bi bila tudi meni dana dediščina Abrahama, Izaka, Jakoba in bi v Kristusu Jezusu, našem Gospodu, Bog postal moj na enak način, kakor je postal Bog Abrahama, Bog Izaka in Bog Jakoba« (Pridiga, XVIII, 3).
Povabljena sva, da sprejmeva dediščino in postaneva Kristusova sodediča (Rim 8,17). On je vstal. Smrt nad njim nima več moči. Najina dediščina je, da tudi ti in jaz postaneva sinova vstajenja. To v resnici sva.
Jezusov odgovor saducejem se ne nanaša zgolj na resnico, da bodo ob koncu časov mrtvi vstali. Njegov odgovor kaže na moč Božjega daru. S svojo močjo nama omogoča, da sprejmeva resnico, da sva sinova vstajenja in to hočeva tudi postajati. Kaj torej pomeni sinova vstajenja?
V blagrih pravi: »Blagor tistim, ki delajo za mir, ker se bodo imenovali Božji otroci« (Mt 5,9). Jezus pravi, da so sinovi vstajenja Božji sinovi. Sinovi vstajenja so tisti, ki delajo za mir. Živijo v miru in soglasju, ki ga je Jezus podaril v Svetem Duhu. Pavel osvetljuje to temo v Ef 4,32: »Bog vam je odpustil v Kristusu«. Grški glagol bi morali prevesti takole: Bog vam je podaril samega sebe v Kristusu.
Prav globoko izkustvo njegovega odpuščanja, v katerem nama podarja samega sebe, naju usposablja, da sva v moči njegove ljubezni tudi midva sposobna podariti samega sebe vsem bratom in sestram. Prav to usposabljanje je glavno delo Svetega Duha. Tega je Jezus na križu izročil Očetu, da bi ga Oče podaril nam. V evharistični molitvi prosimo Svetega Duha, da iz nas naredi eno telo in enega duha, da bo končno Bog vse v vseh. Božji sinovi so torej tisti, ki jih vodi Sveti Duh. Tisti, ki delujejo pod vodstvom Svetega Duha. Edina popolnost, ki si naj bi jo ti in jaz zares želela je ta, da se do obisti pustiva prežeti Bogu, ki se nama in vsem v moči Svetega Duha podarja po Kristusu. Zato naj bi od vsega na svetu najbolj hrepenela po Gospodovem Duhu in njegovem svetem delovanju.
Ker sva Božja otroka, otroka vstajenja, pomeni, da se najinega življenja ne dotika smrt. Nič več naju ne zastruplja strup delitev in ločevanja. Lahko namreč živiva iz tega, da se nama je Bog podaril v Kristusu in se v njem tudi midva lahko podariva vsem. Greh je odpor in upor, da bi v celoti živela bratstvo in sestrstvo, ki ga uresničuje Božji Duh. Zato greh prinaša smrt. Zastira in zakriva nama Božje obličje in onemogoča, da bi Boga spoznala kot svojega Očeta.
Besede »Kdor veruje vame, vekomaj ne bo umrl« torej pomenijo naslednje: kdor živi v meni, kogar vodi moj Duh, ne bo dal niti najmanjšega prostora sovraštvu in žalosti do kogarkoli. Kdor bo vedno znova hote uresničeval skrivnost sprave, ki se dogaja v zgodovini, in odgovarjal na Božji klic, da bi živeli v sožitju z ljudmi, ne bo nikdar izpadel iz življenja, tistega življenja, ki izhaja iz Boga. Bog, ki mu podarja to življenje, bo postal njegov Bog. Na enak način, kakor je tudi Bog Abrahama, Izaka in Jakoba.
Zamera me iztrga iz življenja in odnosov, kot da bi mi iz telesa odtekala kri. Nimam več sedanjosti. Izginjam. Odpuščanje me ozdravi. Odpuščeno mi je, zato lahko odpustim, sebi in vsakomur. Resnični možakar je močan v odpuščanju.
