Arhiv oznak: odvisnost

Dr. Andrej Perko “To je rezultat: upognjeni sin, ki caplja za mamico”

Vaša knjiga prizadene. Tudi zato, ker jasno pokaže, v kakšno grozljivo odigravanje vlog so vrženi otroci v nefunkcionalnih družinah. So mediatorji, tešitelji, seksualni transferji… Še vedno nismo scela doumeli, da zaznavajo tudi vzdušje v odnosu ter da besede staršev, češ, saj se nisva prepirala pred njim, nimajo nikakršne teže.

Hja, tako starši laže preživijo. Živeti z občutkom krivde, da otroku nisi dal vsega, je težko. Kaj naj rečem? Naj starši najprej uredijo sebe, ne otrok. Vzgoja tako in tako pomeni vzgajanje samega sebe. Gre za proces, ko ob otroku rastem in se marsičesa naučim. Da sem korekten. Največ, kar mu lahko starši dajo, je nekaj zelo preprostega: da se imajo radi, da je njihov odnos pristen, da delajo na sebi, ljubijo svojega otroka in da on to tudi čuti. Psihologija in nova spoznanja raziskovanja možganov poudarjajo, da vsak udarec v otroku povzroči nepopravljivo travmo. Lepo vas prosim! Kdo ve, kakšna bo doktrina čez deset let. Nisem zagovornik kazni, a če otrok čuti, da ga imajo radi in da se imajo starši radi med sabo, ena čez rit ne bo usodna. Seveda pa nikakor ne smejo biti grobijani, ki ga fizično in psihično zlomijo! To je vsa umetnost vzgoje. In pa lasten zgled, torej da sami pametno živijo.

To se sliši strašansko preprosto, knjiga pa je polna primerov, ko očetje svojih sinovom, na primer, ne dovolijo, da bi jih presegli, in tekmujejo z njimi. Kaj se dogaja s temi moškimi, očeti?

Neodrasli so. Dr. Rugelj bi rekel – pezdeti. (Smeh.) Ker imajo verjetno svoj vzorec, svojo zgodovino, ki jo potem ponavljajo. Nezreli so. Pa saj vse knjige pišejo o tem! Ženske so uspešnejše, bolj pridne, imajo možnost za uspeh v življenju, moški pa jim v kontekstu ustvarjalnosti in doseganja ciljev ne zmorejo več slediti. Kaj naj drugega, revčki, kot da so takšni?! Poleg tega je tukaj še kup razvezanih družin, v katerih matere ostanejo same s sinovi, ki odraščajo v ženskem svetu brez moškega lika. Še policistke so ženske! Hudič, šolstvo je vse feminizirano. Saj drugače ne more biti, kot da se moški kot moški sploh ne zna več vesti, temveč skuša le ugajati svoji ženi. Vedno samo to. Tako postanejo copate, ker so kot osebnosti nedozoreli in vedno igrajo drugo violino. Za naklonjenost žene tekmujejo s svojim sinom.

Kaj se dogaja z moškim libidom?

Izginja.

Veliko žensk si želi slediti moškemu…

… če je korekten.

Kako pa naj sledi takemu brez libida in osebne integritete?

Ne more. Saj bi bila nora, če bi!

Torej, kaj naj? Nenehno poudarjate, da ženska »naredi« moškega?

Ja, za to, da moški napravi, kar mora napraviti, je odgovorna ženska. Da ga omehča, da mu da veljavo. Šele v njenih očeh jo dobi. Brez ženske ne more postati to, kar bi lahko bil. In kaj naj ženska naredi v tem svetu? Če je pametna, že zgodaj pobere dobrega moškega. (Smeh.) Tja do 25. leta. A kar je zanimivo… Vas, ženske, večinoma privlačijo moški, ki so malce problematični. S tem si uničite življenje, leta minevajo… »Pametne« so pobrale tiste, ki obetajo, ki so dobri študentje in imajo jasno zastavljene življenjske cilje. Ti pa so za mnoge z mladostno in vihravo energijo – dolgočasni. Potem je pa pri tridesetih – panika! (Smeh.) In kaj zdaj? Moje stališče poznate. Po tridesetem letu so samski moški problematični. Ločeni sploh; najprej je treba vprašati prvo ženo, zakaj se je ločila. (Smeh.) Primerni so edino vdovci, ki niso samski po svoji krivdi.