Zamera me iztrga iz življenja in odnosov. Kakor, da bi mi iz telesa odtekala kri. Nimam več sedanjosti. Izginjam. Odpuščanje me ozdravi. Odpuščeno mi je, zato lahko odpustim, sebi in vsakomur. Resnični možakar je močan v odpuščanju.
10.09.2017: 23. Nedelja med letom – katehetska: Mt 18,15-20
Parom, ki prvič pridejo, da bi se poročili v cerkvi, najprej izročim kratek vprašalnik. Zadnji dve vprašanji sta: »Kaj ti je pri tvojem partnerju najbolj všeč? Kaj ti je pri tebi najbolj všeč?«
Običajno dokaj zlahka odgovorijo na prvo vprašanje, čeprav so tudi tu presenečenja in neprijetnosti, če odgovor drugemu ni všeč. Drugo vprašanje pa se zdi zelo težko, še posebej bodočim ženinom. Mnogi zelo težko najdejo od Boga dane dobre lasnosti in sposobnosti, ki so v njihovem značaju ljube in so jim všeč. Nekateri pari se zato zadnjemu vprašanju izognejo, drugi pa se izgovorijo, da je vprašanje preveč newagevsko ali zgolj trendovsko.
Prav to vprašanje zareže v srčiko današnjega drugega berila in evangelija. »Svojega bližnjega ljubi, kakor samega sebe!« Ne moremo v istem dihu izreči obojega: »Sovražim sebe, toda sem dober kristjan!« ali »Sovražim sebe, toda tebe ljubim!« Za svetega Pavla je ljubezen do sebe vogelni kamen našega poslanstva: ljubiti tako, kakor nas je ljubil Jezus. Pavel dobro pozna razliko med ljubeznijo do sebe in sebičnim češčenjem samega sebe. Naša ljubezen do Boga se kaže v zdravem in primernem spoštovanju do samega sebe. Ljubezen do sebe je sprejemanje, da me Bog ljubi in da želim pri tem z njim po svojih najboljših močeh in sposobnostih sodelovati. Če sebe ne ljubimo, ne moremo ljubiti nikogar. Če sami sebe zaničujemo, potem druge uporabljamo, da bi nam zapolnili praznino samozaničevanja. Večina naših odnosov ne zdrži Jezusove zahteve, ki je izrečena v naše dobro.
Tudi katoliška cerkev ima s svojim janzenističnim in moralističnim pristopom do Boga in ljudi v preteklosti pri današnjem stanju del svoje odgovornosti. Ljudi smo učili, da naš lastni ego zmore samozatajevanje in mrtvenje kot dobri krščanski vrlini. Če obeh vrlin ne živimo iz odnosa z Jezusom in iz njegove moči, zlahka postaneta priložnost za sovraštvo do samega sebe (samozaničevanje) ali pa za samonapihovanje in ošabnost. Najbolj zdravi duhovni očetje in matere našega zahodnega izročila so omenjeni dve vrlini vedno živeli kot pot za večjo bližino z Bogom in služenje bližnjim. Njihovo samozatajevanje ni bilo izraz sebičnega samozaničevanja, ampak hvaležen odgovor na sprejeto ljubezen Boga do sebe in bližnjih. Zaradi nje lahko utišamo svojo sebičnost.
Eden izmed cerkvenih duhovnih očetov je tudi sv. Ignacij Lojolski, ki v svoji knjižici Duhovne vaje zapiše, da nas Bog ljubi kot grešnike in v grehu – v sebičnosti in vase zaverovanosti. Zanj je bil eden največjih Božjih darov prav Božji pogled na našo grešnost: greh priložnost, ki nas ne zaduši, ampak odpre Božjemu Duhu ljubezni. Bog nas čaka v grehu in nas grešne vabi, da smo njegovi sinovi in hčere, otroci njegove luči, med seboj pa bratje in sestre, Očetovi sogovorniki in sodelavci.
Jezus nam danes v evangeliju spregovori o uničujočem in uničevalnem delu naše človeške narave. Pravi, da naj bi se do vseh, ki ne ljubijo svojih bližnjih, vedli s spoštovanjem in jim dajali priložnosti, da iščejo odpuščanje. Če tega na noben način nočejo, potem niso več del vstalega Kristusovega telesa – občestva bratov in sester, ki je Cerkev.
Izziv in značilnost krščanskega življenja je način s katerim živimo dar Božje ljubezni in odpuščanja. Krščansko občestvo naj bi bilo zadnje, ki bližnje izključuje, a hkrati upošteva tudi stvarne meje. Včasih to pomeni, da bližnje kliče k odgovornosti za svoje besede in dejanja. Božja ljubezen in odpuščanje ne pomeni, da je vse dobro in se lahko počne karkoli se komur zljubi. Ljubezen, ki je Kristus, nas kliče v nenehno spreobračanje, preseganje naravne in mesene miselnosti, ki hoče vse obvladovati s svojim razumom. Vabi nas v izročanje, sprejemanje in prepuščanje Kristusu in njegovemu božjemu načinu uresničevanja človeške narave. Dar odpuščanja, spoštovanja moramo najprej sami sprejemati, šele potem bo lahko po našem življenju Bog dosegel bližnje. Če sami doživljemo Božje odpuščanje, ga bomo lahko delili tudi z drugimi. To bo spreminjalo naš način ljubezni in odpuščanja drugim. V Kristusu jih imamo lahko radi in jim odpuščamo na Božji način, kajti naša narava tega ni sposobna. In prav to je tisto, kar nam je lahko pri sebi najbolj všeč in je hkrati tudi največji Božji dar bližnjim.
Ko je vstali, s smrtjo spremenjeni Jezus prvič prišel med svoje učence, ko jim je prvič pokazal svoje rane in se z njimi legitimiral kot z dokazom svoje identitete, je prišel, da bi jim prinesel velik dar: duha odpuščanja. »Janezovi binkošti«, kot nekateri imenujejo ta prizor predaje Duha v Janezovem evangeliju, ne ponujajo »daru jezikov« kot analogna scena v Apostolskih delih, ampak jezik odpuščanja. Tudi on pa je prav tako in predvsem instrument za razumevanje in sporazumevanje med ljudmi, ki bi nam sicer ostali tuji, celo sovražni.
Morda tisto, kar je učence na Vstalem najbolj šokiralo, ni bila ugotovitev, da ta, ki so ga imeli za mrtvega, živi. Morda tisto res radikalno novo na tem prihodu Mesije iz temin trpljenja in iz rok sovražnikov temelji predvsem na tem, da ne prihaja kot maščevalec, ampak kot Odpuščajoči – in kot tisti, ki poziva in daje moč za odpuščanje. Bog se ne maščuje. Jezus prinaša mir, Duha in odpuščanje. Njegova prebodena dlan je iztegnjena proti plamenu maščevanja in nasilja in pravi: Dovolj je! To so resnične Binkošti.
Če se učenci ne bi razbežali, če bi imeli pogum vztrjati pod križem kot ženske in Janez, bi slišali jasen znak tega konca zgodbe že s križa: Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo. Jezus tu ne govori kot naivna vseopravičujoča dobričina, ki ne ve, kako črna je zloba tistih, ki so ga zelo zavestno in z jasnim ciljem spravili na križ. Oni vedo, kaj hočejo – pa se jim vendarle izmika poslednji smisel tega, kar delajo.