Poznam veliko žensk čez 50, ki so – tudi zaradi razočaranja v ljubezni – našle srečo v samskem stanu in osebnih kreativnih zanimanjih. Je to prihodnost ženske, glede na to, da jih je v odnosih vedno več neizpolnjenih?

Logično je, da jih je čedalje več samih. Nekatere so vsaj tako pametne, da si omislijo ljubimca, a prepričan sem, da globoko v sebi niso izpolnjene. Čeprav zrel človek sprejme svojo samskost in najde druga področja, kjer izpolnjuje svoja pričakovanja, je dvojina drug svet. Hrepenenje in praznina nedvomno ostajata.

Da človek potrebuje svoje sidrišče v družini, družbi in poklicu, je govoril že dr. Rugelj. Zdi se mi, da je danes vseeno veliko preveč žensk, ki ostajajo v nekakovostnem zakonu tudi zato, ker nimajo svojega vira dohodkov. Kako so takšni zdrsi v odvisnost sploh mogoči, ko pa živimo v svetu možnosti in priložnosti?

No, eden od razlogov je gotovo v lenobi. Drugi v komoditeti. Ne pozabimo pa tudi na poslanstvo materinstva in potrebo po popolni predaji otroku in možu. Emancipiranke bodo skočile v zrak, češ da to ni res, a ženske se v vlogi materinstva želijo samouresničiti. Velikokrat se prepustijo, češ da bo že moški poskrbel za vse. A to je naivno. Včasih je morda delovalo, danes pa ne več. Če nisi samostojna, ti lahko le bog pomaga.

Primer Aleša v knjigi nazorno kaže, kako lahko mamine reakcije kvarno delujejo na osamosvajanje sinov. Kaj pa naj naredi mama, ki svojega sina nima možnosti »predati« v vzgojo očetu, ko napoči čas za to? Večina žensk bi mu ga po mojem mnenju predala, če bi bil ta za to.

Kaj pa vem, no. (Smeh.)

Dobro, lahko, da se pretvarjajo, ampak nekatere se ne.

To so težke situacije. Receptov ni. Pametne ženske se bodo soočile z resnico, da kot matere ne morejo vzgajati sinov. Če so finančno bolj močne, morajo otroka pri 15 letih poslati proč, v dober internat z redom in disciplino, da se vzgaja med vrstniki v zdravem okolju. To je nujno. Če le lahko, ga je najbolje že v srednji šoli poslati na šolanje v tujino.

Ko je sinek ravno dovolj daleč stran, da mamica ne more k njemu.

Tako. (Smeh.) Mora ga dati od sebe v svet. Tega pa večina mater zaradi navezanosti in skrbi ni sposobna narediti. Igrajo dvojno igro: pravijo, da bi naredile vse, da bi ga osamosvojile, a ga hkrati vežejo nase. Zakaj hčere še spustijo, sinov pa ne? S sinovi rešujejo svoje probleme in so z njimi v patološki navezi. Matere morajo biti dovolj zrele, da doumejo, zakaj morajo sina frcniti čez prag. Ne sme živeti pri njih, v nenehno ženskem principu. Potrebujemo moške vzgojitelje. V vojski so bili vsaj dedci, ki so se stepli. Vem, neumno do konca, a moški je prišel do izraza, in uboganje na ukaz tudi. Pa saj niti v družbi ni več moškega lika. Kaj pa naj drugega mati, kot da vse pelje sama, saj mora!

Nedavno sem šel s prijateljem na Kokrško sedlo in videl mamo, staro okoli 60 let, ter sina, štiridesetletnika, kako hodi za njo, zlomljen. Že njegova drža je dala vedeti, koliko je ura. (Smeh.) To je rezultat: upognjeni sin, ki caplja za mamico. Infantilen, neodrasel. Tega je zlasti v Sloveniji ogromno, ko je skoraj vsak drugi zakon razvezan. Otroci pripadajo ženskam, očetje pa jih tako in tako nočejo.