Jezus postavlja njihovo dejanje v kontekst, ki ga ne morejo videti oči, zaslepljene z zlobo. Vidi in uresničuje ga tisti, ki je nad njimi, v tistem janezovskem paradoksu poveličanja in ponižanja. Le s tiste boleče distance s križa in le iz perspektive, iz katere Sinovo žrtev opazuje Oče – ki se bo, kot že vemo, za trenutek tudi Sinu samemu zdel neskončno oddaljen je mogoče zagledati najgloblji smisel velikonočne drame. Ta smisel se akterjem križanja povsem izmuzne – da, vedo samo tisto, kar sami hočejo, ne vedo pa, kaj v resnici delajo. So nezavedni sodelavci pri nečem, česar ne morejo razumeti – pri dejanju, ki z močjo odpuščanja ustavlja mehanizem maščevanja in nasilja.
Jezusovi sovražniki in morilci tako prilivajo olje na ogenj, ki ne bo več žgal in uničeval, ampak bo nasprotno svetu ponudil svetlobo, s katero bo mogoče najti pot iz noči sovraštva. Na svetu je že dovolj grehov, ki neozdravljeni kličejo po maščevanju ter novem in novem nasilju. In zato vam jaz pravim nekaj, česar v tem svetu nasilja človeška ušesa še niso slišala in kar v človeško misel, zatemnjeno z željo po povračilu, še ni vstopilo. Neodložljivo vas kličem k delu zdravljenja, odpuščanja: Komur grehe odpustite, temu bodo odpuščeni. Komurjih ne odpustite, temu odpuščeni niso. Mar niste videli na križu, kako daleč lahko vodijo grehi, ki niso odpuščeni, zloba, ki ni ozdravljena, nasilje, ki ga ne ustavi moč tistega, ki udarec prejme, a ga ne pošlje naprej? Takšne besede podirajo vrata pekla. (Povzeto po Halik, Dotakni se ran, 93-95)
Jezus pravi, da je on vstajenje in življenje. Kdor vanj veruje, vekomaj ne bo umrl (prim. Jn 11,25–26).
Bog je Bog živih. Pomen te resnice je dobro osvetlil Origen v svoji razlagi k Jozuetovi knjigi: »O ko bi bila tudi meni dana dediščina Abrahama, Izaka, Jakoba in bi v Kristusu Jezusu, našem Gospodu, Bog postal moj na enak način, kakor je postal Bog Abrahama, Bog Izaka in Bog Jakoba« (Pridiga, XVIII, 3).
Povabljena sva, da sprejmeva dediščino in postaneva Kristusova sodediča (Rim 8,17). On je vstal. Smrt nad njim nima več moči. Najina dediščina je, da tudi ti in jaz postaneva sinova vstajenja. To v resnici sva.
Jezusov odgovor saducejem se ne nanaša zgolj na resnico, da bodo ob koncu časov mrtvi vstali. Njegov odgovor kaže na moč Božjega daru. S svojo močjo nama omogoča, da sprejmeva resnico, da sva sinova vstajenja in to hočeva tudi postajati. Kaj torej pomeni sinova vstajenja?
V blagrih pravi: »Blagor tistim, ki delajo za mir, ker se bodo imenovali Božji otroci« (Mt 5,9). Jezus pravi, da so sinovi vstajenja Božji sinovi. Sinovi vstajenja so tisti, ki delajo za mir. Živijo v miru in soglasju, ki ga je Jezus podaril v Svetem Duhu. Pavel osvetljuje to temo v Ef 4,32: »Bog vam je odpustil v Kristusu«. Grški glagol bi morali prevesti takole: Bog vam je podaril samega sebe v Kristusu.
Prav globoko izkustvo njegovega odpuščanja, v katerem nama podarja samega sebe, naju usposablja, da sva v moči njegove ljubezni tudi midva sposobna podariti samega sebe vsem bratom in sestram. Prav to usposabljanje je glavno delo Svetega Duha. Tega je Jezus na križu izročil Očetu, da bi ga Oče podaril nam. V evharistični molitvi prosimo Svetega Duha, da iz nas naredi eno telo in enega duha, da bo končno Bog vse v vseh. Božji sinovi so torej tisti, ki jih vodi Sveti Duh. Tisti, ki delujejo pod vodstvom Svetega Duha. Edina popolnost, ki si naj bi jo ti in jaz zares želela je ta, da se do obisti pustiva prežeti Bogu, ki se nama in vsem v moči Svetega Duha podarja po Kristusu. Zato naj bi od vsega na svetu najbolj hrepenela po Gospodovem Duhu in njegovem svetem delovanju.
Ker sva Božja otroka, otroka vstajenja, pomeni, da se najinega življenja ne dotika smrt. Nič več naju ne zastruplja strup delitev in ločevanja. Lahko namreč živiva iz tega, da se nama je Bog podaril v Kristusu in se v njem tudi midva lahko podariva vsem. Greh je odpor in upor, da bi v celoti živela bratstvo in sestrstvo, ki ga uresničuje Božji Duh. Zato greh prinaša smrt. Zastira in zakriva nama Božje obličje in onemogoča, da bi Boga spoznala kot svojega Očeta.
Besede »Kdor veruje vame, vekomaj ne bo umrl« torej pomenijo naslednje: kdor živi v meni, kogar vodi moj Duh, ne bo dal niti najmanjšega prostora sovraštvu in žalosti do kogarkoli. Kdor bo vedno znova hote uresničeval skrivnost sprave, ki se dogaja v zgodovini, in odgovarjal na Božji klic, da bi živeli v sožitju z ljudmi, ne bo nikdar izpadel iz življenja, tistega življenja, ki izhaja iz Boga. Bog, ki mu podarja to življenje, bo postal njegov Bog. Na enak način, kakor je tudi Bog Abrahama, Izaka in Jakoba.
5 In apostoli so rekli Gospodu: »Pomnôži nam vero!« 6 Gospod pa je rekel: »Če imate vero kakor gorčično zrno, bi tej murvi lahko rekli: ‚Izruj se s korenino in se presádi v morje‘ in bila bi vam poslušna. 7 Kdo izmed vas, ki ima hlapca pri oranju ali na paši, mu bo rekel, ko se vrne s polja: ‚Pridi brž in sédi k mizi‘? 8 Ali mu ne bo marveč rekel: ‚Pripravi mi večerjo; prepaši se in mi strezi, dokler se ne najem in napijem; potlej boš ti jedel in pil.‘ 9 Se mar zahvaljuje hlapcu, da je storil, kar mu je bilo zapovedano? Pač ne. 10 Tako tudi vi: ko storite vse, kar vam je bilo ukazano, recite: ‚Ubogi hlapci smo; storili smo, kar smo bili dolžni storiti.‘«
Apostoli so prosili Gospoda: »Pomnoži nam vero!«, ker niso bili sposobni odpuščati. Jezus pri svojem oznanjevanju veliko in na nov način vztraja pri božji zapovedi odpuščanja bratu ali sestri. Iz izkušnje oba dobro veva, da nisva sposobna odpuščati. Hkrati pa nama je jasno, da izgubljene nedolžnosti ne bova dobila nazaj drugače kakor s spravo, tako da bova odpustila in odpuščanje sprejela. Vedno znova. Od tega je odvisno, ali bova izkustveno Boga doživela ali ne. Doživljava, da ne moreva zares ljubiti, dokler nama Bog ne nasuje v naročje svoje nežnosti, ki ne gleda na lastne zasluge in pravice. Edino, kar od naju zahteva, je odkritosrčnost in preprostost, da priznava svoje grehe in ne iščeva izgovorov. S tem kaževa, da se ga nič več ne bojiva.