(Vir in celoten članek: http://www.delo.si/druzba/dr-andrej-perko-v-oni-to-je-rezultat-upognjeni-sin-ki-caplja-za-mamico_2.html )

Za postavljanje meje, ne smeš prositi dovoljenja-7.del

picture-6Kako bi se dalo Janezu pomagati, da bi dobil boljše obzorje za svoj odnos z Ano. Kako mu pomagati, da bo videl, kako je Ano zvezalo dejstvo, da če nanj pritiska potem jo zavrača, če pa ga ne pritiska pa odnos ostaja na mrtvi točki in se nič ne zgodi?

»Ana pretirava,« je rekel Janez terapevtu. »Le odločiti se ne morem. Veliko čudovitih žensk je. Kako naj vem, da je Ana prava?«

»Katere lastnosti pa Ani manjkajo?«, ga vpraša terapevt.

»Ne vem,« odvrne Janez.

»Povedala ti je, da ne bo večno čakala,« vztraja terapevt. »Ali veš zakaj?«

»Zdi se mi, da vem. Njena biološka ura tiktaka. Hoče imeti otroke.«

»Ali se bojiš, da bi jo izgubil?«

»Nisem prepričan.«

»Ona meni, da je težava v tvojem odnosu z materjo.«

»Mama res ni navdušena glede Ane,« popusti Janez.

»Kar Ano skrbi je mamin nadzor nad tvojim časom. Lahko te kliče ponoči in podnevi in je nikdar ne odkloniš.«

»Kaj pa naj bi storil«, odvrne prav bedno.

»Lahko ji postaviš meje in ji določiš kdaj te lahko kliče, na primer.«

Janez je gledal v terapevta in božal svojo brado. Bil je ujet med svoje želje in materin pritisk. Terapevt mu ne more povedati, kaj naj misli in stori. Sam mora odkriti, da težava ni pri Ani, ampak v njegovi ambivalentnosti. Terapevt je vztrajal, da bi Janez to končno tudi spregledal in počasi mu je tudi uspelo. Nekega dne mu Janez reče:

»Veste, zdi se mi, da moja mati noče, da bi se jaz poročil. Nobenega dekleta, kar sem jih imel, ni marala. Nikdar ne mara mojih deklet, niti takrat ko sem bil še majhen deček, ni marala mojih prijateljic. Hotela je, da se ukvarjam z njo in skrbim zanjo do konca njenega življenja.«

Prav na ta kritični trenutek spoznanja je terapevt potrpežljivo čakal. Prvikrat je prebil led svojega zanikanja.

»Ali veš, kaj si pravkar izrekel?« ga vpraša.

»Ne. Kaj sem rekel?« odvrne presenečen zaradi terapevtovega navdušenja. Še enkrat mu ponovi, kar je pravkar povedal in ga vprašal: »Kako se počuti sedaj, ko je to izrekel?«

»Dobro, vendar tudi grozno« prizna Janez. »Nočem prizadeti svoje matere.«

»Saj je ne prizadevaš. Samo meni pripoveduješ.«

»Še vedno sem vse, kar moja mati ima.«

»Ni potrebno, da ves čas čakaš, kdaj te bo poklicala. Saj ni hudo bolna in ne umira. Ni potrebno, da je tako odvisna od tebe.«

»Mama me ne bo tako zlahka spustila.«

»To te bo morda šokiralo Janez, toda ti ne potrebuješ njenega dovoljenja. Prav v tem je bistvo postavljanja meja. Sprejeti bo morala, da te nima več toliko. Kakšno drugo izbiro pa ima?«

»Zelo bo besna.«

»Pa naj bo.« ga potrdi terapevt.

»Mesece dolgo bo kuhala mulo in ne bo govorila z menoj.«

»Ko si bil majhen je bila to res katastrofa. Sedaj pa to ni nič posebnega. V resnici ti bo prav to omogočilo, da boš lahko več časa skupaj z Ano.«

Janez je premišljeval in se nasmehnil. Nasmešek je bil zaskrbljen.

»Veš kaj Janez, če verjameš ali ne, tvoja mama lahko sama poskrbi zase. In tudi bo, če bo morala.«

Negotovo je prikimal.

(Prosto povzeto po knjigi Ko je on poročen z materjo.)