A naloga odpuščanja in življenja v spravi ni tako preprosta. Po eni strani zahteva od naju živo zavest, da sva grešnika, po drugi strani pa izkušnjo zaupnosti z Bogom. Težava je, da se nimava tako zlahka za grešnika. Zakaj? Zato, ker naju muči strah, da bova zavrnjena. Pa tudi strahu pred Bogom se ne moreva kar otresti.
Zato apostoli prosijo za vero. Ne za veliko ali malo vero. »Če bi imeli vero kakor gorčično zrno« pomeni: Dovolj je vera, ki jo imate, samo da je pristna in živa kakor seme, ki čeprav je zelo majhno, potem zraste v veliko rastlino. Cerkveni očetje razlagajo, da so ptice, ki gnezdijo na vejah, vse naše misli, ki jih Božje beseda privlači in v njej najdejo počitek. Božja beseda je bila namreč vsajena v tvoje in moje srce. Na koncu bo prežela vse, kar smo, in nas oplodila s svojo Božjo in neuničljivo močjo, ki jo nosi v sebi. Od nas se ne zahteva veliko ali malo, ampak iskrenost, preprostost in resnico.
To je edino, kar potrebuje služabnik iz Jezusove prilike, ki smo jo brali v evangeliju. Vendar lahko hitro opaziva, kako zlahka pademo v zahtevanje svojih pravic, tega, kar je pravično in bi morali imeti ter so nam drugi ali Bog dolžni dati ali narediti. V veri bi težko našli še kakšno bolj napačno držo od te! Življenje ni na strani tistih, ki ves čas nekaj domišljavo zahtevajo zase. Tudi Gospod čaka na vratih najinega srca, da se naučiva preprosto prositi in ne zahtevati, preprosto dajati in si ne domišljati, preprosto narediti in ne čakati, da nama drugi naredijo. To bova zmogla, ko se bova zavedala, da ni vredno iskati nekaj, ampak le Nekoga. Še več. Tega bova sposobna, ko bova sprejela, da naju je On že našel in nama služi. Le v milosti Njega, ki naju ljubi, spet odkrijeva, da sva lepa. Našla sva domačnost z Njim, ki naju je prvi ljubil in naju ljubi. On naju od znotraj navdušuje, da tudi sama ljubiva. Resnični služabnik je namreč Jezus, ki v popolni domačnosti in zaupnosti z Očetom služi vsem, da bi vse osvojil in pridobil za isto domačnost in zaupanje z Očetom, kot ju živi sam. On dobiva moč za svojo ljubezen iz domačnosti z Očetom. Enako velja tudi zate in zame, če sva njegova učenca ali nekoristna služabnika. Nekoristna pa nisva zato, ker bi nič ne storila. Nekoristna sva zato, ker ne glede na to, kaj in koliko delava, na noben način ne moreva zaslužiti spoštovanja in ljubezni Boga, ki je v priliki imenovan gospodar. Tudi k njegovemu bogastvu ne moreva ničesar dodati, ne glede na to, kako se trudiva. Nekoristni pomeni ubogi, preprosti služabniki in nič več. Prav v tem je najin resničen časten naziv: nočeva biti ali imeti ničesar drugega kot, kar za nas hoče Gospodova ljubezen.
Evangeljska prilika nama spregovori o usmiljenem Očetu in dveh izgubljenih sinovih. Z molkom in z besedami vsak od treh likov pokaže svoje glavne značilnosti. Mlajši brat je opisan z besedami: »Oče, daj mi delež premoženja, ki mi pripada« in »šel je vase …«. Starejši sin se predstavi z besedami: »Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi še nikoli nisi dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji« ter »razjezil se je in ni hotel vstopiti«. Oče pa pove vse o sebi z besedami: »Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil« in »veselimo se«, »vzradostiti in poveseliti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je ožível, ker je bil izgubljen in je najden«.
Ker je ta prilika živa, ostaja odprta tudi zate in zame. Lahko si postaviva dve vprašanji.
Prvo vprašanje: Če je skrivnost sreče obeh sinov v tem, da sta v sožitju z očetom, kakšen odnos imata v resnici do Očeta? Mlajši sin je občestvo z očetom zaničeval in ga prekinil. Starejši sin, za katerega se zdi, da je bil v občestvu z očetom, pa tega občestva ni nikdar užival, ga prav zato tudi zaničuje. Oba zgrešita svojo srečo. A oče kljub temu oba sprejema in za oba pozorno skrbi. Mlajšemu sinu, ki se skesan vrača, teče nasproti in ga objame. Da bi prepričal starejšega sina, stopi do njega in ga vabi na svoje praznovanje.
Drugo vprašanje se tiče tega, kar oba brata čutita drug do drugega in do očeta: Kaj bi se zgodilo, če bi se skesani mlajši sin po vrnitvi razjezil zaradi drže starejšega brata, ki ni mogel sprejeti, da je oče lepo ravnal z njim? Če bi mlajši sin zahteval razumevanje tudi od starejšega brata, njegovo kesanje v odnosu do očeta ne bi bilo iskreno. Ali bi starejši sin, če bi bil solidaren z očetovim veseljem nad mlajšim sinom, lahko še kaj zahteval zase? Očitno je, da se starejši sin v času odsotnosti mlajšega brata ni nikdar srečal z očetom. Nikdar ni rekel očetu: »Upajva, da se bo mlajši vrnil in da se mu ne bo zgodilo nič nepopravljivo težkega.«
Kaj torej ta prilika pomeni zate in zame? Ali nama ne pravi, naj bova solidarna z Očetom, z njegovo skrbjo do vsakega sina ali hčere, da bova lahko uživala tudi njegovo radost in veselje? Sožitje in občestvo z Očetom je skrivnost sreče njegovih sinov in hčera.
Sveti Pavel razglaša, da je skrivnost cerkve v spravi. Reči hoče, da je temeljno človekovo izkustvo sprejemanje Božjega odpuščanja v Kristusu. To izkustvo omogoča in utemeljuje novo človeškost, ki nama je podarjena v Kristusu. Vse najino življenje je zajeto v to napetost, da bi v skupnem sožitju in delitvi vsem in na vse razširila prejeto odpuščanje. Le na tak način lahko doživiva solidarnost s tem, kar čuti Bog, in sva dejansko z njim v sožitju in občestvu, ne da bi za to zahtevala nekaj zase in terjala od njega. V tem je skrivnost sreče Božjih otrok, ki imajo drug drugega za brata in sestro, ker jim je skupna Očetova skrb in veselje do vsakega posebej.
Sreče občestva z Očetom ne moreva okušati, če nisva doživela njegovega odpuščanja, če nisva doživela, da se vsakemu izmed nas sam podarja kot milost in nam tako omogoča, da sva sposobna solidarnosti z njegovimi čustvi ter to skrivnost deliva z vsemi. Zato tudi za tvoje in moje srce velja: »Tistim, ki iščejo Gospoda, ne manjka nič dobrega. Iskál sem Gospoda in me je uslišal, vseh mojih strahov me je rešil. Glejte nanj in boste žareli od veselja, vaši obrazi naj ne zardevajo.«
Današnji evangeljski odlomek iz Janezovega evangelija se dogaja v zadnjem tednu Jezusovega življenja. Pravkar je slovesno vstopil v Jeruzalem. Novica o Lazarjevem vstajenju je dosegla vse. Pritekli so, da bi videli Jezusa in Lazarja. Blizu je bil velikonočni praznik. V Jeruzalemu je bilo veliko Judov in Grkov, poganov, ki so simpatizirali z judovsko vero in so se udeležili velikonočnega romanja v želji, da bi častili resničnega Boga. Njihova zahteva »hočemo videti Jezusa« je uvod v uro Sina človekovega. Vsi, Judje in pogani, bodo lahko videli odrešenje. Lahko bodo vstopili v novo in dokončno Božjo zavezo z ljudmi, ki je bila napovedana že od začetka sveta s podobo darovanega jagnjeta. Videti Jezusa pomeni videti Odrešenika, videti Boga, ki rešuje, videti prihajati Božje kraljestvo z močjo, videti sijaj Božje ljubezni, ki vse prežema in dopolnjuje. Ko se Jezus odzove na zahtevo poganov, da bi ga videli, oznani, da je prišla njegova ura, da bo umrl, in da bo poveličan. Pove tudi, da bodo imeli njegovi učenci enako usodo: »tam kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik.« A to ne pomeni: jaz trpim, tudi vi boste trpeli; mene svet zavrača, tudi vas bo; jaz umiram na križu, tudi vi boste imeli svoj križ. Jezus poudarja: »jaz sem v Očetovi ljubezni, tudi vi boste; jaz sem priča njegove ljubezni v tem svetu, tudi vi boste; jaz izžarevam slavo Očetove ljubezni, tudi vi jo boste izžarevali; čim bolj prenašam krivico in nasilje, ne da bi se odrekel moči ljubezni, tem bolj Očetova ljubezen žari. Tako boste tudi vi. Na svet sem prišel zato, da se ta ljubezen pokaže vsem in vsem prinese življenje. Če boste z menoj, to velja tudi za vas.«
Z besedami: »ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi«, očitno namiguje na svojo smrt na križu, a tudi na usodo svojih učencev, ker bo tudi za njih veljala ista pot odrešenja: ko bodo povzdignjeni skupaj s svojim križanim Gospodom, ko bodo zaradi njega sprejeli mučeništvo v kateri koli obliki, tedaj bo njihovo življenje zažarelo, tedaj bodo ljudje doumeli, kaj njihova srca nosijo v sebi, in jih bo njihova ljubezen pritegnila.
»Vsi me bodo poznali« … »kajti njihovo krivdo bom odpustil« – to sta dve najbolj občutljivi fazi. »Kajti« izraža pogoj in čas spoznavanja Boga. Boga lahko spoznava samo tako, da okušava njegovo odpuščanje. Odpuščeno nama je samo, če priznava, da sva grešnika. Čim bolj je močno zavedanje, da sva grešnika, bolj globoka bo izkušnja odpuščanja in bolj poživljajoče bo srečanje z Gospodom, ki ga bova končno prepoznala v njegovi ljubezni do naju in vseh. Preizkus in dokaz, da zavest, da sva grešnika, ni zgolj sentimentalna domišljija, ki nima nobene podlage v resničnosti, pa so najini odzivi na krivico in nasilje, ki naju doletita s strani bratov in sester. Če se resnično zavedava, da sva grešnika, ne bova užaljena in prizadeta, niti ne bova postavljala nikakršnih zahtev po zadoščenju in opravičilih. Ne bova ostala nejevoljna ali zatrta ali žalostna. Kajti nočeva izgubiti izkustva odpuščajoče ljubezni, ki je postala resnični zaklad najinega srca. Tedaj je zaveza, ki jo je Bog sklenil z nama, resnično zapisana v srce. Tedaj bova s križanim Gospodom ostala povzdignjena. Njegovo odrešenje naju bo držalo v trdnosti in hkrati pritegnilo tudi najine brate in sestre. Ali ni to čudovito in hkrati dramatično? Ljubezen, v katere šolo sva povabljena, ni kak posladkan sentimentalizem iz mehiške telenovele, ampak je stvarna in ustvarjalna, življenjska in večna, vitalna in preobražujoča.
info@moskaduhovnost.si
10.09.2017: 23. Nedelja med letom – katehetska: Mt 18,15-20
Binkošti, 4.6.2017, Jn 20,19-23
32. nedelja med letom, Lk 20,27-38
4. postna nedelja, 6.3.2016, Lk 15,1-3.11-32
